Sreda, 31. 10. 2018, 18.00
5 let, 2 meseca
Tomaž Rotar
Slovenski zobozdravnik, ki je stal na vrhu Everesta in K2: Zaveš se, da smo ljudje sami sebi največji preganjalci
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,03
7
Britanec Jake Meyer in Slovenec Tomaž Rotar sta 21. julija letos stopila na vrh druge najvišje gore sveta K2. Zaradi številnih neuspelih poskusov in smrtnih žrtev se je gore oprijelo ime morilska gora.
Tomaž Rotar je 46-letni mož, oče dveh hčera, uspešen zobozdravnik iz Lesc, ki se je v obdobju 14 mesecev povzpel na dve najvišji gori sveta. Maja lani je stopil na vrh Everesta, julija letos je uresničil še svoje sanje o vzponu na K2. Kako ga je sama izkušnja spremenila, kaj pomeni stati krepko nad osem tisoč metri nad morjem, kako mineva čas v baznem taboru in kaj je tam vredno največ?
Tomaž Rotar, priznani zobozdravnik iz kraja Lesce blizu Radovljice, je 21. julija letos skupaj s 35-letnim Jakom Meyerjem, najmlajšim Britancem, ki je osvojil najvišje vrhove vseh celin, stopil na vrh K2, z 8.611 metri nadmorske višine druge najvišje gore sveta. Zaradi številnih neuspelih poskusov in smrtnih žrtev se je gore oprijelo ime morilska gora.
Že maja lani je osvojil vrh Everesta, himalajskega velikana in z 8.848 metri najvišji vrh sveta. 46-letni športni navdušenec je 18. Slovenec, ki mu jo uspel ta podvig, medtem ko je na K2 stopil kot četrti Slovenec.
Na vrhu se drži posebnega pravila: vedno se fotografira s fotografijo družine, ki ga v mislih spremlja na poti in fotografijo zakoplje v sneg. Vzpona na K2 se je lotil pod okriljem agencije Summitclimb, ki jo vodi svetovno znani alpinist Dan Mazur, letošnji dobitnik zlate Hillaryjeve medalje. Rotar svoje vtise popisuje na blogu.
Skozi "dimnik", eno najbolj zahtevnih tehničnih ovir na poti na K2.
Je mogoče ubesediti občutke, ki jih človek doživi na vrhu dveh najbolj prepoznavnih osemtisočakov na svetu, Everesta in K2? Ali je res, če se navežem na legendarno izjavo Nejca Zaplotnika, sama pot pomembnejša od cilja?
Močnih čustvenih doživetij ali izlivov na vrhu ni bilo in skoraj nemogoče je, da bi bili. Delovanje možganov se zaradi hipoksije nekoliko upočasni, na taki višini delujejo zgolj osnovni instinkti.
Pri tem se zaveš, da si šele na pol poti in da te čaka sestop do baznega tabora. Skušaš se držati protokola, ki si si ga preventivno zamislil že prej, zato da boš preživel.
Občutki na K2 so bili menda drugačni kot lani, ko ste se povzpeli na Everest.
Res je, tokrat je bilo drugače, lahko bi rekel, da smo na vrhu K2 celo uživali. Bilo je sončno, brezvetrje … Ponujal se nam je prelep razgled na nizke in srednje visoke oblake.
V nasprotju z vrhom Everesta, ki smo ga maja lani dosegli zelo zgodaj, ob svitu, v rahli meglici in ob temperaturi 38 stopinj pod lediščem, je bil na K2, kjer je bilo sicer napovedanih minus 23 stopinj Celzija, zaradi sonca občutek boljši, toplejši.
Lahko smo si sneli rokavice, posneli filmčke, fotografije. Na vrhu sem, tako kot na Everestu, pustil fotografijo svoje družine. Nekako so bili na vrhu z menoj.
Poklonili ste se tudi pokojnim alpinistom …
Da, to je del protokola. V Himalaji se vedno držimo vraž nepalskih šerp. Z njihovo molitvijo oziroma verskim obredom, imenovanim pudža, ki se ga izvede v baznem taboru, se začne vsako plezanje. Pred vzponom na Everest smo na pudžo povabili celo lamo (duhovnega voditelja, op. a.).
Zraven baznega tabora se zloži kamenje in tam se ob vsakem naslednjem vzponu prižge molilne paličice, izobešene so značilne nepalske molilne zastavice … Za obilje se v zrak vrže pest riža, prižge se kadilo, vso plezalno opremo se namaže z jakovim maslom in se jo blagoslovi.
Molitev nosačev.
K temu spada tudi znak spoštovanja do pokojnih alpinistov. Pod K2 je spominski prostor The Gilkey Memorial, kjer so izobešene plošče z imeni tistih, ki so ostali na K2. Tudi mi smo na aluminijaste krožnike izpisali imena pokojnih in jih dodali k preostalim.
Minevajo že trije meseci, odkar ste se povzpeli na vrh K2, z 8611 metri drugo najvišjo goro na svetu. Ste se že vrnili v ustaljene tirnice? Ste z obeh odprav odnesli kaj trajnega v smislu osebne rasti?
Da, spremembe so se v mojem življenju zgodile predvsem po vrnitvi z Everesta, ki je bil moja prva daljša odprava. Pripeljala me je do določenih sprememb na poklicnem področju.
Ugotovil sem, da sem zadnjih 15 let svojega življenja posvetil predvsem delu. Res je, da sem v tem času tudi ustvaril vse, kar imam, pa vendar … Nisem si znal privoščiti dopusta, nisem poznal konca tedna brez telefona, še ponoči sem imel vklopljenega, kar me je počasi izčrpavalo.
Bazni tabor pod K2.
Ko sem se po dveh mesecih vrnil z Everesta, pa sem ugotovil, da je vse enako, kot je bilo ob mojem odhodu, da sem torej pogrešljiv in nadomestljiv in da bodo vsi, ki to želijo, na mojo vrnitev počakali.
S tega vidika sem zdaj precej bolj sproščen. Službenega telefona ne jemljem več domov, tudi na dopust si drznem odpotovati brez telefona, zaposlil sem dodatno pomoč, ob sredah delam samo osem ur. To je bil, kar zadeva poklic, moj "deliverance", moja odrešitev.
Dejstvo je, da smo ljudje sami sebi največji priganjači. S tega vidika zdaj živim drugače, drugo pa ostaja enako.
Koliko dni ste potrebovali, da ste se lahko povsem prepustili toku dogajanja v Himalaji, se otresli tempa, ki nam ga vsiljuje zahodna civilizacija?
Tri tedne. Takrat sem se dobesedno zlomil. Prepustil sem se in sprijaznil s tem, da bom, tudi če izgubim vse, za kar sem do zdaj delal, preživel in da mi je tako namenjeno.
Sčasoma človek ugotovi, da lahko živi drugače, da ni nujno, da kavo spiješ v treh minutah, ampak to lahko počneš tudi pol ure, da se lahko prehranjuješ trikrat dnevno in da to lahko počneš počasi. Sčasoma se naučiš poslušati veter in podobno. Takšna izkušnja te zagotovo spremeni.
Posnetek iz zraka: Concordia, stičišče dveh ogromnih ledenikov.
Je bil odziv okolice pred odhodom na K2 drugačen kot pred odhodom na Everest? K2 ima sloves morilske gore. Ko se je na primer Davo Karničar odpravljal tja, je novinarje prosil, naj se pri poročanju izognemo pridevnikom, kot so morilska, ubijalska gora, češ da bodo to prebrali tudi njegovi otroci in jim bo še težje kot sicer.
Moja navada je, da o poti ne govorim, dokler se ne vrnem. Za moje načrte vesta samo moja družina in najožja delovna ekipa, ki tega ne sme razglašati naokrog. Uradno je v času moje odsotnosti znano samo to, da sem na dopustu in da me nekaj časa ne bo v ordinaciji. Kaj pa vem, morda sem glede tega vraževeren. Ugotovil sem, da se tisto, kar tako vneto napoveduješ, običajno zalomi.
Potem vas nima smisla spraševati, kaj je vaš naslednji cilj?
Saj pravzaprav ne vem, ne delam si načrtov.
Kako se je na novico, da nameravate na K2, odzvala vaša družina? Statistika gore je neusmiljena, kar četrtina alpinistov, ki je naskakovala vrh, se z gore ni vrnila živa.
Statistika je res dokaj kruta, čeprav zdaj kaže, da se bo spremenila na bolje (v letošnji sezoni je vrh doseglo že več kot 60 alpinistov, žal pa sta dva pri poskusu tudi umrla, op. a.). Kar zadeva razumevanje moje družine: žena me zelo dobro pozna in me podpira. Mislim, da ima v glavi celo več podatkov o K2 kot jaz. Vseskozi mi je bila v oporo tudi z zagotavljanjem meteoroloških podatkov, ki so v tem delu Himalaje zelo kontradiktorni. Za K2 je značilno zelo nestanovitno vreme.
Pakistanski nosači.
Kako ste ohranjali stike z družino?
Vseskozi so me lahko spremljali prek aplikacije Garmin Explorer, sicer pa smo bili ves čas v stiku. Na Everestu je to dokaj preprosto. Mogoči so telefonski klici, na voljo je tudi Wi-Fi. Za minuto pogovora po satelitskem telefonu je treba odšteti od 3,5 do štiri evre.
O najinem napredku na K2 pa je na svojem blogu dokaj podrobno poročal moj plezalni partner Jake Meyer, najmlajši Britanec, ki je osvojil najvišje vrhove vseh celin. V Himalaji je imel celo svoj satelitski krožnik.
Slovenska javnost je prav po njegovi zaslugi izvedela za moj vzpon. O Jaku je namreč poročal The Times, BBC, z njim so opravili tudi intervju.
Znano je, da velik del alpinistov, ki se jim življenjska pot izteče v gorah, tam ostane za vedno, nekateri so z leti že skorajda prevzeli vlogo markacij, po katerih se alpinisti orientirajo. Je teh žalostnih spominov več na poti na Everest ali K2?
Bistveno več ob poti na Everest. Mislim, da ob poti leži več kot 200 trupel. Določena so res postala markacije.
Ste se jih prestrašili, ko ste naleteli nanje?
Ne, na to so nas že prej opozorili. Kot sem dejal, čustva so v takih pogojih res zelo zavrta.
Zanimivo, najpogostejše čustvo v baznem taboru je depresija, zelo veliko ljudi se zaradi depresije domov vrne predčasno. V baznem taboru je ogromno čakanja na boljše razmere, tam se znajdeš v povsem drugih življenjskih razmerah, kot si jih vajen.
Postaneš povsem asocialen. Morda se to sliši preprosto, a ni. Tam si brez telefona, brez družine, brez prijateljev, tam ni poročil in televizije, kar nekatere spravi v depresijo. Takšno stanje lahko traja tudi dva meseca in ta psihološka motnja veliko ljudi prisili k umiku.
Tabor na ledeniku. V ozadju Trango group.
Kakšen strošek predstavlja odprava na Everest ali K2?
Za oboje sem odštel okrog 40 tisoč evrov, seveda pa so stroški lahko bistveno višji. K2 je objektivno nekoliko dražji, saj do baznega tabora lahko prideš samo peš in tudi vso opremo je treba znositi peš. Naša odprava je imela pri vzponu na K2 240 pakistanskih nosačev, do tabora smo hodili deset dni.
Cena odprave na Everest je zaradi prestiža, ki ga uživa med ljudmi, lahko bistveno višja.
Kaj lahko ceno dodatno zviša? Zasledila sem, da se cene odprave lahko povzpnejo tudi do 80 ali celo sto tisočakov.
Everest velja za izredno zaželen vrh in nanj se skuša povzpeti tudi marsikdo, ki zanj morda ni dovolj dobro pripravljen. Tak človek potrebuje več kisika, svojega šerpo, želi si več udobja v baznem taboru, ki ga na primer v baznem taboru K2 ni. Z udobjem mislim na mize za biljard, na ogromne zaslone v prostornih šotorih, na možnost masaže …
Zakaj pa ne? To nima neposredne povezave z vzponom na goro. Tako kot si lahko v dolini nekdo privošči prenočitev v hotelu Sheraton, si nekdo drug lahko privošči zgolj "bed & breakfast".
Sreča.
Vzpon na Everest je, kot ste že omenili, zelo zaželena trofeja. Ste opazili več slabše pripravljenih alpinistov kot ob vzponu na K2?
Vsekakor. Zato je tudi uspeh agencij, ki organizirajo odprave, pri vzponu na K2 večji. Predpogoj za vzpon na K2 je namreč vzpon na Everest, kar je zadosten podatek, da na K2 ne more kar kdorkoli.
Pri agencijah so glede predhodne selekcije zelo natančni. Nihče namreč v svoji statistiki noče imeti negativnih ocen oz. neuspelih poskusov vzpona. No, občasno verjetno naredijo tudi izjemo. Če je nekdo pripravljen plačati med 100 in 120 tisoč evri, morda tudi kaj spregledajo.
Predpogoje za odprave pa postavlja tudi vlada. Kitajska alpinistična zveza ima relativno ostre pogoje in dovoljenja ne izda kar vsakomur.
Ob prijavi mora vsak opisati svojo alpinistično zgodovino in jo podpreti s fotografijami. Potrebuješ tudi cel kup zdravstvenih potrdil, od EKG do informacij o morebitnih težavah z višinsko boleznijo, ozeblinami, težavah s koleni in podobno … Predvsem zaradi zavarovanja.
Pojedina.
Na Everest in K2 ste se povzpeli s komercialno odpravo. Nekateri so do t. i. visokogorskega turizma zelo kritični. Kakšno je vaše mnenje?
Saj sploh ne vem, kaj pomeni komercialni vzpon. Na K2 smo uporabljali lastno varovanje, tudi vršne vrvi smo sami napeljali. Odpravo sem plačal sam in z njo ne bom ničesar zaslužil.
Poleg tega za vzpon na osemtisočak vsak potrebuje dovoljenje vlade in mora, na primer v Pakistan, potovati v okviru agencije, ki ji je vlada dodelila koncesijo za upravljanje na gori. Vsaki odpravi se dodeli tudi oficir, saj gre za gibanje na vojaškem območju. To velja za vse, za komercialne ali nekomercialne odprave.
V našem primeru je komercialnost odprave pomenila samo to, da sem nad osem tisoč metri plezal s pomočjo dodatnega kisika in da sva z Jakom plezala skupaj s tremi šerpami, visoko usposobljenimi nepalskimi nosači, ki so se ravno tako kot midva prvič povzpeli na vrh K2. To jim je izredno veliko pomenilo, saj na ta račun cena njihovih storitev skokovito naraste.
Šerpe so nama bile teoretično tudi v pomoč, a na višini nad 7.000 metri na to ne moreš računati. Kisik sva si nosila sama, je pa res, da so nama šerpe šotor odnesle do tabora tri.
Kakšno je vaše mnenje o ekološki komponenti komercialnih odprav? Veliko se govori o gorah odpadkov, tudi bioloških, ki se kopičijo v Himalaji. Vodja vaše odprave na K2, nekdanji plezalec Dan Mazur, je skupaj z nekdanjim alpinistom Garryjem Porterjem pobudnik projekta Mount Everest Biogas, v okviru katerega bi v baznem taboru Everesta postavili napravo, ki bi človeške izločke spremenila v metan.
Da, Dan je za to pobudo in za sodelovanje v reševalni akciji na sosednjem Broad Peaku, ki je potekal v času našega obiska, prejel tudi Hillaryjevo medaljo.
Za kakšno reševanje je šlo?
Za reševanje na Broad Peaku, kamor so se odpravili tudi štirje člani naše odprave. Moj soplezalec Jake je z modificiranim dronom, ki je lahko letel do višine 6.500 metrov, odkril lokacijo poškodovanega alpinista, člani naše odprave, ki so bili v bližini, pa so pomagali pri reševanju. Z Jakom sva bila takrat v baznem taboru.
Ali ni istočasno potekala še ena reševalna akcija, v kateri je Bartolomej Bargiel, brat poljskega alpinističnega smučarja Andrzeja Bargiela, prvega Zemljana, ki je smučal s K2, prav tako z dronom odkril poškodovanega alpinista?
Res je, to se je zgodilo dan zatem. Z Andrzejem smo preživeli ogromno časa, zelo v redu fant … Privoščim mu uspeh, čeprav bi ga prav tako privoščil Davu Karničarju.
Če se vrneva k odpadkom. Ste tudi vi opazili ogromno onesnaženost v baznem taboru Everesta?
Da, bazni tabor Everesta je obremenjen z obeh strani. Na eni strani so alpinisti, približno 400 na sezono, na drugi pa trekerji. Gre za približno tisoč ali dva tisoč ljudi na sezono, ki jih sploh nihče ne prešteva. Veliko je tudi bioloških odpadkov jakov.
Dan Mazur je predlagal, da bi alpinisti in trekerji potrebo opravljali kar v vreče, odpadki tako ali tako zmrznejo v nekaj minutah, potem pa bi se jih predelalo v metan ali odneslo v dolino.
Ko smo bili na Antarktiki, na Mount Vinsonu, prav tako z Mazurom, smo vse odpadke morali odnesti s seboj.
Zasledila sem, da je leta 2014 začel veljati zakon, da mora vsak alpinist z Everesta prinesti vsaj sedem kilogramov odpadkov. To drži?
Morda, vendar se tega ne držijo tako striktno. Veliko odpadkov v dolino odpeljejo jaki, medtem ko biološki ostajajo na gori. Osebno v tem ne vidim tako velike težave. Gre za ogromna prostranstva in gora zato ne bo nič grša in slabša, kot je. Še posebej če vemo, kaj se dogaja v dolini. Tudi če v baznem taboru ostanejo vse kisikove jeklenke, se to skorajda ne opazi. Tudi šotorov se ne pospravlja. Vreme jih dobesedno zradira z obličja.
Kaj ste na odpravi najbolj pogrešali? Je kaj, kar ste prinesli s seboj?
Sladkarije, sicer pa je hrana v baznem taboru zelo okusna. Največja dragocenost je kokakola, še posebej zato, ker pozdravi vse želodčne težave. Za 1,5 litra je treba odšteti 15 dolarjev.
Za vzpon na K2 in Everest ste se verjetno pripravljali vse življenje. So vas za gore navdušili v primarni družini?
Ne, moja družina nikoli ni bila planinsko naravnana. Na Triglav sem se sicer prvič povzpel z mamo, šlo je za pohod z obrtniškim društvom, vodil nas je Janez Pretnar, dobitnik letošnje velike plakete za dolgoletno delovanje v Planinskem društvu Radovljica (Rotar je dobil priznanje za vzpon na Everest, op. a.). To je bilo to.
Pozneje sem v gore zahajal zaradi lastnega veselja, veliko sem turno smučal, pozimi sem hodil na Begunjščico. Takrat to še ni bilo v modi in sem bil pogosto edini, danes je seveda bistveno drugače.
Gibanje je zame način življenja, na odpravo na K2 ali Everest se nisem prav posebej pripravljal. Je pa res, da sem zadnje obdobje okrepil kondicijske treninge. S kolesom sem na teden opravil po sedem tisoč višinskih metrov. Tisoč v sredo in po tri tisoč v soboto in nedeljo.
Ali kaže, da se bo ljubezen do gora v vaši družini prenesla na naslednji rod?
Ne, hčerki zelo težko spravim v gore. Ena se posveča kolesarstvu, druga pa trenira atletiko.
7