Četrtek, 5. 9. 2019, 8.00
5 let, 2 meseca
Rokometna simfonija
Rokometna velikana napovedujeta spektakel, kot ga še nismo videli
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,29
Uroš Zorman in Luka Žvižej bosta poslovilno tekmo odigrala 24. oktobra.
Zdaj že nekdanja slovenska rokometna virtuoza Uroš Zorman in Luka Žvižej bosta na dogodku Rokometna simfonija 24. oktobra rokometni žogi kot igralca dokončno pomahala v slovo. Nekdanja slovenska rokometaša, ki se po koncu igralskih karier preizkušata v trenerstvu, bosta v dvorani Zlatorog konec oktobra gostila največja imena svetovnega rokometa. "Takšnega dogodka pri nas še ni bilo," dober mesec in pol pred začetkom napoveduje starejši od bratov Žvižej.
Dolgoletna slovenska reprezentanta Luka Žvižej in Uroš Zorman se bosta od rokometne žoge, nekdanjih soigralcev in navijačev poslovila konec oktobra v Zlatorogu na posebnem športnem dogodku z naslovom Rokometna simfonija. Zorman je v dresu reprezentance odigral kar 225 tekem, kar je največ v zgodovini Slovenije. S Slovenijo je leta 2004 osvojil tudi srebrno medaljo na evropskem prvenstvu. Podobno kot Zorman je tudi Žvižej v slovenskem rokometu pustil ogromen pečat. Z 217 odigranimi tekmami na večni lestvici nastopov v slovenski izbrani vrsti zaostaja le za Zormanom, kar 702-krat je prerešetal mrežo nasprotnikov, s čimer je še danes daleč najboljši strelec reprezentance.
Nekdanja rokometaša vneto sestavljata ekipi za poslovilno tekmo.
Rokometna simfonija se hitro bliža. Kakšne so priprave na zadnje dejanje v vajinih karierah?
Uroš Zorman (UZ): Odlično, a vse skupaj je precej naporno, sam nisem navajenih takšnih stvari, včasih se nabere preveč vsega. Zelo veliko sodelujemo. Če sem odkrit, nisem pričakoval, da je v ozadju takšnega dogodka toliko organizacije, a če se gremo profesionalne stvari, se je treba stvari lotiti resno. Na koncu bo vse poplačano.
Luka Žvižej (LŽ): Kar zadeva organizacijo, je to res velik projekt in dela ne zmanjka. Ekipa, ki stoji za dogodkom, sicer poskrbi, da imava midva čim manj obveznosti. Drugih priprav pa skoraj ni, sploh, kar zadeva fizično pripravljenost. Migamo le zase.
V dvorano Zlatorog 24. oktobra prihajajo velika rokometna imena. Lahko zaupate katero izmed njih? Se koga še posebej veselite?
UZ: Vsega še ne smeva izdati. V moji ekipi bodo med drugim Talant Dušebajevev, Ivan Čupić, David Davis, Jure Dolenec, Julen Aguinagalde, Miha Zarabec, Dean Bombač in Uroš Bregar. Res se veselim prihoda Dušebajeva, ki je bil moj vzornik med odraščanjem, tudi pozneje sva skupaj preživela res ogromno časa. Najprej sva sodelovala, ko sem še igral, potem je bil moj mentor kot trener.
LŽ: V moji ekipi bodo zagotovo Ivano Balić, Iker Romero, Sergej Rutenka, Renato Vugrinec, Vid Kavtičnik, Gorazd Škof, Miha Žvižej in Blaž Janc. Odzvali pa so se vsi, ki sem jih povabil. Vsi so moji veliki prijatelji. Preostala imena bomo razkrili pozneje, da ustvarimo še malo napetosti do spektakla.
#TeamŽvižej ali #TeamZorman?
Kako zahtevna je bila sestava obeh ekip?
UZ: Ni preprosto na enem mestu zbrati 20 ali 25 rokometašev. Že to je bilo težko. Še danes ni vse končano, saj se nekateri moji povabljenci rokometne simfonije ne bodo mogli udeležiti. A verjamem, da se bo na koncu vse sestavilo in bo Zlatorog gostil sama največja rokometna imena.
LŽ: Jaz s sestavo ekipe nisem imel pretiranih težav. Izbiral sem tiste igralce, s katerimi sem se največ družil in smo skupaj preživeli največ lepih trenutkov. Bolj je bila težava, koga ne poklicati. Vsi, ki sem jih poklical, so bili povabila izjemno veseli in so se tudi odzvali.
Koliko vama pomeni dejstvo, da se bosta poslovila skupaj?
LŽ: Z Urošem se poznava že od rokometnih začetkov. Včasih je med nama vladalo rivalstvo, saj sem jaz Celjan, on pa Ljubljančan. Potem sva skupaj zaigrala v reprezentanci in ustvarila prijateljstvo, ki ga ohranjava še danes. Veliko mi pomeni, da se bova, tudi če nisva začela skupaj, skupaj poslovila v družbi najinih prijateljev. Ta rokometna simfonija bo res nekaj posebnega, česa takšnega v Sloveniji, mislim, da tudi na širši rokometni sceni, še ni bilo. Tega dogodka se že res veselim in komaj čakam, da bodo z nama vsi, ki nama veliko pomenijo, in bova v njihovi družbi rokometne copate dokončno obesila na klin. Vesel sem tudi, da bom končal v Zlatorogu, kjer se je zame vse začelo. Mislim, da si tega vsak lahko samo želi.
Druži ju veliko prijateljstvo.
UZ: Vse skupaj se je sestavilo v pravem trenutku in kot prava prijatelja sva igralsko kariero končala v podobnem obdobju. V veliko čast mi je, da se bom poslovil skupaj z Luko in veselim se že te zadnje tekme. Na tekmi bo ogromno najinih prijateljev, ki so tudi že končali kariero, pa niso imeli poslovilnih tekem, tako da bo ta tekma tudi za njih.
Oba sta se po koncu igralskih karier preselila v trenerske vode. Je to vajin cilj tudi v prihodnosti ali bi se želela preizkusiti še v čem novem?
UZ: Kaj drugega mi zdaj sploh več ne pade na pamet. No, kaj drugega bo samo še dokončna upokojitev (smeh, op. p.). Trenersko delo je prišlo samo po sebi. Že zadnja leta, ko sem še igral, se je to trenerstvo ves čas pojavljajo v mojih načrtih. Tako je postalo kar logično, da bom nadaljeval v tej smeri, čeprav mi je žena večkrat rekla: "Samo upam, da ne boš nikoli postal trener." Ker to za sabo potegne enake stvari kot takrat, ko si igralec. Na koncu se je pač obrnilo, kot se je.
LŽ: Moj trenutni cilj je postati trener. Bomo videli, kakšna bo pot, želja je velika. Nekoč je bil moj cilj profesionalno igrati rokomet, kar se je tudi uresničilo. Tudi zdaj bom naredil vse, da bom izbral pravo pot do trenerstva.
Zorman je bil konec lanske sezone blizu selitve v Vardar, a je na koncu zaradi nesporazumov vse padlo v vodo.
Uroš, po koncu lanske sezone so vas veliko omenjali v zvezi s selitvijo na trenerski stolček evropskega prvaka Vardarja, a na koncu prestopa ni bilo. Zdaj ostajate na Poljskem?
UZ: Mislim, da o Vardarju ni treba več veliko govoriti. Kar je bilo, je bilo. Zdaj je treba gledati v prihodnost. Še vedno sem član Kielc in tu bom dal vse od sebe, da vsaj ponovimo lansko sezono. Mislim, da bomo hitro videli, kje so naši dometi. Zgodba z Vardarjem je zame končana in res ne želim več pogrevati teh zadev.
Kaj pa slovenska reprezentanca? Še ostajate zraven v vlogi pomočnika trenerja?
UZ: Seveda. No, upam, da me še hočejo zraven (smeh, op. p.).
Luka, vi pa se kot trener prvič preizkušate v Celju. Kakšna je vaša vloga?
LŽ: Sem eden od pomočnikov glavnega trenerja. Skrbim za individualno pripravo mlajših v članski ekipi, hkrati pa poskrbim za analizo. Spremljam pa tudi del "skavtinga". Delo je res zanimivo, zame povsem nova stvar, hkrati pa mi omogoča možnost za razvoj, ki si ga želim. Odločil sem se za trenerske vode in mislim, da je Celje pravi kraj, da se razvijem v tej smeri.
Glede na to, da se poznata že vrsto let, obstaja morda kakšen vajin skupni trenutek, ki se vama je še posebej vtisnil v spomin?
UZ: Midva sva doživela ogromno skupnih dogodivščin ne samo v rokometu, ampak tudi v zasebnem življenju. Zelo težko je karkoli izpostavljati. Veliko je tudi takšnih, ki niso za v javnost, tako da naj to ostane med nama z Luko (smeh, op. p.).
Vrsto leta sta bila soigralca v reprezentanci.
LŽ: Da, nekatere stvari morajo ostati najine male skrivnosti (smeh, op. p.). Samo v reprezentanci sva bila skupaj več kot 15 let, teh spominov je res ogromno. Veliko smo se šalili.
Za rokometno simfonijo je prodanih že 1.500 vstopnic. Kaj pričakujeta od zadnje tekme?
LŽ: Takšnega dogodka pri nas še ni bilo in ne vemo, kdaj bo spet. Upam, da bodo rokometni navdušenci znali to izkoristiti. Kot je enkrat že rekel Uroš, če ne boste prišli pogledat naju, pa pridite pogledat vse preostale. Na dogodku bodo zbrani sami svetovni asi rokometa in res si želim nepozabnega večera. Vzdušje v Celju je vedno izjemno in prepričan sem, da bodo gledalci takšno pripravili tudi za naju z Urošem.
UZ: Veselim se srečanja z vsemi rokometnimi prijatelji, podporniki in seveda navijači. Želim si napete in dobre tekme, ki si jo bom, prepričan sem, zapomnil za vse življenje.
Preberite še:
