Sobota, 9. 3. 2019, 4.00
2 meseca, 1 teden
Sobotni intervju – Uroš Zorman
Žal mu je za navijače, a sam trpi še bolj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,18
3
Eden od najboljših in najbolj uspešnih rokometašev v zgodovini Slovenije odpira novo poglavje. Ljubljančan, tesno povezan s Poljsko, je novi pomočnik selektorja slovenske izbrane vrste Veselina Vujovića. S Kielcami je osvojil vse, kar se osvojiti da, zdaj želi Slovenijo popeljati na olimpijske igre v Tokiu. To pa še ni vse. V igri sta tudi poslovilna tekma in knjiga, v kateri bi imeli ljubitelji rokometa kaj brati.
Uroš Zorman je v dolgoletni karieri branil barve Slovana, Prul 67, Ademar Leona (Špa), Celja Pivovarne Laško, Ciudad Real (Špa) in Kielc (Pol). Evropski naslov je danes 39-letni Ljubljančan, ki je igral na položaju srednjega zunanjega igralca, osvojil kar štirikrat.
Od zadnje rokometne tekme, ki ste jo odigrali, je minilo že slabo leto. Že kaj pogrešate igranje?
Če se malce pošalim, bi lahko rekel, da bi, če bi vedel, da bo potem tako lepo, igranje rokometa končal že prej. Ne, žoge prav nič ne pogrešam. Včasih malce treniram z ekipo in mi to povsem zadošča. Nihče več ne kriči name, niti mi ne ukazuje. Zdaj ko sem pomočnik trenerja, občasno povzdignem glas na koga. A ne zaradi tega, da bi krepil avtoriteto. To pokažeš z znanjem. Ljudje vedo, da ga imam in da jim lahko kaj razložim. Zaradi tega me spoštujejo.
Poljska je postala vaša druga domovina. V Kielcah vztrajate že osem let. Vas nič ne daje domotožje?
Seveda me, kaj me ne bi. Ima pa tujina vseeno svoj čar. Ko si zunaj, sanjaš o tem, da bi odšel domov. Ko pa prideš domov in opraviš vse stvari, ki si jih želel, ti je zelo lepo pri srcu, a se moraš počasi vrniti. In tako ponovno. To je svojevrstni cikel. Zato se razveselim vsake vrnitve domov.
S slovensko reprezentanco je dosegel največji uspeh leta 2004, ko je na evropskem prvenstvu osvojil srebrno medaljo. Državni dres je oblekel 225-krat in dosegel 523 zadetkov.
Z novo funkcijo, zdaj ste tudi uradno pomočnik selektorja slovenske reprezentance Veselina Vujovića, se boste v domovino vračali še pogosteje kot sicer.
Zdaj bo podobno kot takrat, ko sem še igral za reprezentanco. Veselim se že reprezentančnega utripa, stalnega ritma z izbrano vrsto. Pogrešal sem ga. Kar zadeva obveznosti, se ne bo prav veliko spremenilo. Moraš biti prisoten na vsakem treningu, zajtrku, večerji, oblečen v barve, ki jih zastopaš. Znova bo veliko potovanj. Vse bo isti ''šmorn'', kot bi lahko rekli.
Zaradi številnih mladih igralcev, ki želijo iti po vaših stopinjah in ste jim vzor, boste imeli v novi službi opravka z odgovorno nalogo.
To je res, a bom kot pomočnik trenerja vseeno deležen manjše odgovornosti, kot če bi bil glavni trener ali pa igralec. A vseeno. Če opravljaš to delo maksimalno, to ni niti najmanj počitek. Prav zagotovo ne bom zrl v nebo. Daleč od tega. Biti pomočnik trenerja je naporno. Mi je bilo pa, iskreno povedano, kot igralcu lažje. Skrbel sem samo zase, prišel na trening, ga opravil in se vrnil domov. Zdaj pa moraš skrbeti za 16 ali 17 igralcev, delati načrte, se dogovarjati z njimi in se pri tem še izobraževati. Ni tako enostavno, kot si drugi mislijo.
Selektorju Veselinu Vujoviću ne boste pomagali le vi. Ob vas bo tudi soimenjak Uroš Šerbec.
Radi rečejo, več glav več ve. Šerbec je še vedno prvi pomočnik selektorja, sam pa bom poskušal pomagati, kar se od mene pričakuje. Kar bo mogoče postoriti. Ne nameravam se veliko siliti, niti dajati v ospredje. Oni so tam bili in bodo, sam pa se bom zdaj priključil in poskušal pomagati po najboljših močeh.
Kdaj je dozorela ideja, da boste pomočnik selektorja?
Bila je prisotna vse od takrat, ko sem končal igralsko kariero. Najprej kot reprezentant, nato še kot igralec. Ideja je bila dolgo časa v zraku, a smo zdaj našli rešitev. Vesel sem, da se je tako razpletlo. V čast mi je biti del rokometne reprezentance.
Kdaj pa ste dobili kljukico Rokometne zveze Slovenije?
Kljukico si moram najprej dati sam, prav tako to velja za moj klub, ki se mora strinjati s temi stvarmi, glede na to, da sem nanj vezan s pogodbo.
"Glede na to, da sem v Kielcah že deveto leto, sem se navadil. Na Poljsko pridem miže, ni mi treba ničesar spraševati. To je kot nekašen moj drugi dom,'' je opisal navezanost na mesto z okrog 200 tisoč prebivalci, ki leži v srednjem delu Poljske. Barve tega kluba brani tudi Blaž Janc.
Klub odobrava vašo novo reprezentančno vlogo?
Za zdaj je vse v najlepšem redu. Čeprav nekateri igralci Kielc v času reprezentančnih premorov ostanejo v klubu in je treba biti takrat kot pomočnik trenerja z njimi. Za prvo akcijo še ne vem, kako bomo to izpeljali, ker je vse skupaj prišlo na hitro. V klubu smo imeli nekatere druge načrte, o katerih se moramo dogovoriti, za naprej pa ne bo nobenih težav.
Se pravi, da bo aprila, ko se boste prvič preizkusili kot drugi pomočnik selektorja, na Poljskem malce improviziranja?
Da. Ne vem natanko, kako bomo to izpeljali, a upam, da se bo končalo za vse dobro.
V Slovenijo se vedno radi vračate. Pa ne le zaradi reprezentance in družine, ampak tudi svoje zdaj že legendarne šole, na kateri podajate znanje najmlajšim.
Kar zadeva moj kamp, druženje z otroki, ne bo bistvenih sprememb. Letos bo na sporedu že 12. leto zapored. To bom delal, dokler bom imel dovolj moči. To se sploh ne spreminja. Ostaja v Sloveniji in tudi jaz se bom prej ali slej vrnil. V bližnji prihodnosti. Ne nameravam več dolgo ostati v tujini. Slovenija je le Slovenija. To je pač moj dom in bo vedno.
Rokometna akademija Uroša Zormana, namenjena mlajšim, poteka v poletnih mesecih že 12. zaporedno leto.
Družinski člani, ste oče treh otrok, navijajo, da se vrnete?
Otroci in žena so letos ostali v Sloveniji. Niso z menoj na Poljskem. Starejši sin je star 13 let in tako lažje združuje šolo ter šport. Bolje je, da so doma.
Vas zdaj spremlja podoben občutek kot na začetku legionarske poti, ko ste bili sami v tujini in odrezani od družine?
Nekaj takega je, da. Ko greš v tujino nekaj poskusit, da preveriš, ali je to res to, pa potem oceniš, ali boš s seboj vzel družino ali ne. Zdaj sem to naredil v obratno smer. Otroci so se imeli na Poljskem krasno, hodili so v šolo. Za tako potezo smo se odločili zaradi drugih stvari in za zdaj tega ne obžalujemo. Dobro kombiniramo naše druženje. Ali jih jaz obiščem v Sloveniji ali pa oni mene, vseeno. To teče kar dobro, seveda pa tako ne bo šlo v nedogled. Nekaj bo treba spremeniti.
Z ženo Katjo ima tri otroke (Maksa, Jakoba in Ulo).
Do kdaj ste pogodbeno vezani na klub?
Trenersko? Pogodbo imam sklenjeno do leta 2023.
Torej ste sklenili kar dolgoročno sodelovanje in ste v klubu deležni zaupanja.
Najbrž je res tako.
Boste kot pomočnik selektorja reprezentance počeli drugačne stvari od tega, kar delate v klubu?
Po pravici povedano, še ne vem, saj še nisem bil nikoli v tej vlogi. Je pa velika razlika, da si v klubu devet mesecev neprestano skupaj z igralci, v reprezentanci pa vsake tri mesece le po en teden, le januarja ves mesec. Že pri tem je velika razlika. Kar pa zadeva sodelovanje, bom vedel več, ko pridem v Slovenijo. O tem se moram še pogovoriti. Šef bo povedal več o tem, kako si vse skupaj predstavlja.
V trenerskem poslu ima opravka z legendami svetovnega rokometa. V Kielcah je njegov šef Talant Dušebajev, v slovenski reprezentanci pa Veselin Vujović.
Vaš šef v reprezentanci je Veselin Vujović, v klubu pa sloviti Kirgizijec Talant Dušebajev. Očitno v življenju ne morete brez velikih legend.
V življenju imam to srečo, da sem kot igralec delal z najboljšimi trenerji. Tudi moja naslednja pot je posuta z velikimi imeni. Sanje se mi počasi uresničujejo, zato sem presrečen.
Vujović vam je nedavno polaskal, da v vas vidi posrečen izbor za novega selektorja Slovenije. To, da bi lahko po njegovem odhodu sedli na selektorski stolček, doživljate kot pohvalo ali pritisk, upoštevaje pomanjkanje vaših trenerskih izkušenj?
To doživljam bolj kot pohvalo. Kar zadeva pritiske, sem se jih v karieri že navadil. Pod kolena so mi metali raznorazna polena. S pritiski nimam težav, veliko sem že preživel. To doživljam kot pohvalo. To je zame spodbudna beseda, motivacija za naprej. Je pa s tem tako, da lahko govorimo o tem, da je bil Uroš Zorman uspešen športnik. Pa bo tudi uspešen trener? To je zelo velik, ogromen preskok. Veliko je še korakov do tega, zato se bo treba dokazovati iz dneva v dan, se učiti. Bomo videli.
Morda pa kdaj postanem tudi veliko trenersko ime. Če pa ne, pa se bo pač izkazalo, da to ni zame in se bom v življenju posvetil kakim drugim stvarem. Do tja je še dolga pot, loči me veliko znoja, truda in dela. Zdaj sem v enakem položaju kot igralec, ki pride na določeno raven, a čuti, da mu do vrhunskosti še nekaj manjka. Podobno je v trenerskih vodah. To ni zame nič novega. Pred menoj bo zanimiva pot. Oziroma je že.
Kakšen slog bi ubrali kot samostojen selektor? Bi bili bolj vročekrvne narave, kot je Vujović, bolj mirne kot vaš stanovski kolega Šerbec, ali bi prevladovale druge poteze?
Kot sem že prej povedal, sem imel v življenju neizmerno srečo, da sem treniral z vsemi vrhunskimi trenerji. Od vsakega sem nekaj vzel, od vsakega sem se nekaj naučil. Če gledal sebe iz perspektive pomočnika selektorja, sem zdaj bolj miren, kot sem bil kot igralec. Tudi kot igralec, ne vem, kakšen učinek mi je dajalo, ko je nekdo kričal name. V nekem trenutku je treba malce dvigniti glavo, v določenem spet malce spustiti. To je treba uravnavati po občutku. Če bi se opisal, sem zdaj bolj miren kot igralec. V tej smeri bom poskušal nadaljevati. Je pa največje zaupanje ekipe tvoje znanje in spoštovanje.
Vsi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.
Se pravi, da bo imel, ko bodo minute odmore v kriznih trenutkih, glavno besedo vaš šef Vujović?
Šef je šef. To bo tudi ostal. Seveda bo imel on zadnjo besedo. Edino pravilno.
Vujović je znan po sočnih izrazih, ki se včasih zdijo preostri. Kako jih igralci doživljajo? Se zaradi tega počutijo ponižane, kaj zamerijo selektorju ali pa to doživljajo kot svojevrstno folkloro, ki privede do motivacijskih vzgibov?
O tem lahko spregovorim kot nekdanji igralec. Če se je kdo drl name, sem imel tako močen značaj, da me to ni prizadelo. Nisem padel pod to. Ni me sprovociralo, ampak sem mogoče dal še več od sebe in tako pokazal še več. Seveda pa zdaj prihajajo mlajše generacije, ki so malce bolj občutljive in gledajo na to drugače. Vsi vemo, kakšni so današnji otroci, generacije se menjajo. Zaradi tega je treba neke stvari tudi prilagoditi.
Imamo pa v strokovnem vodstvu tudi Uroša Šerbca. Ne morejo biti vsi nervozni ali pa vsi mirni, to ne bi nikamor peljalo. Mora biti kombinacija. Takšna, kot sta onadva. Ta ustreza vsem. To je za zdaj uspešna pot.
Olimpijske igre v Riu so bile zadnji večji rokometni turnir, ki ga je odigral v slovenskem dresu.
Naslednji veliki tekmovanji, ki čakata slovenske rokometaše, sta EP 2020 (od 10. do 26. januarja v Avstriji, na Švedskem in Norveškem) ter olimpijske igre 2020 na Japonskem. Doživljate udeležbo v Tokiu, sploh po nenastopanju na letošnjem svetovnem prvenstvu, kot nujen cilj slovenskega rokometa?
Dobro, v življenju ni nič nujnega. Tudi po Tokiu se bo igral rokomet. Če se ne bo, lahko to pomeni le to, da sveta ne bo več. To je logično. Za pričakovanja ne vem, kakšen pogled imajo na to na zvezi. Če to pogledam z igralske, zdaj tudi trenerske perspektive, je to velika želja. To so sanje vsakega športnika. Nekateri smo že bili na olimpijskem turnirju, drugi še ne. Iti na olimpijske igre je največ, kar lahko v športu sploh dosežeš. Zato si zelo želimo nastopa v Tokiu.
Lahko se uvrstimo na kvalifikacije. Če na evropskem prvenstvu ne bo večjega presenečenja, bi si lahko priborili kvalifikacije tudi z uvrstitvijo od 6. od 8. mesta. Z malce sreče pa si lahko hitro v boju za medaljo in potem tudi v bobnu za kvalifikacije.
Ko je Slovenija nazadnje nastopila na evropskem prvenstvu, se je bolj kot o rezultatih in odlični podpori navijačev na Hrvaškem razpredalo o spornih sodniških odločitvah.
Rokomet je resnično eden od redkih ali pa edini moštveni šport, kjer imajo sodniki ogromen vpliv na igro. To bo treba spremeniti. Če bomo hoteli iti v korak z najbolj globalnimi športi. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj tako zaostajamo za košarko in nogometom. Pravila moramo bolj določiti, da bodo postala bolj jasna, in ne dati več toliko vpliva sodnikom. Potem bo rokomet postal še bolj razumljiv in zanimiv za gledalce, tudi za sponzorje. Vsak bo videl novo priložnost v bojih za evropske lovorike ali pa za kolajne in tako naprej.
Se morate kot trenerji pogosto spoznavati in seznanjati z novostmi, kar zadeva pravila in sodniške kriterije?
Ne menja se jih ravno vsak mesec, ampak nekatere smernice, ki jih poudarjajo, nastopijo ob začetku vsakega leta na večjem prvenstvu. Potem jih poskušajo sodniki vleči in jim slediti vso leto, vse do novega prvenstva. Bodo pa morali na splošno spremeniti nekaj stvari, da bo rokomet bolj dostopen za ljudi, ki so laiki in se ne spoznajo toliko na pravila. Da bo bolj domač. Predvsem pa to, da sodniki ne bodo imeli takega vpliva na igro, kot jo imajo zdaj.
To res boli. Nekdanji vaš reprezentančni in klubski soigralec Beno Lapajne je dejal, da ga še danes boli sodniški kriterij na lanski kvalifikacijski tekmi v Kopru med Slovenijo in Madžarsko, po kateri se Vujovićeva četa ni uvrstila na svetovno prvenstvo. Je naključje, da se je znova omenjalo sojenje?
Na to pa ne znam odgovoriti, nimam komentarja.
Bo manj težav z njim na evropskem prvenstvu leta 2020?
Upam. Z malce sreče bi se lahko potegovali za medalje. Kakovost je zagotovo prisotna, tu ni kaj. Treba bo dobro zavihati rokave, se kar najbolj pripraviti, iti čez kvalifikacije, potrditi vlogo favorita številka ena v skupini, nato pa se v miru pripraviti na EP. Tam pa napasti z vsemi močmi in silami ter doseči uspešen rezultat.
Slovenski reprezentanci, v kateri je bil nekoč kapetan, želi pomagati do preboja na evropsko prvenstvo in olimpijski turnir (2020).
(
Navijači komaj čakajo. Po tem, ko letos niso mogli na tekme svetovnega prvenstva, so še toliko bolj lačni velikega tekmovanja.
Verjemite, da smo igralci še bolj lačni teh stvari. Nobenemu ni huje, ko se zgodi kak neuspeh, kot nam. Čeprav se to mogoče ne vidi, ampak je res tako. Zagotovo najbolj trpimo mi. Žal nam je za navijače, a je treba verjeti, da športniki in strokovno vodstvo trpijo še bolj. Ni jim, ni nam vseeno.
So kakšni navijači že preveč razvajeni, ker želijo uspeh na vsakem tekmovanju?
Vsak, ki plača vstopnico za tekmo, ima pravico do svojega mišljenja. S tem ni nobenih težav, dokler ne gre to iz normalnih okvirjev. To pa se pri nas rado dogaja. Ampak dobro, smo država, kjer velja svoboda govora. Vsak lahko pove tisto, kar si misli.
Na takšne kritike ste opozorili ravno vi po zmagi nad Makedonijo na SP 2015 v Katarju. "Pred tekmo z Makedonijo so nas vsi že odpisali, tako da zmago podarjam tistim v Sloveniji, ki udobno zleknjeni v naslonjačih ali posteljah komentirajo naše predstave na negativen način. Mi smo verjeli vase in to potrdili tudi na igrišču," ste takrat dejali. To so bile besede, ki so dvignile veliko prahu in rodile znamenite kavčarje.
S tem se res več ne obremenjujem. Mi je pa všeč, da je ostal ta slogan, da se ob njega vsak spotakne ali pa obregne ter ga uporabi za začetek svoje zgodbe. Nekaterim je všeč, nekaterim ni. Tako kot sem že stokrat povedal, takrat sem povedal svoje mišljenje. Tisto, kar mi je ležalo na duši. Saj imam pravico do tega. In s tem sem končal.
Bom pa rekel tudi to, da se je od takrat marsikaj spremenilo na bolje. Da razni navijači in gledalci gledajo na nekatere stvari malce drugače. Vesel sem, kar zadeva to. Ne čutim pa nobene potrebe, da bi te stvari s kom pogreval. Vse je v najlepšem redu.
Na svetovnem prvenstvu v Katarju so zelo odmevale njegove besede o ''kavčarjih''.
Na tem področju ste prebili led. Bili ste prvi izmed vrhunskih slovenskih športnikov. Se je to v vas kuhalo že dlje časa?
Že vso kariero. Konec koncev so se pri meni vedno našle kake polemike, ne glede na vse, kje sem bil in kaj sem naredil. Izbrali so me v najboljšo sedmerko evropskega prvenstva, naslednji dan pa te vprašajo, do kdaj še nameravaš igrati. To je bilo neumestno. Če hočeš kaj demantirati, moraš to najprej pokazati na igrišču. Hvala bogu sem se dokazoval iz leta v leto in sem si lahko takšno stvar tudi privoščil. Oziroma prebil led.
Mislim, da so ljudje dojeli, da je takrat, ko izgubimo tekmo, najbolj hudo meni. Pa tudi takrat, ko narediš napako med tekmo. Za veliko tekmovanje me ni ves mesec doma, nisem z družino. Tem stvarem se ne odrekam zaradi tega, da bom šel na prvenstvo in tam namerno izgubil tekmo. Da bom tam dvakrat namerno vrgel v avt in naredil napako. Kje pa.
Vidim, da ljudje to počasi razumejo in da je vse manj teh kavčarjev. V narekovajih. To mi je všeč. Na koncu koncev se vidi, da ima reprezentanca lepo polne tribune, da je tudi Celje letos naredilo premik, ljudje ga spodbujajo in gledajo ne glede na rezultat. To je edino pravilno. Slovenci smo majhni. Premalo nas je, da ne bi spoštovali še tistega, kar imamo. To ni v redu. Moramo se imeti radi, držati drug z drugim. Premalo nas je, da bi zdaj privoščili sosedu, da naj se še njemu avto pokvari, če se je že meni. Če pogledaš levo ali desno, vidiš, da imaš le tri sosede. Res smo majhni.
O tem ste dobili veliko potrditev, ko ste se znašli na Poljskem, v neprimerljivo večji državi.
Res je, na Poljskem je tako veliko kot Slovenija že manjše regijsko območje.
Se Poljaki zaradi tega še toliko bolj čudijo našim športnim podvigom, doseženim kljub majhnosti?
Zelo. Ne morejo verjeti, da imamo v vsakem športu, v vsaki disciplini, kjer nastopamo, tako vidne rezultate. V nekaterih vrhunske, v nekaterih vidne. Glede na to, da nas je dva milijona, njih pa 40, pa še 20 milijonov posejanih po svetu, pa se nam ne morejo niti približati po uspešnosti, se nam samo čudijo.
"Kar se tega tiče, je zagotovo rokomet št. 1. Gleda na to, da nogometni klub nima vidnejših uspehov, bo tako tudi ostalo. Hvala bogu za nas, glede na to, da sem v tem športu, da smo paradni konj Kielc. Zaenkrat je vse podrejeno rokometu," se je Zorman dotaknil primerjave rokometnega in in nogometnega prvoligaša iz Kielc.
To mora prijati. Je to eden od lepših občutkov, kar jih lahko doživi športnik na delu v tujini?
Seveda. Šport je največja reklama Slovenije.
Kako pa vas doživljajo Poljaki? Vas bolj spoštujejo kot v Sloveniji?
Sem Slovenec. To bom vedno ostal, to je globoko v mojem srcu in se ne bo nikdar spremenilo. Ne glede na vse pa je na splošno v Sloveniji vedno tako, da si, nacionalno gledano, drugod bolj cenjen kot pri nas. Ne le v rokometu, ne le v mojem primeru, ampak povsod. Pri vseh naših športnikih je podobno. Na žalost je tako, kaj bi. Upam, da se vsaj malce spreminja. Vsi vemo, kaj nosi neki pravi obraz v tujini, neko pravo reklamo v svetu. To je šport. Mislim, da bi morali biti športniki bolj cenjeni, bolj spoštovani v domačem kraju.
Kako doživljajo na Poljskem slovenske športnike? So prva asociacija smučarski skoki, sploh zdaj, ko se bliža vsakoletno romanje Poljakov v Planico?
Planica? Vsakič, ko se kaj zgodi, omenijo Slovence in pohvalijo naše orle. Za njih so smučarski skoki nacionalni šport. Ko so bili naši skakalci zelo uspešni, je bilo takrat na Poljskem ogromno govora o tem. Še danes se sprašujejo o tem, kako je z njimi, kje so zdaj. Poznajo vse, o tem ni nobenega dvoma. Poljaki so na splošno zelo razgledan športni narod. Ne glede na vse spremljajo šport. Res jih je veliko, zato podpirajo športnike na vsakem koraku.
Planica bo ta mesec gostila tradicionalni spektakel v smučarskih poletih, ki privablja veliko Poljakov.
Bi Slovenija za še večjo medijsko moč slovenskega rokometa v svetu potrebovala kakšnega velikega zvezdnika? Na primer takšnega, kot ga ima v Luki Dončiću košarka ali pa v Janu Oblaku nogomet? Da bi kak mladi slovenski rokometaš podiral mejnike in poskrbel za še vedno priljubljenost?
Prvič, nikakor se ne moremo primerjati s košarko, ligo NBA, in nogometom. To sta dva drugačna svetova. Ima pa rokomet že zdaj veliko zvezd. Če gledamo po uspešnosti, govorimo o uspešnosti, ne rangu športa, je celo najuspešnejši kolektivni šport v Sloveniji. Koliko lig prvakov, medalj, priznanj smo že osvojili. Če bi vzeli v obzir samo to, bi bili rokometaši največje zvezde slovenskega kolektivnega športa. Vseeno pa se ne moremo primerjati z ligo NBA ali pa z ligo NHL, kjer ima tudi Anže Kopitar kar nekaj naslovov, in drugimi. Vsak šport je svet zase, zato se niti nočem primerjati z drugimi.
Marsikdo se obregne ob to, da rokometa ne igrajo s polno paro v vseh večjih državah, kjer sicer prevladuje ljubezen do drugih športov. Na primer v Veliki Britaniji, Italiji ali pa ne nazadnje v ZDA. Je rokomet zaradi tega res deležen občutka manjvrednosti, ker se ga ne igra na polno v vseh svetovnih športnih velesilah, ali se s tem rokometašem dela krivica?
Krivica? Težko bi rekel. Če gledam iz svojega stališča, zdaj sem že končal kariero, moram reči, da nisem nikoli obžaloval, da sem bil rokometaš. V življenju sem delal tisto, kar sem hotel. Veselilo me je, ob športu sem zdravo živel in bil za to plačan. Ko sem končal, imam tudi nekaj od tega. Ni pa povsod tako. Nismo imeli vsi enakih pogojev, niti nismo bili na isti ravni. A tako je.
Ne počutim se niti najmanj zanemarjenega ali da bi se mi godila krivica. Vsak ve zase, kje je njegovo mesto. V katerem športu. Vem, da sem imel zelo bogato kariero. Ne glede na to, kateri šport je to, govorimo o lovorikah, pustimo zdaj denar ali vložke, je vsakemu športniku zelo težko priti na vrh.
Odraščal je v Štepanjskem naselju, prve rokometne korake naredil pri Slovanu, prvi državni naslov pa osvojil s Prulami.
Ste v mlajših letih razmišljali tudi o kakem drugem športu?
Igral sem tudi košarko na Slovanu, treniral sem tudi judo in bejzbol, na koncu pa sem pristal v rokometu. Bilo je v 5. razredu osnovne šole. Tam sem se videl, tam sem se našel, tam sem ostal in sanjal o tem, da bi bil enkrat vrhunski rokometaš.
Ustvarili ste bogato kariero, polno lovorik in medalj. Ste eden od najboljših slovenskih rokometašev vseh časov, od igrišča pa ste se, kar zadeva reprezentanco, poslovili brez dresa. Razmišljate o tem, da bi vam priredili v čast poslovilno tekmo, na kateri bi lahko še zadnjič oblekli dres?
Ideja obstaja, morda se bo uresničila. Bomo videli, kaj se bo iz tega izcimilo. Želja obstaja, prispela je lepa ideja. Če se bo to zgodilo, bo to nekaj najlepšega. Pomembno je, da sklenem zadevo v krogu prijateljev.
Ne pogovarjamo pa se le o poslovilni tekmi, ampak tudi o tem, da bi o meni napisali knjigo. Načrt bi se lahko uresničil še to leto.
Ste naslov knjige, ki bi zagotovo popestrila ponudbo na tem področju, že izbrali?
Ne. Za zdaj je še v oblakih. Bomo videli, kaj bo iz tega.
Veselin Vujović doživlja nekdanjega varovanca kot njegovega možnega naravnega naslednika na položaju slovenskega selektorja.
V knjigi bi lahko našli številne zanimivosti, ki jih v vaši dolgoletni karieri ni manjkalo. Tudi o tem, kako se vam je selektor Vujović predlanskim opravičil, ko je dejal, da ni Dedek Mraz in ne bo izpolnjeval želja. Takrat ste se od slovenskih rokometnih navijačev poslovili v lepi obleki, ne pa v dresu.
Dobro, takrat so bile nabito polne Stožice. Glede na to, da je Ljubljana moj domači kraj, kjer sem začel igrati rokomet, na koncu pa sem ga tudi končal, je bil to zame lep dogodek.
Kar zadeva vaše rojstno mesto, še vedno podpirate idejo, da bi se Slovan vrnil na poti stare slave, z njim pa bi Ljubljana dobila močnega prvoligaša?
Vedno podpiram take ideje, ne vem pa, ali imajo ljudje, ki vodijo Slovan ali pa so blizu Slovana, tudi take načrte. Seveda bi bilo lepše, če bi bil Slovan spet tam, kjer je že bil. To je moj domači klub, moj prvi klub v karieri. Če bi lahko kako pomagal k boljšemu Slovanu, toliko bolje.
Se pravi, da vas ne bi bilo treba dvakrat prositi?
Seveda, če bi bili to normalni, zdravi pogovori. In pravi načrti. O tem sploh ne bi bilo dvoma.
Kakšen je sicer vaš odnos s selektorjem Veselinom Vujovićem? Skozi leta se je širil občutek, kot da bi vaju želeli mediji spreti. Se je delalo iz muhe slona?
Tudi Vujo je prejel nekatere napačne informacije, potem pa so kakšni mediji hoteli iz tega narediti bum. O tem sem govoril že stokrat. Tresla se je gora, rodila se je miš. Na koncu je bilo vse tako, kot je moralo biti.
Leta 2017 je zaradi utrujenosti odpovedal sodelovanje na svetovnem prvenstvu. Kapetanski trak je prevzel Vid Kavtičnik, ostalo je zgodovina ... Slovenija je osvojila bronasto medaljo!
Pred SP 2017, ki je osrečil slovenska srca z nepozabno bronasto medaljo, vas je prosil, ali bi lahko pomagali reprezentanci v Parizu, na koncu pa se ni izšlo. Na seznamu potnikov vas ni bilo.
To je ena taka zgodba … Tisto leto 2016 je bilo zame res utrujajoče. S Kielcami smo bili evropski prvaki, takrat sem v klubu igral po 60 minut na tekmo, nato smo igrali kvalifikacije za OI, pa naporen turnir v Riu, pa pred tem evropsko prvenstvo na Poljskem … Ne vem, ali sem imel vse leto na voljo deset prostih dni. Moje koleno ni bilo pripravljeno, bil sem res utrujen. Enostavno ni šlo, moral sem se spočiti.
Na koncu so fantje vzeli na svetovnem prvenstvu medaljo. Takšno medaljo sem si vedno želel tudi sam. Vesel sem bil za njih, zame pa je ostal grenak priokus, ker nisem bil zraven. To je bil velik korak naprej v slovenskem rokometu. Kapo dol vsem.
Ste tudi vi na znameniti tekmi za bron s Hrvaško že obupali v 50. minuti, ko je Slovenija zaostajala za osem zadetkov, ali je v vas še živel šesti čut, da je mogoč čudež?
Obupal? Razlika je pri tistem, ki gleda z igrišča ali pa od strani. Tudi jaz sem bil v podobni zgodbi, ko smo igrali finale lige prvakov in s Kielcami po velikem preobratu premagali Veszprem. V tistem trenutku upaš, da ne boš izgubil za 10 golov, ampak manj. Da se ne osmešiš. Razmišljaš le o tem, da izgubiš čim bolj spodobno, ko pa se približaš, pa podobno kot volk zavohaš kri, pograbiš priložnost z vsemi rokami in tekmeca potolčeš do kolen. Ko sem spremljal tekmo v Parizu kot gledalec, verjamem, da ga deset minut pred koncem ni bilo junaka, ki bi verjel, da bi lahko Slovenija vzela medaljo.
S sosedi Hrvati je odigral ogromno dvobojev. V zadnjih letih je Slovenija po njegovem mnenju močnejša od večkratnih olimpijskih prvakov.
Takrat je padla Hrvaška, zgodovinsko najbolj neugoden tekmec, tradicionalen rival. Takšne tekme res doživljate s tako močnimi čustvi?
Več ali manj se je v te stvari vmešavala politika. To pride v šport ter vpliva na nas igralce, ki smo sicer med seboj veliki prijatelji. V zadnjih letih smo pokazali, da smo malce boljša reprezentanca od Hrvaške. V prejšnjih letih je bilo obratno, zdaj pa jih v zadnjih letih redno zmagujemo, tako da sem vesel, da se je to potrdilo še na pravi uradni tekmi, kjer se je igralo za medaljo. Pokazali smo, da smo trenutno boljši od njih.
Prvič se bo v vlogi drugega asistenta selektorja Veselina Vujovića predstavil aprila, ko čakata Sloveniji dve kvalifikacijski tekmi za EP 2020 proti Nizozemski.
Zdaj se boste z rokometaši, ki so takrat osvojili bron na svetovnem prvenstvu, srečevali kot pomočnik selektorja. Vas bodo zaradi tega, ker ste nekoč z njimi delili slačilnico, videli kot povezovalni člen s selektorjem?
To sem izkusil že v klubu, podobno pričakujem tudi v reprezentanci. Da bom nek most, ne pa zid med igralci in selektorjem. Razlika je le v tem, da bom nosil malce drugačno uniformo od njih.
Se morajo paziti, kar zadeva upoštevanje discipline, saj jim ne nameravate gledati skozi prste?
Tisti, ki ve, kje je njegovo mesto, iz vsega spoštovanja ne bo mešal hrušk in jabolk. Na igrišču je tako, v prostem času pa drugače. Pravi športniki to zastopijo in spoštujejo. Nimam pa nobenega razloga, da bi se zdaj, ko sem na drugi strani, na koga drl ali pa stresal ne vem kako jezo.
Morda na sodnike, če bodo sodili v škodo vaših varovancev?
No, to so druge stvari. Do takrat je še dolga (smeh, op. p.).
Vujović velja za velikega upornika. Ni jih veliko, ki bi iz protesta stopili na gol, kot je on na tekmi EP 2018 proti Nemčiji.
Dobro, on ima pozitivne in negativne stvari, je pa zagotovo eden velikih trenerjev. Zato je na tistem položaju, kjer je.
Ste se morali z njim na začetku sodelovanja res nekajkrat pogovoriti na štiri oči, da ste začeli zgledno sodelovati?
Na začetku reprezentančne poti je to nekaj normalnega. Pride nov trener, v ekipi imaš novega kapetana in prideš v ekipo, ko se je treba malce pogovoriti, spoznati. Vsak vleče na svojo stran. Takrat je najbolj pomembno, da sčasoma prideš na iste tirnice in pozneje ustvariš uspešno zgodbo.
Črnogorec Veselin Vujović je Slovenijo popeljal do največjega uspeha na svetovnih prvenstvih.
Res Slovenija nujno potrebuje tujega selektorja, da je tako uspešna v moštvenih športih?
Košarkarji so s tujim trenerjem osvojili zlato, rokometaši bron, odbojkarji srebro. To je res, a verjamem, da imamo tudi Slovenci dovolj kakovosti, kar zadeva trenerje. Je pa res, da je treba iti kdaj pogledati tudi v svet. Konkreten primer je Matjaž Kek. Na Reki je pokazal, kako to deluje. Dokazal se je, naredil svoj posel v tujini in se vrnil. Treba se je vsak dan izobraževati, a tudi malce pogledati okrog sebe. Ne smeš se zapreti v domačem okolju in misliti, da si najboljši. In biti potem po domače kavčar.
Na Poljskem imate v stanovanju kavč, ali se vam je zaradi znane zgodbe priskutil ta del pohištva?
Seveda ga imam. Z njim sem zadovoljen, na njem rad spremljam tekme.
Ste med tednom spremljali burno dogajanje v nogometni ligi prvakov, ki so ga zaznamovale sodniške odločitve VAR, med njimi je izstopal tudi Slovenec Damir Skomina?
Nekaj smo debatirali o tem, a to ni naša tema, zato se ob njo ne želim spotikati. Damir Skomina sam tega ni piskal, ampak so mu to sporočili. Pri vsej tej tehnologiji je že skoraj nemogoče, da bi sprejel napačno odločitev.
Slovenski nogometni sodnik Damir Skomina se je v sredo na Parku princev znašel v središču zanimanja, ko je v sodnikovem podaljšku s pomočjo VAR pokazal na belo točko za Manchester United, PSG pa je nato izpadel.
Na tekmi EP 2018 v Zagrebu, ko sta Slovenija in Nemčija poskrbeli za dramatično končnico, je sodnik več debelih minut sam gledal v zaslon. Brez pomoči sodniških kolegov, ki bi bili tako kot pri nogometu in sistemu VAR ter mu pomagali pri odločitvi.
Pri rokometu bi moralo veljati drugačno pravilo. Možnost VAR-analize bi morala imeti vsaka ekipa. Tako kot jo imajo odbojkarji za challenge ali pa sokolje oko v tenisu. Rokometaši bi morali imeti na primer dve na polčas. Če imaš prav, ti ga vrnejo, če nimaš, ti ga vzamejo. To je tudi zanimiva tema, ki bi pomagala rokometu. Sploh zaradi tega, ker je postal hitrejši, eksplozivnejši. Ni več zmag z 20:18, zdaj se dosega 30 golov ali več, kar je sodnikom težko spremljati. Žoga je hitra, težko je videti v tisočinki sekundi, ali je žoga prečkala golovo črto ali ne. Morali bi uvesti nova pravila, a to je dolga kost za glodanje.
Morda bo bolje v Tokiu leta 2020, v domovini tehnologije?
Recimo, da. In to s Slovenijo na turnirju. Podpišem.
3