Druga kariera
Nedelja, 22. 12. 2019, 17.30
4 leta, 3 mesece
DRUGA KARIERA (137.): NATAŠA BOKAL
Slovenska smučarska junakinja v čvrstem hrvaškem primežu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,66
1
Nataša Bokal je bila članica prve slovenske olimpijske reprezentance.
Čeprav ji ob vseh zdravstvenih težavah, ki so posledica tekmovalne kariere, ne bi nihče zameril, če bi prezirala alpsko smučanje, pa škofjeloška olimpijka Nataša Bokal tudi dobro desetletje in pol po športni upokojitvi ostaja vpeta v šport belih strmin. Poklicno že vrsto let kot trenerka v zagrebškem klubu Končar, v prostem času pa tudi kot rekreativna smučarka.
Le nekaj dni po tem, ko smo v ljubljanskem Cankarjevem domu na slovesni prireditvi razglasili športnika in športnico leta za iztekajoče se leto 2019, kolesarja Primoža Rogliča in športno plezalko Janjo Garnbret, nam je v svoji domači Škofji Loki roko stisnila prva športnica, ki je po osamosvojitvi postala najboljša v državi. "Še vedno sem doma na snegu," nam je z zanjo značilnim nasmehom - kljub za izdihljaje decembra nadpovprečno visokim temperaturam in nič kaj zimskemu vonju v zraku - dejala nekdanja vrhunska alpska smučarka Nataša Bokal, ki je tistega prelomnega leta 1991 priznanje prejela v družbi smučarskega skakalca in moškega športnika leta Francija Petka.
"Lepi spomini na lepo obdobje. Skoraj vsako leto, ko je na sporedu prireditev Športnik leta, se spomnim občutkov s podelitve," se priznanja iz leta 1991 spominja danes 52-letna Bokalova, ki je tedaj že branila slovenske barve, a je rezultate, ki so ji prinesli naziv najboljše v mladi državi, vendarle dosegala v prvih mesecih leta, torej še pod zastavo nekdanje Jugoslavije.
Do najboljših rezultatov je prišla v slalomu.
Olimpijsko breme 28 let pozneje
O karieri govori s ponosom. Najbolj seveda o srebrni slalomski kolajni, ki jo je na svetovnem prvenstvu v Saalbachu osvojila 1. 2. 1991. Pa o tem, kako je slab mesec pred tem v kranjskogorski izvedbi Zlate lisice slavila slalomsko zmago pred Moniko Maierhofer in Veroniko Šarec, potem ko je bila dan pred tem druga v veleslalomu. Prihodnji teden bo minilo tudi okroglih 20 let od zadnje uvrstitve med najboljšo trojico v svetovnem pokalu - drugega mesta v Lienzu.
Brez omahovanja se loti tudi vprašanja o tekmi, ki jo označuje za zapravljeno priložnost. To je olimpijski slalom v Meribelu 1992, kjer bi se lahko v zgodovino vpisala kot prva športnica z olimpijskim odličjem pod slovensko zastavo. "Deset količkov pred ciljem sem pristala v snegu. Vse je šlo po zlu. Nemo sem zrla. Naj jočem ali se spustim v dolino, sem se spraševala, hkrati pa zmotno razmišljala, da se bo podobna priložnost še kdaj vrnila," pripoveduje udeleženka troje olimpijskih iger in štirih svetovnih prvenstev. "Morda še do danes nisem povsem predelala tiste tekme," priznava.
1999: zadnjič na stopničkah
Ena zmaga, 14 operacij
Uspehov v karieri bi bilo nedvomno še precej več, če je ne bi večkrat zaustavile poškodbe. Dovolj zgovoren je podatek, da se je kar štirinajstkrat znašla na operacijski mizi. Največ težav je imela s koleni. Davek plačuje še danes. Priznava namreč, da ne mine dan, ko je ne bi bolečina opomnila na smučarsko kariero. "So boljši in slabši dnevi. Pridejo obdobja, ko so bolečine kar hude, čeprav imam zelo visok prag bolečine. Že nekaj časa se odločam za kolenske proteze zaradi prevelike obrabe," poudarja.
Vseeno ne obžaluje prav veliko. Skoraj nič. Je bilo vredno? "Je," odgovarja in dodaja: "Če bi me še enkrat postavili na začetek, bi se podala po isti poti. Še vedno imam rada smučanje. To je bilo super življenje. Nimam otrok, a ko poslušam sotekmovalke, ki pravijo, da otrok ne bi nikoli potisnile v šport, jih le vprašam, zakaj se jim je vse skupaj tako zamerilo. Prav nič nam ni manjkalo. Seveda so bili slabi dnevi, a lepi trenutki odtehtajo vse."
Trenerski poklic
Prave krize po koncu kariere, ki je tako značilna za sveže upokojence, ni čutila. "Dolgo sem se pripravljala na smučarsko slovo. Stara sem bila 36 let. Če ne bi bilo poškodbe rame, bi morda še vztrajala. Prav med rehabilitacijo pa se je začel ta moj prehod v tekmovalni pokoj. Pravzaprav nisem imela trenutka, ko bi si dejala, da je danes kariera končana, jutri pa me čaka iskanje nove službe," pravi dolgoletna sopotnica karavane svetovnega pokala, v katerem je nazadnje nastopala v sezoni 2002/03.
Športnika Slovenije 1991 28 let pozneje: Franci Petek in Nataša Bokal (v družbi Iztoka Klančnika)
In danes? Na snegu preživi med 200 in 250 dni na leto. Deluje namreč kot trenerka v zagrebškem klubu Končar. Skrbi za generacijo smučarjev U-14 in U-16. Pod svojim okriljem ima 20 smučarjev. "Le šest ali sedem je resnih, torej bolj konstantnih. Nekaj jih pride občasno. Preostale bom srečala po božiču," pravi. Zavestno deluje na klubski ravni in z mlajšimi tekmovalci. Ne želi izpostavljanja in medijskega drobnogleda. "Všeč mi je, če so otroci in starši zadovoljni. Večjega pritiska ne potrebujem," pravi Nataša, ki je le redko v hrvaški prestolnici. Morda nekaj dni na leto, ko s svojimi varovanci trenira na Sljemenu, sicer pa na sedež kluba odhaja le po službena vozila. Pot jo večinoma vodi na avstrijska smučišča.
Jugoslovanska reprezentanca 1991: trenerji Marko Jurjec, Jože Drobnič in Igor Urshic, Katjuša Pušnik, Urška Hrovat in direktor Tone Vogrinec; spodnja vrsta – Veronika Šarec, Nataša Bokal in Narcisa Šehovič.
Reka, Golte, Zagreb
Njena trenerska pot se je sicer začela povsem naključno. "Prijatelji na Reki so me prepričali, naj pomagam v tamkajšnjem klubu. To sta bili moji prvi sezoni v vlogi trenerke," pripoveduje Bokalova, ki je nato delovala tudi na Golteh. Sledilo je spogledovanje s povsem novo potjo, dokler je ni poklical Tomislav Zubčić, sicer tudi oče zdajšnjega reprezentanta Filipa Zubčića, in jo prepričal, naj prestopi prag SK Končar. "Na koncu me je prepričal, a ob jasnem pogoju. 'V Zagreb se ne bom preselila. Delovala bom iz Slovenije in na terenu,' sem dejala. Našli smo skupni jezik. Zdaj je minilo že deset let," o skoku med trenerje pripoveduje nekdanja svetovna podprvakinja.
Trenerski poklic, predvsem v manjših smučarskih okoljih, velja za izrazito garaškega. Zgodnja jutra, veliko voženj, delo v vseh vremenskih pogojih, fizična opravila … "S tem nimam težav. Potovanj sem se navadila že kot tekmovalka. Da sem pogosto na poti, mi ne pomeni težave. Priznam pa, da mi gredo dnevi s slabim vremenom precej bolj na živce kot nekoč. No, pa če bi mi med majem in decembrom kdo ponudil kakšno alternativno pot do ledenika Hintertux, ne bi imela nič proti. Po drugi strani pa si ne predstavljam, da bi bila 365 dni v letu doma. S tem bi težje živela," razmišlja ženska v sicer večinoma bolj moškem poklicu.
Bila je smučarski sinonim za vztrajnost.
Slovenski in hrvaški smučarski jutri
A čeprav se zdi, da je hrvaško smučanje na krilih vzpona novega močnega tehničnega rodu prebrodilo krizo po umiku Janice in Ivice Kostelić, Bokalova zmajuje z glavo. "Hrvaško smučanje je v nezavidljivem položaju. Smučarji, ki so na vrhu, so se povzpeli še v obdobju Kostelićevih. Pravega zaledja ni. Številni se sicer trudijo, toda … Veliko smučarjev se je izgubilo. Po drugi strani pa je baza majhna. V Sloveniji radi poudarjamo, da je smučanje drag šport. Za Hrvate je še nekoliko dražji. Skoraj nikoli ne trenirajo doma, več so na poti … Trpi tudi šola. Zato je osip razumljiv," pripoveduje gorenjska "ujetnica" hrvaškega smučanja, ki upa, da bi lahko sedanji rod, v katerem imajo glavno besedo Istok Rodeš, Filip Zubčić in brata Kolega, poskrbel za nov vzpon.
Kako pa gleda na slovensko alpsko smučanje? "Redno spremljam dogajanje. Če je le mogoče, si tekme ogledam v televizijskem prenosu. Če sem na terenu, spremljam rezultate. Sem navijačica in kritičarka v eni osebi. Me pa, iskreno povedano, skrbijo razmere in prihodnost. Preprosto, slovenska smučarka baza je zelo majhna. Predvsem pa se prepogosto dogaja, da se mladi smučarji v najbolj občutljivih letih, nekje po šestnajstem letu, povsem izgubijo. Ne želim pa se spuščati v to, ali gre za finančna vprašanja ali težave sistema," odgovarja Nataša Bokal.
Tina Maze bo vedno "ta mala"
Dokaz lepih spominov na smučarsko kariero so tudi dnevi, ki jih preživi kot rekreativna smučarka. Za dušo. Predvsem z nečakinjama. Še posebej rada se povzpne na domači Stari vrh. Redno pa je tudi v stiku z nekdanjimi reprezentančni sotekmovalkami, predvsem z Urško Hrovat, Špelo Pretnar, Katjo Koren in Alenko Dovžan. "Sicer pa sem prehodila dolgo pot. Od Nuše Tome do Ane Drev," pravi.
Stari znanki: Nataša Bokal in Tina Maze
"Morda je bil prvi rod, ki me je pričakal v reprezentanci, prehitro zadovoljen z doseženim. 15., 20. ali 30. mesto. Dovolj. Res?Izkazalo pa se je, da vendarle lahko dosežemo več. Ambicije so bile višje. Biti prvi na vasi ni več zadostovalo. To se je začelo spreminjati z Matejo Svet," se spominja.
Mateja Svet in Tina Maze. Tekmovala je z obema. "Z Matejo sem smučarsko odraščala. Tina pa je bila zame, ne glede na vse izjemne uspehe, ki so vredni vsega spoštovanja, tista 'ta mala'. Še vedno je," pravi za konec.
1