Sobota, 5. 3. 2022, 4.08
2 meseca, 3 tedne
Sobotni intervju: Anamarija Lampič
Pustila nas je v negotovosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,49
4
Anamarija Lampič je v lanski sezoni osvojila mali kristalni globus v šprintu. V letošnji sezoni je trenutno na drugem mestu.
Anamarija Lampič, naša najboljša tekačica na smučeh, nam je v intervjuju razkrila, da ima nekaterih stvari počasi že dovolj. Želi si, da bi v prihodnje lahko imela boljše pogoje, saj kot pravi, mora vse prevečkrat prositi za nekatere stvari. Ko smo jo vprašali, ali jo bomo vendarle spremljali na domačem svetovnem prvenstvu v Planici, nas je pustila v negotovosti.
Anamarija Lampič je z olimpijskih iger prišla utrujena.
Za Anamarijo Lampič bi lahko rekli, da je osmoljenka olimpijskih iger v Pekingu. Bila je med glavnimi favoritinjami za medaljo v šprintu, na koncu pa je pristala na zanjo skromnem 12. mestu. Ni se izšlo po njenih željah, a kot je dejala, je ob prihodu domov že pozabila na olimpijsko tekmo.
Od olimpijske tekme minilo že nekaj časa, zato je bila tudi njena ocena olimpijskega nastopa bolj jasna. Zelo jasna pa je bila tudi pri svojih pričakovanjih od Smučarske zveze Slovenije. S tem naj bi bila povezana tudi njena športna prihodnost. Anamarija namreč ni izključila možnosti, da je prihodnje leto ne bomo gledali na domačem svetovnem prvenstvu v Planici. Predvsem bo odvisno od pogovorov po končani sezoni, saj pravi, da ima počasi že dovolj, da mora ob vseh rezultatih vseskozi za nekaj prositi.
Na zadnji tekmi v norveškem mestu Drammen (z Anamarijo Lampič smo se pogovarjali nekaj dni pred to tekmo, op. p.) je naša najboljša tekačica na smučeh v tej sezoni osvojila še četrte stopničke na tekmah svetovnega pokala v posamični konkurenci. Še četrtič je osvojila tretje mesto, v skupnem seštevku šprinta pa je uvrščena na drugo mesto. Čaka jo še tekma v Falunu na Švedskem, nato pa bo spakirala kovčke …
Že v šprintu v Lahtiju ste dokazali, da ste še vedno zraven najboljših. Zelo dobro ste tekmovali tudi na desetkilometrski razdalji, ko ste bili 15.
Moram povedati, da mi je glede na počutje še kar šlo. Ko sem prišla s Kitajske, sem bila res uničena od potovanja, hrane in vsega drugega. Imela sem polno glavo vsega. Telo je bilo že precej utrujeno, ampak potem je steklo. Nisem si mislila, da bom tisti konec tedna tako uspešna.
Na četrtkovem šprintu v Drammnu je Anamarija Lampič še četrtič v tej sezoni osvojila tretje mesto v posamični konkurenci.
In še vedno ste na drugem mestu v seštevku šprinta.
Še vedno se držim drugega mesta. Najnevarnejša je Jona Sundling, ki je sicer izpustila prve tekme. Borila se bom na vse pretege, drugega mi na preostane. Skratka, se držim.
Kako gledate na prevlado švedskih tekmovalk v šprintu, medtem ko so se Norvežanke nekoliko izgubile?
Mislim, da ima Norveška v zadnjem letu ali dveh kar težave in da je edina, ki jih rešuje, Therese Johaug. Ne bom rekla, da so norveška dekleta slaba, ampak glede na to, kakšen status imajo, je to za njih kar porazno. Če pogledamo Švedinje, lahko rečem, da so res močne. Dovolj pove že to, da so bile v Lahtiju na šprintu na prvih treh mestih. Res so močna ekipa in ena drugo ženejo naprej. Postavlja se vprašanje, kaj oni delajo. Menim, da je skrivnost v tem, da so vsa dekleta na zares visoki ravni in da druga drugo spodbujajo. Skupaj rastejo in zaradi tega so res močna ekipa.
Na tekmi v Lahtiju smo lahko po dolgem času spet videli gledalce ob progi. Je bilo lepše tekmovati?
Bil je kar malo nenavadno. Nisem več vajena tega, tako da mi je bilo včasih kar malo nerodno. Nisem več vajena biti v takšni pozornosti, ko za teboj vpijejo tvoje ime. Dan pozneje sem se raje ogrevala s slušalkami, da sem bila res osredotočena (smeh, op. p.). Vedeti moramo, da je v šprintu manjši krog, gledalcev je bilo ogromno. Bilo je noro. Užitek mi je tekmovati v takšnem vzdušju. Vsi to pogrešamo in to nam je manjkalo, se mi zdi.
Olimpijske igre so bile za Anamarijo precej naporne. V Pekingu je bila 21 dni in zadnji dnevi so se ji že nekoliko vlekli.
Pred tekmo v Lahtiju, prvo po olimpijskih igrah, ste dejali, da bi jih najraje kar izpustili. Se je po olimpijskih igrah težko motivirati za tekme svetovnega pokala?
Ob prihodu domov z olimpijskih iger … Ne, da ne bi imela motivacije ali da ne bi želela trenirati, ampak telo je bilo prazno. Mogoče je bila to posledica višine, hrane, ki v Pekingu ni bila najboljša. Da, pred Lahitjem sem si rekla, da bi najraje še nekaj dni ostala doma. A vem, da nimam kaj izgubiti. Čakata me še dva šprinta, potem pa mislim, da bom hitro spakirala kovčke in nekam odšla. Mislim, da po dveh letih, ko nisem nikamor šla, in po štirih letih, ko sem res veliko naredila, že komaj čakam, da nekam odidem. Upam, nisem stoodstotna. Lahko, da se mi nikamor ne bo dalo in da bom šla na Dolenjsko na vikend (smeh, op. p.).
Po šprintu v Lahtiju, ko ste bili peti, ste na družbenih omrežjih zapisali, da vas ljudje sprašujejo, zakaj niste na tej tekmi ubrali drugačne taktike. So to ljudje iz vašega kroga, ali so to neki novi ljudje?
To je bilo napisano povsem spontano. Ničesar nisem prebirala. Pravzaprav sva se pogovarjala z očetom in najprej me je vprašal, zakaj sem tekmovala na takšen način. Daleč od tega, da bi me kritiziral. Na podlagi tega sem se vprašala, da je verjetno še nekaj drugih, ki ne razumejo mojih odločitev. Torej, če še doma niso razumeli moje odločitve, kako me bodo razumeli šele tisti, ki me ne poznajo. Četudi sem bila peta, smo bila skupaj vsa dekleta razen Jone Sundling. Mislim, da nisem čisto nič izgubila. Vem, da bi lahko bila tudi na stopničkah, in vesela sem, da sem spet nazaj v igri. Mislim, da je bil moj cilj, da pokažem, da sem še vedno v dobri formi in da še znam tekmovati.
"Vem, koliko truda je bilo vloženega v to, in ne samo mojega."
Zadnja leta ste verjetno veliko truda vložili v nastop za olimpijske igre?
Mislim, da smo se zadnja štiri leta res pripravljali. Zadnje leto sem si rekla, da bom dala vse od sebe in da poskusim narediti vse, da bom na olimpijskih igrah najboljša. Upala sem, da se bo izšlo, a se ni. Maksimalno sem se potrudila in ne morem biti razočarana. Vem, da sem dala vse od sebe. Vem, koliko truda je bilo vloženega v to. Ne samo mojega, ampak tudi Boštjanovega (Boštjan Klavžar, op. p.) in truda Stefana Saracca.
Nenazadnje tudi celotne družine, ki me vseskozi podpira. Razumejo, zakaj se včasih ne morem družiti z njimi. Sploh zdaj, ko je bilo obdobje koronavirusa in nismo bili skupaj. Pomembno je, da imaš nekoga, ki te podpira in razume vse odrekanje. Če bi bila medalja, bi bilo veliko lažje, a zaradi tega ni konec sveta. Vsi smo dali vse od sebe. To je zdaj za mano. Že ob prihodu domov sem pozabila.
Že nekaj časa je minilo od vašega nastopa na olimpijskih igrah. Lahko danes ocenite, kaj se je dogajalo v Pekingu? V šprintu se je zdelo, da imate počasne smuči v primerjavi s tekmicami.
Če pogledam samo z moje perspektive, nam je bilo po tekmi jasno, da je bil že zaradi smuči zaostanek tako velik. Po kvalifikacijah nismo mogli nič reči, ker ne veš. V kvalifikacijah tekmuješ sam. Takoj po četrtfinalu sem dejala, da ne čutim prave hitrosti pod smučmi in da nekaj manjka. Res sem "grizla", da bi ostala zraven. V četrtfinalu sem porabila veliko energije, porabila sem tudi veliko moči in to se pozna.
Moram povedati, da po koncu v ekipi nismo bili vsi istega mnenja. V miru, brez kakršnihkoli prepirov, smo se usedli, pogledali vso tekmo in očitno je bilo, da nismo imeli najboljših smuči. Imeli smo solidne smuči, ampak za takšna tekmovanja potrebuješ nadpovprečne. Malo smo udarili mimo. Tudi zase lahko rečem, da tisti dan nisem bila stoodstotna. Bilo je skupek vsega, čeprav sem se v polfinalu res trudila na vse kriplje. Vsi smo se trudili, da bi se pokazali v najboljši luči in imeli tekmo življenja. Enostavno se nam ni izšlo.
Po tekmi niste omenjali smuči?
Res je, po tekmi nisem želela govoriti o smučeh. Osredotočila sem se nase in povedala, da tudi jaz nisem bila stoodstotna. Veliko ljudi mi je govorilo, zakaj nisem omenila smuči in maže, saj je bilo očitno, da smuči niso bile prave. Tako je pač bilo, časa ne moremo zavrteti nazaj. Medalja je bila dosegljiva. Od lani imam mali kristalni globus in bila sem bronasta na svetovnem prvenstvu. Če letos ne bi bila na stopničkah, tudi omenila ne bi, da sem sposobna odnesti medaljo. Cilj je bila medalja. Gremo naprej, upam, da bo v prihodnje sreča na naši strani.
Vseeno bi vas vprašal o zapisu po olimpijski tekmi, da imate že nekaj let konstantne rezultate, vi pa imate vedno manj in manj. Kaj ste mislili s tem?
Res smo majhna ekipa in že zaradi tega smo v zaostanku. Na primer, da morata Boštjan (Klavžar, op. p.) in Nejc (Brodar, op. p.) pomagati. Mislim, da pri nobeni ekipi glavna trenerja ne testirata smuči. Na olimpijskih igrah so bili vsi na progi in testirali po vse dneve. Glede na to, kakšne rezultate smo dosegali v preteklosti, bi morali imeti boljše pogoje. Tako pa je vsako leto slabše. Za vsako stvar moram prositi in vprašati, ali lahko. Za takšno raven se mi zdi to malo žalostno, po drugi strani pa že kar smešno. To so malenkosti, ki odločajo. Sem sicer oseba, ki me te stvari ne ganejo, a to ostane nekje v podzavesti. Pri velikih ekipah je tako, da tekmovalec trenira, za vse drugo pa poskrbi ekipa. Pri nas moraš napisati načrt za celotno sezono, organizirat hotele, poti … Tega se čez vsa leta kar nabere. Hvala bogu, da imam zraven Boštjana, ker če njega ne bi bilo, ne bi bila tukaj, kjer sem danes. On res veliko naredi zame. Na drugi strani pa moram skoraj na kolenih prositi, ali gre lahko zraven na tekme.
Vemo, da se je pred olimpijskimi igrami Eva Urevc okužila s covidom in ob prihodu na olimpijske igre je morala biti še v izolaciji. Tekmovalci ste bili med drugim omejeni samo na olimpijsko vas in prizorišča. Je tudi to kaj vplivalo na vas?
Imeli smo štiri možnosti. Prva je bila soba, druga restavracija, tretja je bila fitnes in četrta možnost je bilo prizorišče oziroma proga. Jaz sem se sicer osredotočila na šprint in distanco, ker ekipni šprint je bil vedno nekoliko pod vprašajem, potem ko je Eva zbolela za covidom. Vedela sem, da če ne treniraš toliko časa kot Eva, ne moreš narediti čudežev.
Tudi ekipni šprint se ni izšel po načrtih.
Ste že pred ekipnim šprintom vedeli, da vama bo težko uspelo?
Nisem želela nič govoriti, ampak mislim, da je bilo očitno, da velikega rezultata ne moreva doseči. Moram biti zadovoljna, da je Eva sploh štartala in nama omogočila, da sva skupaj nastopili na olimpijskih igrah. Vem, da je bilo Evi težko. Že meni je bila proga brutalno težka, če pa 14 dni nič ne treniraš, te takšna proga šokira. To ni šok samo za telo, ampak tudi za glavo.
Zdi se, da vam na olimpijskih igrah nič ni šlo po načrtih. Pred igrami je odpadla še domača tekma svetovnega pokala v Planici. Vi ste namreč znani kot tekmovalka, ki potrebujete tekme, da najde tekmovalni ritem. Je tudi to vplivalo na vas?
Če pogledam nazaj, lahko stoodstotno potrdim, da sem tiste vrste tekmovalka, ki potrebuje tekme. Torej da imam nekaj tekem, da "padem noter". Če želim biti dobra, mora moj motor teči (smeh, op. p.).
Po olimpijskem šprintu ste s svojim značilnim nasmehom dejali, da se bosta morda v prihodnje preizkusili v kakšnem drugem športu. Kako resno ste mislili? Nekaj podobnega ste mi dejali že v enem izmed preteklih pogovorov?
Še moja mami me je vprašala, kaj sem imela v mislih in ali je vse v redu z mano (smeh, op. p.). To se je dogajalo po šprintu, kajne? Malo sem se šalila, ampak v vsaki stvari je tudi nekaj resnice. Nikoli še nisem resno razmišljala o tem. Odvisno bo od tega, kaj se bo dogajalo na zvezi, kakšni bodo pogoji … Težko rečem, ampak morda pa kdaj res tudi v kakšnem drugem športu. Kaj pa vem?
Nam lahko zdaj že potrdite, da vas bomo prihodnje leto spremljali v Planici na svetovnem prvenstvu?
Ne vem, bomo videli. Odvisno od tega, kakšna bo situacija. Lahko, da bom tekmovala, lahko pa bo sledilo presenečenje in me tam sploh ne bo. Odvisno od dogodkov po zadnji tekmi svetovnega pokala, torej od pogojev za prihodnje leto. Počasi imam že dovolj, da si na tako visoki ravni in moraš vseskozi nekaj reševati in prositi na kolenih. Čas je, da se pred Planico dogovorimo, ali se bomo šli profesionalizem ali turizem.
4