SiolNET. Sportal Sportal +
4,28

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Zvonko Požgaj, član odprave na K2 in Ama Dablam

Prvi Slovenec, ki je stopil na vrh K2, in očividec naj alpinističnega vzpona leta 1996 #intervju

4,28

termometer

Vanja Furlan Tomaž Humar
Foto: Arhiv odprave na Ama Dablam

Zvonko Požgaj je pri 23 letih postal najmlajši človek na svetu, ki je dosegel vrh gore K2. Stala ga je prvih členkov na vseh desetih prstih na rokah in nekaj na nogah, pri sestopu pa je zaradi višinske bolezni umrl tudi član odprave Boštjan Kekec. Požgaj je bil tudi del znamenite in z zlatim cepinom nagrajene odprave na Ama Dablam, o kateri je režiser Igor Vrtačnik pred kratkim posnel film.

Film Ama Dablam, izsanjane sanje se posveča vzponu na Ama Dablam (6812 m), ki sta ga v začetku maja leta 1996 opravila slovenska alpinista, takrat 30-letni Vanja Furlan in tri leta mlajši Tomaž Humar. Žal sta že oba pokojna. Furlan je umrl dva meseca po vzponu na Ama Dablam med opravljanjem izpitne ture za gorske vodnike pri padcu v Veliki Mojstrovki, Humar pa 13 let pozneje med vzponom na Langtang Lirung.

80-minut trajajoč film bodo premierno zavrteli jutri, 22. februarja, ob 18. uri na 11. festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu v Ljubljani, dan prej pa bo krajša različica dokumentarnega filma na ogled tudi na nacionalni televiziji.

Napovednik filma Ama Dablam, Izsanjane sanje režiserja Igorja Vrtačnika:

Režiser filma je Igor Vrtačnik, pomembno vlogo pa je s spomini na odpravo, fotografijami, avdio- in videoposnetki imel tudi alpinist in plezalec Zvonko Požgaj, ki je o odpravi napisal knjigo z naslovom Ama Dablam – odsanjane sanje.

"Furlan je z Ama Dablamom začel in končal svojo kariero. Bil je prvi, ki je bil sposoben sam izpeljati odpravo, in prvi, ki je zmogel sam pridobiti sponzorje zanjo ter hkrati opraviti še dober vzpon," je o pokojnem prijatelju povedal Požgaj.

Z njim smo se pogovarjali že pred časom, saj je ravno v dneh gorniškega filmskega festivala v Kanadi, kjer se s skupino ljubiteljev smučarskega teka udeležuje dveh smučarskotekaških maratonov na razdalji 53 kilometrov.

Alpinist, plezalec, oče dveh otrok in informatik Zvonko Požgaj je bil med vzponom na Ama Dablam leta 1996 edina povezava med dolino in navezo Furlan-Humar. Prek oddajnika ju je usmerjal iz baznega tabora, ju spodbujal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v času vzpona, ki ga je alpinistična srenja razglasila na najboljši vzpon leta 1996. Furlan (posthumno) in Humar sta zanj prejela nagrado zlati cepin. Alpinist, plezalec, oče dveh otrok in informatik Zvonko Požgaj je bil med vzponom na Ama Dablam leta 1996 edina povezava med dolino in navezo Furlan-Humar. Prek oddajnika ju je usmerjal iz baznega tabora, ju spodbujal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v času vzpona, ki ga je alpinistična srenja razglasila na najboljši vzpon leta 1996. Furlan (posthumno) in Humar sta zanj prejela nagrado zlati cepin. Foto: Osebni arhiv Kdo je Zvonko Požgaj?

Zvonko Požgaj je začel plezati pri 18 letih. "Šlo je bolj kot ne za zafrkancijo," se svojih plezalskih začetkov spominja visokorasli alpinist, ki je leta 1987 s prijatelji povsem iz radovednosti zavil v prostore Alpinističnega odseka pri PD Železničar in tam ostal.

Že prva odprava, ki se je je udeležil leta 1993, šlo je za odpravo na drugo najvišjo goro na svetu K2 (8.611 metrov), je bila velik preizkus psihične trdnosti in vzdržljivosti.

Požgaj je bil takrat s 23 leti najmlajši človek, ki se je povzpel na K2, hkrati tudi prvi Slovenec.

