Luka Talan Lopatič, slovenski teniški up, ki mu sledi Novak Đoković #video

Luka, se spomnite, kdaj ste nazadnje nastopali na teniškem turnirju v Sloveniji?
Mislim, da sem nazadnje igral v Sloveniji, preden sem odšel v Španijo. Torej, ko sem bil star okrog osem let. Skoraj deset let nazaj, res je minilo že veliko časa. Zato sem zelo vesel, da imam zdaj priložnost igrati v Novi Gorici in se ponovno pokazati domači publiki. Občutek je zelo lep.

Imate zaradi tega kaj več treme, ker po tako dolgem času igrate doma?
Mislim, da ne. Tukaj me verjetno niti ne poznajo več tako dobro. Ampak da, vseeno je lepo, ker si doma. Imaš svoje navijače, svoje ljudi. To je res poseben občutek.

Obiskali smo vas v Novi Gorici, kjer ste sami. Ste teniški igralci sicer veliko sami na turnirjih?
Po navadi potujem skupaj s svojim trenerjem, večinoma sva skupaj. Včasih se zgodi, da on zaradi drugih obveznosti ne more zraven, in takrat grem sam ali pa me spremlja kdo drug. Odvisno je od koledarja, razpoložljivosti in vseh teh organizacijskih stvari.

Luka je po dolgih letih zaigral na turnirju v Sloveniji. Foto: Boštjan Boh Ali teniški igralci hitreje odrastete? Zdi se, da se morate znajti v različnih okoliščinah. Veliko je prilagajanja, čakanja ...
Da, mislim, da kot oseba res hitro odrasteš. Ko greš na turnir sam, se moraš znajti. Iskanje hotelov, urejanje prehrane in drugih stvari. Vse to te nauči samostojnosti. Z vsakim takšnim izzivom dobiš nove izkušnje, ki so dragocene za življenje. In to je na koncu tisto, kar največ šteje.

Kako radi se vračate v Slovenijo, jo pogosto obiskujete?
Ne prihajam ravno pogosto, ampak če sem kje blizu, na primer na Hrvaškem, v Srbiji ali Avstriji, se poskušam ustaviti v Sloveniji. Lepo je priti domov, pozdraviti prijatelje in družino. To mi veliko pomeni.

Dolgo že živite v Španiji, kaj pa najbolj pogrešate iz Slovenije?
Najbolj pogrešam hrano, predvsem babičino kuhinjo. Njena kuhinja je zame najboljša na svetu. Poleg tega seveda pogrešam tudi prijatelje in družino, ki jih imam tukaj.

Pa ste se v tem času navadili na špansko hrano?
Da, sem se. Na koncu ni tako velike razlike. Še vedno imaš špagete, meso in podobne stvari. Morda sem se najbolj navadil na drugačen ritem prehranjevanja. V Španiji jem bolj pozno, tudi večerje so pozneje kot pri nas.

Če se dotakneva vašega tenisa, kdaj ste ga začeli sploh igrati?
Mislim, da sem začel trenirati že pri treh letih. Zelo zgodaj mi je bil tenis všeč, zato sem ga začel trenirati vedno bolj intenzivno. Igral sem tudi košarko in nogomet, a na koncu sem se odločil za tenis, ki je moja prioriteta. Zaradi tega sem se tudi odločil za selitev v Španijo.

Že pri osmih letih je šel na prve treninge v Španijo. Foto: Isidro Lledo Boyer

Rekli ste, da ste bili stari tri leta, ko ste začeli. Se spomnite prvih treningov?
Da, kar dobro se jih spominjam. Vedno so mi govorili, da moram pokazati značko, se pravilno obrniti, imeti hitre noge … To so lepi spomini in na teh prvih treningih sem se veliko naučil.

Mogoče veste, ali kdo od vaših vrstnikov še vedno igra?
Da, tukaj sem videl nekaj Slovencev, ki jih poznam. Danes je na primer igral Mak Miković, pa tudi njegov brat Nik. Vidim tudi Matica Križnika in Gašperja Matjašiča … Nekaj nas je, ki še vedno igramo. Skozi leta smo se večkrat srečevali na različnih turnirjih, tako da se kar poznamo.

Prej ste omenili, da ste zelo kmalu odšli v Španijo. Ste najprej občasno hodili tja ali ste se takoj preselili?
Najprej so bili to samo krajši izleti. Ko sem bil star osem let, sem prvič odšel v Marbello, kjer je teniški center Manola Santane. Takrat sem tam treniral en teden, mogoče celo dva, ne spomnim se točno. Ampak mi je bilo zelo všeč, zato smo šli še enkrat za en teden. Ker mi je bil način dela tam res všeč, smo se na koncu odločili, da se preselimo v Španijo. Prvo leto sem živel na jugu, v Marbelli, pozneje pa sem se preselil v Alicante, kjer sem še danes.

Verjetno ste šli v Španijo zaradi boljših pogojev. Pa so res pogoji tako boljši kot pri nas?
Po mojem mnenju je največja prednost vreme. V Alicanteju je skoraj ves čas toplo in sončno, zato lahko treniraš zunaj skozi celo leto. V Sloveniji lahko dežuje, pozimi je lahko sneg in takrat moraš veliko trenirati v dvoranah. Seveda imamo v Sloveniji dobre igralce, ki dobro delajo in napredujejo. A tudi v Španiji so zelo dobri igralci. Da, glede tega največjo razliko vidim pri vremenu.

Če sem vas prav razumel, lahko v Španiji vseskozi trenirate zunaj?
Da, tako je. V naši okolici nimamo niti ene pokrite dvorane, razen na akademiji Ferrera, tam, kjer trenira Carlos Alcaraz. Mislim, da je edina dvorana v radiju 250 kilometrov.

Kako se gibljejo temperature pozimi, kjer vi trenirate?
Pozimi je zjutraj sicer nekoliko hladneje. Okoli osmih je približno 11 ali 12 stopinj Celzija, ampak čez dan se lahko ogreje do 20 stopinj Celzija. Tako da so pogoji za trening res odlični.

Verjetno imate v Španiji tudi veliko igralcev, s katerimi lahko trenirate?
Veliko je profesionalnih igralcev, kar je seveda zelo dobro zame.  Ampak v Sloveniji so prav tako zelo dobri igralci, a ne vem točno, kako potekata povezovanje in organizacija treningov. V Španiji imam vse dobro organizirano s svojim trenerjem in se sproti prilagajamo.

"Vse stvari, ki sem jih treniral in delal v preteklih letih, se morda prej niso takoj pokazale, letos pa so prišle bolj do izraza." Foto: Boštjan Boh V Španiji so vzgojili že veliko vrhunskih igralcev. Vsak se bo najprej spomnil na Rafaela Nadala, trenutno pa na teniških igriščih kraljuje Carlos Alcaraz … Koga po vašem mnenju najbolj cenijo v Španiji?
Mislim, da je Rafael Nadal še vedno tisti, ki ga v Španiji najbolj cenijo. Seveda zdaj prihaja tudi Alcaraz, ki igra izjemno in ima velik potencial, da postane eden najboljših. Ampak v tem trenutku je Nadal še vedno največje ime, ne samo v Španiji, ampak tudi po vsem svetu. Ljudje ga res spoštujejo zaradi vsega, kar je naredil.

Kdo je sicer vaš vzornik?
Vedno sem bil za Rogerja Federerja. Zame je bil on najboljši. Vedno sem ga rad gledal. Ko sem bil mlajši, sem ga poskušal tudi oponašati, a seveda ima on tako poseben slog igre, da ga je težko posnemati. Da, že odkar treniram, mi je bil Federer vedno najbolj všeč.

Letos vam je nekako uspel preboj v mladinski konkurenci, trenutno ste 61. igralec na mladinski lestvici. Je to po vašem mnenju plod dolgoročnega dela ali se vam je v letošnji sezoni preprosto odprlo?
Vse stvari, ki sem jih treniral in delal v preteklih letih, se morda prej niso takoj pokazale, letos pa so prišle bolj do izraza. To je vse zaradi treningov in ljudi, ki mi stojijo ob strani. Moji trenerji, družina in vsi, ki mi pomagajo. Zaradi njih lahko napredujem in potem se kažejo rezultati.

Bil sem v stiku z vašim trenerjem, že dolgo sodelujete z njim?
Da, že zelo dolgo. Skoraj osem let.

Ste pristaš dolgoročnega sodelovanja s trenerji? V tenisu namreč vidimo, da igralke in igralci pogosto menjajo trenerje.
Da, vsekakor sem za dolgoročno sodelovanje. Moj trener Isidro (Isidro Lledo Boyer, op. p.) je res dober trener. Zelo mi pomaga in verjamem, da mi lahko še veliko da in pomaga pri napredku. Imava dober odnos in mislim, da lahko uspešno sodelujeva še naprej, tako kot do zdaj. Upam, da bo šlo tako dobro tudi še naprej.

Imel je možnost spremljati najboljše igralce in se od njih kaj naučiti. Foto: Isidro Lledo Boyer

Letos ste nanizali kar nekaj dobrih rezultatov. Zmagali ste na turnirju v Tunisu, v Valencii ste bili v polfinalu, potem ste dosegli kar nekaj četrtfinalov. Seveda ne moreva mimo Roland Garrosa, kjer ste se prebili v glavni del, prav tako ste igrali v kvalifikacijah v Wimbledonu. Kakšna je bila izkušnja, ko ste igrali na turnirju za grand slam?
Zagotovo je bila to izjemna izkušnja zame. Veliko sem se naučil. Že samo to, da sem imel priložnost igrati proti najboljšim mladincem do 18 let, je bila velika čast. Turnirji, kot sta Roland Garros ali Wimbledon, so res na visoki ravni. Pogoji so zelo dobri, organizacija je odlična. Poleg tega imaš priložnost spremljati tudi profesionalne igralce, videti, kako oni delajo določene stvari, in se iz tega veliko naučiš. Zelo lepa izkušnja, upam, da bom imel še več takšnih priložnosti v prihodnosti. Verjamem, da jih bom.

Kako je bilo igrati na taki travi? Ste pred tem že kdaj igrali na travi?
Ne, pred Wimbledonom še nikoli nisem igral na travi. Na turnirju v Roehamptonu sem prvič stopil na travo le dan pred prvo tekmo. Mislil sem, da se bo težje navaditi, saj se nikoli prej nisem srečal s to podlago, poleg tega moj slog igre ni ravno najprimernejši za travo. Kljub temu sem bil pozitivno presenečen, predvsem na prvi tekmi sem igral kar dobro in se hitro privadil. Igranje na travi je res drugačno. Odboj žogice, gibanje, vse skupaj zahteva drugačen pristop in prilagoditve.

Vam potem trava ustreza?
Mislim, da mi. Čeprav rezultat ni bil najboljši, mi je bilo igranje na travi všeč. Bila mi je zanimiva izkušnja in všeč mi je bila ta drugačnost v primerjavi z drugimi podlagami.

Vas bomo lahko letos spremljali tudi na mladinskem OP ZDA?
Za zdaj še nismo povsem prepričani. To se bomo še odločili.

Kje imate po vašem mnenju še največ rezerv v teniški igri?
Mislim, da je prostor za napredek pravzaprav v vseh elementih igre. Vedno se da kaj izboljšati. Lahko bi še posebej napredoval v določenih podrobnostih. Na koncu malenkosti odločajo, ali ti uspe narediti korak naprej ali ne. Tudi pri mentalni pripravi gre za podobno zgodbo. Vse so detajli, ki na dolgi rok veliko štejejo. Pomembno mi je, da vsak dan poskušam biti boljši, in verjamem, da bom še napredoval.

Koliko ur na dan posvetite treningu?
Običajno treniram zjutraj približno dve uri, včasih tudi več. Odvisno, s kom treniram in kakšen je načrt. Poleg tega vedno vključim še kondicijski trening, ki ga včasih opravim pred ali po tenisu, spet odvisno od vrste treninga. Zvečer pa pogosto naredim še en kondicijski trening, ki je bolj namenjen preventivi pred poškodbami, ali pa opravim še en teniški trening, dolg približno uro ali uro in pol.

Stari ste sedemnajst let. Če pogledava vaše vrstnike, se verjetno znajo že kar precej zabavati. Vi pa ure in ure preživite na teniškem igrišču. Vam je kdaj težko, bi šli kdaj raje s kolegi na pijačo?
Saj grem. Žurat ravno ne, ampak grem pa na kakšno kosilo ali pa večerjo. Ali pa, če imam čas, grem s prijatelji delat kaj drugega. Večkrat igramo paddle ali pa košarko. Tako da, ko imamo čas, se poskusimo dobiti in malo več časa preživeti skupaj.

Kot ste prej omenili, veliko časa posvetite treningu. Kako je z vašim šolanjem, imajo v Španiji oziroma v Alicanteju, kjer vi živite, v šolah razumevanje za mlade športnike?
Srednjo šolo sem že končal, ker je v Španiji malo drugačen sistem. Nimam več obveznosti, kar mi je super. Hodil sem na šolo, kjer so mi pustili, da sem lahko delal od doma. Reševal sem naloge in potem opravil izpit. Res so mi šli zelo na roko in mi pomagali, da sem lahko vsak dan normalno treniral tenis in se hkrati učil doma.

Tenis je povezan s potovanji, ste se teh že kaj naveličali?
Se kar navadiš vsega skupaj, sčasoma ti postane vse rutina. Je pa res, da si včasih utrujen od potovanj. Ampak na koncu je to del tega življenja. Prideš domov, malo treniraš, potem pa že greš naprej na naslednji turnir. In čeprav je naporno, je na koncu vse skupaj kar v redu, ker se vzpostavi neka dobra kombinacija med potovanji in časom doma.

Letos bo na mladinskih tekmovanjih (Summer Cups) zastopal tudi Slovenijo. Foto: Boštjan Boh

Z vami so v stik stopili tudi iz Tenis Slovenija. Ali to pomeni, da boste zastopali Slovenijo na tekmovanjih?
Da, res je. Iztok Kukec je z menoj stopil v stik. Pogovarjali smo se in vesel sem, da bom zastopal Slovenijo. Vse smo se že dogovorili, tako da je res v redu.

Ste morda dobili tudi ponudbo iz Španije?
Ne, nisem. Tudi zato, ker sem Slovenec. Če bi bil Španec, potem bi jo mogoče dobil. Niti nisem razmišljal o tem. Vedno sem bil Slovenec in imam samo eno državljanstvo, tako sem se odločil za Slovenijo.

Na teniških igriščih lahko vidimo zelo različne igralce. Eni so zelo čustveni, drugi malo manj. Kam bi vi uvrstili sebe?
Mislim, da sem bil vedno bolj miren. Nikoli se ne jezim preveč. Bolj bi rekel, da se veliko spodbujam in sem zelo bojevit. Drugače pa sem bolj miren, nisem tak, da bi bil ves čas živčen ali da bi ves čas nekaj govoril. Seveda pa včasih ne gre brez tega, ampak poskušam ostati čim bolj zbran in miren ter pri tem tudi napredovati.

Kako ga je opazil Novak Đoković? Foto: Reuters Na družbenem omrežju vam že kar nekaj časa sledi tudi Novak Đoković. Kako se je to zgodilo?
Mislim, da mi sledi od mojega desetega ali enajstega leta. Res pa ne vem, kako se je to zgodilo. Morda me je kje videl … Res ne bi vedel. Je pa seveda zelo velik privilegij, da mi sledi eden najboljših igralcev v zgodovini. Res mi je v čast.

V zadnjem času je veliko govora o Novaku Đokoviću … Nekako se zdi, da ne more več slediti Janniku Sinnerju in Carlosu Alcarazu. Kako vi vidite trenutni položaj teh treh igralcev?
Moje mnenje je, da sta Alcaraz in Sinner res na drugi ravni. Fizično sta zelo močna. Zelo se vidi razlika v njunih žogicah v primerjavi z drugimi. Kar pa je res neverjetno, da Đoković pri teh letih še vedno lahko igra z njima zelo na tesno. Ampak da, mislim, da bo počasi začel čutiti, da pri 38 letih ne zmore več enako igrati proti tako mladim igralcem.

Opazil sem, da ste si naročili vodo. Če se ob tem navežem na Novaka Đokovića … On je perfekcionist tudi pri prehrani. Tudi vi pazite na prehrano in pijačo?
Trudim se bolj paziti na hrano. Seveda si kdaj privoščim kaj manj zdravega. Ampak večinoma poskušam res paziti, kaj jem in česa ne. Poskušam jesti čim bolj zdravo, ker se potem tudi jaz boljše počutim in mi to pomaga.

Če vas še za konec vprašam, kaj si želite doseči v svoji teniški karieri?
Moja želja je, da postanem eden najboljših teniških igralcev. Upam, da se mi to uresniči. Seveda bo treba še veliko trdo delati, ampak verjamem, da mi lahko uspe.