SiolNET. Sportal Tenis
5,61

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (276.): Tina Pisnik

Nekdanja slovenska športnica odkrito spregovorila o težavah po karieri

5,61

termometer

Tina Pisnik | Teniška kariera Tine Pisnik se je zaradi nesrečnih okoliščin končala veliko prekmalu. | Foto: Guliverimage
Teniška kariera Tine Pisnik se je zaradi nesrečnih okoliščin končala veliko prekmalu. Foto: Guliverimage

"Tam ni socialne pomoči. Hitro se znajdeš na cesti in nihče več te ne pogleda. Zelo kruto je," življenje v ZDA opisuje Tina Pisnik, naša nekdanja vrhunska teniška igralka. Mariborčanka je še danes povsem predana tenisu in o njem govori precej iskreno, saj ni vedno vse tako lepo, kot je videti na zunaj. Zelo nesrečen pa je bil tudi njen konec kariere.

Tina Pisnik je v Slovenijo za kratek čas prišla iz ZDA, kjer živi zadnjih nekaj let. Nekdanja vrhunska teniška igralka, ki je bila nekdaj 29. igralka sveta, je še danes zelo močno vpeta v tenis. O njem se lahko pogovarja 24 ur na dan in tudi sami smo lahko opazili, s kakšno predanostjo in zanosom govori o tej temi. O njem govori brez olepšav in se ob tem čudi, da je v ženskem tenisu veliko trenerskih bleferjev, ki izkoriščajo nežnejšo žensko plat.

Danes kot trenerka na igrišču preživi čas od jutra do večera in svojim varovancem predaja svoje znanje in izkušnje. Sicer se je njena športna kariera končala nesrečno in veliko prekmalu. Takrat je v kratkem času doživela dve avtomobilski nesreči. Zaradi nenadnega konca kariere je štiri leta preživljala osebnostno krizo in zato tudi poiskala pomoč. Pri tem ji je veliko pomagalo mariborsko Pohorje, kamor gre še vedno rada in se rekreira. Danes pravi, da ima najboljšo službo na svetu in da se tega še kako zaveda.

Odkrito je spregovorila o življenju v ZDA, ki je vse prej kot enostavno. Po njenih besedah se lahko dobesedno znajdeš na cesti, saj tam ne poznajo nobene socialne pomoči. Na drugi strani pa so tam pregrešno bogati ljudje. Delajo od jutra do večera, družabnega življenja pa skorajda ne poznajo. Danes 41-letna Pisnikova je spregovorila tudi o svojem zasebnem življenju in partnerici Maji, s katero sta se v ZDA tudi poročili.

Kako radi se vračate v Slovenijo?
Zelo rada. Sem prihajam na dopust.

In koliko časa že živite v ZDA?
Od leta 2015.

Življenje na Floridi ji ustreza, ampak nekoč se želi vrniti v Slovenijo. | Foto: Osebni arhiv Življenje na Floridi ji ustreza, ampak nekoč se želi vrniti v Slovenijo. Foto: Osebni arhiv Torej ste tam že več kot sedem let. Ste vedeli, da bosta toliko časa v ZDA?
Da, bil je namen, da greva tja za dlje časa. Vsaj za nekaj let. Si pa želiva vrniti v Slovenijo, ampak nimava določenega datuma, kdaj se bova vrnili. Nekaj let še zagotovo ne, potem pa se bova vrnili. V pokoju (smeh, op. p.).

V svoji karieri ste bili med posameznicami 29. igralka sveta. To je za slovenski tenis velik uspeh. Se vam zdi, da Slovenci znamo ceniti takšne uspehe?
Mislim, da se ne zavedamo tega. Tudi rezultati drugih teniških igralcev so zelo podcenjeni. Vedeti je treba, da je vloženega veliko truda, časa in znanja. Smo zelo zahteven narod in zdi se mi, da se zelo hitro pozabijo tudi vrhunski rezultati.

Ste v času svoje kariere tudi sami to občutili ali se s tem niste obremenjevali?
Nisem se. Bila sem povsem osredotočena na svojo kariero. Sama sem imela višje cilje, kot biti 29. igralka na svetu. Vseskozi sem iskala nove poti. Torej kako napredovati in kako priti še višje. Pravzaprav mi je malo žal, da nisem znala uživati v trenutkih svojih uspehov. Če danes gledam za nazaj, je bilo res "vau", ampak v tistem trenutku pa … Vseeno bi lahko malo upočasnila, ampak tega se ne zavedaš, saj se sproti učiš. Nikogar nisem imela, da bi ga lahko konkretno vprašala ali da bi me vodil.

