SiolNET. Sportal Sportal +
2,93

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Jani Dvoršak: Smo v obdobju krize vrednot in ta se zrcali tudi v športu (video)

2,93

termometer

Jan Dvoršak Sloado
Foto: Ana Kovač

V zadnjem času praktično ne mine mesec, ko bi si lahko oddahnili od raznoraznih razkritij dopinških nečednosti v športu. Tudi slovenski športniki niso imuni na tovrstne goljufije. "Smo del tega sveta," pravi Jani Dvoršak, direktor slovenske protidopinške agencije Sloado.


Jani Dvoršak je direktor Slovenske protidopinške organizacije (Sloado), proti uporabi prepovedanih sredstev v športu pa se je bojeval še pred njenim nastankom leta 2013, v okviru Nacionalne antidopinške komisije (NAK), ki sta jo leta 1996 ustanovila Olimpijski komite Slovenije in Ministrstvo za šport. Formalna antidopinška organizacija tako letos praznuje dvajsetletnico obstoja, podatek, ki je našega sogovornika presenetil, res pa je tudi, da so se slovenski športni funkcionarji proti tovrstnim goljufijam bojevali že prej. Sloado iz leta v let raste, se razvija in dobiva vse večjo veljavo v slovenskem športu, žal tudi zaradi vse pogostejših primerov zlorabe prepovedanih substanc.  


Kristjan Fajt, Jure Kocjan, Blaža Klemenčič, Tanja Šmid so le nekateri slovenski dopinški grešniki v zadnjem času. Kaj se dogaja?

Pravzaprav nismo tako daleč, da bil lahko v tem trenutku potegnili vzporednico med vsemi primeri, ki ste jih navedli, dejstvo pa je, da za naš šport in našo državo preveč pozitivnih primerov. To je skrb vzbujajoče. Tisto, kar lahko na hitro ocenimo, je, da so skoraj vsi športniki, ki so trenutno v postopkih, v zatonu svoje športne kariere. Kar je simptomatično oziroma pogost primer pri skupini, ki je nagnjena k temu, da išče bližnjice in si pomaga na nedovoljen način. Iz sebe želijo iztisniti še nekaj več in uspešno končati svojo kariero. A se pogosto zgodi ravno nasprotno. Konča se s katastrofo.

 

Slovenija ni tukaj nobena izjema, je le del te svetovne zgodbe. Praktično ne mine mesec, da ne bi izbruhnila kakšna velika afera, kakšno veliko razkritje dopinških goljufov …

To je res. Predvsem profesionalizacija športa je tista, ki nas postavlja na globalni zemljevid. Pomembni so rezultati na najvišji ravni, na olimpijskih grah in svetovnih prvenstvih. Na teh pa spet šteje edino medalja. Vse, kar se dogaja v svetovnem vrhu, se dogaja tudi v slovenskem športu. Mi smo sestavni del tega. Slovenija tudi na področju deviacij ne izstopa. Tega se moramo zavedati in prav to zavedanje manjka pri odgovornih v športu, manjka pri odgovornih v državi.

[video: 57991 / ]

Tudi istovetimo se radi z našimi športniki. Vztrajnost, pridnost, delavnost, trma in očitno v določenem odstotku tudi goljufija.

To je sestavni del tega. Radi rečemo, da je šport ogledalo družbe in to, kar se dogaja v družbi, se dogaja tudi v športu. Mislim, da ne bom pretiraval, če rečem, da se nahajamo v nekem obdobju krize vrednot in da se to zrcali tudi v športu. Tudi v športu so tako kot v politiki, gospodarstvu in drugod pojavi kriminala in korupcije. To je pač nekaj, kar meni ni všeč, ampak je realnost. Mi moramo svoje mehanizme oblikovati tako, da bi na eni strani poskušali zajeziti te pojave, na drugi pa ozaveščati in predvsem zaščititi tiste, ki se s temi stvarmi ne ukvarjajo, se pravi čiste športnike in čiste športe.

 

Je pa vseeno nekaj v športu, iščejo se najboljši dosežki, rekordi so zato, da se jih preseže … V sodobnem, finančno podprtem spektaklu poti nazaj ni, je le naprej. Višje, hitreje, močneje. Mnogi športniki so prej ali slej postavljeni pred dilemo, ali sodelovati v dopinški kuhinji ali utoniti v pozabo. Če se dopingirajo vsi, zakaj bi oni zaostali?  

To je sicer čisto objektivno razmišljanje, ampak je hkrati potrebno tudi bolj trezno. Nam doseganje svetovnih rekordov ne pomeni veliko. Oziroma nam ne bi smelo pomeniti veliko. Ti ne bi smeli biti preokupacija športa. Še vedno imamo aktualne svetovne rekorde iz osemdesetih in devetdesetih let, podanih je bilo več pobud, da bi te rekorde anulirali in začeli znova. Ampak mislim, da to ni cilj športa. Cilj športa je vendarle nek zdrav odnos do same dejavnosti, nek "fair play" … Gledati šport skozi perspektivo svetovnih rekordov je nekaj, kar ne zdrži neke širše presoje. To ni stvar, ki bi jo morali imeti za cilj.

"Odličen trening, dober počitek in raznovrstna ter učinkovita prehrana. To so trije temeljni elementitrenanega procesa." "Odličen trening, dober počitek in raznovrstna ter učinkovita prehrana. To so trije temeljni elementitrenanega procesa." Foto: Ana Kovač

Vseeno pa je šport na najvišji ravni predvsem tekmovanje. Zmage so pomembne.

Ja, absolutno Šport je zaradi te tekmovalnosti specifična dejavnost. Večinoma vzgaja. Ne samo duha in telo, pač pa tudi vrednote. Šport zame je vrednota in ga na tak način tudi jemljem.

Zato je šport tudi motor družbe, zlasti ko so rezultati dobri. Šport ima izjemen vpliv na družbo in zato je potrebno te deviacije zelo resno obravnavati in se proti njim boriti.

 

Slabe prakse iz vrhunskega športa se že kažejo v družbi. Na rekreativnih prireditvah se pojavljajo dopingiranci. To je zelo čudna situacija. Celo rekreativci?!

Ja. To je zanimivo in je dokaz, da šport nima meja. V rekreaciji je za marsikaterega posameznika, ko tekmuje s svojim prijateljem ali sosedom, rezultat tako pomemben, da je pripravljen poseči po prepovedanih snoveh. Govori se, da uporabljajo celo eritropoetin. Le zato, da so boljši od svojih kolegov. Da so najboljši v tisti svoji ekipi. Kje so meje, ne vem, dejstvo pa je, da je ta tekmovalnost v rekreativnem športu prisotna in ima velik pomen.

Posebna težava je tudi oblikovanje telesa ali estetska gimnastika, kot ji rečemo. Tam je uporaba prepovedanih sredstev, predvsem steroidov, anabolnih steroidov, pogost pojav. Na žalost tudi pri mladoletnikih in to prinaša veliko skrbi, predvsem v zdravstvenem smislu. Te posledice ostanejo.

 

Steroidi imajo lahko kar hude posledice …

Zelo hude posledice! In tisto, kar je skrb vzbujajoče in bi bilo dobro, da slovenski narod to ve, je, da so znanstveniki dokazali, da se posledice uporabe steroidov lahko pokažejo tudi čez dobrih 15, 20 let. Pri nenadnih smrtih športnikov med 40. in 50. letom zaradi srčnega infarkta obstaja velika verjetnost, da so ti posledica uporabe steroidov v mlajših letih.

 

Uporaba prepovedanih sredstev je nasploh tvegana za zdravje. Najbrž je to eden glavnih argumentov, da se vztraja v boju proti dopingu. Nekakšen protiargument bi bil lahko, da če so tako ali tako vsi dopingirani, nihče nima nepoštene prednosti …

Teoretično gledano je to res. Če so namreč vsi dopingirani, potem je uspeh spet odvisen le od dobrega treninga. A je ključnega pomena ta zdravstveni vidik. Razumemo enakost, tekmovanje med enakimi oziroma pod enakimi pogoji. Da za vse veljajo enaka pravila.

To je vse v redu, ampak zdravstvene posledice uporabe dopinga so tisto, mimo česar nikakor ne moremo. V nobenem primeru ne pristajam na to, da bi sploh nastala razprava o tem, ali doping prepovedati ali ga dovoliti. Tega vprašanja za nas preprosto ni. Vemo, da so zdravstvene posledice tako hude, da nimamo druge izbire, kot bojevati se proti temu.

"Farmacija razvija svoja zdravila, a ko ta jemljemo v stokrat ali tisočkrat večjih odmerkih, pride do določenih učinkov, ki vplivajo na nekaj povsem drugega. Za športnika je to zaželeno ker povečuje moč ali vzdržljivost, hkrati pa je to šok za telo in ima hude zdravstvene posledice." "Farmacija razvija svoja zdravila, a ko ta jemljemo v stokrat ali tisočkrat večjih odmerkih, pride do določenih učinkov, ki vplivajo na nekaj povsem drugega. Za športnika je to zaželeno ker povečuje moč ali vzdržljivost, hkrati pa je to šok za telo in ima hude zdravstvene posledice." Foto: Ana Kovač

Koliko slovenskih športnikov je bilo ujetih v dvajsetih letih vašega delovanja?

Če se ne motim, na naši spletni strani piše, da je bilo 32 primerov. Nekaj jih je še v postopku. Ta številka je relativno nizka, nizka pa je zato, ker je bilo v teh letih izvedenih izredno malo testiranj. S programom smo začeli pred nekaj leti, pa še ta program je minimalen in ne dosega tistih standardov, ki bi jih moral.

 

To je povezano predvsem s sredstvi, vse skupaj najbrž veliko stane.

Tako je. Testiranja so draga. Ti programi so dragi in tega se zavedamo vsi. Se mi pa zdi, da je z novimi primeri vendarle zasvetila rdeča luč. To je nekaj, kar bomo morali v letu 2017 spremeniti. Na neki način bomo morali povečati število testiranj v slovenskem športu. Trenutno smo sistematično prisotni v samo štirih športih. Skupaj z njimi, ker nam zveze pomagajo in skupaj zberemo sredstva za programe. V celi vrsti športov nas ni in to moramo spremeniti.

 

Kako sploh to poteka? Se panožne zveze same obračajo na vas? Je to le stvar dobre volje ali je kakšna zakonska odgovornost?

Mednarodna protidopinška pravila, mednarodni protidopinški kodeks in konvencije, zlasti Unescova, ki je kodeks uveljavila v 176 državah, niso zavezujoče kot pravni dokument. V teh piše, da naj bi države te programe uveljavljale v skladu s svojimi zmožnostmi. To je ena plat medalje, druga pa je, da so športi različni. Različno rizični. Različne so ravni uporabe dopinga. Tisti športi, ki so bolj rizični, so tudi sami prisiljeni iti bolj temeljito v ta boj. Zato sta atletika in kolesarstvo že od leta 1996 sestavni del naših programov.

V preteklih letih do leta 2012, ko še nismo imeli nacionalnih protidopinških pravil, kot jih imamo danes, so zveze same izvajale protidopinške programe. V letih 2010 in 2011 smo te programe združili na način, da smo sredstva, ki so jih bili v panogah sami pripravljeni vložiti v ta program, podvojili še z našim vložkom. To imamo danes v košarki in predvsem nogometu – v tem imamo najmočnejši in najširši program – pa tudi v kolesarstvu in atletiki. To so štiri zveze, ki iz svojih sredstev prispevajo za protidopinški program.

 

Pa mednarodna tekmovanja na slovenskih tleh? Je Sloado odgovoren za izvajanje testov?

Mi smo z nacionalnimi pravili združili vse pristojnosti povezane z načrtovanjem, izvedbo testiranj in upravljanje z rezultati. To je vse v pristojnosti Sloado. Delegirali smo odgovornost do njihovih mednarodnih zvez v vseh zadevah, ki so vezane na kršenje protidopinških pravil, da se prenesejo na Sloado.

Če je kakšen slovenski športnik pozitiven na nekem mednarodnem tekmovanju, ki je v organizaciji mednarodne zveze in bi njegov primer morala obravnavati nacionalna zveza v tem športu, se ta primer avtomatično prenese na Sloado.

Sloado pa ima oblikovan dvostopenjski disciplinski sistem. Ima disciplinsko komisijo in pritožbeni organ ali arbitražo. Ta zagotavljata pravno varnost športnika v postopku. Sistem lahko deluje edino na način, da imamo neodvisne disciplinske organe in da je športnikom oziroma tistim v postopku na voljo ustrezna, poštena in transparentna obravnava.

"V ameriških profesionalnih ligah je mnogo preveč tolerance. Ta je nedopustna, problem pa je v tem, da so to privatne lige, izjemno bogate in doping obravnavajo na svoj način. Tam je v bistveno večji prekršek, če si pozitiven na drogo, na thc oziroma marihuano, kot pa na steroide." "V ameriških profesionalnih ligah je mnogo preveč tolerance. Ta je nedopustna, problem pa je v tem, da so to privatne lige, izjemno bogate in doping obravnavajo na svoj način. Tam je v bistveno večji prekršek, če si pozitiven na drogo, na thc oziroma marihuano, kot pa na steroide." Foto: Ana Kovač

Neodvisnost je bržčas zelo pomembna, če bi bilo odvisno le od zvez, bi te najbrž ščitile zvezde v svojih panogah, saj jim te prinašajo pozornost, ugled in ne nazadnje denar.

Drži. Zato smo že takrat, ko smo pripravljali ta nacionalna pravila, rekli, da zveze nimajo sredstev,  nimajo strokovnjakov … No, tudi mi jih nismo imeli, a smo v zadnjih letih sami postavili krog različnih specialistov s pravnega, medicinskega in športnega področja, ki so sestavni del naše ekipe. Tega zveze nimajo. S tem namenom smo prevzeli to odgovornost in imamo strokovne ekipe, ki to vodijo.

 

Pa je kakšen pritisk, lobiranje za zaščito velikih imen v športnih panogah?

Ne. Nimamo niti toliko primerov, da bi lahko o tem govorili. Moram pa reči, da je s strani zvez odnos do nas izredno korekten in spoštljiv. Upoštevajo vsa naša pravila, programe in navodila. Sistem pa je narejen tako, da so pravila zanje praktično zavezujoča.

 

Govorila sva o številkah. Imate konkretne dopinške grešnike, ki ste jim to tudi dokazali. Koliko pa je tistih, ki jih niste ujeli? Kakšen odstotek vrhunskih športnikov se poslužuje dopinga? Zagotovo obstajajo ocene.

To je najbolj nehvaležno vprašanje. Iz več razlogov. Kultura dopingiranja je neprimerljiva s katero koli drugo zadevo. Nihče ne da teh podatkov. Tudi najboljši prijatelji si med seboj ne izmenjujejo teh podatkov. Do teh podatkov je torej zelo težko priti. Raziskave in vprašalniki, tudi če so anonimni, so zavajajoči. Najbolj korektne podatke dobimo iz obrazcev za kontrolo dopinga, v katerih je okence, v katerega morajo športniki vpisati vsa zdravila in prehranska dopolnila, ki so jih užili v preteklih sedmih dnevih pred kontrolo.

To so zaupni podatki, ampak ti nam kažejo, da nekateri športniki uživajo po dvajset preparatov na dan in da so odmerki tudi do osemkrat preveliki, včasih celo škodljivi za zdravje. Obstajajo neki vzorci, ki govorijo, da se dopingira do 40 odstotkov športnikov. To so mednarodni vzorci, ki so nastali na podlagi anket. To je sicer mogoče, ampak ti podatki niso niti približno natančni izračuni.

Drugi podatek, ki je skrb vzbujajoč in veliko bolj nazoren, pa je število prodanih substanc in preparatov. Delež teh, ki se na trgu proda za ta namen, govori, da gre za zelo veliko porabo.

Pred leti je bil primer z izginotjem eritropoetina v slovenskih zdravstvenih domovih. Ugotovljeno je bilo, da je bila poraba eritropoetina v tistem obdobju desetkrat večja od dejanskih zdravstvenih potreb. In še en podatek je zelo zanimiv. Mislim, da gre za obdobje v devetdesetih letih, do preloma tisočletja, ko je v svetu proizvodnja eritropoetina poskočila na drugo mesto. Prehitela je vse antibiotike in podobne stvari. To pomeni, da je bil eritropoetin prava bomba, nekaj, kar je povzročilo množično uporabo.

 

Prav eritropoetin (Epo, krvni doping) je nekakšen zvezdnik med dopingi …

Zagotovo!

Pa so na trgu tudi že kakšne druge, nove stvari? Sledite trendom?

Seveda so! Sledimo pa jim po najboljših močeh. Ne vem pa, če dovolj hitro. Gre namreč za zahteven proces. Mislim pa, da je boj proti dopingu edina dejavnost na svetu, ki je usklajena do te mere, da veljajo pravila enako v vseh državah za vse športe in za vse športnike.

Svetovni protidopinški kodeks ima svoj standard, ki se mu reče lista prepovedanih snovi in postopkov. Da se snov uvrsti na ta seznam, je potrebno marsikaj. Izpolniti mora nekaj kriterijev in mora biti znanstveno izsledljiva. Se pravi, da je z znanstvenimi metodami mogoče dokazati učinke določene snovi.

 

Kakšni so konkretno ti kriteriji za uvrstitev na listo prepovedanih snovi?

En pogoj je, da gre za snov, ki vpliva na psihofizične sposobnosti športnikov. Drugi pogoj so zdravstvene posledice, ki jih pušča, tretji pa je etični vidik. Vsaj dva od treh morata biti izpolnjena in dokazana, da pride stvar na seznam. Ni nujno, da so vse tri. Lahko imaš preparat, ki povečuje psihofizične sposobnost, pa morda ne vpliva na zdravje, a je neetično, ker na umeten način povečuje športnikove sposobnosti. Tako sta izpolnjena dva kriterija in je zadeva prepovedana.

[video: 57990 / ]

Športniki sicer uporabljajo številne čisto legalne preparate in prehranske dodatke. Kakšen pa je nadzor nad temi, je kakšen od teh sicer legalnih preparatov že na meji tega, da bi se uvrstil na seznam svetovnega protidopinškega kodeksa?

To pa je poseben problem. Športnik bo v svoji pripravi na tekmovanje uporabil vse razpoložljive metode treninga, vse razpoložljive možnosti pri prehrani in pa tudi pri prehranskih dopolnilih. To je dejstvo. Je pa to področje prehranskih dopolnil nadvse zagatno, neobdelano in slabo nadzorovano. Po zakonodaji, ki jo imamo, lahko vsak prodaja prehranska dopolnila. Umakne jih s polic šele takrat, ko ugotovijo, da so posamezna sredstva zdravju škodljiva in so določene posledice morda že nastale.

Na slovenskem trgu imamo evidentiranih 4.400 prehranskih dopolnil. To je podatek inštituta za varovanje zdravja. Če dodamo še tisto, kar se prodaja prek spleta in na črnem trgu, je jasno, da je veliko povsem nepreverjenih preparatov.

Največja težava vsakega športnika je, da ko kupi preparat, ne more biti nikoli prepričan, da je preparat čist, nekontaminiran. Proizvodnja je nesterilna, nezanesljiva, nalepke, ki so na preparatih, pa niso zagotovilo, da je tisto, kar piše, dejansko tudi notri. Nejasne so tudi ustrezne količine, ki praviloma niso navedene, poleg tega pa veliko snovi, ki jih proizvajalci navajajo na embalaži, nima nikakršnih učinkov. Mnogokrat je notri navaden sladkor ali škrob.

Pri preparatih, ki so uspešni, kar lahko zasledimo v odzivih na raznih forumih in blogih, ko jih ljudje hvalijo, češ, ta preparat je pa fenomenalen, ima blazne učinke, po testiranju ugotovimo, da ima notri umetne hormone. Zato je seveda tudi resnično učinkovit, a tudi zelo nevaren za zdravje in športnik, ki to uporablja, pade na dopinškem testu.

 

Ali obstaja Sloadin seznam sprejemljivih prehranskih dopolnil?

Ne obstaja. Zato, ker smo majhna organizacija in prehranska dopolnila niso naše področje dela. Vendar pa vsakemu športniku priskočimo na pomoč, odgovorimo na njegova vprašanja in mu svetujemo. Obstaja nekaj portalov v svetu, ki pa se ukvarjajo z analizami prehranskih dopolnil, dosegljivi so vsem in lahko preverijo, če je preparat, ki ga želijo uporabljati, kakor koli sumljiv. Pametno je te stvari spremljati tudi na takšen način. V osnovi pa je edina ustrezna terapija izobraževanje, izobraževanje in še enkrat izobraževanje.

 

Je pa tudi dopinga zdaj že prava industrija. Kakšne pa so metode izmikanja testom? Kako vas poskušajo prelisičiti? Načini bržčas postajajo vse bolj sofisticirani?

Zagotovo. Danes so recimo velika težava rastni hormoni. Gre za nekaj, česar praktično ni mogoče ugotoviti. Mi ne moremo dokazati uporabe rastnega hormona pozneje kot po šestih, sedmih urah po testu. To je težava. Tudi razvoj bolj sofisticiranih oblik dopinga naredi svoje. Ves čas se pojavljajo nove stvari, a po drugi strani moram reči, da tudi mi, sledilci, uporabljamo čedalje uspešnejše metode.

Ne nazadnje zadnja testiranja eritropoetina govorijo o tem, da so naše metode bistveno boljše, kot so bile pred leti. Tudi sklep Wade (svetovne protidopinške zveze, op. p.), da bo ponovno testiral zamrznjene vzorce do deset let nazaj, je na neki način preventivni ukrep, ki pomeni, da če se dopingiraš, se potem še desetletje ne moreš sprostiti.

"Pred leti je bilo v Ljubljani amatersko svetovno prvenstvo. Bile so tudi kategorije veteranov 50, 60 in 70 let in mislim, da je bil edem od italijanskih kolesarjev pri 55 letih pozitiven. To se mi je zdelo malo hecno, ampak ta tekmovalnost je supermotiv za vse." "Pred leti je bilo v Ljubljani amatersko svetovno prvenstvo. Bile so tudi kategorije veteranov 50, 60 in 70 let in mislim, da je bil edem od italijanskih kolesarjev pri 55 letih pozitiven. To se mi je zdelo malo hecno, ampak ta tekmovalnost je supermotiv za vse." Foto: Ana Kovač

Ko se športnika dobi pri nečednostih, so ponavadi vsi okoli njega presenečeni, ogorčeni in šokirani. Pa je le težko verjeti, da v ožjem krogu sodelavcev nihče ne bi nič vedel.

Prepričan sem, da sistemskega dopinga, ki bi ga klub razvil in uporabljal, pri nas ni. Preprosto nimajo sredstev za to. To je resnično draga zadeva. Zato so tisti, ki vodijo te ekipe, klube in skupine, resnično na tankem ledu. Ne vedo, kaj se športnikom mota po glavah, v kaj so se pripravljeni spustiti.

Mnogi v pogodbah postavljajo visoka pravila in izpostavljajo boj proti dopingu. Zadnji primer Adrie Mobila je že tak. Oni so, še preden je stvar (dopinški primer Kristijana Fajta, op. p.) prišla v javnost, odreagirali. Bomo videli, kako se bo stvar razvila, ampak jaz verjamem upravi, da ni vedela.

 

Kolesarstvo morda ni najboljši primer, saj je proces treninga specifičen. Trenerji ne bdijo ves čas nad kolesarji, ti trenirajo večinoma sami, a če govorimo na primer o biatlonu, se stvari ne da kar tako prikriti. Tam se ves čas meri laktat, štejejo se sekunde, budno se spremlja napredek ... Tekmovalci so ves čas pod drobnogledom trenerjev.

Se strinjam. To je res različno od športa do športa. Ni enega metra za vse in v tem je na neki način tudi draž našega dela. Mi poskušamo vsak šport spremljati karseda temeljito. Tudi vsakega posameznega športnika in nato odreagirati primerno, ko pride do neobičajnih odstopanj. Zato je tudi biološki potni list – mi ga na žalost še ne izvajamo, je pa vrsta slovenskih športnikov že v programih mednarodnih zvez in tudi mi bomo svojega uvedli, jaz upam, da še letos – nekaj, kjer lahko spremljaš posamezne vrednosti in se na podlagi teh odločaš o nekih nadaljnjih tarčnih testiranjih.

 

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 25
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin