Sašo Pistotnik, trener, ki kroji kariero naše najboljše igralke, Veronike Erjavec

Veronika Erjavec se je pred kratkim uvrstila med najboljših sto igralk na svetu in je trenutno naša najboljša igralka. Foto: Sportida

Vaša varovanka Veronika Erjavec se je pred kratkim uvrstila med prvo stoterico in tudi sama povedala, da je to mejnik za vsakega igralca. Je to mejnik tudi za trenerja oziroma za vas?
Čisto po pravici bom povedal. Recimo, da si nikoli nisem postavil tega mejnika. Ne sebi in ne njej. Mogoče njej malo v šali bolj kot nekakšen izziv. Nimam takih izzivov in ciljev. V športu so mi veliko pomembnejši športnikovi mejniki, tisti, ki si jih postavimo skupaj. Moje misli so vedno usmerjene v razvoj, v pot naprej.

O svoji varovanki je prepričan, da ima pred seboj še dolgo zgodbo. Foto: Osebni arhiv Ste s tem uspehom že presegli vajine cilje ali menite, da je pri Veroniki nebo meja?
Cilj sva si nekako določila, tako kot vsako leto. Letos je bil cilj uvrstitev v glavni del enega od turnirjev za grand slam. To je dejansko dosegla že kar na prvem, v Avstraliji (OP Avstralije op. p.) in mi je potem nekako dalo misliti. Malo v šali pravim, da vsako leto že od začetka razmišljam o tem, da bi odšel. Prvo leto sem že hotel oditi, potem sem ji postavil naslednji mejnik, pa ga je dosegla in tako naprej. Letos je ta mejnik dosegla že januarja, zato novega nisem postavljal,  ker ne bi bilo pošteno.

Kar se tiče drugega dela vprašanja. Ne, to še zdaleč ni vse, kar je dosegla. Tako kot je Veronika sama rekla, midva ciljev ne postavljava rezultatsko, ampak v smeri razvoja. In glede na to, kaj vse bi še želel nadgraditi, je pri Veroniki še zelo dolga zgodba.

Če se navežem na vaš prvi del odgovora. Veronika mi je v zadnjem pogovoru povedala, da vas ne menja. Torej lahko zdaj potrdite, da bo vajino sodelovanje dolgoročno oziroma da se ne bosta več pogovarjala o tem, da bi bila v ekipi potrebna kakšna svežina?
Mislim, da bi bilo kar smešno, če se o tem ne bi pogovarjala (smeh, op. p.). Vsak november je to glavna tema in mogoče bo tako tudi letos. Ampak šalo na stran, dolgoročno si dejansko želim ostati in to iz enega razloga. Enkrat sem na nekem predavanju slišal, sicer ne vem, če drži, da v Sloveniji trener, ko z igralcem doseže njegov najboljši rezultat, običajno zaključi sodelovanje. Sploh če gre za preboj med najboljših sto igralk ali kaj podobnega. Morda poznam kakšen tak primer, ampak sam ne bi rad bil na tem seznamu. Trenutno nama kaže dobro. Če pa bi se stvari obrnile drugače, bi si vseeno želel ostati  kot kapitan, ki ostaja na ladji.

Če se malo vrnemo na začetek vajinega sodelovanja. Nam lahko poveste, kako sta z Veroniko sploh prišla v stik in koliko časa traja vajino sodelovanje?
V bistvu sva prišla v stik prek njenega očeta. On je takrat iskal "travelling trenerja", torej trenerja, ki bi potoval z njo. V tistem času je bil Veronikin trener Aleš Filipčič. On me je potem povabil v ekipo, saj se je strinjal z mojim prihodom. V osnovi sem bil mišljen kot pomočnik na turnirjih. Po prvi turneji pa se je Aleš odločil, da ne bi več bil del ekipe, in nekako je vse skupaj prepustil meni.

Ta trenutek ni bil ravno najbolj posrečen, saj Veronika tega ni razumela na tak način. Mislila je, da jo zapušča. Dejansko je takrat za nekaj dni postavila loparje v kot. Nekako ni več videla smisla in ni imela prave volje. Moramo razumeti, da je v tenisu, še posebej v ženskem, trenerstvo zelo občutljiva stvar. Gre predvsem za zaupanje. Igralka mora verjeti v tvojo filozofijo in v spremembe, ki sledijo.

Da si to zaupanje pridobiš, mine kar nekaj časa. Veronika v tistem trenutku res ni imela energije, da bi šla še enkrat skozi to. Jaz pa sem v njej že takrat videl tisto končno verzijo, kako bi lahko izgledala kot igralka. Od prvega dne sem imel vizijo, kakšen naj bi bil njen tenis. Uspelo mi jo je prepričati in ji vse skupaj predstaviti. In potem sva poskusila. To je bilo pred tremi leti in pol. Od takrat pa sva šla skozi kar nekaj turbulenc.

Veronika Erjavec je že na začetku letošnje sezona izpolnila cilj ... Foto: Osebni arhiv

Poudarili ste zaupanje. Koliko časa je trajalo, da sta si medsebojno dejansko zaupala?
Razumel sem, da je bil pri njej najbolj kritičen ravno mentalni del. Vseeno sem se najprej lotil taktičnih sprememb in da jih je dejansko sprejela, je trajalo približno dva do tri mesece. Po teh nekaj mesecih je nekako obupala nad svojim jazom in poskusila tisto, kar sem ji svetoval. Potem je počasi začela opažati, da stvar deluje.

V tem času sva bila veliko skupaj, včasih tudi po šest turnirjev v sedmih tednih. Takrat pride do vseh teh pogovorov. Predstaviš sebe, spoznavaš njeno osebnost, njene teniške vrline… Predvsem pa moraš znati poslušati. In na takšen način pride do zaupanja.

Zanimivo je tudi, da vam prepušča končno odločitev, katere turnirje bo igrala. Namesto domačega turnirja v Ljubljani sta izbrala kitajsko turnejo, ki se je na koncu izkazala za pravo. Je to taktično razmišljanje ali mora imeti trener za takšno potezo tudi precej poguma?
Prva stvar, ki manjka marsikateremu trenerju, ne samo v Sloveniji, ampak nasploh, in ne samo v tenisu, ampak tudi v drugih športih, je prevzemanje odgovornosti. Mislim, da je to ena ključnih lastnosti, ki jih mora imeti trener. Moram priznati, da s tem nimam težav. Tudi kadar se kakšna stvar ne izide, čeprav sem se postavil v vlogo tistega, ki odloča, za tem stojim in prevzamem odgovornost. Naj bo to poraz ali zmaga. V primeru zmage pa vedno rad uspeh predam športniku.

V tem primeru je šlo dejansko za taktično potezo. Veronika je povedala, zakaj ni želela igrati v Ljubljani. Na tem turnirju je bila v zadnjih dveh letih psihološko precej razočarana. Tako nama ni ostalo veliko možnosti. Lahko bi izbrala še kakšno drugo turnejo, ampak Kitajska je bila eden od delov sveta, kjer še nisva bila.

Vedel sem, da se bova v zadnjem delu sezone tja gotovo še vrnila. Bila so nova prizorišča. Kitajska na peščenih igriščih ni nekaj tradicionalnega. Ravno zaradi tega sem računal, da bo tam veliko bolj sproščena, saj ni bilo nobenih pričakovanj. Predvsem sem želel, da spusti svoja osebna pričakovanja in tokrat je uspelo. Se pa včasih tudi ne izide.

"Že kot otrok sem ves čas spremljal vse, kar je bilo povezano s tenisom." Foto: Osebni arhiv

Če še vas malce bolj spoznamo. S katerimi športi ste se vi pred tem ukvarjali? Kolikor imam informacije, se nikoli niste resno ukvarjali s tenisom. Ali to drži?
Da, to drži. Izhajam iz rokometne družine. Oče je bil rokometni trener in ravno včeraj sem razmišljal o tem, da je bil moj prvi stik s tenisom oziroma s teniškim loparjem, ko mi je pri enajstih letih zelo znan rokometni trener, Miro Požun, za rojstni dan podaril prvi lopar. Bil je lesen Adidasov lopar in takrat se je pravzaprav vse skupaj začelo.

Nekaj časa sem se ukvarjal z rokometom, pozneje z atletiko, potem pa sem imel zelo hudo delovno nesrečo, pri kateri sem skoraj izgubil desno roko. Tam se je končala moja športna pot v smislu, da bi se lahko s čim ukvarjal bolj resno. Pri dvaindvajsetih letih pa sem se kljub zdravniškim odsvetovanjem zaradi roke lotil tenisa. Že kot otrok sem ves čas spremljal vse, kar je bilo povezano s tenisom.

Bil sem dobesedno obseden z njim. Začel sem se tudi izobraževati oziroma usposabljati za kondicijskega trenerja in sem opravljal delo v lokalnem teniškem klubu. Tako se je vse skupaj nekako povezalo.

Ob vsem tem je zanimivo, da danes kreirate kariero trenutno najboljše slovenske teniške igralke. Med drugim ste bil Foto: Osebni arhiv dvakrat proglašeni za teniškega trenerja leta pri nas. Veliko ljudi meni, da nekdo, ki nikoli resno ni igral tenisa, ne more biti vrhunski trener. Vi ste dokazali ravno nasprotno?
Da, strinjam se, da veliko ljudi tako misli. Pogosto se pogovarjam tudi s kolegi trenerji, ki so bivši igralci. Z njimi sem imel že več pogovorov na to temo, ker vem, da so me na začetku morda gledali nekoliko drugače, danes pa imamo povsem drugačen odnos. Tudi oni so sčasoma spremenili mnenje, jaz pa izklopil moj obrambni mehanizem.

Seveda bi bila pot veliko lažja, če bi bil prej igralec, to priznam. Po drugi strani pa moramo vedeti, da imajo igralci že svoj osebni vzorec, način razmišljanja in lastne izkušnje, kar pomeni, da gre pogosto za precej subjektiven pogled. Jaz sem se tega lotil drugače, precej bolj objektivno. Moral sem se poglobiti v marsikatero stvar, ker mi ni bila privzgojena skozi trenažni proces. A morda ravno zaradi tega lahko danes na tenis gledam in delujem bolj objektivno.

Verjetno nek občutek za opazovanje imate?
Da, absolutno. Mogoče ne samo za tenis, ampak tudi za kakšen drug šport, recimo rokomet. Ta strateški del vidim precej drugače kot marsikdo drug. Težko je razložiti, zelo hitro ocenim pomanjkljivosti nasprotnika ali pa orožje svojega igralca. Ne govorimo samo o tenisu, to lahko velja tudi za rokomet ali druge športe.

Ampak če ostaneva pri tenisu. Sam sem ogromno preigral in pregledal veliko teniških dvobojev na vseh ravneh. Ampak tisto, kar je pomembno, je, da to znaš predati svojemu športniku. To je najpomembnejša stvar. Jaz res verjamem, da vsi trenerji vidijo te stvari. Ampak na kakšen način to predati, ker vsak športnik je svoja zgodba. To je tisto, kar nas dela malo drugačne med trenerji.

Kakšen pa ste kot trener, ste strogi, popustljiv ali znate iskat to tisto pravo mejo?
Absolutno znam iskati mejo. Predvsem sem kooperativen tip trenerja. Pomembne so mi povratne informacije, tudi pri Veroniki. Če dam za primer. Ko imava neko novo stvar oziroma imam neko zamisel, kaj dodati v igro, ji nikoli ne ponudim samo ene poti, ampak ji ponudim več poti in potem ona sama odloči, na kateri način jo bo najlažje dosegla. S tem jo malo razbremenim, po drugi strani, ker sem ji dal več možnosti, mora ona prevzeti odgovornost, ker se je vseeno na odločila za eno od teh možnosti. To je po mojem mnenju ključno, ker vsaka točka v tekmi je dejansko prevzemanje odgovornosti za vsako odločitev, ki jo naredi.

Sašo Pistotnik je tudi uspešen triatlonec, a je zdaj zaradi trenerske teniške kariere svoje športno udejstvovanje dal nekoliko na stran. Foto: Osebni arhiv Ste pa tudi triatlonec. Domnevam, da moraš biti pri tem športu precej vztrajen in trmast? Se vam zdi, da vam prav pride tudi v vlogi teniškega trenerja?
Da, vsekakor in to skušam potem predajati svojim športnikom. In če se dotaknem besede trener … Včasih se bolje počutim pod nazivom mentor in to z enim samim razlogom. Kogarkoli treniram, mu predajam svoje znanje in nekako pričakujem oziroma se trudim, da razume vse, kar počneva. Se pravi s kakšnim razlogom in na kakšen način to deluje na telo ali igro. Dejansko je moj cilj, da športnik, ko gre od mene, to znanje obvlada in ga tudi nese s seboj naprej.

Kako pa gledate na trenutni slovenski tenis in njegov razvoj? Vendarle ste že kar nekaj časa vpet v slovenski tenis.
Verjetno veste, da sem glasen kritik do dela na slovenski teniški zvezi. V vsakem primeru sem precej razočaran nad vsem skupaj. Torej na kakšen način stvari potekajo. Drugače mi je všeč delo bivših igralcev-trenerjev v zadnjem času. Ker se mi zdi, da predvsem v tem v zadnjem letu so se vsi nekako našli v tem in se mi zdijo zelo pomemben del samega razvoja tekmovalnega tenisa v Sloveniji v prihodnosti. Nasploh me moti odnos do slovenskega trenerstva na vseh ravneh, v prvi vrsti klubskih. Zdi se mi, da se kar pozablja, da smo trenerji glavni ustvarjalci vseh športnih zgodb. Poleg tega pa se z leti povečuje problematika vmešavanja staršev v sam trenerski proces.

Kako pa vi vidite neko boljšo pot in boljšo prihodnost za slovenski tenis?
Glede na to, da sem tudi podpredsednik in soustanovitelj enega teniškega kluba v Velenju, najprej vidim prostor za izboljšave pri samem delu in organizaciji v posameznih klubih. Po mojem mnenju je velika težava, da so teniški trenerji premalo motivirani. Ali je to zaradi denarja, težko rečem, ker se to razlikuje od kluba do kluba.

Naši trenerji imajo dovolj znanja, v to sem prepričan. Ko grem okoli in vidim, kaj počnejo, recimo na ravni, kjer sva z Veroniko, opazim, da bi marsikateri naš, domači klubski trener, lahko ustvarili boljšo zgodbo v teh istih danih pogojih, ki jih imajo tuji trenerji.

Kar zadeva sam sistem – na žalost bi morala biti podpora slovenske zveze klubom drugačna. Tu vidim največji problem. Sicer se zdaj kažejo nekatere izboljšave. Predvsem mi je všeč nov tekmovalni sistem in delo z najmlajšimi. To se precej izboljšuje in postavljajo se boljši temelji, a rezultati bodo vidni šele čez nekaj let. Je pa res, da imamo še vedno veliko luknjo. Edino nekaj fantov dobro dela in so konkurenčni, pri dekletih pa zaenkrat ni pravega zaledja, a upam, da se bo ta luknja kmalu zapolnila.

"Najtežji del je odsotnost od doma. Menjavanje krajev, hotelov … Včasih v enem tednu zamenjaš hotel trikrat." Foto: Osebni arhiv Zdaj ste že nekaj časa na turneji WTA in v preteklosti smo slišali, da ja tam veliko teniških "bleferjev", ki prodajajo svoj zgodbe. Kako vi vidite vse skupaj?
Lahko bi rekel, da je Veronika kar kritična do trenerjev in jih morda celo prej zazna kot jaz. Jaz kakšnemu še kdaj nasedem. Dejansko primanjkuje trenerjev, ki bi bili pripravljeni iti v to zgodbo tudi pri nas. Moramo razumeti, da je to delo sedem dni v tednu, 24 ur na dan. V tem poslu ne izbiraš, kdaj boš prost. Večinoma si odsoten sobote in nedelje, kar je ravno nasprotno tistemu, kar si večina želi. Jaz sem odsoten nekje od 20 do 25 tednov na leto, če ne štejemo priprav. Po novem imava "traveling coacha", ki me nadomesti na največ šestih turnirjih na leto. Ostale dni trenirava skupaj. Prostega časa praktično nimam.

Najtežji del je odsotnost od doma. Menjavanje krajev, hotelov … Včasih v enem tednu zamenjaš hotel trikrat. To je bilo še posebej težko v prvih sezonah, ko sva bila na ITF turnirjih. Zdaj je lažje, ko gremo v apartma ali hotel, ki je uradni. Nisem več najmlajši in telo se malo upira temu. Najtežji pa je mentalni del, ko prideš domov in čez en teden spet greš na pot.

Poleg tega mora imeti trener absolutno podporo družine, kar pa jaz na srečo imam. Če me ne bi žena podpirala … Ona je ena izmed tistih, ki me vsako leto spodbuja, in mi pravi, da mi gre dobro in da se vidi, da pri tem še uživam.

Kako težko ste se potem odločil za tak način življenja. Vendarle gre to za način življenja, kajne?
Priznam, da to ni bila moja prva izbira. Daleč od tega. Priznam, da sem po naravi zelo egoističen v smislu tega, da mi je zelo pomemben moj prosti čas. Bil sem navajen, da se ukvarjam s triatlonom, tudi z drugimi športi in mi je to bil nekako vsak dan. Vsak dan sem vsaj nekaj delal. Celo življenje sem aktiven in zdaj naenkrat sem to dal na stran. Zelo malo časa imam za sebe. Triatlon odpade, ker za to potrebuješ ogromno časa.

Že nekaj časa uspešno sodeluje z Glorio Kotnik, našo najboljšo deskarko na snegu. Foto: Osebni arhiv

Znani ste tudi kot uspešen kondicijski trener. Sodelujete z Glorio Kotnik, s Tamaro Zidanšek še sodelujete?
Nekaj malega, pri Tamari sem bolj kot zunanji svetovalec. Nisem več direktno povezan, ker je Tamara našla rešitev v Kopru, kar je bil v bistvu cilj, da najdemo nekoga, ki bo lahko z njo v živo delal. Midva sva namreč morala večinoma časa sodelovati na daljavo, ampak sicer še vedno sodelujeva.

V družbi rokometašic. Foto: Osebni arhiv

Torej je zdaj vaša prva služba teniški trener?
Da, tako je. Temu sem se dolgo upiral, ampak drugače ne gre. Edina sreča je, da imam res razumevanje svojih strank, s katerimi še delam. To so Gloria Kotnik, potem smučarka Anja Oplotnik in ženski rokometni klub Velenje. 

Preberite še:

Sportal Najvišje Veronika Erjavec, blizu stoterice tudi Kaja Juvan

Sportal Veroniki Erjavec se z zadnjimi uspehi odpirajo nova vrata