Grožnje športnikom, naj igrajo kljub poškodbam

Pritisk, ki ga čutijo športniki ob poškodbah je enormen. V teh trenutkih je zelo pomembna psihična labilnost posameznika, da najde tisti pozitiven naboj za čim hitrejši ter učinkovit povratek. A v nekaterih primerih ni le prisoten pritisk, ki ga čuti športnik z lastne strani, ampak želijo v nekaterih primerih svoj prav uveljavljati tudi delodajalci. V takšni situaciji se je kar nekaj časa nazaj znašel košarkar Marko Milič, ki je svojo izkušnjo pred leti opisal v siolovem blogu na sledeč način: "Nekoč sem bil v klubu, v katerem sem imel eno izmed boljših pogodb v moji karieri. Imel pa sem težave s koleni. Praktično nisem mogel hoditi, zato sem moral celo jesti tablete proti bolečinam, da sem lahko skakal na igrišču. Ko so predsednik in nekateri iz vodstva kluba slišali za mojo težavo, so nemudoma pridrveli v garderobo. Jezika še nisem dobro razumel, a sem imel na srečo dobrega prijatelja v fizioterapevtu, ki mi je prevedel njihov napad. Vodstvo kluba se ni strinjalo, da bi izpustil pomembno tekmo. Besede glavnih so bile sledeče: 'Ali se sploh zavedaš, koliko si plačan?' Sprva sem dejal, da ne pride v poštev, da bi zaigral, saj sem poškodovan in bi tako ogrozil kariero. Hoteli so me prisiliti, da zaigram z injekcijami. Dobro pa se ve, kaj se lahko v takšnih primerih zgodi. Bolečine v tem primeru izginejo, vendar ne za dolgo in v zraku je vprašljiva celotna nadaljnja športna pot. Vendar tudi ti razlogi niso zalegli, saj sem kmalu doživel nov napad: 'Raje igraj, če nočeš, da bi te naslednji dan bolelo še drugo koleno.' Direktna grožnja, ki bi se končala z bejzbol kijem, mi je dala misliti, zato sem hočeš, nočeš moral vzeti proti bolečinsko tableto in stisniti zobe. Raje ne pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi šlo kaj narobe z mojim kolenom, ali pa drugače povedano, kaj bi bilo z mojim drugim kolenom."

Ožbolt in Šiljak medicinska čudeža

Velike travme je zaradi poškodbe kolena preživljal tudi Sašo Ožbolt. Ravno tovrstne težave so mu preprečile, da bi kariero športnika lahko nadgradil s kakšnim odmevnejšim angažmajem v tujini. Tako pa so ga reprezentančne priprave leta 2005 oddaljile od prvotnih sanj. Takrat se je namreč poškodoval in se med letoma 2005 ter 2008 spraševal, zakaj se stanje ne izboljšuje, kot je bilo sprva predvideno. "Operiran sem bil trikrat. Ko je prvič prišlo do poškodbe, so mi dejali zdravniki, da je šla križna vez. Bolj kot za koleno sem se sekiral, da bom izpustil evropsko člansko prvenstvo v Beogradu. Vedno mi je bila želja, da bi z reprezentanco zaigral na velikem tekmovanju. Nato je počasi vse začelo prihajati za menoj. Nikdar si nisem mislil, da se mi bo v karieri zgodilo kaj takega in bil posledično dalj časa odsoten z igrišč. V klubu takrat razmere niso bile urejene, zato je zdravljenje po operaciji potekalo praktično iz mojega žepa. Od operacije je minilo šest mesecev, ko sem se pojavil na treningu. Nisem se še počutil sposobnega igrati. Zmago mi je takrat rekel, da bi bilo dobro, da poizkusim, pa čeprav sem imel za seboj le dva tedna treningov. Odigral sem nato tisto tekmo proti Slovanu v okviru lige NLB in že v drugi ali tretji minuti dobil udarec v koleno s strani Devića. Ponovno sem moral na prisilen počitek. Po tej poškodbi koleno ni bilo več takšno, kot je nekdaj bilo. Prisotne so bile bolečine, koleno je zatekalo. Najverjetneje sem z natrgano vezjo igral tudi na svetovnem prvenstvu. Po kratkem času je koleno popustilo in vse je šlo od začetka – sledila je druga operacija. Pregled sem opravil v Valdoltri. Kolena sploh nismo slikali, saj so vsi mislili, da gre za poškodbo meniskusa in da bo potreben le manjši poseg. Spravil sem se na operacijsko mizo in zdravnik je zavrtal v koleno. Ko je videl, da se koleno komaj drži skupaj, me je vprašal, ali naj ga zapre in premislim glede operacije ali naj kar nadaljuje. Odločil sem se za operacijo. Prvotni namen je bila rekonstrukcija vezi. Čakalo me je novo daljše rehabilitacijsko obdobje. Preteklo je šest, sedem mesecev, jaz pa še vedno nisem mogel normalno hoditi, kaj šele teči. Ni mi bilo jasno zakaj. Hodil sem na številne kontrole in zdravnik, ki me je operiral, je vsakič dejal, da je vse v najlepšem redu in da potrebujem le čas. Vendar sem imel zopet tisti občutek, da nekaj z menoj ni vredu. Odločil sem se za drugo mnenje. Preko moje agentke Mire Poljo sem obiskal zdravnika v Bologni. Ta zdravnik je denimo operiral Sanija Bečiroviča. Ob prihodu na pregled mi je dejal, da je koleno ohlapno in da lahko s takšnim kolenom le plavam. Potrebna je bila tretja operacija. Večina mi pravi, da sem medicinski čudež," je v enem od Sportalovih pogovorov dejal Ožbolt.

Daljše časovno obdobje pa je bil odsoten z nogometnih igrišč tudi Ermin Šiljak, ki je za Sportal povedal, kako je potekala njegova rehabilitacija, ki je trajala kar devetnajst mesecev.

Zorman raje igra nekoliko poškodovan, kot gleda soigralce s klopi

S poškodbami ima izkušnje tudi slovenski rokometni reprezentant ter član poljskih Kielc – Uroš Zorman. Spominja se, kako je večkrat igral poškodovan, vendar se je vedno sam gnal na teren, razlog pa je bil povsem preprost. Ni mogel namreč spremljati tekme s tribune ali klopi za rezervne igralce: "Nobena izkušnja s poškodbami ni prijetna. Moram reči, da sam s klubi in v reprezentanci nikoli nisem imel težav, da bi me kdo predčasno želel ali silil igrati. Nobenih pritiskov ali namigovanj, da naj se čim prej vrnem ni bilo. Včasih so me celo trenerji, fizioterapevti in zdravniki morali ustavljati, saj bi sam kar treniral in igral, čeprav nisem bil povsem zdrav. Večkrat sem sicer že igral poškodovan z zlomljenim prstom, pa raztrganino mišice in podobno, a vedno je bila to moja lastna odločitev. Težko gledam, kako drugi igrajo, sam pa ne morem pomagati."