Bi lahko izpostavili osebo, ki vam je najbolj pomagala pri tenisu?

Jaz sem imela srečo, da sem začela delati s trenerjem Sinišo Večičem. On je bil teniški fanatik in nič mu ni bilo težko. Treniralo se je ob šestih zjutraj, nobena težava ni bila, če se je bilo treba peljati tisoč kilometrov proč. Mislim, da sem ljubezen do tenisa prevzela od njega. On je imel zelo rad tenis oziroma ga ima še vedno. To je bil zelo dober začetek. V nadaljevanju sem delala z britanskim trenerjem, ampak se mi zdi, da mi je on dal največ taktičnega znanja in razmišljanja. Dal mi je teniško širino. Karakterno pa se mi zdi, da sem največ dobila od kondicijskega trenerja Dragana Bosnića. Z njim sva sodelovala od prvega do zadnjega dneva. Še danes sva v stikih. Ni bil samo kondicijski trener, ampak tudi življenjski mentor. Bil je zelo prizemljen in realen. Včasih je bil trd, včasih mehak in imel je pravo mero.

Tina Pisnik je v svoji karieri osvojila en turnir serije WTA. | Foto: Guliverimage Tina Pisnik je v svoji karieri osvojila en turnir serije WTA. Foto: Guliverimage

Ali menite, da mora imeti igralka ali igralec srečo z ekipo okoli sebe, da mu lahko uspe v tenisu?
Zagotovo. Ogromno je bleferjev in mazačev v ženskem tenisu. Prav čudno je, kar se dogaja. Zdi se mi, da je v moškem tenisu malo manj tega, ampak v ženskem tenisu je grozno. Zdi se mi, da zelo izkoriščajo nežnejšo žensko plat. Torej njihova čustva in potem igrajo na to karto. To je grozno gledati od zunaj, ampak nič ne moreš storiti.

Je bilo tako že v vaših časih?
Da, je bilo. To je pravzaprav že stara zgodba.

Ali drži, da se moški na teniški turneji med seboj veliko bolj razumejo kot dekleta?
Res je. In ne vem, kaj je z ženskami. Tam sta igralki lahko na kavi, na naslednjem turnirju pa sta v isti polovici žreba in se potem niti pozdravita ne več. To se je dogajalo tudi v mojih časih. Moški pa lahko gredo na pijačo in naslednji dan igrajo drug proti drugemu. Ženski tenis je zelo zapleten.

Je po vašem mnenju tenis gladiatorski šport? Navzven je namreč vse videti lepo.
Da, brutalno je. Ni prostora za čustva. Saj smo vsi ljudje in smo krvavi pod kožo in ne moremo biti roboti. Ampak vseeno, bolj se približaš robotu, boljši si. Fizično in psihološko moraš biti zelo dobro pripravljen. Vsak teden si v drugem hotelu, v drugem mestu in državi.

Vaša športna kariera se je zelo nesrečno končala. V kratkem času ste imeli dve prometni nesreči. Kaj se je pravzaprav dogajalo na turnirju v Los Angelesu, ko ste imeli nesrečo z uradnim voznikom tamkajšnjega turnirja?
V prvem krogu sem zmagala, naslednji dan sem igrala večerno tekmo z Vero Zvonarevo. Zjutraj smo bili na treningu in nato smo šli s prevozom nazaj v hotel, kjer bi morala čakati na večerni dvoboj. Res je bil splet nenavadnih okoliščin. Če bi bila jaz že v avtu in bi normalno sedela, verjetno ne bi bilo toliko težav. Bili smo v parkirni hiši in voznik je menil, da je dal v prestavo za vožnjo, vendar je namesto tega dal v vzvratno prestavo. Na hitro je speljal in se zaletel v zid. Jaz sem sedela na prvem sedežu, ki je bil nastavljen zelo ležeče. V tistem času sem se želela pripeti in si nastaviti sedež, tako da sem bila obrnjena v stran. Če bi bila v tistem trenutku obrnjena naprej, verjetno ne bi bila tako zapletena poškodba, zaradi katere sem morala končati svojo kariero.

Na silo sem se poskušala vrniti, ampak to ni bilo nič. Bila sem trmasta in res sem si želela vrniti. Začela sem nekako okrevati in odločila sem se, da grem na OP Avstralije. Šla sem v Ljubljano po vizum za Avstralijo in pri Trojanah se je nekdo od zadaj zaletel vame in tako še dodatno otežil poškodbo vratu. Res sem imela smolo.

Tina Pisnik | Foto: Guliverimage Foto: Guliverimage

Ali še danes čutite posledice nesreče in poškodbe?
Še vedno sem previdna, ko me nekdo pokliče od zadaj. Zelo previdno se obrnem. Vseskozi čutim pritisk v vratu, ampak sem se s tem naučila živeti.

Kako težka je bila odločitev, da morate v svojih najboljših športnih letih končati športno kariero?
Bilo je grozno. Štiri leta sem preživljala zelo veliko krizo. Bili sta prisotni jeza, depresija … Življenje se mi je spremenilo z danes na jutri. Tistih nekaj mesecev, ko sem se poskušala vrniti, je bilo več terapij kot treningov. Ko sem se odločila, da to ne pelje nikamor več, sem se vprašala, kako naprej. Jaz tega nisem načrtovala in tudi nisem imela rezervnega načrta. Stara sem bila 24 let in takrat še ne razmišljaš o tem.

Ste okrog sebe vsaj imeli ljudi, ki so vam pomagali v težkih trenutkih?
Ne, nikogar ni bilo. Ostala sem sama.

Ali je res, da ste si poiskali pomoč psihologa?
Da, res je. Kar nekaj časa sem ga obiskovala. Sem namreč tip človeka, ki se ne pritožuje. Tudi če imam težavo, jo poskušam sama rešiti. In kar nekaj časa je trajalo, da sem se začela o tem pogovarjati. Veliko vlogo je pri tem imela tudi Maja (partnerica Tine Pisnik, op. p.), ki me je prigovarjala, naj nekoga obiščem. Še vedno sem bila jezna zaradi tega, kar se mi je zgodilo. Šla sem se pogovarjat, rešila sem še nekatere druge stvari, ki so mi ležale na duši. In ko sem vse to očistila, se mi je odprlo.

Tina Pisnik je bila nekaj časa tudi kapetanka slovenske ženske teniške reprezentance. | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Tina Pisnik je bila nekaj časa tudi kapetanka slovenske ženske teniške reprezentance. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Dejali ste, da ste štiri leta preživljali krizo. Kdaj ste potem šli v trenerske vode?
Kmalu, ker sem bila na ta način povezana s tenisom, ampak v sebi sem se še vedno spraševala, ali bi se še lahko vrnila. Nisem se še vdala in imela sem nekakšno upanje, čeprav sem vedela, da to ni realno. Bila sem nekje vmes. Imela sem hude migrene, niti roke nisem mogla dvigniti. Po operaciji in rehabilitaciji sem spoznala, da lahko normalno živim, in rekla sem si: "Bodi srečna, da lahko normalno živiš." Potem je še trajalo nekaj časa. Ta hrib (ozre se proti Pohorju, op. p.) mi je zelo pomagal. Sicer sem si vedno želela, da bi trenirala, in sem o tem tudi razmišljala. Najtežje je bilo, ker sem bila nekje vmes. Danes mislim, da imam najboljšo službo na svetu, in tega se zelo zavedam.

Ste si v svoji športni karieri ustvarili dovolj, da bi lahko živeli brezskrbno življenje?
Pravzaprav ne. Ko sem se poškodovala, bi lahko začela brezskrbno potovati. Lahko bi si ustvarila malce večjo ekipo. Turnir v Los Angelesu je bil pravzaprav prvi turnir, ko je moj kondicijski trener lahko šel z menoj, a potem se je vse končalo. Za danes lahko rečem, da sem si v zadnjih sedmih, osmih letih v ZDA ustvarila dovolj. In to s svojim trdim delom. Tukaj me čudno gledajo, kako lahko delam od sedmih zjutraj do sedmih zvečer. V Chicagu sem delala tudi po 13 ur na dan. A če svojega dela ne bi imela tako rada, potem tega ne bi zmogla. Prav tako sem tudi pozorna na to, da je kakovost treninga ob sedmih zvečer ista kot ob sedmih zjutraj. Tukaj ni popuščanja.

Polona Hercog in Tina Pisnik še v času, ko je bila Pisnikova kapetanka slovenske ženske reprezentance | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Polona Hercog in Tina Pisnik še v času, ko je bila Pisnikova kapetanka slovenske ženske reprezentance Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Že prej sva omenila, da ste bili 29. igralka sveta. So pri vašem trenerskem delu to znali ceniti?
Pravzaprav mi je vseeno, ali to cenijo ali ne. Zame je pomembnejša povezanost. Lahko rečem, da me je kontaktiralo zelo malo staršev. Mogoče sta me en ali dva starša vprašala za nasvet za svoje otroke. Daleč od tega, da sem pojedla vso pamet tega sveta, ampak vseeno sem dala nekaj skozi in nimam nobenih težav, če lahko pomagam ali svetujem. Tudi nimam težav, če kdo potem upošteva moj nasvet ali ne. Ne vem, ali jim je nerodno, jih je sram ali si morda ne upajo … Morda je takšna tudi naša slovenska mentaliteta. Srbi ali Hrvati me skoraj vsak dan kaj sprašujejo, medtem ko sta me od Slovencev kaj vprašala le eden ali dva. Ne razumem, zakaj ne. Sama bi si želela imeti nekoga, ki bi ga lahko kaj vprašala.

Koliko igralk in igralcev imate danes pod svojim okriljem?
Imam šest tistih, ki polno trenirajo. Ti pridejo trenirat dopoldne in popoldne. Dodatno z njimi na igrišču delam tudi z nogami, "footwork", imajo pa še kondicijskega trenerja. Najmlajša je stara sedem let, najstarejša pa 21. Veliko je tudi tistih, ki pridejo na kakšno uro.

Tina Pisnik se po napornem delu večkrat odpravi na plažo, kjer se lahko sprosti. | Foto: Osebni arhiv Tina Pisnik se po napornem delu večkrat odpravi na plažo, kjer se lahko sprosti. Foto: Osebni arhiv Je veliko povpraševanja po vaših storitvah?
Dnevno dobim tri ali štiri ponudbe, da bi se mi pridružili. Torej tako igralci kot tudi trenerji. Sprašujejo me, zakaj na podlagi povpraševanja ne razširim dejavnosti. Moji standardi so tako visoki, da če res ne bo neka oseba, s katero se tudi miselno ujamem, prava, potem ne grem v to. Ne želim biti ena izmed teh akademij … Meni ne bi bilo težko najeti šest ali sedem igrišč in delati. Denar pa potem leti levo in desno. Ne potrebujem tega in ne hlastam za tem. Dejansko mi je pomembnejša kakovost.

Kaj je bil glavni razlog, da ste se odselili v ZDA?
V Mariboru sem imela svoj klub, zatem sem z nekaterimi igralkami individualno hodila na turneje, potem pa sem bila še kapetanka slovenske reprezentance. Spraševala sem se, kako lahko še napredujem. Zdi se mi, da mi je tukaj postalo premalo. Čutila sem, da tukaj nimam več kaj početi. Bilo je kar nekaj ponudb iz tujine, ampak na koncu sem se odločila za ZDA. Ko sem bila stara 16 let, sem šla na Florido na eno izmed akademij in se mi je zdelo, da je tam malo več teniške širine. Sprva sem pristala v Chicagu, ker se mi je zdelo, da imam tam najboljše možnosti za urejanje dokumentov in da lahko tam normalno živim. Ko sem si uredila zeleno karto, sem šla svojo pot. Danes delam sama. V najemu imam igrišče in delam. Lahko rečem, da je to majhna, butična akademija.

Nam lahko zaupate, kakšno je življenje v ZDA?
Zelo zahtevno je. V Sloveniji je veliko lepše. Tam ni socialne pomoči. Hitro se znajdeš na cesti in te nihče več ne pogleda. Zelo kruto je. Tam moraš biti v svojem poslu zelo dober. Če si res dober, je potem tudi življenje zelo v redu (smeh, op. p.). Imaš ljudi, ki so na cesti, ljudi, ki životarijo, in ljudi, ki so izjemno bogati. V Chicagu, kjer sem delala … To je neverjetno, koliko denarja imajo nekateri ljudje. Denar kar leti. Na Floridi je tega malo manj.

Torej je življenje na Floridi bolj umirjeno?
V Chicagu ljudje delajo od sedmih zjutraj do desetih zvečer. V soboto se sestavljajo, v nedeljo kaj spečejo na žaru, v ponedeljek spet naprej. Na dopustu pa niso bili že leta. Vsi imajo ogromno denarja, ampak nimajo življenja. Tam živijo za to, da delajo. To je bil zame največji šok in ves čas sem si govorila, da ne smem pasti v ta ritem, ampak čez dve leti sem ugotovila, da sem v tem. Drugače ne gre, tam je takšen tempo življenja. Na Floridi je življenje počasnejše. Je pa tam tudi bolj teniški svet. Tja večina pride zaradi tenisa. Na primer Sebastian Korda živi v istem naselju kot midve.

Na Florido ste se preselili šele pred kratkim. Pri nas vemo, da so šle cene nepremičnin v nebo, kako je v ZDA z nakupom "Vzameva stole, senčnik in greva." | Foto: Osebni arhiv "Vzameva stole, senčnik in greva." Foto: Osebni arhiv nepremičnin?
Florida je katastrofalno draga. Sploh zato, ker so imeli v času epidemije covid-19 v dveh letih le štiri dni karantene. Takrat se je do 800 ljudi na dan selilo na Florido in kupovalo nepremičnine. Na Floridi si včasih hišo kupil za 150 tisoč dolarjev, v nekaj mesecih je cena zrasla na 350 tisoč dolarjev. Danes so malo boljši zabojniki po pol milijona dolarjev, včasih pa so bili po 150 tisoč dolarjev. Cene so neverjetno zrasle. Midve sva imeli srečo, ker sva kupili hišo od teniškega trenerja in sva dobilo dobro ceno. Danes bi me težko spravili od tam.

Kaj najbolj pogrešate v ZDA in kaj vam je tam najbolj všeč? Američani so verjetno bolj odprti …
Da, so, ampak so tudi bolj površinski. Tam je samo pozdrav, potem pa se nimaš več kaj dosti pogovarjati. Mi smo bolj zaprti, ampak ko prideš blizu, potem je v redu. Najbolj pogrešam druženje. Tam tega ni. Vsi so v službah. Tam ni lokalov, kjer bi se lahko usedel in pogovarjal, neprestano se dela. Ko sva midve prišli na Florido, sva si kupili vespi in hodiva na plažo. Vzameva stole, senčnik in greva. Drugi naju gledajo in se sprašujejo, zakaj se že sami niso tega spomnili. In za tiste, s katerimi se midve druživa, se mi zdi, da spoznavajo, da se imaš lahko tudi prijetno. Zdi se mi, da se ne znajo sprostiti in uživati. Všeč pa mi je, da je ZDA dežela priložnosti. Imajo več širine, lahko se premakneš in napreduješ.

Ali na Floridi vedo, kdo je Tina Pisnik?
Tisti iz teniškega kroga da, sicer pa ne. Že kar nekaj časa je minilo, odkar sem igrala. Ko sem na primer igrala v New Yorku, so me prepoznavali na cesti, ampak ne kot Rogerja Federerja. To so povsem druge razsežnosti. Tam imam mir, tukaj v Mariboru pa se še vedno obračajo in je nekaj več pozornosti. Nisem rada v središču pozornosti. Veliko raje sem v ozadju. Na igrišču nimam težav, zunaj igrišča pa imam rada svoje zasebno življenje. Saj nimam ničesar skrivati, ampak tako mi ustreza.

Tina Pisnik in njena partnerica Maja | Foto: Osebni arhiv Tina Pisnik in njena partnerica Maja Foto: Osebni arhiv V enem izmed intervjujev ste spregovorili tudi o zasebnem življenju. Izpostavili ste tudi svojo partnerico Majo, s katero ste tudi poročeni. Dejali ste, da so v ZDA bolj odprti do takšnih razmerij. Se vam zdi, da se Slovenija glede tega bolj odpira?
Mislim, da se trudijo. ZDA ima veliko več širine glede vere, spolne usmerjenosti in vsega drugega. Zdi se mi, da so bolj odprti, ker je tam toliko drugačnih ljudi. Zaradi tega posledično ne izstopaš. V Sloveniji Indijec ali temnopolti moški morda izstopata, tam pa jih je toliko, da ne izstopajo. Nimam kaj skrivati, živim svoje življenje in nikomur ne želim nič slabega.

Očitno imate radi tudi tatuje. Kaj vam pomenijo?
Ne pijem, ne kadim, ne drogiram se … To je na nek inačin moje izražanje. Nikoli nisem želela biti v nekih okvirjih, vedno sem želela biti malo zunaj tega (smeh, op. p.). Tudi če želiš biti vrhunski športnik, ne moreš biti povprečen.

Mitja Viler Sportal Nekdanji slovenski nogometaš si je našel idealno službo Peter Kočjaž Sportal Nekdanji kolesar na poti okrog sveta: Ko v službi daš odpoved, gre zares Gašper Vidmar Sportal Zlati slovenski velikan obrnil list in že piše nanj

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin