Žalostna zgodba najbolj znanega neznanega nogometaša na svetu

"Počivaj v miru, heroj!", "Zbogom, legenda!", "Se vidimo v drugem življenju, brat!", "Absolutna legenda. Hvala za vse zadetke in spomine!", "Res sem žalosten. Odhajajo največji.", "Toliko spominov. Toliko naslovov s Prestonom. Počivaj v miru.", "Za konec še en udarec, ki nam ga je zadalo leto 2020. Odšel je eden najboljših vseh časov!", "Zaslužil bi si kip pred vsakim stadionom na svetu.", "Otroci devetdesetih te ne bomo nikoli pozabili. Počivaj v miru!" 

Takšni in podobni zapisi so splet preplavili v urah za tem, ko so pri njegovem nekdanjem klubu Dinamu Minsku v petek dopoldne, na božični dan, sporočili, da je umrl Maksim Cigalko.

Obvestilo Dinama Minska o smrti svojega nekdanjega nogometaša:

🥀 На 38-м году жизни перестало биться сердце Максима Цыгалко...

Воспитанник минского "Динамо", выступавший за команду в сезонах 2001-2004, провел 65 матчей и забил 28 голов.

Чемпион Беларуси, обладатель Кубка страны в составе "Динамо".

Вечная память!#fcdm1927 #ЛегендыДинамо pic.twitter.com/ep8On4Up85

— ФК Динамо Минск (@FC_Dinamo_Minsk) December 25, 2020

Junak nogometne simulacije, ki je podirala rekorde

Na spletu lahko kupite številne artikle z njegovo podobo, tudi majico. Foto: zajem zaslona/Diamond villas resort Maksim, kdo? Maksim Cigalko, najbolj znani neznani nogometaš na svetu, ki je v očeh virtualne nogometne skupnosti na začetku tega tisočletja užival status ikone, v resničnem življenju pa dlje od dveh nastopov za skromno belorusko reprezentanco in manj kot sto tekem v tamkajšnji prvi nogometni ligi ni prišel.

Človek, ki je živel dvojno življenje, pa za svojega drugega dolgo sploh ni vedel. Nogometaš, ki so ga v virtualnem svetu primerjali s Pelejem in Ronaldom, v realnosti pa se je njegova zgodba končala na dnu. Daleč od blišča in slave, do katere sta prišla legendarna Brazilca.

Da bi razumeli Cigalkovo zgodbo, je najprej treba razumeti skupnost, v kateri je mit o njem zrastel. Računalniška igra Championship Manager, predhodnica zdajšnjega Football Managerja, je fenomen, ki so mu (oziroma to še danes počnejo) ure in ure svojih življenj namenjali milijoni nogometnih navdušencev z vsega sveta in včasih meji že na fanatizem. Simulacija življenja nogometnih trenerjev angleškega tipa, ki so odgovorni tako za nakupe in prodajo igralcev kot za taktiko, treninge in vse drugo, s čimer se danes ukvarjajo najboljši nogometni trenerji na svetu, je na prelomu tisočletij doživela razcvet kot redkokatera druga računalniška igrica.

V njej se je lahko vsak vsaj za nekaj ur dnevno umaknil v svoj svet in se počutil, kot se danes počutijo Jürgen Klopp, Josep Guardiola, Jose Mourinho. Ali pa Alex Ferguson, Vicente del Bosque, če hočete tudi Srečko Katanec, če skočimo v začetek tega tisočletja in obdobje, ko je nastala Cigalkova zgodba.

Prvi nakup vsakega resnega igralca

V dresu beloruske reprezentance. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko S pomočjo računalniške igre, pri nastajanju katere danes sodeluje več tisoč ljudi z vsega sveta, nogometni navijač lahko izpolni sanje in do naslova evropskega prvaka popelje svoj ljubljeni klub. Tudi če to niso Real Madrid, Barcelona, PSG, Bayern in preostali velikani, s katerimi naslovov ni težko osvajati. Če je dovolj dober, izkušen in premeten, lahko vsak igralec do evropskega naslova naravnost s kavča popelje tudi Olimpijo. Brez giljotine Milana Mandarića, ki bi mu visela nad glavo, seveda.

V eni od najbolj ikonskih od številnih različic druge generacije te igre, ki je nosila ime Championship Manager 2001/02, česa takega sicer niste mogli "ušpičiti", saj slovenske lige ni ponujala, ste pa zato lahko do večne evropske slave popeljali kakšnega drugega nogometnega palčka. Skromni angleški Preston North End, na primer. Če se dotaknemo osebne zgodbe enega od zgoraj omenjenih žalujočih vernikov v (ne)srečnega beloruskega nogometaša.

Če niste bili eden od tistih, ki so želeli takoj uživati v blišču stadionov, kot so Camp Nou, Old Trafford, Anfield, takratni olimpijski stadion v Münchnu, kjer je še domoval Bayern, in se niste takoj usedli na klop takratnih (in tudi današnjih) nogometnih velikanov, ampak ste se raje odločili, da boste zgodovino nogometa spisali na novo, potem je bila prva poteza, ki jo boste naredili, ko boste vstopili v svojo pisarno, jasna. Nakup Cigalka. Takratnega 18-letnega napadalca Dinama iz Minska, ki je bil velik up beloruskega, ustvarjalci igrice pa so bili prepričani, da tudi svetovnega nogometa. Pošteno so se zmotili.

Kaj je (bil) Championship Manager?

Naslovnica igre Championship Manager. Foto: zajem zaslona/Diamond villas resort Championship Manager je bila najbolj popularna nogometna simulacija v poznih devetdesetih letih prejšnjega in zgodnjih letih tega stoletja, ki je poskrbela za rekordno prodajo.

Idejo za igro sta dobila brata Britanca Paul in Oliver Collyer, ki sta v Londonu odprla podjetje Sports Interactive. To je skupaj s podjetjem Eidos igrico izdajalo vse do leta 2003. Potem sta se podjetji razšli, Sports Interactive pa je lansiral igro Football Manager, ki je povozila CM in poskrbela, da je ta leta 2016 prenehal izhajati, medtem ko FM še vedno živi.

Prvi CM je izšel leta 1993, v prvi generaciji pa so izdali tri različice. V drugi generaciji sta izšli dve (1996/97 in 1997/98), v tretji, v kateri je nastal tudi najbolj prodajani CM 2001/02, pa tri (še 1999/00 in 2000/01). Četrta generacija je ponudila le eno izdajo (2003/04), pozneje pa smo jih v zadnji, peti generaciji, dočakali še deset. Zadnja, CM 2017, je izšla leta 2016, potem pa je kultna igra za vedno ugasnila.

Statistična baza, ki so jo ustvarjalci CM z več tisoččlansko skavtsko službo imeli, je vplivala tudi na sam nogomet. Kmalu po velikem uspehu so na njihova vrata namreč potrkali predstavniki številnih klubov in tudi nogometnih organizacij, ki so velikanske baze statističnih podatkov potem vpeljali tudi v svoje delovanje.

Izkaznica v igri Championship Manager. Vrednosti parametrov od najnižje do najvišje so od 1 do 20. Foto: zajem zaslona/Diamond villas resort

Skavt je poskrbel za največjo napako v zgodovini igre

"Bil sem še mlad, neizkušen in prepričan, da je pred beloruskim nogometom velika prihodnost. Cigalko mi je bil zelo všeč. Bil je hiter, imel je občutek za gol in je blestel, bil je tudi reprezentant. Prepričan sem bil, da bo uspel. Parametre, ki so bili pomembni za njegov razvoj v prihodnosti, sem zato navil do konca. Omejitev ni bilo. Ko je igra izšla, so ljudje na forumih ponoreli. Bil je poceni, zagotavljal pa je gol na skoraj vsaki tekmi, ki jo je odigral," je leta za tem, ko je Belorus doživel svetovno nogometno slavo, razložil Antonio Poutillo, v obdobju Cigalkovega virtualnega "buma" glavni skavt CM za belorusko ligo.

"Zaradi velike napake so me šefi pozneje malce okarali, a hujšega ni bilo. Službe nisem izgubil," se je ob obujanju spominov na (ne)znanega beloruskega nogometaša zasmejal Poutillo, glavni krivec za nastanek fenomena Cigalko.

Poglejte, kaj vse je igralcem v CM uspevalo z Maksimom Cigalkom:

Obetal je res veliko, pristal pa na dnu

Cigalko se je leta 2001 ravno priključil članski ekipi tamkajšnjega nogometnega velikana Dinama, potem ko je sezono pred tem v njegovi rezervni ekipi v drugi beloruski ligi zabil 14 golov v 15 nastopih. Za Dinamo je igral do leta 2005, z njim pa enkrat postal tudi pokalni in državni prvak. V virtualnem svetu je zabijal tudi po sto golov na sezono, v Minsku pa jih je v štirih letih zmogel le 24. V sezoni 2002/03, ko je nase opozoril z 11 prvenstvenimi goli v 18 nastopih, je z 20 leti debitiral v majici članske reprezentance Belorusije, zbral dva nastopa, zabil en gol, to pa je tudi vse.

Medtem ko je v virtualnem svetu doživljal slavo Zinedina Zidana, Francesca Tottija, Luisa Figa, Raula Gonzaleza, Rivalda, Thierryja Henryja, Alessandra del Piera, Michaela Owna in ostalih nogometašev, ki so takrat spadali med najboljše na svetu, je v realnosti Cigalko po odhodu iz rodnega Minska bolj ali manj neuspešno igral le še za kazahstanski Kaisar, armenski Banants ter beloruska kluba Naftan Novopolotsk in Savit Mogliev, pri katerem je leta 2008 pri 26 letih zaradi hude poškodbe neslavno končal svojo nogometno pot.

Da je bil fenomen, je izvedel, ko je bilo že prepozno

Fotografija iz leta 2002, ko je bil star 19 let. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko "Tega, da sem bil tak fenomen, sploh nisem vedel. Nihče mi ni povedal. Takrat splet še ni bil tako razširjen, sam pa te igre nisem poznal. Tudi v Belorusiji je ni poznal skoraj nihče. Šele leta pozneje sem izvedel, da je bila okoli mene velika norija. Če bi vedel takrat, bi morda imel kaj od tega, tako pa nisem dobil prebite pare," je Cigalko leta 2018 razočarano razlagal novinarju grške športne spletne strani Gazzetta.gr, ki ga je obiskal v Minsku.

"Res sem bil velik potencial. Bil sem tudi na preizkušnji na Portugalskem, in kdo ve, kaj bi se iz tega izcimilo, če se takrat, ko sem bil star 23 let, ne bi huje poškodoval. Potem sem se še tri leta mučil in z igranjem nogometa za vedno končal. Želel sem ostati v nogometu, ampak priložnosti nisem dobil. Vsi so pozabili name, z družino sem ostal povsem sam. Denarja ni bilo, poskrbeti pa sem moral za ženo in dva otroka," je nadaljeval Cigalko.

Žalosten konec in apel: Pomagajte mi

"Začel sem delati fizična dela in trdo garal, da sem lahko preživel sebe in svojo družino, ampak denarja ni bilo dovolj. Včasih te življenje udari res močno. Mene je močneje, kot sem si kadarkoli mislil, da me bo," je pred dvema letoma še razočarano povedal zdaj na žalost že pokojni nekdanji beloruski nogometaš.

Takole je bil videti ob obisku grškega novinarja v Minsku leta 2018. Foto: gazzetta.gr

"Pomagajte mi," je ob koncu takratnega intervjuja še dodal. Tega, kakšne težave je imel, ni povedal, a ni skrivnost, da se je po propadu nekega poslovnega projekta, ki ga je zagnal, zatekel k alkoholu, ostal brez službe in životaril.

Zakaj je umrl, ni znano. Da bo v srcih številnih nogometnih romantikov z vsega sveta ostal za vedno, je jasno. Maksim Cigalko, eno najbolj opevanih imen v zgodovini ene najbolj legendarnih športnih računalniških iger, počivaj v miru.

Tudi Slovenija je imela svojega CM čudežnega dečka

Dejan Robnik Foto: Žiga Zupan/Sportida Status čudežnega dečka je v tretji generaciji igre CM užival tudi nekdanji slovenski mladi reprezentant Dejan Robnik, ki je bil takrat član velikega Interja.

V Milano, v mladinske vrste, je odšel leta 2002, ko ga je Inter opazil po golu za zmago slovenske kadetske reprezentance nad mlajšo selekcijo velikega milanskega kluba in ga v svoje mladinske vrste zvabil iz kranjskega Triglava, za katerega je sezono pred tem pri le 17 letih zabil pet golov v slovenski prvi ligi.

V Italiji nekdanji mladi reprezentant, ki je za selekcijo do 21 let zabil en gol v 12 nastopih, ni našel sreče. Inter ga je najprej posodil k takratnemu drugoligašu Anconi, pri kateri pa zaradi zapletov z registracijo sploh ni zaigral, zato se je po letu dni vrnil nazaj v Slovenijo in tam do konca svoje nogometne poti tudi ostal.

Ob Triglavu je igral še za Celje, Interblock in Maribor, v prvi slovenski ligi pa v 129 nastopih zabil le 13 golov. Precej uspešnejši je bil v drugoligaškem tekmovanju, v katerem je na 160 tekmah dosegel 43 zadetkov.

Še veliko bolj uspešen pa je bil danes 32-letni Gorenjec v virtualnem svetu. Tako kot Belorus Cigalko zagotovo ne, je pa bil, če ste z njim optimalno rokovali, igralec za obrobno, včasih pa tudi glavno vlogo v kakšni od petih najboljših evropskih lig.