Druga kariera
Nedelja, 5. 6. 2022, 19.08
2 leti, 5 mesecev
Druga kariera (264.): Miha Kürner
Nekdanji slovenski smučar smučanje odkriva na novo: Danes bi marsikaj storil drugače
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,89
3
V rubriki Druga kariera tokrat gostimo nekdanjega smučarja Miho Kürnerja, ki tudi v drugi karieri nadaljujejo svojo smučarsko zgodbo, s to razliko, da je danes 'oborožen' s številnimi spoznanji, ki bi jih želel imeti že prej.
"Včasih si rečem, joj, če bi srečal sebe iz mladosti in bi imel možnost, da si rečem samo en stavek, bi si rekel: Ne razmišljaj!" Nekdanji alpski smučar Miha Kürner, 264. gost Sportalove rubrike Druga kariera, po koncu smučarske kariere smučanje odkriva na novo in razbija določene mite, ki vladajo v športu. Svoje znanje in izkušnje kot trener prenaša na mlajše generacije in pri tem čuti posebno odgovornost. 35-letnik iz Mošenj na Gorenjskem z ženo zadnja tri leta živi v zimskošportnem središču Vail v ZDA.
Zadnja tri leta dela kot smučarski trener v Vailu.
Nekdanji alpski smučar Miha Kürner je bil zelo obetaven v mladinski konkurenci – leta 2007 je na svetovnem mladinskem prvenstvu osvojil bron v kombinaciji in bil šesti v slalomu –, a v članski mu nikakor ni uspelo prodreti med elito. Nastopil je na 45 tekmah najvišje ravni in se dvakrat vpisal med dobitnike točk. Leta 2011 je bil v Banskem 19. v superkombinaciji, leta 2015 pa je v Kranjski Gori osvojil 29. mesto v slalomu. Precej več nastopov ima v evropskem pokalu, 191, tudi zmago. Leta 2013 je na slalomski tekmi evropskega pokala premagal Britanca Dava Rydinga, zmagovalca letošnjega slaloma v Kitzbühelu, leta 2010 pa je na avstrijskem državnem prvenstvu v Innerkremsu v veleslalomu zaostal samo za velikim Marcelom Hirscherjem.
35-letnemu Gorenjcu iz Mošenj pri Radovljici se je prepogosto dogajalo, da zaradi napake tekme ni končal, in danes, po množici poglabljanj v globino alpskega smučanja, bi marsikaj storil drugače. Tudi spremenil tehniko, kar mu je uspelo v tekmovalnem pokoju in kar je tudi dokazal v praksi, ko je aprila letos na tekmi paralelnega slaloma zaostal zgolj za Linusom Strasserjem, letošnjim zmagovalcem nočnega slaloma v Schladmingu.
Kariero je končal pri 30 letih, se vrgel v študij na fakulteti za šport in ga uspešno končal ter se leta 2019 preselil v ZDA, kjer v Vailu dela kot smučarski trener.
Miha, zadnja tri leta živite v ZDA. Kaj iz Slovenije najbolj pogrešate?
Hrano, zrak in vodo. Danes cenim žgance, kranjsko klobaso, pico bolj kot kadarkoli … Še posebej pico, tako dobre kot v Sloveniji nisem jedel še nikjer.
Včasih kar precej pogrešam Slovenijo, zlasti Gorenjsko. Slovenija je res neverjetna. V eni uri si lahko z morja v gorah in obratno, kar je čudovito.
"Smučanje imam rad in nabral sem si toliko izkušenj in znanja, da bi bilo škoda, da jih ne bi predal naprej."
Zadnjo smučarsko tekmo ste po podatkih FIS odpeljali leta 2018. Kako ste se lotili novih izzivov? Je bila odločitev, da kariero nadaljujete v smučanju, logična posledica življenja v prvi karieri?
Da. Zdi se mi, da je, če si strasten do nekega športa in si vanj tudi dolgo časa vpet, nekako logično, da ostaneš z njim povezan vse življenje. Obenem pa je težko začeti z ničle.
Začeti novo kariero na povsem drugem področju pri 30 vsekakor ni mačji kašelj, hočeš nočeš, življenje je tekma in konkurenca je huda.
Seveda se tudi to da, a meni je bilo že v času smučarske kariere jasno, da bom pot nadaljeval kot trener, s tem da sem si za prvi korak po koncu kariere zadal, da se lotim študija na fakulteti za šport in ga tudi končam.
Drugih posebnih dilem ali želja niti nisem imel. Danes se mi zdi, da je bila to ena mojih najboljših odločitev.
Smučanje imam rad in nabral sem si toliko izkušenj in znanja, da bi bilo škoda, da jih ne bi predal naprej.
Smučanje je v mojem življenju pustilo res velik pečat, zavedam se privilegija možnosti ukvarjanja z njim in za to sem svoji družini neskončno hvaležen.
Kako vas je življenje sploh zaneslo v ZDA? Ste že prej imeli stike s tamkajšnjo smučarsko srenjo?
Zelo preprosto: ko sem končal študij, sem potreboval službo.
Naokrog sem začel pošiljati svoj življenjepis in v neki fazi stopil v stik z Urško Rabič, nekdanjo slovensko reprezentantko in olimpijko, in njenim možem Jakom, ki sta v Vailu delovala kot trenerja. Dala mi je kontakt, poslal sem svoj življenjepis in v dveh urah je bila stvar urejena. Vse se je zgodilo zelo na hitro.
Ko sva se z ženo pogovorila in premislila pluse in minuse, sva se odločila, da poskusiva živeti in delati v tujini. Otrok še nimava, zato sva v tem oziru bolj fleksibilna.
V Vail sva se preselila pred tremi leti, konec poletja 2019, ki mu je kmalu sledila epidemija, tako da se je precej stvari odvijalo drugače, kot bi se sicer.
Skratka, to, da sem danes v ZDA, je čisto naključje, sem si pa vedno želel v tujino nabirat izkušnje.
Kürnerjevi varovanci v Vailu.
S kakšno starostno skupino sodelujete?
V Vailu delam s smučarji člani, starimi od 16 do 21 let, večinoma pa s starejšimi od 18 let. Gre za fante, ki že končajo srednjo šolo, in v ZDA je značilno, da si vzamejo leto dni odmora …
Pred kratkim ste na Instagramu objavili video, v katerem opisujete, da je vaša smučarska tehnika danes precej boljša kot v času smučarske kariere. Lahko to razložite?
Res je, marsikdo bo rekel, da sem nor, ampak je res. To je bil tudi razlog, da sem se pred kratkim udeležil smučarske tekme serije World Pro Ski Tour. Gre za paralelni format tekmovanja, ki je v ZDA zelo priljubljen.
Tekme sem se udeležil zato, ker sem želel v praksi preizkusiti stvari, ki jih učim, z namenom razbiti določene mite, ki vladajo v športu, na področju učenja spretnosti.
Ne treniram kaj dosti, saj nimam časa, zato lahko določene dejavnike, ki bi lahko vplivali na uspešnost, izločim, je pa dovolj, da lahko določena znanja v določenih pogojih uspešno implementiram v prakso. Manj ko sem pripravljen, tako telesno kot smučarsko, v večji izziv mi je tekma, saj je prav neverjetno, kako daleč te lahko pripelje pravilna tehnika.
Ko sem slišal, da na tekmo prihajajo Linus Strasser ter Kanadčana, brata Jeffery in Erik Read, in celotna ameriška tehnična reprezentanca, sem želel biti tam.
Star sem 35 let, že sedem let se resno ne ukvarjam s smučanjem, pa sem z novo tehniko vseeno smučal vrhunsko (Kürner je v slalomu zaostal samo za Strasserjem, op. p.).
To, kar sem dognal skozi leta, sem zdaj dokazal v praksi. Včasih sem kar jezen nase, zakaj tega nisem dojel že prej.
S sotekmovalci na tekmi World Pro Ski Tour.
Bi s to modrostjo, ki jo prinesejo leta in distanca od tekmovalnega športa, danes karkoli storili drugače?
Da, zagotovo, danes bi marsikaj storil drugače in to je, kot opažam, kar precej pogosta zadeva. Tudi v vaši rubriki jo nekdanji športniki pogosto omenjajo.
Veliko športnikov, ki po koncu profesionalne kariere prevzame delo trenerjev, čez nekaj let ugotovi, da bi bile določene stvari v njihovi tekmovalni karieri lahko drugačne. Nekateri dejansko spremenijo stvari, ki jih med kariero niso mogli.
Na primer?
V družbi Linusa Strasserja, zmagovalca aprilske tekme v super slalomu. Kürner je tam zasedel drugo mesto.
Določene stvari, ki so se jim med kariero zdele nedotakljive, nekaj, česar ni mogoče spremeniti. Na primer določene motorične sposobnosti ali pa razne spretnosti in veščine.
Naj navedem zanimiv primer s področja košarke. Na Instagramu že dlje časa sledim nekemu trenerju, ki je specializiran za urjenje meta na koš. Njegov celoten profil je zgodba, ki jo sam omenjam.
Tudi on je bil profesionalni igralec. Kot razlaga, je bil element igre met na koš njegova daleč najšibkejša točka in je zaznamovala njegovo celotno kariero. Danes objavlja videe, kjer prikazuje, do kako neverjetno visoke ravni je izpilil svoj met in mete svojih strank, nekateri od njih so aktivni v ligi NBA. No, to je zgolj en primer, takšnih zgodb je resnično malo morje.
Skozi trenutna trenerska izkustva vam lahko zagotovim, da med trenerji na splošno vlada strogo prepričanje, da po določeni starosti ni več mogoče izboljšati ali pa spremeniti smučarjeve tehnike. To ne drži.
Okoli 16. leta te namreč trenerji začnejo obravnavati kot dokončno izdelano celoto, kot da po tem letu ničesar več ne moreš spremeniti in da lahko samo še kompenziraš, kar imaš.
To je najhuje, ker je vse skupaj tako zelo posplošeno.
Dejstvo je, da na nastop športnika, na njegovo izvedbo, vpliva cela paleta dejavnikov in utopično je misliti, da se znotraj klubov, reprezentanc itd. pokrije prav vse. Težava nastane v tistih programih, kjer so že osnovni dejavniki vzeti preveč ohlapno.
Tukaj merim na resnično osnovne dejavnike. V alpskem smučanju na primer naletimo na problem že, kako večina programov načrtuje športno vadbo.
Vprašajte kogarkoli, ki je smučal vsaj do mladinske ravni, kako in na kakšen način se je spremenil trenažni proces od takrat, ko je bil še ciciban. Iz svoje izkušnje lahko povem, da se ni spremenil kaj dosti.
Aprila letos med tekmo v okviru turneje World Pro Ski Tour.
Tukaj bi lahko izpostavil Luko Dončića in kaj se zgodi, ko se izjemno nadarjen posameznik že v zgodnji mladosti znajde v nadvse ugodnem športnem okolju. Že od 13. leta je treniral pri Real Madridu, kjer je imel najboljše pogoje za razvoj. V Sloveniji smo imeli mnogo nadarjenih smučarjev, ki po mojem mnenju niso niti približno dosegli tega, česar so bili sposobni.
Kar želim povedati, je, da imamo toliko pomanjkljivosti na področju smučarskih klubov, društev in konec koncev na ravni reprezentance, da dvomim, da so tekmovalci, ki v to okolje vstopijo kot neizbrušeni diamanti, na koncu povsem izbrušeni. Niso.
Moja osebna izkušnja na tem področju je bila groba, vsaj tako danes gledam na to.
Če se vrnem na svoj primer ... V dobi odraščanja se mi je zgodilo nekaj, kar je zaviralo moje smučanje. To se športnikom zgodi relativno pogosto in tudi meni se je, torej da je nekdo v otroških kategorijah zelo uspešen, celo vrhunski, potem pa ne več.
Večkrat opažam, da tisti, ki jim prezgodaj uspe, pozneje v karieri ne dosegajo več teh ravni.
Kje vidite razloge za to?
Razlogov je lahko več, tudi biološka zrelost, nekateri so bili v otroških letih morda tako uspešni zato, ker so bili prej zreli kot drugi, v nekaterih primerih pa se v puberteti stvari zalomijo in ko športnik doseže mladinsko raven, se stvari ustavijo.
Meni osebno se je zgodilo to, da se mi je na neki točki, natančneje v drugi sezoni med člani, povsem podrla motorična shema. Ne vem, zakaj, morda zaradi prehitre rasti.
Spomnim se, da sem imel težave z veleslalomom in mi je bilo nekaj let zelo težko, s tem da pred tem smučanje zame nikoli ni bilo težko.
Torej imel sem težavo, na katero nihče ni imel odgovora, še več, odgovora se niti ni pričakovalo, saj je takrat še vedno vladala praksa naravne selekcije, temelječe na kriterijih. Torej, če si, si, če te ni, te ni, nekdo te bo že nadomestil.
V družbi Matica Skubeta, Janeza Jazbeca in Mitje Valenčiča na medijskem dnevu leta 2011.
A kaj se zgodi, ko ni več podmladka? Zgodi se to, kar imamo danes, generacijska luknja, ki je ni več mogoče zakrpati. Najhuje pa je, da smo se tega zavedali že dolgo časa, to se ni zgodilo čez noč.
To, kar sem se na fakulteti za šport naučil, in spoznanja, ki sem jih dobil v praksi, so spremenila moje smučanje do te mere, da je moja tehnika danes skoraj neprepoznavna, kar mi daje zagon in samozavest za delo z mojimi varovanci.
Ne verjamem namreč v to, da je pri 16 letih razvoj končan in da se do takrat naučiš, kar se, in da spremembe niso več mogoče. To ne drži, so postopki in so metode, s katerimi se lahko korenito spremeniš.
To pogosto opažam pri smučanju na vrhunski ravni: kar nekaj smučarjev mojih let je v svetovnem pokalu zelo postopno napredovalo in zorelo, za nekatere zveze morda celo prepozno – dvomim sicer, da bi v Avstriji določen posameznik dobil enake priložnosti, saj vemo, da si tam hitro za odstrel ... Ampak tistim, ki vztrajajo in imajo podporo, tudi dejansko uspe.
Z Juretom Koširjem leta 2015.
Na primer Britanec Dave Ryding, ki ste ga leta 2013 premagali na tekmi evropskega pokala, kjer ste zmagali, in je šele letos, pri 35 letih, dosegel svojo prvo zmago v svetovnem pokalu?
Da, Dave je odličen primer. Dave je s trdim, predvsem pa pametnim delom prišel na vrh in meni se danes njegov slalom zdi kot učbeniški vzorec tehnike smučanja. Te primere je treba zelo pozorno spremljati.
Smučanje kot šport je danes tako izpiljeno, da ni več prostora za to, da bi nekdo bil vrhunski zgolj po zaslugi naravnega talenta. Za uspeh moraš biti garač.
Ali na podlagi izrečenega čutite določeno obžalovanje, ko se spomnite na svojo smučarsko pot, ali ste s tem delom življenja povsem prekinili?
Ne, nisem prekinil, celo zelo veliko opravka imam s tem. Res je zanimivo in velikokrat se zgodi, da obžalujem svojo preteklost in skoraj fantaziram, kako bi danes določeno tekmo izpeljal drugače.
Obisk slovenske reprezentance v Vailu.
Prav v živo si lahko predstavljam, kako je bilo in kako bi lahko bilo drugače. Še vedno vem, kako sem razmišljal takrat in kaj bi lahko spremenil.
Včasih si rečem, joj, če bi srečal sebe iz mladosti in bi imel možnost, da si rečem samo en stavek, bi si rekel: Ne razmišljaj!
Tu se sicer ujamem v poseben paradoks, saj sem na prej omenjeni osebni problem v mladosti odgovoril ravno z razmišljanjem in tako pridobil dragocena spoznanja, ki jih imam danes. Kakorkoli, vseeno mislim, da je bila moja pot do tega nasveta prej pot po ovinkih kot pa bližnjica.
Kürner med vodenjem vadbe.
Treba je vedeti, da ti analitično razmišljanje lahko povzroči blokado, ali pa ti ne omogoča instinktivnih, spontanih, za okolje nujno potrebnih gibov ali manevrov, nekateri to imenujejo paraliza skozi analizo. Tudi to se mi je zgodilo.
V resnici me je tu rešila moja sestra Alenka, nekdaj uspešna smučarka, in sicer z določenimi nasveti, ki so dobesedno preusmerjali mojo pozornost navzven.
Ob tem sem se spomnila na Tadeja Pogačarja, ki deluje zelo instinktivno.
Tadej je čudežni deček, ne bi me presenetilo, če je njegov pristop pri napadih v klanec povsem instinktiven.
A hitro lahko namreč izpade, kot da so tekmovalci nujno vedno sami krivi za prej omenjeno paralizo skozi analizo. Na tem mestu je treba upoštevati, kaj povzročimo, ko kot trenerji nekomu damo tehnični napotek, ko ga hočemo nekaj naučiti in delimo nasvete, prepričani, da gre za dobre nasvete, čeprav v resnici tega ne vemo zagotovo.
Trenerji, ker se to od njih pričakuje, delijo nasvete od vsega začetka, torej aktivno spodbujajo varovance k razmišljanju že od mladih nog. To samo po sebi še ni težavno, težava je periodizacija.
Razmišljanje ne sme biti edini način za izvedbo storitve, treba je znati ciklično prehajati med fazami, ko tudi telesu pustimo, da se odzove in opravi s situacijo spontano. Iz hrbtenjače.
Skratka, ob neprevidnosti lahko ustvariš tekmovalce, ki preveč razmišljajo … Blokiraš njihovo otroško drznost in spontanost.
Mislite, da ste tudi vi v času kariere izgubili to spontanost?
21-letni Miha Kürner pred začetkom sezone 2008/2009.
Prav gotovo, vendar to ne pomeni, da je izgubljena za vedno, samo omogočiti si moraš ponoven stik z njo. Ponovno se moraš naučiti, da v resnici že znaš.
Stvari sicer niso tako preproste, a bistveno je, da vedno ostane prostor za instinkt. To je mogoče na relativno preprost način. Danes so zelo napredne določene psihološke tehnike, ki športnikom zelo pomagajo.
Ampak na splošno, ko govorim s svojimi tekmovalci, skušam govoriti tako preprost jezik, da ga lahko razume vsak otrok. Vse, kar govorim, je tudi preverjeno, posneto in zabeleženo.
Nekatere stvari so nastale v času moje aktivne kariere, nekatere pa razvijam še danes. Skratka, tekmovalcem je treba pomagati poiskati najkrajšo pot do zastavljenega cilja.
Zame je to najlepši del poklica, pri čemer pa čutim ogromno odgovornost. Pred mano so ljudje z določenimi cilji in ne bi želel zapravljati njihovega časa ali jih zaznamovati negativno.
Kdaj ste si začeli zastavljati ta vprašanja?
Dokaj kmalu. Ko sem smučal, mi ni bilo jasno, zakaj mi grejo vsi drugi športi relativno lahko od rok in so mi blizu, edino smučanje, ki bi mi moralo biti najbližje, mi je na določeni točki postalo tuje.
Ne vem, zakaj, a ni mi več šlo dobro od rok. To vprašanje me je gnalo, to zdaj vidim. Preprosto se nisem mogel sprijazniti s tem dejstvom. Potreboval sem odgovore.
V družbi Franza Klammerja, najboljšega smukača vseh časov.
Lahko si predstavljate, da sem po vsem tem na fakulteti sedel v prvi vrsti z ošiljenimi ušesi. Dejansko sem našel odgovore na številna vprašanja, nad katerimi sem že skoraj čisto obupal.
En primer: v alpskem smučanju ne boste našli dveh trenerjev, ki bi se strinjala glede smučarske tehnike. Malce pretiravam, ampak trenerjev, ki razumejo in ki imajo razdelano strategijo, je resnično malo. To je že prva težava.
Ne vem sicer, koliko se bralci te rubrike zanimajo za dejansko tehniko alpskega smučanja, ampak na splošno v smučanju obstajata dve temeljni tehniki in odkar obstajajo smuči s poudarjenim stranskim lokom, sta si ti dve tehniki toliko bolj nasprotni.
Če vam povem, da letošnji zmagovalec skupnega seštevka svetovnega pokala smuča na način, ki bi ga najbolje opisal stara klasična tehnika smučanja in ne novodobna zarezna, potem si lahko predstavljate magnitudo zmede, ki traja na tem področju, odkar pomnim.
Druga težava je stalna menjava trenerjev. V času moje članske kariere smo v reprezentanci skoraj vsako leto dobili novega trenerja.
Imeti moraš posebno srečo, da naletiš na trenerja, ki je dober, potem pa moraš imeti še dodatno srečno, da tega kurenti ne preženejo, če se smem malo pošaliti.
Zato je tako pomembno, da so stvari na mestu.
Kakšno je sicer življenje v ZDA, se onkraj Atlantika res cedita med in mleko?
Se, če imaš denar. V ZDA je vse plačljivo. Res je, da imaš na voljo vse, a za vse to moraš plačati. Zdravstvo, šolstvo …
V veliko primerih naletiš na ljudi, ki si to lahko privoščijo, a če hodiš naokrog z odprtimi očmi, hitro vidiš, da je teh ljudi malo in da je precej več revnih ljudi. V resnici je življenje v ZDA precej kruto.
Kako dolgo nameravate ostati v ZDA?
Z ženo še ne veva, kje bi se rada ustalila. Za zdaj še nimava jasne vizije, ali bova ostala v ZDA ali se bova vrnila v Evropo. Je pa trenutno zelo v redu tako, kot je. Slediva priložnostim.
3