Žal se je odprava končala tragično. Zaradi višinske bolezni je med sestopom umrl slovenski alpinist Boštjan Kekec, Požgaj pa je zaradi ozeblin ostal brez prvih členkov vseh desetih prstov na roki.

Zaradi odprave je pustil službo elektronika, po amputaciji prstov na roki pa se je prekvalificiral in danes dela kot vodja informatike. Oseminštiridesetletni Požgaj, oče dveh otrok, še vedno pleza, a se loteva manj zahtevnih vzponov kot na začetku svoje kariere.

Pri kuharju Čindiju (ta jih je spremljal v baznem taboru) doma so opravili obred za dolgo življenje (Požgaj skrajno levo, Furlan v molitveni drži). Pri kuharju Čindiju (ta jih je spremljal v baznem taboru) doma so opravili obred za dolgo življenje (Požgaj skrajno levo, Furlan v molitveni drži). Foto: Arhiv odprave na Ama Dablam

Kakšna je bila vaša vloga na odpravi na Ama Dablam? Glede na posledice, ki vam jih je na prstih rok pustila odprava na K2 tri leta prej, zahtevnejših vzponov takrat niste bili več sposobni.

Moja naloga na odpravi na Ama Dablam, ki smo se je udeleževali samo mi trije z Vanjo in Tomažem, no, z nami sta bila še zvezni oficir za zveze, ki mora biti prisoten, in kuhar, ki je hkrati tudi organizator vseh prevozov, je bila predvsem tehnične narave.

Svetoval sem jima pri izbiri opreme, ki sta jo vzela v steno, in ju z daljnogledom, teleskopom in radijsko postajo usmerjal v steni, jima svetoval glede prehodov in podobno. Ko si v steni, si namreč zelo težko predstavljaš, kaj je tik pred teboj. Ko gledaš na to z razdalje, je lažje.

Steno smo si že prej narisali in se zelo podrobno spoznavali s težavami, ki smo jim nadeli imena, na primer šivanka, kit ali glava, tako da smo se potem lažje sporazumevali. Če sem rekel, naj plezata desno od kita, jima je bilo vse precej bolj jasno, kot bi jima bilo brez teh informacij.

Furlan in Humar z vso opremo, ki so jo znosili v bazni tabor. Furlan in Humar z vso opremo, ki so jo znosili v bazni tabor. Foto: Arhiv odprave na Ama Dablam

Sicer pa sva pred tem z Vanjo – bila sva zelo dobra prijatelja in člana istega kluba (PK Železničar) – načrtovala, da bi vzpon po severozahodni steni na Ama Dablam opravila skupaj, a ker sem na odpravi na K2 ostal brez vseh prstov, ekstremnih plezalnih podvigov nisem bil več sposoben.

Kako ste se navadili na življenje brez konic prstov?

Ostal sem brez prvih členkov na vseh prstih, a lahko povsem normalno funkcioniram.

Kako dolgo je trajalo, da sem se navadil? Takoj, v desetih minutah. Pomembno mi je bilo le, da sem živ. Plezam še vedno, sicer ne več sten zahtevnosti 8 in 9, ampak 6, tudi službeno sem se preusmeril in danes delam kot informatik.

S tem nimam nobenih težav. Če se z dejstvi sprijazniš, ni težav, če pa se ne, ja, potem pa je lahko težko. Leto dni po odpravi na K2 sem že plezal, že pozimi pa sem treniral.

Vanja Furlan je umrl le dva meseca po uspešni odpravi na Ama Dablam med opravljanjem izpitne ture za gorskega vodnika v Veliki Mojstrovki. Veljal je za enega od najbolj perspektivnih alpinistov v naših prostorih in prvega, ki je bil sposoben organizirati manjšo, sodobnejšo odpravo, zanjo zbrati sredstva in ob tem opraviti še vzpon. Vanja Furlan je umrl le dva meseca po uspešni odpravi na Ama Dablam med opravljanjem izpitne ture za gorskega vodnika v Veliki Mojstrovki. Veljal je za enega od najbolj perspektivnih alpinistov v naših prostorih in prvega, ki je bil sposoben organizirati manjšo, sodobnejšo odpravo, zanjo zbrati sredstva in ob tem opraviti še vzpon. Foto: Arhiv odprave na Ama Dablam Kako se sicer spominjate odprave na Ama Dablam? Oba glavna akterja sta žal že pokojna …

Res je, Vanja se je smrtno ponesrečil že dva meseca po odpravi. Ironično je, da se je ubil v isti steni, kot se je nekaj let pred tem ponesrečil Stane Belak - Šrauf, po katerem sta s Humarjem poimenovala smer na Ama Dablam.

Glede na to, da se ljudi hitro pozabi, sem se odločil, da v spomin Vanji, posvetim knjigo o tem vzponu (izšla je leta 1998).

Čeprav nisem pisec in ne filozof, sem si želel napisati nekaj v njegov spomin.

Bil je vodja odprave na Ama Dablam, organizator tako pri birokraciji kot tudi zbiranju sredstev. Spomnim se, da smo takrat bolj kot ne odšli v neznano. 

To so bili časi brez interneta, kjer je danes mogoče najti vse mogoče informacije, tudi sveže vremenske. Takrat smo se lahko zanesli zgolj na radijsko napoved.

Če bi na primer vedeli, ali je na steni Ama Dablama večinoma sneg ali skala, bi se lahko temu primerno pripravili.

Požgaj je Humarja in Furlana spremljal z daljnogledom in teleskopom. Pred vzponom sta si s teleskopom pomagala tudi Furlan in Humar. Požgaj je Humarja in Furlana spremljal z daljnogledom in teleskopom. Pred vzponom sta si s teleskopom pomagala tudi Furlan in Humar. Foto: Arhiv odprave na Ama Dablam Zakaj ste se odločili ravno za to steno?

Ama Dablam je bil cilj številnih odprav, tudi zelo znanih navez. Tudi Vanja je že poskušal, a se mu ni izšlo.

Je pa različne odprave zelo težko primerjati, saj so razmere vsako leto drugačne, tudi oprema je danes bistveno boljša kot pred leti.

Pa ste že takrat slutili, da se iz tega lahko razvije nekaj velikega? Vzpon je bil prepoznan kot alpinistični vzpon leta 1996.

Nismo vedeli, podali smo se na avanturo. Tako smo jo vzeli. Ko je zadeva prišla v javnost, se je to spremenilo, vzpon pa je bil razglašen za vzpon leta.

Vanja in Tomaž sta za vzpon, ta je uspel v drugem poskusu, potrebovala pet dni in dodatna dva za sestop.

Predstavljajte si, da morate pet dni sedeti za tole mizo, kako težko je šele delati in spati v steni.

Verjetno je tudi čakanje v bazi zahtevno. Kako se ga vi spominjate?

Na trenutke mi je to celo ustrezalo. Vem namreč, kako je v mrazu prespati v steni (smeh, op. a.). Ni ravno najlepše.

Kdaj je dozorela ideja za nastanek filma Ama Dablam – izsanjane sanje?

Petnajst let po izidu knjige je režiser Igor Vrtačnik o naši odpravi želel posneti še film. Že pred desetimi leti je na RTV vložil vlogo za financiranje filma, a so projekt zavrnili. Vmes je umrl še Tomaž in morda se je komu zdelo, da bo film zdaj še bolj zanimiv.

V filmu Ama Dablam, izsanjane sanje nastopa tudi Humarjev sin, prav tako Tomaž. Ta je lani kot najmlajši Zemljan prekolesaril Zemljino oblo. Tomaž se je rodil ravno v dneh, ko je njegov oče plezal v steni Ama Dablama. V filmu Ama Dablam, izsanjane sanje nastopa tudi Humarjev sin, prav tako Tomaž. Ta je lani kot najmlajši Zemljan prekolesaril Zemljino oblo. Tomaž se je rodil ravno v dneh, ko je njegov oče plezal v steni Ama Dablama. Foto: A. T. K. V filmu nastopa tudi Tomažev sin, prav tako Tomaž, ki se je rodil ravno v času naše odprave. Spomnim se, da je Tomaž po uspešnem vzponu iz baznega tabora klical domov in izvedel, da se mu je rodil sin. V filmu bo pripovedoval tekste, ki bi jih sicer moral Tomaž.

Kot vem, se je režiser res poglobil v knjigo, se pogovarjal z družinskimi člani in prijatelji Vanje in Tomaža ter res dobro raziskal zadevo.

Namesto 50-minutnega filma je tako nastal 80-minutni. V celoti bo na ogled v sredo v Cankarjevem domu, krajša različica pa bo na nacionalni televiziji na sporedu dan prej.

Mešani občutki vas verjetno spremljajo tudi ob omembi vzpona na K2, drugo najvišjo goro na svetu in eno od tistih, ki so terjale največ žrtev. Tudi v vašem primeru. Odprava iz leta 1996 se je končala s smrtjo Boštjana Kekca, ki je umrl zaradi višinske bolezni, Stipe Božić je staknil snežno slepoto, vi ste ostali brez prstov. Kot je povedal v intervjuju za Siol.net, sta si pomagala, vi z vidom, on pa z rokami … Pusti to posledice pri soplezalcih?

Mislim, da se vsi, ki rinemo tja gor, zavedamo, kaj se nam lahko zgodi. Vemo, da nas na visoki višini nihče ne more rešiti. Nihče te ne more nositi čez tri Triglave, čez tri zahtevne stene … Če začneš razmišljati o tem, kaj vse se lahko zgodi, je bolje ostati doma.

Pri 23 letih se je povzpel na K2, kar ga je stalo prve členke na vseh desetih prstih. Pri 23 letih se je povzpel na K2, kar ga je stalo prve členke na vseh desetih prstih. Foto: Thinkstock

Takrat ste bili s 23 leti najmlajši Slovenec, ki se je povzpel na K2.

Takrat da, danes verjetno nisem več najmlajši (smeh, op. a.) Ne vem, ne sledim. Sicer pa K2 nima veliko pristopov. Vsega skupaj jih je okrog 300, jaz sem bil 81., ob tem prvi Slovenec. Povzpel sem se z zelo izkušenim himalajcem, Mehičanom Carlosom Carsoliom. (Vrh sta osvojila 13. junija 1993, v drugi navezi pa še Stipe Božič in Viki Grošelj, op. a.)

Se človek smrti navadi?

Težko rečem, dejstvo pa je, da v ekstremnem delu tega športa umre veliko ljudi. To je dejstvo. Ogromno dejavnikov je, ki jih ne moremo predvideti ... Od krušljive stene, plazov … Vsak ekstremizem povečuje možnosti, da se kaj zgodi.

V zvezi s tem ne moreš storiti nič.

Kaj pa naj? Človeka privežeš, da ne bi šel od doma in bi bil vse življenje nesrečen? Koliko ljudi umre na cesti? Ogromno. Toliko je nesreč, tolikokrat se kaj zgodi, da o tem nima smisla razmišljati.

Pri 23 letih je soočenje s smrtjo verjetno velik zalogaj. In to že na prvi večji odpravi.

Ne vem, ali pa sem tako realen, da sem te stvari takoj razčistil pri sebi. Nimaš druge možnosti, kot da se sprijazniš in greš čim prej spet v steno. Po tistem sem opravil več vzponov kot prej, seveda pa zaradi prstov ne tako zahtevnih.

Stipe Božić Foto: Ana Kovač Stipe Božič o tragediji na odpravi K2

"Čudovitemu vzponu na K2 je sledila tragedija, ki se je končala s smrtjo slovenskega alpinista Boštjana Kekca in amputacijo vseh prstov na rokah Zvonka Požgaja," se je v intervjuju za Siol.net spominjal legendarni hrvaški alpinist Stipe Božić.
 

Kaj vam daje plezanje?

To, da lahko za trenutek odklopim vse, kar se mi dogaja v življenju. Da sva samo stena in jaz. Posvetiti se ji moraš 200-odstotno.

In vedeti, kdaj odnehati.

Seveda. Po drugi strani pa na primer med tekom lahko razmišljaš vse mogoče, a to pomeni, da si še vedno priklopljen, misliš na službo. Pri plezanju to ne gre, plezanje je zame meditacija.

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Rafko / 21.02.2017. ob 19:39 +1 0

    Vauu K2. Vsaka čast.

    +1 0
delitve: 349
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin