Nedelja, 24. 1. 2021, 4.00
3 leta, 11 mesecev
Skok v športno preteklost
Že po dveh letih spet na dirki, ki jo je skoraj ubila. "Pogumna? Ne. Trmasta pa zagotovo."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,30
"Ko sem prišla k zavesti in videla obraze ljudi, ki so me poskušali rešiti, sem si rekla, da je to to, da bom umrla. Še nikoli prej nisem videla izrazov čiste groze. Nato je prišla bolečina …," se je dve leti po grozljivem padcu na ekstremnem gorskem teku Tromso Skyrace na Norveškem spominjala ameriška tekačica Hillary Allen. Zdravniki so ji povedali, da bo lahko srečna, če bo spet normalno hodila, tekla pa ne bo nikoli več. A so se motili. Dve leti po tem, ko je omahnila v norveških gorah, se je vrnila in soočila s preizkušnjo, ki jo je skorajda stala življenja.
Danes 32-letna Američanka Hillary Allen je gorska tekačica in se ukvarja s skrajnejšo različico gorskega teka, t. i. "skyrunningom", tekom v visokogorju, ki pozna nekaj disciplin. Tri glavne so sky (od 20 do 49 kilometrov dolgi teki z najmanj 1.300 višinskimi metri vzpona), ultra (od 50- do 99-kilometrski teki z najmanj 3.200 metri vzpona) in vertical (največ pet kilometrov dolg tek z natančno enim kilometrom pridobljene višine).
Učiteljica naravoslovja postala gorka koza
Ena od bolj prestižnih preizkušenj v skyrunningu je tromso skyrace na Norveškem. Ta s štartom ob morju in ciljem na 1.404 metre visokem gorskem grebenu predstavlja najčistejšo obliko tega športa in prav tam je učiteljica naravoslovja iz ameriške zvezne države Kolorado doživela pravo dramo.
Allenova, ki se je v času študija resno ukvarjala s tenisom, teka pa se je lotila, ker si je želela "lažjega in manj stresnega načina za sproščanje", kot je povedala za britanski BBC, se je v skyrunningu hitro izkazala. Leta 2014 je postala ameriška prvakinja v disciplini ultra, že naslednje leto je postavila rekordni znamki na 50-kilometrski preizkušnji Speedgoat in 48-kilometrskem teku Carolina Trail Path.
"Na tej dirki lahko umrete"
Zaradi hitrosti je dobila vzdevek gorska koza, poletja med študijskimi počitnicami pa je začela preživljati v Evropi, kjer se je udeleževala številnih ekstremnih gorskih tekov. Tako jo je leta 2017 pot zanesla na Norveško, kjer so pripravili še posebej zahteven izziv. Direktor dirke Tromso Skyrace Kilian Jornet je preizkušnjo denimo promoviral tudi z grožnjo "Na tej dirki lahko umrete". In kot se je izkazalo, ni pretiraval.
57-kilometrska preizkušnja tekače vodi od štarta v obmorskem mestu Tromso na severu Norveške, že v arktičnem krogu, nato v strme gore, najprej na vrh 1.238 metrov visokega Tromsdalstindena in nato do cilja na vrh Hamperokken, ki je 1.404 metrov nad morjem. Najnevarnejši del je nekje na pol poti, ko se morajo tekači prebijati prek ozkega grebena po ostrih skalah, s prepadnimi stenami na obeh straneh, povsem izpostavljeni vetru in mrazu.
"Najhujši je bil zvok človeškega telesa, ki udarja ob skalovje"
Prav na tem 3,5 kilometra dolgem grebenu je Allenova omahnila. Poletela je v prepad, po kakšnih petnajstih metrih prostega pada treščila v ostro skalovje in se potem po njem še dobrih 30 metro valila v dolino. Ne spominja se, ali ji je spodrsnilo, se je spotaknila ali se ji je pod nogami odkrušil del skale. "Spomnim pa se padca, udarca ob tla. Čas se je upočasnil, bolečine ni bilo, sem pa slišala, kako se lomijo kosti. Pomislila sem, da je to to, da je z menoj konec. Nato sem omedlela," je razlagala leta 2019, dve leti po nesreči.
Njen padec je od blizu opazoval španski tekač Manu Par, ki ga je Allenova prehitela prav na zloglasnem grebenu. Tudi on se najbolj spominja zvoka. "Najhujši je bil zvok človeškega telesa, ki udarja ob skalovje. Naravnost grozno," pravi. Tudi sam je tvegal, ko se je brez pomisleka spustil po strmini na pomoč ponesrečeni Američanki. Na dnu prepada je našel skrivenčeno gmoto, njeno telo je bilo zasukano v nenaravni položaj, njene roke so bile videti kot "vreče kosti", po telesu je imela globoke ureznine … " Prepričan sem bil, da je mrtva. Niti njenih življenjskih znakov nisem preverjal."
"Nato je prišla bolečina. V valovih"
"Tukaj sem padla."
Nato se je gmota zganila. Hillary je bila še živa. Par, usposobljen gorski reševalec, se je brž lotil dela, na pomoč so mu priskočili fotografi dirke, poklicali so reševalni helikopter. Allenovo so imobilizirali, ustavili krvavitve, jo zaščitili pred mrazom in spodbujali, da ostane budna. "Ko sem prišla k zavesti in videla obraze ljudi, ki so me poskušali rešiti, sem si rekla, da je to to, da bom umrla. Še nikoli prej nisem videla izrazov čiste groze. Nato je prišla bolečina. V valovih," je razlagala nesrečna tekačica. Od bolečin je kričala in se borila za življenje.
Reševalni helikopter je prišel po kakšnih 25 minutah, a so Allenovo z nevarnega in nedostopnega terena odpeljali šele dve uri kasneje. V bolnišnici se je izkazalo, da ima 12 zlomov kosti, zlomljeni obe roki, dve hrbtni vretenci, več zlomljenih reber, zlomljen gleženj, pa zlome v stopalu, njene rane so zaprli s stotinami šivov. V naslednjih dveh tednih je prestala pet operacij in zdravniki so ji povedali, da tekla najbrž ne bo nikoli več.
Svojo kalvarijo vestno beležila na družbenih omrežjih
Sama se je šele v bolnišnici zavedela razsežnosti dogodka. "Premikati se nisem mogla, iz mene so štrlele cevke in žice, po celem telesu sem imela rane in šive … Pomislila sem, o bog, saj komajda še funkcioniram, kakšen tek le." Tudi Manu Par, ki jo je obiskal v bolnišnici, ni bil optimist: "Bilo je toliko raznih cevk, ona pa čisto zadeta od anestezije. Še vedno sem mislil, da bo umrla. Šele dva dni kasneje sem se pomiril."
Allenova se je po tednu dni zdravljena v bolnišnici na Norveškem lahko vrnila v ZDA, kjer se je okrevanje šele zares začelo. Sprva ni mogla niti jesti sama, potrebovala je pomoč pri oblačenju, umivanju ... Svojo kalvarijo je vestno beležila na družbenih omrežjih. "Sprva sem omahovala, nazadnje pa se odločila, da pokažem vse, tako dobro kot slabo, saj je na socialnih omrežjih vse preveč laganja in pretvarjanja," pravi.
Po enajstih mesecih spet na Norveškem
Čeprav se je v Kolorado vrnila s samo "eno kolikor toliko delujočo nogo", je okrevala neverjetno hitro. Po treh mesecih je spet lahko hodila, po šestih tekla, po desetih pa je že tekmovala na prvi skyrace tekmi po nesreči. Konec junija 2018 je nastopila na 48-kilometrski dirki Cortina v Dolomitih in zmagala. Začela je razmišljati o vrnitvi na Tromso Skyrace.
Avgusta leta 2019 se je vrnila na Norveško in se soočila z dirko, ki jo je skorajda stala življenja. To je bila terapija, zaključek, s katerim se je znebila dvomov in skrbi: "Zdaj sem osvobojena, ne bojim se več te gore." Še vedno čuti bolečine v stopalu, a ni izziva, ki se ga ne bi upala lotiti. "Ljudje pravijo, da sem pogumna, pa ne vem, če se lahko strinjam s to oceno. Zagotovo pa sem trmasta," pravi.
