Massijeva vrnitev: Smučanje imam v krvi, nisem pa obseden

Po prvi zimi brez aktivne smučarke vloge, med katero pa je postal oče, je Andrea Massi vnovič sprejel smučarski izziv. Potem ko je bil kondicijski trener v ženski reprezentanci, nato vrsto let vodja ekipe Tine Maze, po koncu njene kariere pa sodelavec SZS, ki se je najbolj zbližal z moško ekipo za hitri disciplini, 51-letni Goričan pomaga družinskemu klubu Dvornik. Ob tem s Tino Maze, za katero pravi, da je boljša mama kot smučarka, vse bolj oživljata projekt "team to aMaze", to je svojevrstne pripravljalne ter testne baze na Goriškem, ki pa ne bo omejena zgolj na smučanje. "Iščem še enega pomočnika, saj ne bi rad umrl pri delu," ob vrnitvi na sceno poudarja Massi, ki pa ohranja tudi službo v goriški srednji šoli ter tesne stike s Stöcklijem in Energiapuro.

Med kranjskogorsko Zlato lisico ste bili ob vprašanju o tem, katero smučarko spremljate, nekoliko skrivnostni. Lahko zdaj potrdite, da je bila to Neja Dvornik?
V Kranjski Gori sem se želel na lastne oči prepričati o tem, ali je Mikaela Shiffrin res takšen kaliber, da je točkovni rekord Tine Maze ogrožen. Dobil sem negativen odgovor. Res je, zanimala pa me je tudi Neja Dvornik. Nisem bil skrivnosten. Trdim pa, da tako mladih smučarjev ni pametno prehitro izpostavljati.

Neja Dvornik (2001), prva Slovenka, rojena v tem tisočletju, ki je nastopila na tekmi svetovnega pokala, velja za velik up. Foto: Sportida

A zdaj z družino Dvornik tudi uradno sodelujete?
Name se je obrnilo kar nekaj športnikov. Zaradi državnega izpita na italijanskem ministrstvu za šolstvo sem bil zelo zaseden. Priznam, sprva me je malce motilo, da zaradi doseženih rezultatov nimam drugačne obravnave. A na koncu me je vse skupaj pritegnilo, tako da sem celo vesel, da sem moral tako kot vsi smrtniki opravljati izpit. Bil sem uspešen, pri čemer sem hvaležen mentorju profesorju Frandoliču. No, ob tem pa je, če odgovorim na vaše vprašanje, prišlo tudi do dogovora s SK Dvornik. Ne gre le za Nejo, tudi Jaka in Aljaž Dvornik sta vključena v ta proces dela. Ne skrbim pa za njihov celotni program.

Aljaž Dvornik je član ekipe evropskega pokala. Foto: Sportida Kakšna je torej vaša vloga?
Podobna kot tista, ki sem jo opravljal za Smučarsko zvezo Slovenije. Sem zunanji sodelavec in svetovalec. Vodim bazične priprave. Skupaj smo v sodelovanju s HiT v Gorici delali pet tednov. Sodelovali bomo tudi v prihodnje. Zanesljivo bom prisoten tudi na kakšnem smučarskem treningu. Med sezono pa … Bomo videli. Vesel sem, da se novi team to aMaze razvija. Lahko omenim, da bodo imeli športniki, ki bodo delali z nami, na razpolago tudi vetrovnik v Gorici. Znanje torej posredujemo tistim, ki imajo za to ušesa. Žal je imel pri Smučarski zvezi Slovenije ušesa zgolj direktor Jurij Žurej, človek z vizijo.

Vseeno pa ste bili spomladi vendarle znova v stiku s SZS. Kako blizu ste bili obuditvi sodelovanje z ekipo Petra Pena?
Imel sem ponudbo, ki pa je bila zame nesprejemljiva.

Ste lahko bolj konkretni?
Na denarni ravni je bila ponudba nižja od tiste iz leta 2002, ko me je v reprezentanco povabil Rasto Ažnoh, pa čeprav se pri SZS hvalijo s proračunom v višini dva milijona evrov. Predvsem pa je bila tokrat to želja trenerjev, ne pa birokratov. Njihova prva težava so bila moja oblačila, kar je smešno. Moji pokrovitelji namreč niso konkurenčni pokroviteljem SZS. Imam svojo ekipo, imam svoje barve.

"S Tino želiva, da se zgodba 'team to aMaze' nadaljuje"

A vseeno ste znova začutili smučarski klic. Gre za vrnitev …
Smučanje imam v krvi. Nisem pa obseden z njim. Moja vrata so odprta tudi za druge športnike. Vlagamo tudi v razvoj. Omenil sem delo v vetrovniku. Snemamo tudi z dronom.  

Poznamo vas kot perfekcionista in nekoga, ki ne zna biti tiho. Se boste res lahko po poletnem delu z Dvorniki nato ugriznili v jezik?

Ekipi sem predlagal, naj poletni smučarski trening opravi v Argentini. Oni so izbrali Novo Zelandijo. Tiho torej nisem. Se pa ne prepiram. Šef ekipe je gospod Dvornik, ne jaz. Sem pa zadovoljen, da smo skupaj naredili prvi korak, to je bilo optimaliziranje bazičnih priprav. Testi SZS so sicer podali nekoliko drugačno sliko. A to je kopija norveških testov, kar kaže na pomanjkanje vizije pri SZS. Skandinavec ni Slovenec. Slovenec ni Italijan. Italijan pa ni Avstrijec. Poleg tega je testiranja treba znati interpretirati. Žal v Sloveniji tega ne znajo. To sem večkrat povedal tudi članom strokovnega sveta. Kot mladi pomočnik profesorja sem pri 19 letih sodeloval pri testih Maradone. Izhajal sem iz atletike, tako da sem vedel, da ni tako zelo hiter. A na nogometnem igrišču je bil on pač Diego Armando Maradona.

In kje v prihodnje vidite Dvornike, predvsem Nejo?
Šport je krut. Neja je še zelo mlada. Zdržala je pet tednov kondicijskega programa. To je dober pokazatelj. Pokazala je splošno fizično vzdržljivost. Naslednji korak pa je delo na snegu. Ponavljam, pomagal bom tudi z nasveti. Konkretno tudi glede opreme. Za primer, Tinina veleslalomska smučka je bila za Viktorio Rebensbrug nevodljiva. To je torej dokaz, da se je treba oceni opreme podrobno posvetiti. Šport je torej kompleksen. Osnovna stvar je talent. To pa morajo Neja in preostali dokazati na terenu. Tega pač ne kupiš z denarjem.

Znova govorimo samostojnih ekipah …
Čudi me nedavna izjava Grege Benedika o nenaklonjenosti samostojnim ekipam. Poglejte trend v tujini. Marcel Hirscher, Mikaela Shiffrin, Linsey Vonn … Vsi delajo samostojno. Pri nas ekipa Dvornik še zdaleč ni edina. Ilka Štuhec ima zasebno ekipo, čeprav jo poskušajo maskirati z zelenimi bundami. Tudi Meta Hrovat deluje s svojim trenerjem. No, tu je še Žan Kranjec, ki kondicijske priprave opravi s svojim trenerjem, na snegu pa je Klemen Bergant potegnil pametno potezo in oblikoval ekipo v ekipi. To je realnost. Ne maram prodajanja megle. Če bi videl, da vsi najboljši trenirajo v okviru programov, ki jih potrdi strokovni svet alpskih disciplin SZS, bi govoril drugače. A tega pač ni. Prepričan sem o tem, da v Sloveniji ne bi bilo samostojnih poskusov, če bi uradni program smučarjem nudil vse, kar mora. Na najvišji ravni, seveda.   

Novi izzivi: Massi sodeluje s SK Dvornik, Mauro Pini pa je lani deloval kot trener ameriške Slovenke Lile Lapanja. Foto: MaPa

V SK Dvornik kot trener in serviser deluje tudi Mitja Kunc. Kakšno bo torej sodelovanje z osebo, s katero sta si leta 2013 skočila v lase?
Jaz sem zamerljiv. Konkretno, z Iztokom Klančnikom ne bi sodeloval. Mitja Kunc? Je nekdanji vrhunski športnik in ima zaradi tega moje spoštovanje. Vedno me zanimajo rezultati, pa če je človek športnik ali kmet. Kunc je imel rezultate. Zato si zasluži spoštovanje. To spoštovanje gre prek najine afere z radijskimi postajami. Kar se je zgodilo v Schladmingu, se je pač zgodilo. Znam naprej. Ne vidim težav.

Sta spila kakšno pivo in se pogovorila?
Po tistem dogodku sva se že večkrat videla na terenu. Vem, da je Mitja zaradi tiste afere trpel. Tisti dogodek bi moral ostati v hotelu, v katerem se je pač zgodil. Za vse skupaj pa je kriv Vlado Makuc, ki je novico posredoval novinarju.

Kljub smučarski vrnitvi pa ostajate v italijanskem šolskem sistemu?
Seveda. Imam stalno službo. Sem zadovoljen. Na zalogi pa imam še očetovski dopust, ki ga pozimi nisem izkoristil.

Kot sogovornik ste pogosto omenjali svojega pokojnega očeta, govorili o njegovem vplivu, strogosti … Mu na tej ravni skušate biti podobni?
Bil sem fant, Anouk pa je deklica. Pojedla me bo … Haha. Položaj je drugačen. Sicer pa otrok zdaj potrebuje več ljubezni kot strogosti. Zdaj je glavna Tina. Pred časom so me v Stöckliju spraševali, kako nam gre. Odgovoril sem, da je Tina boljša mama kot pa športnica. Mislim resno. Je fantastična mama. Jaz sem le pomočnik.

Sportal Sezona smučarskega upokojevanja še ni končana