Nekdanji slovenski nogometaš si je našel idealno službo

Sportal Zlati slovenski velikan obrnil list in že piše nanj

Nekdaj je blestel na levi igralni strani, soigralce hranil in razvajal z uporabnimi podajami in predložki, tekmece preigraval s svojim značilnim trikom, nemalokrat pa dosegal tudi zadetke. Tudi takšne, ki so Maribor popeljali v sedma nebesa, elitno ligo prvakov. Bil je eden najbolj spoštovanih in zabavnih slovenskih branilcev.

Radoživ, vedno pripravljen na šalo, pa tudi kritiko, če se je izkazala za potrebno. In primerno. Stvari je znal povedati drugače, brez olepševanja, včasih tudi s šaljivimi dovtipi. Odvisno od trenutka. Bil je eden izmed najbolj priljubljenih sogovornikov, kar se jih je znašlo pred diktafoni novinarjev.

Uživa v delu in z veseljem vstaja vsako jutro

V bogati nogometni karieri je v 1. SNL zbral kar 411 nastopov. Državne in pokalne naslove je osvajal tako s Koprom kot tudi Mariborom, s katerim je večkrat zaigral tudi v ligi prvakov. Foto: Vid Ponikvar Zdaj, slabo leto po koncu nogometne kariere, še vedno rad opleta z jezikom. Ne več na igrišču, ampak v novi službi. Najraje v svoji pisarni, kjer sprejema stranke in živi svojo drugo kariero. "Sem zavarovalniški agent in uživam v svojem delu. Če sem iskren, se imam še bolje, kot sem sprva pričakoval. Idealno mi je," Mitja Viler ne skriva zadovoljstva nad svojo službo.

Njegov bioritem se je temeljito spremenil, ni več nogometnih urnikov in z njim ponavljajočih se ritualov, a ga to prav nič ne moti. Povsem se je vživel v novo življenjsko poglavje. Tako kot je nekoč profesionalno doživljal nogomet in se mu podrejal, takšen je zdaj njegov odnos do nove službe.

"Z veseljem vstajam vsako jutro. Čim bolj zgodaj, če se da. Dokler je tako lepo in toplo vreme, pred službo še malce odtečem. Naredim pet kilometrov in dan je takoj lepši," ne more 36-letni Koprčan iz svoje kože, kar se tiče vzdrževanja telesne pripravljenosti. Pa tudi sproščanja. "No, potem grem delat. Včasih pridem domov malce pozneje, včasih prej. Za zdaj mi gre dobro. Seveda bodo prišli tudi kakšni slabi dnevi, a sem na njih navajen. Tako pač je v življenju."

Hitro je moral preklopiti na novo življenje

V nogometni karieri je imel opravka z največjimi zvezdniki na svetu. Foto: Urban Urbanc/Sportida Nogomet je nameraval igrati malce dlje, a se je zaradi drugačnih pogledov in določenih nesoglasij s trenerjem Kopra z igrišč umaknil že malce prej. Lani novembra je pomahal v slovo, končal imenitno kariero, v kateri je osvojil vse, kar se je v Sloveniji osvojiti dalo. Kaj kmalu po tem se je moral spopasti z vprašanjem, kaj bo počel po koncu športne poti. In praktično že vedel odgovor.

"Kariero sem končal pol leta prej, kot sem načrtoval. Zato sem moral hitro preklopiti na novo življenje," se ni prav nič obotavljal, ko je postal nogometni upokojenec. Posnemal je očeta in postal zavarovalniški agent.

"Treba je bilo pridobiti licenco in se uvajati. Za licenco sem potreboval dva meseca, zdaj pa sem zaposlen že štiri mesece," se po koncu pestre nogometne kariere srečuje z novimi izzivi. Tako kot je sledil očetu na nogometni zelenici, mu zdaj sledi tudi v pisarnah in sklepa zavarovalniške pogodbe. "Decembra se bo oče upokojil, tako da se mi ponuja priložnost, da ga nasledim," ima pred seboj jasen cilj.

Strankam pove tako, kot je

Večino delovnega časa preživi v pisarni. Opaža, da mu delo oziroma storitve prek spleta, ki so se razpasle zlasti v obdobju pandemije, pomagajo. "V primerjavi z mojim očetom sem dosti modernejši, kar se tiče računalnikov. Elektronsko podpisovanje je napredno. Tudi stranke delajo od doma in se tako podpišejo. Vseeno pa mora biti v tem poslu tudi osebni stik. Moraš spoznati stranke. Številne potrebujejo osebni stik, katera potrebuje še kaj drugega." Foto: Osebni arhiv Zdaj je zavarovalniški agent. O tem, da bi lahko nekoč opravljal ta posel, je razmišljal že kot igralec. Že takrat, ko je bil še v Mariboru. Takrat se je, čeprav je kot nogometaš za slovenske razmere služil zelo lepe denarje, že pripravljal na posel. Kot da bi vedel, kaj ga bo čakalo v Kopru. "Delo agenta mi je zelo všeč. To je treba izkoristiti. Samo, da nisem doma," se je pošalil gostobesedni Primorec, ki dela v koprski podružnici zavarovalnice Generali.

Ima svojo pisarno, kjer sprejema stranke, občasno pa se odpravi tudi na teren. V letih, ko prevladujejo digitalni podpisi, je večina dela vendarle opravljena prek spleta. To mu ustreza, saj se s takšnimi stvarmi zna rokovati.

Delo agenta je zanj kot ustvarjeno. Vedno je rad govoril, kar pride zelo prav pri prepričevanju strank. No, on temu pravi nekoliko drugače. "Prepričevanju? Ne bi tako rekel. Stvari sem se lotil nekoliko drugače, bolj prisegam na iskreno komunikacijo. Zadeve pojasnim, kakršne pač so. Strankam nimam kaj lagati. Saj niti ne znam lagati. Strankam povem, kako je. Če se izkaže, da je kaj dražje in kje za njih nastopijo težave, jim to povem. Zakaj bi to skrival? Ne bom jim govoril, da je kaj poceni, če to ni," stvari v svojem poslu vedno opisuje takšne, kakršne so v resnici.

Slava mineva, za vse ni več nekdanji nogometaš

Pridobiva še izkušnje in se uči posla, tako da nastopijo tudi kakšni slabši dnevi, ko mu ne gre vse po načrtih. "Tudi to je povsem logično. Hvala bogu, da imam lahko takrat ob sebi očeta, dva starejša sodelavca in direktorja, ki mi priskočijo na pomoč."

Nogometa ne pogreša. "V podjetju imajo neke rekreativne skupine, a se nisem pridružil. Nazadnje sem poleti odigral mali nogomet s prijatelji, pa sem takoj dobil žulje, vse me je bolelo. Zato nočem več igrati nogometa. Raje tečem, to je prava sprostitev za glavo. Nogometa niti najmanj ne pogrešam," sporoča Primorec. Foto: Grega Valančič/Sportida Večina strank ga pozna že od prej. Nekatere le kot soseda iz Kopra, druge pa iz športnega sveta, ko so ga spremljale na malih ekranih. "Stranke sem večinoma podedoval od očeta. Da me veliko ljudi pozna, je prednost, a to še ne pomeni, da si s tem zmagal. Kje pa. Moraš pridobiti še njihovo zaupanje. Kot nogometašu, ki so ga gledali, mi morda verjamejo. Ali pa kot nekomu, ki zna dobro govoriti. Ne zaupajo pa mi kot zavarovalnemu zastopniku. Zato jih moram prepričati s svojim znanjem. Slava počasi mineva, nisem več za vse nekdanji nogometaš," se zaveda, kako se je najbolje poistovetiti z novim poglavjem življenja, v katerem ni več v ospredju nogomet, ampak druge stvari.

Pravijo, da ne znajo početi nič drugega v življenju

Ukvarja se tudi z nepremičninami. Ima jih nekaj, a tega ne obeša na velik zvon. Foto: Vid Ponikvar Ko je v nogometu začutil zasičenost, je vedel, da se bliža usoden dan, ko bo postavil žogo v kot. "Če takrat nimaš neke druge možnosti, ostaneš v nogometu. K sreči se je meni ponudila druga možnost. Zdi se mi neumno, to govorim zato, ker imam drugo službo, da bi vztrajal v nogometu, ker me potem podobno kot takrat, ko sem bil igralec, sploh ne bi bilo doma. Če bi šel med trenerje, me sploh ne bi bilo doma. Tega pa se ne grem. Tako razmišljam, ker sem imel možnost. Nekdo si težko pridobi priložnost za kaj drugega. Pravijo nam, da nogometaši ne znamo početi nič drugega v življenju. Oziroma tako govorijo za vse športnike. A to ni res. Še kako ni res. Dosti je inteligentnih fantov v vseh športih, ki pa morajo dobiti priložnost. So pa tudi takšni, ki ne bi radi nič delali. Tisti, ki bi hoteli delati, potem ne dočakajo priložnosti, dobijo pa jo tisti, ki nočejo delati. Čeprav bi moral vsak dobiti priložnost. Zlasti tisti, ki hoče delati. To je naš čuden svet."

Lani je bilo kar nekaj govora o tem, da bi lahko nadaljeval pot v koprskem klubu kot predstavnik za stike z javnostjo. Tako bi imel vsakodnevnega opravka z novinarji. "Takšno delo v nogometu me je zanimalo, a svoje energije ne morem razdeliti tako, da bi bila polovica nje v klubu, polovica pa doma. Če bi delal v klubu, bi hotel delati 24 ur na dan, ker drugače ne gre. Nikoli nisem bil polovičar. Izbral sem si drugo pot, šel sem v drugo smer in ni mi žal za nič."

Ko te novinarji enkrat označijo za slabega, je konec s teboj

Kakšne odnose pa je imel z novinarji kot nogometaš? "Na živce so mi šli tisti, ki se niso spoznali na nogomet. Novinarje je treba spoštovati, saj dobiš občutek, kako krojijo tvojo usodo v javnosti. Nekdo ima zaradi njih dobro avro v javnosti. Tudi če bo kaj naredil slabo, bo v javnosti izpadel dobro. Nekomu pa se godi obratno in bo vedno izpadel slabo, ne glede na to, kaj vse dobrega je naredil. In ko te novinarji enkrat označijo za slabega, je konec s teboj. Zagotovo," je poudaril 36-letni Primorec, ki v Sloveniji pogreša več kvalificiranih novinarjev. Po drugi strani pa povsem razume predstavnike športne sedme sile.

Kot nekdanjemu slovenskemu nogometnemu reprezentantu mu je žal, da je v Sloveniji padlo zanimanje za "žogobrc". Dovolj zgovorna je že odsotnost navijaških skupin na tekmah članske reprezentance. "Mogoče so preveč v ospredju drugi športi in premalo reklamiramo nogomet. A tudi nimamo te kulture in navade, da bi si ogledovali nogometne tekme. Zdaj je bolj prisotna kultura odbojke in košarke. Zdaj je v ospredju Dončićmanija." Foto: Vid Ponikvar

"Tudi sam v poplavi vseh športov pogledam le vrhunce tekme in tako ostanem brez širšega pogleda na stvar. V Sloveniji tako, kar se tiče nogometa, naredi večina ljudi. Ker je malo novinarjev. Težko je biti novinar le za nogomet. Samo za Maribor ali pa denimo za Koper. Moraš pisati še o rokometu, košarki, vaterpolu in še ne vem čem. Potem seveda ne moreš biti najboljši pri svojem delu. Dosti je šlepanja. Glede tega dobiš občutek, ko govoriš z novinarjem. Vidiš ga, da to ni to, a kaj bi … Treba ga je spoštovati. Lahko povem, da mi je bilo vedno v užitek delati z novinarji. In kdaj tudi reči ne. A ko so držali v Sloveniji mikrofone v zraku, mi je vedno tekel jezik. Tako je že od nekdaj."

Novinar ti lahko hitro zabije nož v hrbet

Jezik mu rad teče o športu. Že od mladosti naprej. Zlasti zaradi tega, ker je vedno rad spremljal vse športe. In tudi športne medije. "Že kot šolar sem veliko govoril o športu in ga analiziral. To mi je ostalo. Pa sem si rekel, da je to treba izkoristiti, če imam že to v sebi. To sem izkoristil, novinarji so to prepoznali," v zadnjem času pogosto sodeluje z mediji in ostaja vpet v nogomet.

"Danes so kriteriji nasploh padli za vse. Nekdo doseže pet golov, pa ga že selijo v drug klub. V naših letih je nekdo dal deset golov in deset asistenc, pa ni mogel nič. Danes, če si malce pameten in se znaš promovirati, to izkoristiš in greš. Koliko statističnih podatkov je na voljo. Včasih tega ni bilo. Danes daš pet golov in se že prodaš," se zaveda, kako so se razmere v vrhunskem nogometu z leti spremenile. Foto: Matjaž Vertuš

Kot nogometaš je moral kdaj držati jezik tudi za zobmi. Čeprav je imel veliko željo, da bi predstavil svoje videnje, se je moral držati navodil. Zlasti v kakšnem obdobju, ko je klub proglasil molk in je zaživel "silenzio stampa".

"Takrat moraš vendarle poslušati šefa. Napočijo seveda tudi trenutki, ko bi rad kaj povedal, se izpovedal. Novinarji so močni, vsak ima v kakšnem klubu ali kolektivu nekoga, ki mu zaupa pomembne informacije. Vsak novinar se mora znajti. In potem pride do kakšnih informacij, ki jih še mi igralci ne vemo. Včasih bi se res hotel komu izpovedati, a nikoli ne veš, kaj se zgodi. Novinar ti lahko, grdo rečeno, hitro zabije nož v hrbet oziroma drugače uporabi tvoje informacije. Sploh s kakšnimi naslovi. Rekel bom denimo, kako je lepo vreme, ti pa boš napisal, da ne morem iti na zrak, ker tako peče. A to je del vašega posla, to spoštujem. Kdaj sem jezen zaradi tega, a ta jeza hitro mine."

Nikoli si ni očital, zakaj se ni poizkusil še v tujini

V zgodovini slovenskega nogometa ni bilo veliko tako dobrih igralcev, ki so vso kariero prebili v domačih klubih in niso niti enkrat izkusili tujine. Takšne bi lahko najbrž našteli zgolj na prste ene roke. Pa je bil Viler vsaj kdaj blizu selitvi v tujino?

"Neke kombinacije so bile. Da pa bi bil tik pred podpisom, da bi bilo kaj hudo resnega, to pa ne. Bila so natolcevanja, ugibanja in povpraševanja, ko te kličejo določeni ljudje. Da pa bi bil na kakšnem letalu ali pa bi se omenjale konkretne cifre … No, tega pa ni bilo," je dal vedeti, kako ni imel opravka s tujino.

V mestu ob Dravi je užival in osvajal lovorike kot po tekočem traku. Foto: Vid Ponikvar Tako se je odločil zavestno. Mehurček ugodja v Mariboru, kjer je osvajal lovorike kot po tekočem traku, ga je tako zadovoljeval, da ni bilo niti potrebe po selitvi. "Že stokrat sem rekel in še stokrat bom ponovil, kako sem se imel v Mariboru odlično. Tujine resnično sploh nisem potreboval. Šlo nam je dobro, zakaj bi sploh kaj menjal?" je užival v mestu ob Dravi.

Pa mu je kaj žal, ko takole razmišlja kot nogometni upokojenec, ker se ni nikoli poizkusil v tujini in okusil legionarskega kruha? "Ne, tega si nikoli nisem očital. Nad svojo kariero se ne pritožujem. V bistvu sem zelo zadovoljen. Bila je ekstra. Uspelo mi je marsikaj, kar marsikomu ne bo nikoli. Nikoli nisem bil požrešen, nikoli nisem imel bolnih ambicij. Takšnega so me vzgojili. Vedno je bil moj cilj, da zaigram za člansko ekipo Kopra. O tem sem sanjal. No, ker se je nato iz tega izcimilo še kaj več, pa je bilo še toliko bolje."

Vedno je tako, da si doma najmanj cenjen

Prve korake članskega nogometa je v prvi ligi storil pri Kopru. Na Bonifiki je tudi končal kariero. Nekoliko hitreje od želenega, a se je od nogometnih zelenic poslovil brez zamer. Foto: Vid Ponikvar Kmalu je prerasel Koper, s katerim je leta 2010 postal prvak, pred tem pa dvakrat osvojil še pokal. Nato je uspehe še v večji meri nadaljeval pri Mariboru, po desetletju pa se vrnil domov. In nato hitreje, kot je pričakoval, star je bil 35 let, končal kariero.

"Na koncu je vedno tako, da si doma najmanj cenjen. To vedo vsi, tako se dogaja vsem. Ko sem prišel nazaj, sem bil lahko doma z družino. Nad tem se ne pritožujem. Da se je zgodilo, kar se je zgodilo, in da sem končal kariero hitreje, kot sem načrtoval, ne zamerim prav nobenemu. Morda mi je kdo s tem naredil še uslugo, saj mi je zdaj še bolje. Upam, da bo tako trajalo še dolgo. Zdravi smo in živi, imamo za jesti, streho nad glavo tudi. Drugega pa niti ne potrebujem," ga ne spravljajo v slabo voljo primerjave, kako kot predstavnik starejše generacije ni doživel tistega porasta zanimanja, kot so ga v zdajšnjih letih sposobni mlajši igralci, ko se pogovarjajo in dogovarjajo za milijonske zneske ter se hitreje prodajajo v svet.

"Imate prav, tega v mojih časih ni bilo toliko, a se nad svojo kariero ne pritožujem. Živim lagodno in imam vse, kar potrebujem."

Tako je leta 2017 proslavljal verjetno najpomembnejši zadetek v karieri, ko je popeljal Maribor do zmage nad izraelskim prvakom Hapoel Be'er Sheva, s katero so se vijolice še zadnjič prebile v skupinski del lige prvakov. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Danes je družba pokvarjena

Še danes se jasno spominja, kaj si je privoščil, ko je prejel prvo plačo kot profesionalni nogometaš Kopra. "Takrat sem dejal mami, da greva v Mercator. Nabavil sem vse, kar imamo v hladilniku. Špežo, kot rečemo tukaj," je bil vesel, da si je lahko služil denar s tem, kar je rad počel v življenju.

Vsi članki iz Sportalove rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.

"Nisem požrešen. Ne bom rekel, da mi ni nikoli nič manjkalo, a osnovne stvari sem imel vedno doma. Dobro sem se počutil, da sem lahko mami kaj plačal, ni pa bilo tu kakega 'preseravanja', tako kot to nekateri počnejo danes. Kaj češ. Ko smo bili še mladi, ni bilo telefona in interneta. Danes fantje pogledajo Instagram, vidijo nekoga, ki ima deset avtov in 300 parov čevljev. Seveda ti potem to stopi v glavo. Danes je družba pokvarjena, kaj bi. Težko bom svojim otrokom prepovedal Instagram, družba okrog tebe to diktira. Moraš imeti karakter."

Povsod so padli kriteriji, časi so drugačni

V teh dneh stiska pesti za slovenskega kolesarskega junaka Primoža Rogliča, ki na španski Vuelti brani naslov. Foto: A.S.O./Charly Lopez Kaj bo počel čez deset ali 20 let, še ne ve. Za zdaj mu je všeč, da poleg službe, v katero hodi z nasmeškom, ohranja tudi stik z medijskim okoljem. "Pišem kolumne za Nogomanio in sodelujem s SportKlubom. Upam, da bom ostal v teh vodah, saj so mi všeč. Upam, da se bo našel še kak medijski projekt, s katerim bi promovirali slovensko ligo. S tem, kar delam, sem zadovoljen, se pa pozna, da smo majhno tržišče. Nismo ravno Italija. A dela je vseeno dosti. Če si dober, te ljudje še kam pokličejo. Tisto, kar znaš najbolje, poskusiš tudi izkoristiti."

"Danes je preveč športnih dogodkov, premalo pa specializiranih novinarjev. In tiskanih medijev. Košarka, odbojka, tudi Maribor … Povsod so padli kriteriji. Za Evropo, brez katere je ostal Maribor, bi te drugje strgali. Joj, kaj so delali včasih, ko sem igral za Maribor, pa si izgubil le eno tekmo v prvenstvu. Zdaj pa nič. A časi so drugačni, kriteriji so zelo nizki. Zdaj bodo obešali košarkarje ali odbojkarje, če se jim ne bo poklopilo, ali pa Pogačarja in Rogliča, ki sta najboljša na svetu. Pa potem pljuvamo Rogliča, če mu gre malce slabše. Najlažje je tako. Da bi pa kdo koga pohvalil? Ta je pa težka. Svet je z mediji postal pokvarjen, kaj češ. Zdaj lahko vsak napiše komentar. Ste videli, kaj se je zgodilo, ko je Liverpool remiziral s Crystal Palace in je Joachim Andersen  objavil, kako mu grozijo s smrtjo? Pa sta mu potem na Instagramu grozila tudi dva Slovenca. Potem si lahko samo rečeš, kam je šel ta naš ljubi svet."

Riera za Olimpijo tako kot Zahović za Maribor

Nostalgija pri njem ne pride do izraza. Čeprav se je podpisal pod mnogo pomembnih zadetkov, si jih v družbi bližnjih ne ogleduje. "Kje pa. Postal sem čuden. Rad gledam nogomet, tega ne skrivam, da pa bi si kdaj vrtel svoje tekme, tega pa ne. Če je to ravno po televiziji, je lepo videti stare posnetke, drugače pa ne. Mogoče sem postal čuden, a sem zadovoljen z vsem, kar imam in kako je. Zdaj gledam raje odbojko, kolesarstvo, košarko, slovensko nogometno ligo, ki mi lahko da še nekaj kruha. Na to se spoznam, na druge stvari pa ne. In ker nekaj vem, lahko tudi kaj povem."

Španski strateg Olimpije Albert Riera ne navdušuje le nogometašev zeleno-belih, ampak tudi Mitjo Vilerja. "Je velika poživitev za to ligo. Vsaka njegova izjava je na mestu," vsak teden komaj čaka, da sliši njegove izjave. Tako pred kot tudi po tekmi. Foto: Grega Valančič/Sportida

In je povedal. Povprašali smo ga, kako doživlja za Slovenijo nevsakdanji prizor na razpredelnici. Ko je Olimpija krepko na vrhu, Maribor pa tava bolj spodaj kot zgoraj. "Olimpiji se dogaja tisto, kar se je nam pri Mariboru, ko smo imeli Zlatka Zahovića. Če si inteligenten, si si zapomnil vsako njegovo besedo. Če ga poslušaš, se lahko od njega ogromno naučiš. Moraš le biti zraven njega. Od njega sem res ogromno odnesel. Zdi pa se mi, da lahko vsi skupaj veliko odnesemo tudi od Alberta Riere. Zlasti nogometaši Olimpije. Uživam v njegovih izjavah, iz katerih se lahko veliko naučiš. Igralci Olimpije to počnejo in so poleg njega. Tako kot smo bili mi, ko smo poslušali Zlatka. Riera je velika poživitev za to ligo. Vsaka njegova izjava je na mestu. Pove nekaj drugačnega, pametnega," je vesel, da je v slovensko okolje končno prišel trener, ki rad pove še kaj drugega in se ne vrača v svet standardnih, a tudi že oguljenih floskul.

Ko je pomagal mariborskemu klubu do nepozabnih uspehov, je najbolj spoštoval in cenil besede Zlatka Zahovića. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Tako kot je pred leti vpijal besede in nasvete Zahovića, je zdaj očaran nad Riero. "Komaj čakam, da slišim njegove izjave. To so ljudje, ki ti nekaj povedo in so nekaj dali nogometu. Podobno kot Zlatko. Če si pameten, ga moraš poslušati. In naslednji dan, ko se boš zbudil, si boš rekel: 'Vau, ta izjava pa je imela res smisel.' Riera je velika poživitev, pove tako, kot je. Nekaj drugačnega. Vidi se, da je bil na neki ravni," spoštuje njegovo iskrenost, sproščenost in marljivost.

Vsa čast Olimpiji, da so bili v takem kaosu dvakrat prvaki

Svojega nekdanjega kluba, aktualnega prvaka NK Maribor, ni vajen spremljati tako nizko na lestvici. "Trpim, trpim. Ni mi vseeno. Če bi mi bilo vseeno, niti ne bi gledal njegovih tekem. Pa jih. In mi ni všeč, da izgubljajo. Najbolj mi je žal, da ne igrajo v Evropi. Vem, koliko bi to pomenilo Mariboru. Navijačem in mestu. Koliko denarja bi dobil. Koliko ljudi bi prišlo in napolnilo VIP tribune, ki jih prej ni bilo. Videli bi spektakel. Maribor potrebuje Evropo. Pripadnost navijačev ima, mora dobiti le še rezultate."

"Vsa čast Olimpiji, da so bili v takih okoliščinah dvakrat prvaki. Moraš biti mojster za kaj takšnega," čestita zeleno-belim za naslova v sezonah 2015/16 in 2017/18. Foto: Vid Ponikvar Ne verjame, da bo Maribor v tej sezoni ubranil naslov. "Če sta Olimpija in Koper pametna, ju Maribor ne more več prehiteti," je mnenja, da bodo vijolice v tej sezoni predale naslov drugemu. Bo to morda Olimpija, ki se ne more pohvaliti s kaj prida polnimi tribunami v Stožicah? Ta fenomen ga niti ne čudi. "Vsi smo razvajeni. Saj samo prižgeš televizijo, pa že z enim klikom gledaš angleško ligo. Nimamo kulture obiskovanja nogometnih tekem in to je to. Najraje smo tisto, kar je rekel Zorman. Kavč selektorji. Tudi sam se kdaj na kavču kdaj zarečem in govorim čez nekoga. Taka je pač postala kultura. Svet je postal nesramen in nimamo kaj."

Kar se tiče navijačev Olimpije, doživlja Ljubljano kot prestolnico, ki ponuja "milijon" stvari. In ogled nogometne tekme morda ni vedno prisoten na vrhu želja. "Oni so zahtevni navijači. V Ljubljani greš lahko v gledališče, na sprehod ob Ljubljanici. Imajo kulturo obiska košarke in hokeja, nogometa pa … Ko smo igrali derbi v Stožicah, sem vedno užival, saj je bilo vzdušje vedno naelektreno. Košarka in hokej imata pripadnost, pri nogometu pa se jim je v zadnjih letih zamerilo veliko stvari, kar je normalno. Vsa čast Olimpiji, da so bili v takih okoliščinah dvakrat prvaki. Moraš biti mojster za kaj takšnega," čestita zeleno-belim.

Tepli so se po glavi, ko jim je Olimpija vzela dva naslova

"Nimamo kulture obiskovanja nogometnih tekem in to je to. Najraje smo tisto, kar je rekel Zorman. Kavč selektorji." Foto: Matjaž Vertuš Kaosa, ki ga v zadnjih obdobjih ne manjka pri Olimpiji, v klubu, kjer je igral največ let, to je bil NK Maribor, ni nikoli doživel. Pri Mariboru ponavadi igralcem takšnega kova ni manjkalo nič, zaslužki pa so bili, tudi zaradi premij po evropskih podvigih, zelo izstopajoči za slovenske razmere. Vijolice so postale v zadnjem desetletju sinonim za najbolje organiziran slovenski klub.

"Točno tako. Zato pa smo se še toliko bolj tepli po glavi, ko nam je Olimpija vzela dva naslova. Če pomisliš, v kakšnem kaosu so delovali, pa so uspeli biti prvaki. Res smo bili takrat neumni oziroma v tistemu trenutku slabi, da tega nismo izkoristili," mu je še danes žal drugih mest v sezonah 2015/16 in 2017/18.

Slovenskim kolesarjem na cesti manjka kulture

Kot Primorec je na Štajerskem užival. In še zdaleč ni bil edini v ekipi, ki se je k Mariboru odpravil iz tega dela Slovenije. "V Mariboru sem bil zaradi nogometa, maksimalno posvečen njemu. Ko pogledam za nazaj, sem v Mariboru v bistvu počival. Naspal sem se za celo življenje. To pa zato, ker sem imel za vse poskrbljeno. Moral sem misliti le na trening in tekme, da sem bil tam najboljši, vse ostalo pa … Ko tako razmišljam zdaj, ko sem malce starejši, bi lahko takrat v prostem času prebral kakšno knjigo, se izobraževal. Veliko je bilo tega praznega hoda. Vsi imamo čas, da bi namesto za telefon izkoristili čas za druge stvari. Za kakšen hobi."

NK Maribor je v čast Mitji Vilerju, enemu najzaslužnejših nogometašev za najbolj trofejno obdobje v zgodovini kluba, za deset let upokojil njegovo igralno številko 28. Foto: Vid Ponikvar

Njegov najljubši konjiček je bil tenis. "Rad sem ga igral, zdaj ga veliko manj, kar nimam toliko časa. Zdaj grem raje teč. Berem knjige, rad pa poslušam tudi podcaste." Tenis je zanj najboljši rekreativni šport, kar si ga lahko privošči, a tudi opazuje, kako ga med Slovenci po priljubljenosti prehiteva kolesarstvo. Tudi v Kopru.

"Na Primorskem imam prijatelje, ki si kupijo kolo, pa nato že skorajda čez noč mislijo, kako so Rogliči. Vlada neka kolesarska 'fama'. Kolesarji mislijo, da so sami na cesti. Da so njeni kralji. Ko grem ob obali peš ali z družinskim kolesom, so tu že električni skiroji, vozički, potem pa prihrumijo še kolesarji. Prostora pa ni za vse. Takrat moraš biti pozoren in pazljiv z otroki, saj je pri nas kolesarska kultura zelo slaba. Kolesarji so zavladali cestam, kar mi ni všeč. Če si kupiš dobro kolo in opremo, še ne pomeni, da si odličen kolesar oziroma da ti ni treba spoštovati drugih. Pri nas nimamo toliko takšnih cest. Kolesarska kultura nam manjka. Takšne, kot je na Nizozemskem ali Danskem, verjetno ne bomo imeli nikoli," bi si želel večje obzirnosti kolesarjev, ko vrtijo pedala po cestah in se izpostavljajo. To ga ne privlači, raje spremlja kolesarske ase na delu, ko jih spremlja z domačega kavča.

"Kolesarji mislijo, da so sami na cesti. Da so njeni kralji," opozarja na pomanjkanje kolesarske kulture v Sloveniji. Foto: Vid Ponikvar

Ko je Ivanišević osvojil Wimbledon, sta z očetom jokala na kavču

Ko spremlja športne dogodke, je zelo čustven. Pred 21 leti je tako potočil solze, ko je Goranu Ivaniševiću (v četrtem finalu) končno uspelo osvojiti Wimbledon. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Rad ima vse športe. Zlasti tiste, v katerih so uspešni Slovenci. "Gledam vse športe, kjer so naši dobri. Vsakemu privoščim. Ko naši športniki osvojijo medalje, mi steče solza po licu. Sem zelo čustven. In točno vem, koliko truda je zadaj," spoštuje prav vsakega športnika, ki uresniči sanje in se znajde med najboljšimi.

Zelo spoštuje tudi hrvaške športnike. "Joj, ko je Ivanišević osvojil Wimbledon, sva z očetom jokala na kavču. Ali pa ko so bili Hrvati tretji na SP 1998 v nogometu. Takrat ni bilo naših, pa sem gledal Hrvate. In bil navdušen nad njihovim nacionalnim nabojem. Nekaj podobnega imamo zdaj Slovenci v košarki, to smo res dobili zaradi Dončića," je izpostavil košarkarsko reprezentanco, ki v teh tednih v Nemčiji brani evropski naslov.

"Fantje so prava klapa, imajo kemijo. Dončić je zelo ljudska oseba. Ljudje pridejo na tekme le zaradi njega, soigralcem je krasen, starejšim je v čast, da so zraven njega, da igrajo karte z njim. Saj vidimo, kakšno manijo je povzročil," občuduje 23-letnega Ljubljančana, enega najbolj priljubljenih košarkarjev na svetu.

Luka Dončić je mlad, a nanj gledajo kot na boga

Slovenija je v preteklosti dala svetovnemu športu že ogromno vrhunskih športnikov, Luka Dončić pa velja v očeh Mitje Vilerja za nekaj posebnega. "Da ne bom komu delal krivice, a mislim, da je Luka prvi supersuperšportnik v zgodovini Slovenije. Ljudje bodo samo zaradi njega plačali vstopnice. Ne le Slovenci, ampak vsi. V Evropi spremljamo, kako tekmeci komaj čakajo, da ga vidijo. Da ga poskušajo premagati. Čeprav je mlad, nanj gledajo kot na boga. Saj je še mlad, pa si vseeno misliš, kako ima že 35 let. Zaradi tega, kako dobro in pametno igra."

"Da ne bom komu delal krivice, a mislim, da je Luka Dončić prvi supersuperšportnik v zgodovini Slovenije," je očaran nad evforijo, ki jo je v športnem svetu sprožil mladi Ljubljančan. Foto: Vid Ponikvar Bi ga vročica, ki v Sloveniji spremlja nastope odbojkarjev in košarkarjev, napeljala na misel, da bi si ogledal v živo kakšno njihovo tekmo? Bi se denimo pridružil kolegom, ki bi odšli na zaključne tekme EuroBasketa in SP v odbojki v Nemčijo in na Poljsko? "Ne, ne. Če nimam kaj pred nosom, če ni tekma v Kopru, ne grem. Nisem takšen tip, da bi potoval kam na tekmo. Najlepše mi je biti doma na kavču in vse pogledati. Mogoče sem doživel dosti tega v moji karieri, pa sem vsega sit. Nimam rad potovanj, še manj nespanja. Nisem več tako potrpežljiv, niti mobilen. Z avtom mi je že do Ljubljane dolga pot. Sem bolj 'centraš'. Raje grem kam s kolesom ali peš, o letalih ali pa avtobusih pa raje ne razmišljam," ga ob vsej športni evforiji, ki jo je čutiti na sončni strani Alp, ne vleče na košarkarske ali odbojkarske spektakle.

Raje se bo odpravil na kavč, navijal za naše športnike in upal, da mu še ta mesec po licu spolzi kakšna solza. Solza sreče in ponosa. To bi namreč pomenilo, da so slovenski športniki dosegli dobre rezultate. Viler pa v teh dneh stiska pesti za Primoža Rogliča, odbojkarje, košarkarje …