Mark Lebedew, Avstralec, ki ima s slovensko odbojkarsko reprezentanco velike načrte

Avstralec Mark Lebedew je sredi februarja prevzel selektorsko taktirko slovenske moške odbojkarske reprezentance, za katero pravi, da je ena od redkih, ki jih je pripravljen voditi kot selektor. Z njo ima že letos velike cilje. Ti se spogledujejo tudi z odličjem na svetovnem prvenstvu.

A še preden bo lahko resneje zagrizel v slovenski izziv, ga čakajo ključne tekme z nemškim Friedrichshafnom, pri katerem je že dodobra spoznal dolgoletnega slovenskega reprezentanta Dejana Vinčića.

Štiriinpetdesetletni zaljubljenec v odbojko, ki mu je bil ta ekipni šport položen v zibelko, se je v pogovoru za Sportal dotaknil več tem. Med drugim je spregovoril o očetu Walterju Valeryju Lebedewu, ki je po drugi svetovni vojni z družino iz Sovjetske zveze emigriral v Avstralijo in je eden od začetnikov profesionalne odbojke v "deželi tam spodaj", materi, nekdanji knjižničarki, od katere je ob očetu prevzel ljubezen do branja knjig in pisanja, več kot 20-letni zahtevni trenerski poti, skozi katero se je naučil potrpežljivosti in krotenja čustev, družini, ki si jo je ustvaril na Poljskem, in še čem.

Štiriinpetdesetletnik ima trenutno polne roke dela z nemškim prvoligašem Friedrichshafnom, za katerega igra dolgoletni slovenski reprezentant Dejan Vinčić. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Vas je Dejan Vinčić, s katerim sodelujete pri Friedrichshafnu, že naučil kakšno slovensko besedo?
Za zdaj poznam le vaše najbolj "znane", sočne besede, tako da bom raje kar tiho.

Koliko pa ste se že podučili o Sloveniji?
Ne bom rekel, da o vaši državi vem veliko. Vem sicer nekaj stvari o slovenskem športu, da ste športen narod. Do zdaj sem bil trikrat v Sloveniji, v Ljubljani in Mariboru, kjer smo imeli treninge. Kar sem videl, je bilo čudovito. Rad bi si ogledal tudi obalni del, če bo čas, morda obiskal še plažo, ki je, kot vem, na zahodnem delu države.

Slišal sem nekaj stereotipov o državah nekdanje Jugoslavije – saj jih ima vsaka država –, pa tudi, da se lahko hitro znajdeš v težavah, če o njih govoriš (smeh, op. a.).

Sportal Mark Lebedew je novi selektor slovenskih odbojkarjev

Zasledila sem, da je vaš oče, ki je po drugi svetovni vojni emigriral iz Sovjetske zveze v Avstralijo, eden od pionirjev profesionalne odbojke v Avstraliji. Na nek način vam je bil ta šport položen v zibelko.
Lahko rečemo tako, da. Moj oče je Rus. Kot begunec je po drugi svetovni vojni, ko je imel 16 let, z družino prišel v Avstralijo. Bil je vpet v več športov. Avstralci so nekaj odbojke sicer poznali že pred njim, a zares se je v Avstraliji začelo z begunskimi priseljenci po drugi svetovni vojni.

Med temi je bilo tudi veliko ljudi iz baltskih držav, držav nekdanje Jugoslavije, Ukrajine … Oni so ustanavljali športne klube, tudi odbojkarske. Oče se je pri tem močno angažiral. Tako so s prijatelji ustanovili Avstralsko odbojkarsko zvezo. Ustanovljena je bila v dnevni sobi njegovih staršev. Prvih 25 let je bil sekretar, pozneje tudi predsednik. Ni bil ravno odbojkar, se je pa malce ukvarjal s trenerstvom in sojenjem. Markov oče, ki je bil rojen v ukrajinskem Dnepropetrovsku, je eden od ustanoviteljev Avstralske odbojkarske zveze. V trenerskih začetkih je bil Mark pomočnik selektorja avstralske reprezentance, tudi v obdobju olimpijskih iger v Sydneyju, med letoma 2017 in 2020, pa je bil selektor Avstralcev. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Tako sem bil del odbojke, še preden sem bil rojen. Prve tekme "sem si ogledal", ko sem bil še v maminem trebuhu.

A me ta šport dolgo časa ni zanimal. Želel sem igrati kriket, nogomet ali pa avstralski nogomet, tako da sem začel trenirati šele nekje pri 14. Igro sem precej hitro vzljubil. Pri 16, 17 je bila odbojka že najpomembnejši del mojega življenja.

Zanimivo. Zakaj kot odbojkar niste vztrajali dlje časa? Obžalujete?
Ne. Končal sem, pravzaprav nikoli nisem končal kariere, a preprosto nisem imel več časa za igranje. Postal sem trener. In lahko rečem, da sem precej boljši trener, kot sem bil igralec. Odigral sem nekaj reprezentančnih tekem v različnih letih, a menil sem, da lahko kot trener dosežem več, kot bi kot odbojkar.

Menda ste se za trenerstvo odločili pri 21 letih, ko ste igrali v Evropi. V enem od intervjujev ste dejali, da če bi takrat vedeli, kaj pomeni biti trener, ne bi postali trener.
To je resnična zgodba. Z očetovo pomočjo sem zaigral v drugi nemški ligi. Živel sem pri neki družini in imel ogromno časa zase, saj ni šlo za profesionalno igranje. Imel sem veliko časa za razmišljanje o tem, kaj si želim postati.

Dojel sem, da je ta šport moja strast, da moram ostati v športu. Edina možnost je bila, da v športu ostanem kot trener. Vpisal sem se na univerzo in res postal trener. Pri 21 človek ne ve skoraj nič, tako da se mi niti sanjalo ni, kaj vse obsega trenersko delo. Skozi trenerska leta me je posledično doletelo kar nekaj presenečenj.

V 25-letni trenerski karieri je spoznal, da gre pri trenerstvu za oblikovanje odnosa med več ljudmi, za ustvarjanje okolja, v katerem lahko ljudje uspešno delujejo skupaj. Na fotografiji veselje iz leta 2015, ko je na zaključnem turnirju lige prvakov Berlin vodil do brona. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Katero je bilo največje?
Ko sem bil mlad, sem mislil, da gre pri odbojki le za tehniko in taktiko. Da je vse zelo preprosto. Le podaš napotke in igralci naredijo, kar naročiš, igra pa steče. Kako narobe. Trenerstvo sploh ni nič od tega.

Gre bolj za oblikovanje odnosa med več ljudmi, za ustvarjanje okolja, v katerem ljudje lahko uspešno delujejo skupaj, v katerem je ljudem pri svojem delovanju, izražanju udobno. Ustvarjanje takega okolja je izjemno zapletena, naporna naloga, ki pogosto zahteva več truda in časa kot sam trening.

Morate biti tudi neke vrste psiholog?
Zagotovo. Ravno pretekli teden sem se pogovarjal s svojim nekdanjim igralcem, ki je zdaj postal trener. Rekel je, da ima zdaj veliko več dela, kot si je kot igralec sploh lahko predstavljal.

Vsak dan razmišljaš ne le o 14 igralcih, temveč o tem, kako bo teh 14 igralcev delovalo skupaj ... Je zelo zanimivo, a hkrati izzivov polno delo. In nikakor ni nič od tega, kar sem si zamišljal pri 21 letih.

Z leti se je naučil potrpežljivosti in krotenja čustev. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Koliko ste se med trenersko kariero spremenili? Kako bi se opisali danes, ko ste zagotovo bolj moder, kot ste bili pred desetletji, ko menda niste skoparili s čustvi?
Vsak dan poskušam biti najboljša različica človeka, kot sem lahko. Naučil sem se predvsem potrpežljivosti. Ko sem bil mlad trener, sem bil zelo nepotrpežljiv. Kričal in skakal sem vsepovprek. Že kot igralec in pa tudi v začetku trenerske kariere sem bil res zelo čustven. Tudi sodnikom in nasprotnikom sem imel veliko povedati.

Z leti sem se naučil, da takšno vedenje ne vodi nikamor, ne pomaga nikomur. Danes razumem, da je za nekatere stvari potreben čas. Pri meni je bil za učenje potrpežljivosti. Še vedno imam svoje trenutke, a menim, da jih je precej manj kot pri večini.

Sportal Slovenska zlata junakinja od pekla do raja

Z Berlinom je bil trikrat nemški prvak, v ligi prvakov ga je popeljal do tretjega mesta. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Ob trenerskih zadolžitvah pišete še blog At Home on The Court, na katerem ne manjka raznovrstne vsebine, od vaših misli in (video)analiz odbojkarske igre do aktualnih intervjujev, ki jih delite ... V enem od zapisov o vas je mogoče zaslediti, da ste neke vrste "volleyball nerd" (odbojkarski piflar). Bi rekli, da odbojka ni le vaša služba, ampak način življenja?
Mislim, da res lahko pritrdim. Odbojka je bila dolga leta najpomembnejša stvar v mojem življenju, zdaj je pomembna tudi družina. Preprosto rad jo imam. Nisem le trener, ampak tudi odbojkarski navijač. Strast do te igre se pri meni kar ne konča. Nikoli nisem izgubil strasti do tega športa. Včasih sem utrujen od trenerskega dela, a nikoli utrujen od odbojke, ki je zame najlepši šport na svetu.

Želim si, da bi ljudje v lepotah te igre uživali, kot uživam sam. Želim si, da bi ljudje razumeli, kako neverjetni so nekateri igralci, kot so na primer Čebulj, Urnaut, Vinčić …, da bi se zavedali, česa vsega so ti fantje sposobni, in uživali v njihovih predstavah.

Se pri vsem tem znate odklopiti od odbojke, prestaviti misli? Kaj počnete v prostem času?
Skoraj ves čas preživim z družino, ki živi na Poljskem. Tam je moj dom. Moja žena je Poljakinja, imava osemletnega sina, tako da vsak prost trenutek nekako preživim z njima. Rad imam tudi glasbo, rad berem. To je bolj ali manj vse.

Kakšna glasba vam je najbolj pri srcu?
Najraje poslušam rock.

Misli in analize vestno zapisuje tudi v svoj blog, ki ga je poimenoval At Home on The Court. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Ste ljubezen do pisanja dobili po očetu, ki je svojo zgodbo, tudi pot iz Sovjetske zveze do Avstralije, prelil v knjigo Russia - The Land of My Forefathers, med drugim pa je tudi prevajal?
Rekel bi, da je ta ljubezen do mene prišla od obeh staršev. Moj oče piše, vedno je nekaj pisal, izdajal je tudi odbojkarsko revijo v Avstraliji. Moja mama pa je bila knjižničarka, ljubila je knjige. Te so bile vedno velik del našega življenja. Sam menim, da je pisanje podaljšek branja in tudi izhaja iz ljubezni do knjig.

Sportalovi sobotni intervjuji

Slovenska odbojkarska reprezentanca je bila na zadnjih štirih evropskih prvenstvih kar trikrat v finalu, trikrat je osvojila srebro. Lebedew želi narediti s Slovenci korak naprej tudi na svetovnem prvenstvu (Slovenci so igrali na enem, bili so 12.) in v olimpijskih kvalifikacijah (Slovenci še nikoli niso igrali na olimpijskih igrah). Foto: CEV

Dotaknimo se še slovenske reprezentance, katere selektor ste postali pred dnevi. Za vami je sicer stresen klubski februar, v katerem je vaš Friedrichshafen kot prvi v sezoni premagal serijske zmagovalce iz Berlina in se uvrstil v finale pokala, tu so tekme nemškega prvenstva, pa konec lige prvakov ... Vam ob vseh klubskih zadolžitvah glava dopušča, da kaj že razmišljate tudi o Sloveniji?
Iskreno, glavo imam polno različnih stvari, misli mi ves čas švigajo od ene k drugi. Pet minut sem z mislimi nekje, naslednjih pet minut povsem drugje. Tudi pri slovenski reprezentanci.

Nisem še imel dovolj časa, da bi se poglobljeno posvetil reprezentančnemu segmentu, a začeli smo razmišljati o procesu treninga, o pripravljalnih tekmah ... O tem se pogovarjamo. A da bi se res lahko že poglobil v vse skupaj, priznam, še ni bilo dovolj časa.

Kako dobro poznate slovensko reprezentanco, ki je z bolj ali manj enakim ogrodjem ekipe nanizala toliko uspehov?
Najbolje seveda poznam Dejana Vinčića, s katerim delam tudi v klubu. Slovensko ekipo sem zadnja leta podrobneje spremljal na različnih tekmovanjih. Ne le v finalih evropskih prvenstev, na svetovnem prvenstvu sem Avstralijo kot selektor vodil na tekmi proti Sloveniji.

Lani sem si v ligi narodov ogledal ogromno tekem Slovenije, saj sem bil na prizorišču turnirja. Zame je bila to ena od najboljših ekip v Riminiju. Ena od najljubših z vidika, kako je igrala, kako so fantje delovali skupaj. Zelo zanimiva skupina ljudi.

Ko se je ponudila priložnost, sem se odločil, da jo zagrabim. Moram reči, da je bila to edina reprezentanca, s katero sem bil pripravljen delati oziroma me je to zanimalo.

"Gre za ekipo, ki se zna močno približati najvišji igralni ravni," pravi o svojih novih reprezentančnih varovancih. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Slovenska reprezentanca je z vsemi dosežki postala vse bolj mikavna. Dovolj, da se človek vrne na selektorski stolček, razširi sezono na skoraj vse leto, delovne obveznosti podaljša še na del tistega obdobja, ko bi bil v klubu načeloma prost?
(smeh, op. a.) Dobro vprašanje. Nekako se niti nisem spogledoval z iskanjem dodatnih zadolžitev, saj bom zdaj v pogonu res skoraj vse leto. Dobro vem, kako naporno je biti klubski trener in še selektor. Tri leta sem to občutil kot selektor Avstralije. Zavedam se, koliko dela je treba vložiti, koliko pritiska je in kako lahko ta kombinacija vse skupaj oteži tudi z vidika družine.

A Slovenija je zelo zanimiva ekipa, atraktivna. Ponavljam, Slovenija je verjetno edina reprezentanca, za katero sem bil pripravljen prevzeti selektorsko vlogo.

Pri tem mi je vse skupaj olajšalo dejstvo, da živim na Poljskem, ki ni tako oddaljena od Slovenije, kot je Avstralija, tako da je usklajevanje družinskega življenja lažje. Lahko si privoščim krajše obiske. Preden sem se dogovoril za selektorsko delo, sem se pogovoril z družino. Ta del sem najprej odkljukal, odbojkarski del pa je bil že sam po sebi zelo navdušujoč.

Kaj vas pri trikratnih evropskih podprvakih z zadnjih štirih prvenstev najbolj navdušuje?
Kakovost. Gre za ekipo, ki se zna močno približati najvišji igralni ravni. Zadnje evropsko prvenstvo je pokazalo, česa so sposobni. S to reprezentanco si želim iti korak naprej še na svetovnem prvenstvu. Se morda tam vmešati v boj za kolajno. Se uvrstiti na olimpijske igre. Verjamem, da so vse te stvari s to reprezentanco mogoče. Večjo atrakcijo, ki bi me pritegnila k vodenju reprezentance, si težko predstavljam.

Glavni cilj tega leta je svetovno prvenstvo, ki je konec avgusta predvideno v Rusiji, še prej pa vas čaka Liga narodov. S čim boste po svetovnem prvenstvu zadovoljni?
Če sem iskren, bi bil na svetovnem prvenstvu zadovoljen s kolajno. Če bomo dosegli najboljši rezultat na svetovnih prvenstvih Slovenije (na SP je nastopila le leta 2018, ko je bila 12., op. a.), bi bila seveda prav tako velika, pomembna stvar.

Morda bi moral reči, da je to naš prvi cilj, saj ni dobro prehitevati stvari. Lahko pa rečem, da bi bila za to skupino uvrstitev med prvo osmerico velik korak, sploh z vidika olimpijskih kvalifikacij. 

Na svetovno prvenstvo torej po kolajno? Kako realna se vam zdi?
V tem trenutku je vrh svetovne odbojke zelo širok. Približno deset reprezentanc je na skoraj enaki ravni. Verjamem, da lahko vsaka od teh desetih reprezentanc osvoji kolajno, če ji v pravem trenutku uspe dober turnir. In Slovenija je ena od teh reprezentanc.

Sportal Navijači odločili: v all-star ekipi EP en Slovenec