Najbolj natančna Slovenka, ki v Beli hiši ni dočakala rojakinje

Ob zvoku pušk in pištol med intervjujem ni niti trenila z očesom. "Le ob kakšni lovski puški se morda zdrznem," s svojo značilno umirjenostjo pojasnjuje 27-letna Ljubljančanka Živa Dvoršak, najboljša slovenska strelka in dvakratna olimpijka. Lastnica dveh diplom se ob tem zaveda, da ji šport, ki si ga je izbrala, ne bo prinesel vidnejših zaslužkov, prej stroške za naboje in puške. Tudi po koncu kariere namerava zajadrati v povsem nešportne vode. A do takrat bo poskušala še nadgraditi svojo strelsko raven ter obogatiti svojo strelsko biografijo, v kateri so med drugim bron z evropskega prvenstva 2013, tretje mesto z zadnje tekme svetovnega pokala v Changwonu in bron z nedavni sredozemskih iger v Taragoni.

Spremljate nogometno svetovno prvenstvo?
Ne. Nogomet je eden od športov, ki me ne pritegnejo. Jasno pa je, da se v tem mesecu tako ali drugače srečaš s tem dogodkom. Opazila sem predvsem to, da je bilo v Rusiji veliko več enajstmetrovk kot sicer. Je pa to tudi tisti del nogometne tekme, ki je, vsaj zame, najbolj zanimiv.

Enajstmetrovka. Trenutek, ko se športnik umiri, se osredotoči in brez pomoči kogarkoli izvede strel. Je to vzporednica s strelstvom?
Mogoče. Položaj je soroden. Toda nogometaš lahko adrenalin usmeri v moč in žogo. Pri nas pa ni eksplozivnosti. Strelec mora ostati miren.

Olimpijska trilogija: London, Rio, Tokio Foto: Getty Images

To je pomemben del treninga.
Vaje za sproščanje so sestavni del naših treningov. Pred leti sem sodelovala tudi s psihologom Matejem Tuškom ter njegovimi pomočniki. Pomagali so mi pri nadzorovanju dihanja, umirjanju srčnega utripa, zaznavanju dogodkov v telesu … A ko to osvojiš na treningu, se soočiš s tekmo, ki ponuja specifično okolje. Do izraza pridejo izkušnje. Verjamem, da je to tudi področje, na katerem lahko še najbolj napredujem.

Ko sva se dogovarjala za intervju, ste nehote razkrili tudi natrpan urnik za treninge. Koliko delate?

Če želim opraviti trening z zračno puško, mi to vzame uro in pol. Po premoru sledi še trening z malokalibrsko puško, ki lahko traja tri ure. Na koncu se lahko na strelišču zadržim tudi sedem ali osem ur. Treniram med tednom, konci tedna pa so namenjeni tekmam. V povprečju streljam šestkrat na teden. Jasno, tu so še kondicijski treningi, saj je vsaj splošna kondicija predpogoj za moč v glavi. Ker pa je strelstvo statičen šport, poskušam zaradi želenega ravnovesja živeti aktivno življenje. Tudi na treninge se večinoma vozim s kolesom. Izjema je joga, s katero se ukvarjam, natančneje z bikram jogo.

Kako pa mirnost v vašem življenju ali po drugi strani kakšne zasebne težave vplivajo na vašo strelsko učinkovitost?
Moja trenerka Polona Sladič bi vam verjetno dejala, da tarča vedno odgovori. Včasih sem bila prepričana o tem, da zlahka prestopim mejo in izključim zunanje dejavnike. A potem sem se opazovala in videla, da stres v zasebnem življenju, kar je bilo najbolj izrazito v izpitnem obdobju, ni zanemarljiv. Prišla sem na strelišče, prepričana o tem, da sem povsem mirna, pa tarče nikakor nisem zadela. Odstopanja so majhna, a so. Znova se vračava k področju, na katerem je mogoče napredovati. Menim, da bi bila lahko letos na strelišču bolj strelka. Ko sem na strelski liniji, poskušam izključiti vse druge vloge, ki jih igram v življenju.

Leta so torej vaš zaveznik?
Ločnica moje kariere je bil London 2012. Tiste olimpijske igre so mojo kariero razdelile na dva dela – do Londona in po njem. Bila sem mlada in neumna. Gnala me je mladostniška želja po premagovanju starejših. Na to me je večkrat opozarjal Rajmond Debevec. Po tistih igrah sem se strelstva lotila na nekoliko drugačen način. Zamenjala sem tudi trenerja. S Polono Sladič sem se morala naprej naučiti, kako izgubiti. Zakaj? Kot mladinka sem se vedno bala porazov.

Bi se označili za mirno osebo?
Da in ne. Okolica sicer pravi, da sem mirna in tiha. A včasih pa se zalotim, da hitim in se obremenjujem s stvarmi, s katerimi se mi ne bi bilo treba.

Še vedno delate s psihologom?
Ne. Na tej ravni mi precej pomaga trenerka, ukvarjam pa se tudi s tehniko čustvenega sproščanja EFT. Iščem čustveno svobodo, tudi s tapkanjem po meridianih. Pri tem mi je v veliko pomoč Pika Rajnar, ki je to tehniko prinesla v Slovenijo. To zdaj postopoma postaja tudi del mojega treninga.

Sportal Goran Dragić se rad prelevi v divjaka

Očitno so bili vsi te treningi učinkoviti. Navsezadnje ste pred tedni prvič stopili na oder za zmagovalke svetovnega pokala.
To je res. Toda pred tem sem na evropskem prvenstvu doživela enega od največjih porazov. Upam, da se bom tudi iz tega kaj naučila. Prve stopničke svetovnega pokala pa … Hm, bila sem otroško vesela, čeprav bi bila lahko morda še kakšno stopničko višje.

A vrhunec sezone, svetovno prvenstvo v Južni Koreji, šele prihaja …
Vsekakor, čeprav bo v moji glavi to že nova sezona. Zdaj sem na dopustu. To je čas za "reset". Nato sledijo priprave na svetovno prvenstvo. Moja želja je konstantno visoka raven rezultatov. Če bom na tisti dan pokazala vrhunsko streljanje, bom zadovoljna. Kaj mi bo to prineslo, ne morem vedeti. Konkurenca je izjemna. Verjamem, da bo na strelišču 70 strelk, ki se lahko zavihtijo med najboljšo trojico.

V zadnjih letih sodeluje s trenerko Polono Sladič. Foto: Sportida

Kolajna na svetovnem prvenstvu je sicer težje dosegljiva kot na olimpijskih igrah, a medijska odmevnost bi bila v primeru uspeha v Tokiu neprimerno večja. Že pogledujete proti letu 2020?
Ko se je končala moja tekma v Riu, sem pomislila na Tokio. V premoru sem umirila misli, se pogovorila s trenerko in pripravila štiriletni načrt. Za uspeh na igrah sem pripravljena storiti vse. Živim iz dneva v dan, a vedno se opominjam, da delam za Tokio 2020. Na tleh imam preprogo z zemljevidom Tokia. "Naj se zgodi, kar se hoče, a tja greš. Garaj za to," si pogosto rečem o pogledu na tla.

Kako pa bi laiku razložili, v čem je najboljša strelka boljša od vas?
Tajming. Občutek za to, kdaj sprožiti. V Južni Koreji sem na tekmi, na kateri nisem nastopala, sedela za izjemno nadarjeno indijsko mladinko. Njena puška se je tako tresla, da tega nisem mogla verjeti. A vedela je, kdaj sprožiti. Gre za osredotočenost v zadnji milisekundi. Poleg tega pa strelci iz, povsem konkretno, Kitajske ali Indije na tekme prihajajo kot najboljši iz množice strelcev. Na njihovih tekmah včasih tudi na izbirni tekmi pade svetovni rekord. V teh državah veliko vlagajo tudi v strelski sistem.

Sportal Massijeva vrnitev: Smučanje imam v krvi, nisem pa obseden

Kako natančni pa ste bili na študijski ravni?
Bila sem trmasta in vztrajna, čeprav je zaradi športa vse skupaj trajalo malce dlje. Na Fakulteti za matematiko in fiziko na Univerzi v Ljubljani sem končala študij finančne matematike. Imam pa tudi diplomo matematike z univerze West Virginia v ZDA. Mika me tudi še nadaljnji študij, predvsem interdisciplinarni študij uporabne statistike. Toda zavestno sem vse skupaj potisnila na stranski tir in se posvetila strelski karieri. Le to sem dvignila na višjo raven. Okrepila sem treninge, o čemer sem že govorila. Do Tokia želim priti do položaja, ko bom vedela, da se storila vse, kar je bilo v moji moči za uspeh. Vem, je tudi druga skrajnost – izgorelost. A verjamem, da bom našla ravnovesje.

Dotaknili smo se študija v ZDA. Kaj vam je dala Amerika?
Predvsem življenjsko izkušnjo. Spoznala sem, kako se znajti v tujem okolju, se povsem osamosvojiti, pravzaprav tudi to, kako se učiti. Tega v Ljubljani nisem znala. Hodila sem na fakulteto, a sem v glavi streljala. V ZDA sem se vsega skupaj lotila bolj sistematično ter vse skupaj usklajevala s tekmovanji. Spoznala pa sem tudi to, da ne želim živeti v tujini. Rada hodim naokrog, a vedno me mora čakati dom.

Vrhunec sezone bo SP v Južni Koreji. Foto: Sportida

Ste pa kot univerzitetna strelka zakorakali tudi v Belo hišo …
Ameriški predsednik naj bi vsako letos prejel prvake lige NCAA. Že ko sem bila članica ekipe, sem potovala v Washington, a nisem imela vstopa v Belo hišo, saj kot novinka nisem bila na seznamu. Predsednika Obame tako nisem spoznala. No, imela pa sem zasebnega voznika, ki me je ves dan vozil po prestolnici. Letos pa me je glavni trener posebej povabil, tako da sem odpotovala v Washington. Zanimiva izkušnja, ni kaj. Pustimo politiko in Donalda Trupa ob strani. Zame je bil to kot obisk muzeja, saj imam rada umetnostno zgodovino. Sem pa predsednika vljudno prosila, naj svoji ženi reče: "Dober dan!" Še danes ne vem, ali je razumel, da sem Slovenka. Melanie Trump žal ni bilo na sprejemu.

Kaj pa strelstvo in matematika. Se kdaj poigravate s številkami izstreljenih nabojev?
Danes, konkretno, od 150 do 200. Bolj kot ta številka pa me včasih zmrazi misel o ceni teh nabojev. Izstreljeni naboji na dan stanejo 30 evrov. To plačujejo tisti, ki hodijo na strelišče za dušo. Jaz vse skupaj kupim na začetku sezone. Takrat iz svojega žepa namenim 2.500 evrov. Nekaj denarja dobim od strelske zveze, a večinoma le za naboje na tekmovanjih. Tudi za puško moram skrbeti sama. Klub nima denarja.

Prišli smo do področja, ki skeli predstavnike številnih športov. Čutite zapostavljenost ali položaj sprejemate?
Ne čutim zapostavljenosti, a sistema pač ne morem mirno sprejeti. Menim, da bi se denar v športu lahko bolj pošteno razdelil. Čutim, da bi lahko prejeli več donacij ali sponzorskih sredstev. Pri tem pa seveda vem, da številni slovenski športniki iz individualnih panog od svoje športne dejavnosti lahko živijo.

Ste pa toliko realni, da se zavedate povsem novega življenja, ki vas čaka po koncu športne poti?
Da. Vem, da se bom morala umakniti iz strelstva.

Sportal Neverjeten življenjski preobrat: nekoč vrhunski kolesar, danes pastir