V letošnjem zakletem letu 2020 so se poslovile številne legende. Zdaj je vzelo še eno. Na božični dan je v 38. letu starosti umrl nekdanji beloruski nogometaš Maksim Cigalko, ki v delu nogometnega sveta uživa status legende, čeprav je njegova kariera trajala manj kot deset let, drugje kot v beloruski, kazahstanski in armenski ligi pa ni igral.
"Počivaj v miru, heroj!", "Zbogom, legenda!", "Se vidimo v drugem življenju, brat!", "Absolutna legenda. Hvala za vse zadetke in spomine!", "Res sem žalosten. Odhajajo največji.", "Toliko spominov. Toliko naslovov s Prestonom. Počivaj v miru.", "Za konec še en udarec, ki nam ga je zadalo leto 2020. Odšel je eden najboljših vseh časov!", "Zaslužil bi si kip pred vsakim stadionom na svetu.", "Otroci devetdesetih te ne bomo nikoli pozabili. Počivaj v miru!"
Takšni in podobni zapisi so splet preplavili v urah za tem, ko so pri njegovem nekdanjem klubu Dinamu Minsku v petek dopoldne, na božični dan, sporočili, da je umrl Maksim Cigalko.
Obvestilo Dinama Minska o smrti svojega nekdanjega nogometaša:
🥀 На 38-м году жизни перестало биться сердце Максима Цыгалко...
— ФК Динамо Минск (@FC_Dinamo_Minsk) December 25, 2020
Воспитанник минского "Динамо", выступавший за команду в сезонах 2001-2004, провел 65 матчей и забил 28 голов.
Чемпион Беларуси, обладатель Кубка страны в составе "Динамо".
Вечная память!#fcdm1927 #ЛегендыДинамо pic.twitter.com/ep8On4Up85
Na spletu lahko kupite številne artikle z njegovo podobo, tudi majico.
Maksim, kdo? Maksim Cigalko, najbolj znani neznani nogometaš na svetu, ki je v očeh virtualne nogometne skupnosti na začetku tega tisočletja užival status ikone, v resničnem življenju pa dlje od dveh nastopov za skromno belorusko reprezentanco in manj kot sto tekem v tamkajšnji prvi nogometni ligi ni prišel.
Človek, ki je živel dvojno življenje, pa za svojega drugega dolgo sploh ni vedel. Nogometaš, ki so ga v virtualnem svetu primerjali s Pelejem in Ronaldom, v realnosti pa se je njegova zgodba končala na dnu. Daleč od blišča in slave, do katere sta prišla legendarna Brazilca.
Da bi razumeli Cigalkovo zgodbo, je najprej treba razumeti skupnost, v kateri je mit o njem zrastel. Računalniška igra Championship Manager, predhodnica zdajšnjega Football Managerja, je fenomen, ki so mu (oziroma to še danes počnejo) ure in ure svojih življenj namenjali milijoni nogometnih navdušencev z vsega sveta in včasih meji že na fanatizem. Simulacija življenja nogometnih trenerjev angleškega tipa, ki so odgovorni tako za nakupe in prodajo igralcev kot za taktiko, treninge in vse drugo, s čimer se danes ukvarjajo najboljši nogometni trenerji na svetu, je na prelomu tisočletij doživela razcvet kot redkokatera druga računalniška igrica.
V njej se je lahko vsak vsaj za nekaj ur dnevno umaknil v svoj svet in se počutil, kot se danes počutijo Jürgen Klopp, Josep Guardiola, Jose Mourinho. Ali pa Alex Ferguson, Vicente del Bosque, če hočete tudi Srečko Katanec, če skočimo v začetek tega tisočletja in obdobje, ko je nastala Cigalkova zgodba.
V dresu beloruske reprezentance.
S pomočjo računalniške igre, pri nastajanju katere danes sodeluje več tisoč ljudi z vsega sveta, nogometni navijač lahko izpolni sanje in do naslova evropskega prvaka popelje svoj ljubljeni klub. Tudi če to niso Real Madrid, Barcelona, PSG, Bayern in preostali velikani, s katerimi naslovov ni težko osvajati. Če je dovolj dober, izkušen in premeten, lahko vsak igralec do evropskega naslova naravnost s kavča popelje tudi Olimpijo. Brez giljotine Milana Mandarića, ki bi mu visela nad glavo, seveda.
V eni od najbolj ikonskih od številnih različic druge generacije te igre, ki je nosila ime Championship Manager 2001/02, česa takega sicer niste mogli "ušpičiti", saj slovenske lige ni ponujala, ste pa zato lahko do večne evropske slave popeljali kakšnega drugega nogometnega palčka. Skromni angleški Preston North End, na primer. Če se dotaknemo osebne zgodbe enega od zgoraj omenjenih žalujočih vernikov v (ne)srečnega beloruskega nogometaša.
Če niste bili eden od tistih, ki so želeli takoj uživati v blišču stadionov, kot so Camp Nou, Old Trafford, Anfield, takratni olimpijski stadion v Münchnu, kjer je še domoval Bayern, in se niste takoj usedli na klop takratnih (in tudi današnjih) nogometnih velikanov, ampak ste se raje odločili, da boste zgodovino nogometa spisali na novo, potem je bila prva poteza, ki jo boste naredili, ko boste vstopili v svojo pisarno, jasna. Nakup Cigalka. Takratnega 18-letnega napadalca Dinama iz Minska, ki je bil velik up beloruskega, ustvarjalci igrice pa so bili prepričani, da tudi svetovnega nogometa. Pošteno so se zmotili.
Naslovnica igre Championship Manager.
Championship Manager je bila najbolj popularna nogometna simulacija v poznih devetdesetih letih prejšnjega in zgodnjih letih tega stoletja, ki je poskrbela za rekordno prodajo.
Izkaznica v igri Championship Manager. Vrednosti parametrov od najnižje do najvišje so od 1 do 20.
"Bil sem še mlad, neizkušen in prepričan, da je pred beloruskim nogometom velika prihodnost. Cigalko mi je bil zelo všeč. Bil je hiter, imel je občutek za gol in je blestel, bil je tudi reprezentant. Prepričan sem bil, da bo uspel. Parametre, ki so bili pomembni za njegov razvoj v prihodnosti, sem zato navil do konca. Omejitev ni bilo. Ko je igra izšla, so ljudje na forumih ponoreli. Bil je poceni, zagotavljal pa je gol na skoraj vsaki tekmi, ki jo je odigral," je leta za tem, ko je Belorus doživel svetovno nogometno slavo, razložil Antonio Poutillo, v obdobju Cigalkovega virtualnega "buma" glavni skavt CM za belorusko ligo.
"Zaradi velike napake so me šefi pozneje malce okarali, a hujšega ni bilo. Službe nisem izgubil," se je ob obujanju spominov na (ne)znanega beloruskega nogometaša zasmejal Poutillo, glavni krivec za nastanek fenomena Cigalko.
Poglejte, kaj vse je igralcem v CM uspevalo z Maksimom Cigalkom:
Cigalko se je leta 2001 ravno priključil članski ekipi tamkajšnjega nogometnega velikana Dinama, potem ko je sezono pred tem v njegovi rezervni ekipi v drugi beloruski ligi zabil 14 golov v 15 nastopih. Za Dinamo je igral do leta 2005, z njim pa enkrat postal tudi pokalni in državni prvak. V virtualnem svetu je zabijal tudi po sto golov na sezono, v Minsku pa jih je v štirih letih zmogel le 24. V sezoni 2002/03, ko je nase opozoril z 11 prvenstvenimi goli v 18 nastopih, je z 20 leti debitiral v majici članske reprezentance Belorusije, zbral dva nastopa, zabil en gol, to pa je tudi vse.
Medtem ko je v virtualnem svetu doživljal slavo Zinedina Zidana, Francesca Tottija, Luisa Figa, Raula Gonzaleza, Rivalda, Thierryja Henryja, Alessandra del Piera, Michaela Owna in ostalih nogometašev, ki so takrat spadali med najboljše na svetu, je v realnosti Cigalko po odhodu iz rodnega Minska bolj ali manj neuspešno igral le še za kazahstanski Kaisar, armenski Banants ter beloruska kluba Naftan Novopolotsk in Savit Mogliev, pri katerem je leta 2008 pri 26 letih zaradi hude poškodbe neslavno končal svojo nogometno pot.
Fotografija iz leta 2002, ko je bil star 19 let.
"Tega, da sem bil tak fenomen, sploh nisem vedel. Nihče mi ni povedal. Takrat splet še ni bil tako razširjen, sam pa te igre nisem poznal. Tudi v Belorusiji je ni poznal skoraj nihče. Šele leta pozneje sem izvedel, da je bila okoli mene velika norija. Če bi vedel takrat, bi morda imel kaj od tega, tako pa nisem dobil prebite pare," je Cigalko leta 2018 razočarano razlagal novinarju grške športne spletne strani Gazzetta.gr, ki ga je obiskal v Minsku.
"Res sem bil velik potencial. Bil sem tudi na preizkušnji na Portugalskem, in kdo ve, kaj bi se iz tega izcimilo, če se takrat, ko sem bil star 23 let, ne bi huje poškodoval. Potem sem se še tri leta mučil in z igranjem nogometa za vedno končal. Želel sem ostati v nogometu, ampak priložnosti nisem dobil. Vsi so pozabili name, z družino sem ostal povsem sam. Denarja ni bilo, poskrbeti pa sem moral za ženo in dva otroka," je nadaljeval Cigalko.
"Začel sem delati fizična dela in trdo garal, da sem lahko preživel sebe in svojo družino, ampak denarja ni bilo dovolj. Včasih te življenje udari res močno. Mene je močneje, kot sem si kadarkoli mislil, da me bo," je pred dvema letoma še razočarano povedal zdaj na žalost že pokojni nekdanji beloruski nogometaš.
Takole je bil videti ob obisku grškega novinarja v Minsku leta 2018.
"Pomagajte mi," je ob koncu takratnega intervjuja še dodal. Tega, kakšne težave je imel, ni povedal, a ni skrivnost, da se je po propadu nekega poslovnega projekta, ki ga je zagnal, zatekel k alkoholu, ostal brez službe in životaril.
Zakaj je umrl, ni znano. Da bo v srcih številnih nogometnih romantikov z vsega sveta ostal za vedno, je jasno. Maksim Cigalko, eno najbolj opevanih imen v zgodovini ene najbolj legendarnih športnih računalniških iger, počivaj v miru.
Dejan Robnik
Status čudežnega dečka je v tretji generaciji igre CM užival tudi nekdanji slovenski mladi reprezentant Dejan Robnik, ki je bil takrat član velikega Interja.
