Tik preden bi doživela usodo Titanika, se je v petih sekundah odločila za Katar

Nekdanja vratarka in zdaj trenerka Mara Šolaja se je v Katar odpravila s trebuhom za kruhom. Kaj veliko izbire niti ni imela. Razmere niso ponujale veliko – če seveda izključimo prostovoljno delovanje. Kot pravi, se je ob klicu iz Katarja odločala pet sekund. Čeprav je doma v Izoli pustila moža in sina.

Šolaja dela s katarskimi vratarkami. V tej zalivski državi, ki bo čez nekaj dni gostila svetovno prvenstvo za moške, nimajo klubov, ampak le reprezentanco, kar je nekoliko nelogično, saj se ponavadi izbrane vrste napajajo pri klubih, ne obratno. No, lani so izvedli zametek državnega prvenstva. Dekleta, ki se ukvarjajo z rokometom, so razdelili v štiri ekipe, na pomoč poklicali nekaj tujk in izpeljali prvenstveno in pokalno tekmovanje.

Brez diktature

A seveda to ni to, česar je nekdanja vratarka številnih slovenskih in tudi tujih klubov navajena. "V Sloveniji sem bila navajena delati z nadarjenimi igralkami. Tu pa je drugače. Treniram tako čiste začetnice kot tiste, ki smo jih že nekaj naučili. Delo mi je v velik izziv, napredek kar hitro opaziš," pravi zgovorna Primorka. Vseeno do mednarodne ravni Katarkam manjka še veliko, čeprav jim gre ta igra najbolje od rok od vse šesterice držav Srednjega vzhoda.

Vzrok tiči tudi v motorični omejenosti tamkajšnjih prebivalcev, ki se malo gibljejo, zaradi česar sledijo tudi zdravstvene težave. A priti v novo okolje z revolucionarnim nabojem ter ognjem in mečem, da boš iz črne barve naredil belo, ni nikjer priporočljivo.

"Nismo diktatorji. Včasih smo veseli, da dekleta sploh pridejo na tekmo, kaj šele na treninge. Ko prideš, pač moraš sprejeti njihovo mišljenje. Nato pa z napredkom dekletom dokazovati, da je vendarle dobro trenirati in tako z majhnimi koraki spreminjati stvari," pravi Šolaja, ki ima stike s Slovenci v Katarju, največ seveda z nekdanjim reprezentantom Rolandom Pušnikom.

A po drugi strani je drugačen način razmišljanja tudi njo naučil marsičesa. V Katarju ni preveč ambicioznih staršev, ni pritiskov, življenje jemljejo z nasmehom in lahkotno. "Zame je moje delovanje tukaj vseeno zgodba o uspehu. To, da jih učimo hoditi, teči, skakati, predvsem pa uživati v športu."

Predsodki so splahneli

V Doho je prispela z obilico predsodkov, a pozneje ugotovila, da je prišla v odprto družbo, ki ne zatira žensk. Sama se obnaša spoštljivo in ne izzivalno. Seveda pa ima arabski svet svoja pravila. Dekleta na treningih in tekmah nosijo športne rutice, drese z dolgimi rokavi, namesto v kratkih hlačkah pa igrajo v spodnjih delih trenirk. Gre pač za spoštovanje kulture, ki se nam včasih zdi precej oddaljena. Tudi zato, ker je morda ne poznamo najbolje.