Nedelja, 12. 7. 2020, 8.54
3 leta, 9 mesecev
Roger Federer: Bil je dolg proces. Pomagal mi je psiholog.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,47
Tudi Rogerju Federerju, enemu najboljših teniških igralcev vseh časov, na začetku kariere ni bilo postlano z rožicami. V nekem trenutku so se ga na igrišču sramovali lastni starši. Oče mu je celo dejal, da se bo moral vrniti v šolo, če mu ne bo uspelo.
Ko danes spremljamo Rogerja Federeja, se zdi vse preprosto, a tudi on je moral preskočiti marsikatero oviro, da je postal eden najboljših teniških igralcev vseh časov. V mladosti je kar nekaj časa iskal ravnotežje med divjimi čustvi in umirjenostjo, ki ga danes krasi na teniških igriščih.
"Oče mi je rekel, da imam dve leti časa in da če mi ne uspe postati profesionalec, se bom moral vrniti v šolo."
Oče mu je dal dve leti časa
Tako kot pri mnogih igralcih so morali tudi njegovi starši v njegovo kariero vložiti visoke zneske. "Plačali so okrog 30 tisoč švicarskih frankov (28 tisoč evrov), ampak bili so nekoliko skeptični, da lahko postanem profesionalni igralec. Ko sem imel 16 let, sem jih vprašal, ali lahko pustim šolo, da se lahko stoodstotno posvetim tenisu. Oče mi je rekel, da imam dve leti časa in če mi ne uspe postati profesionalec, se bom moral vrniti v šolo. Rekel sem mu, da naj mi zaupa, in k sreči sem v mladinski kategoriji postal prvi igralec," je Federer razkril nemškim medijem.
"Nekateri morda mislijo, da smo nori"
Švicar meni, da je tenis zelo kompleksen šport, saj so igralci med dvoboji pod velikim stresom in nikogar ne moreš ničesar vprašati. "Zato se pogovarjamo sami s sabo. Nekateri morda mislijo, da smo nori, ampak včasih moramo to delati. Da sprostimo napetost in se osredotočamo. Med dvobojem si ves čas govorim, da moram razmišljati o naslednji točki in o naslednjem koraku."
Dolgo časa je potreboval, da se je umiril
Že dolgo vemo, da je bil Federer kot mladi igralec zelo čustven in pogosto so na račun tega trpeli njegovi loparji. "Starši so se me sramovali in rekli so mi, da me ne bodo več spremljali na turnirjih, če se bom tako vedel. Dobro se spomnim turnirja v Hamburgu leta 2001, ko sem ravno tako polomil lopar. Videl sem, kako me gledajo iz mojega boksa, in takrat sem začutil, da tega ne smem nikoli več ponoviti."
"Bil je dolg proces. Pomagal mi je psiholog in potreboval sem dve leti, da sem našel ravnotežje med strastjo in mirnostjo," je še povedal Baselčan.
Znova bi rad igral na olimpijskih igrah.
Za prihodnje leto ima visoke cilje
Federerja letos ne bomo več videli na teniških igriščih, saj je moral dvakrat na operacijo kolena. Medtem je že resno razmišljal, da bi lopar postavil v kot, a se je odločil, da se bo prihodnje leto vrnil na igrišče. Še devetič bo poskušal zmagati na Wimbledonu, prav tako so cilj olimpijske igre v Tokiu, ki so ravno tako letos odpadle zaradi novega koronavirusa.
