Luka in Miha Žvižej pred blokom uprizorila bratski derbi (video)

Celjska brata Luka in Miha Žvižej že vrsto let nastopata skupaj v reprezentanci. Še nikoli pa rokometaša, med katerima je sedem let razlike, nista bila soigralca v klubu. Njuna športna kariera se je začela že davno, preden sta stopila v celjsko športno dvorano. Lukovo in Mihovo okno v športni svet je postalo majhno, a nesluteno univerzalno asfaltno igrišče pred domačim blokom na Kersnikovi ulici. Tabla, na kateri je bil pritrjen obroč, je bila zbita iz desk. Mrežica je bila redko na obroču, igrišče je bilo polno pasti, a to niso bile niti najmanjše ovire za udejstvovanje v najrazličnejših športih, ki so navdih dobivali ob TV-sprejemniku. In tradicionalne bratske košarkarske dvoboje eden na enega, ki so še kako živ(ahn)i.

Kako se je pri bratih Žvižej začela ulična kultura igrišča? Luka: Na začetku je bila razlika v letih prevelika. Miha je bil ob strani, zadrževal se je na travi ali v peskovniku. Pravi dvoboji so se začeli kasneje, ko sva se dobivala pri mami na kosilu. Res je tudi, da na igrišče ni mogel kdorkoli. Pridružil se nam je pravzaprav šele v srednji šoli. Imel je tudi fizične priprave, ker je hodil v četrto nadstropje po vodo in se moral hitro vrniti. Pridobival je skočnost (smeh).

Miha: Igral sem lahko le med polčasom, ko so drugi počivali. Vrgel sem žogo ali dve in moral iti z igrišča.

Nekoč je glavo vtaknil med dva železna droga in je ni mogel izvleči … Luka: Da, mi smo igrali, Miha se je potikal naokrog. Kar naenkrat je je imel glavo med dvema železnima palicama, na kateri je pritrjena tabla s košem, in je ni mogel izvleči. Panika. Želeli smo že odviti tablo in palici potegniti narazen. A na srečo je nekoliko višje več prostora, tako da smo ga dvignili in ga rešili.

Miha: Glavo sem dal, da bi igral z vami!

Kdaj so se začeli pravi bratski dvoboji? Luka: Ko sem šel prvič v tujino (leta 2003, op. a.), sem se poleti vračal in košarka je bila stalna spremljevalka. Redkokatera tekma je bila odigrana do konca, večina je bila prekinjenih iz takšnih ali drugačnih razlogov (smeh). Začelo se je prijateljsko, a prvi, ki je zgrešil dva meta, je podlegel pritisku besednega dvoboja. Vselej je bilo zanimivo.

Luka, ste držali primat? Luka: Saj ga še vedno! Ne glede na to, da je Miha v osnovni šoli nekaj časa treniral košarko.

Miha: Res je, dolgo nisem mogel blizu.

Luka: Spomnim pa se tekme, ko mi res ni šlo, Mihe pa je bilo že malo več skupaj in ni bilo tako lahko. Vse je dal od sebe, a ni šlo do zmage. Spomnim se, da me je Miha enkrat skoraj premagal. A tekma se ni končala, ker je občinstvo priteklo na igrišče in je bilo srečanje kljub njegovemu vodstvu neveljavno. Sosedi so naju prišli mirit.

Košarka še zdaleč ni bila edini šport, ki ste ga gojili. Luka: Na tem igrišču ne more igrati vsak. Polno je preprek, lahko se hitro poškoduješ. Koš je malce čuden, garaža s fasado je nevarno blizu … A vseeno, na tem majhnem igrišču smo v prilagojenem obsegu igralcev igrali nogomet, hokej, košarko, rokomet, tenis, odbojko, veliki nogomet na en gol, imeli smo slalomsko progo, izvajali gimnastične vaje … Imeli smo tudi poseben znak (zažvižga). Kdor ni prišel, je imel gotovo kosilo ali kazen. Začeli smo po živ-žavu (serija risank, op. a.). Ko so mame pripravljale kosila, so otroci izginjali. Še vedno slišim, kako je naju klicala mama. Nisva se ravno hitro odzivala v nasprotju s takojšnjim odhodom na kosilo, ko je poklical oče.

Kako so vas sprejemali sosedi? Miha: Priselil se je nov sosed, ki nam je razlagal, naj se nehamo nabijati žogo, ker ima nočno in čez dan spi. Takrat se nam je to zdelo čudno.

Luka: Ko mu je žoga priletela v roleto … Mislim, da smo nekoč, edinkrat, razbili šipo v prvem nadstropju. A na srečo je bil eden od sosedov steklar.