Parada "radiatorčkov" na pokljuškem Oviratlonu (foto)

Z ekipo, ki smo jo sestavljali Sportalovci in člani tržiških tabornikov, smo se letos prvič lotili oviratlonskega izziva na Pokljuki. Za organizatorje, z zdaj že dodobra utečenim kolesjem, je bil že četrti, če zimske različice in novonastalega spomladanskega Oviratlona v Murski Soboti ne štejemo v omenjeno kvoto.

Prijaznost. Na vsakem koraku. Kako to?

In zanimivo je, da nam je skoraj bolj kot 23 ovir, pa čeprav so tudi te zelo zapomnljive, ostala v spominu prijaznost, ki nas je spremljala na vsakem koraku.

Še "nabildani tipi" – do katerih sicer človek že vnaprej goji predsodke zaradi domnevne arogantnosti in sebičnosti, a so se ti, priznam, izkazali zgolj kot predsodki – so bili prijazni. Pika.

In ko si na poti od parkiranega vozila, ki si ga zaradi gneče pustil več kilometrov daleč od prizorišča na Rudnem polju, čakal na brezplačen prevoz GoOpti, si ga tudi dobil. Serviranega na prijazen način.

Zakaj? Očitno je bil tak dan, ali pa smo bili vsi uglašeni na prijazen način.

Medsebojna pomoč. Na vsakem koraku. Kako to?

Druga stvar, mimo katere pri opisu Oviratlona ne gre, je medsebojna pomoč.

Ko sem sem pred leti pogovarjala z enim od srečnežev, ki je na našem portalu v nagradni igri dobil štartnino za Oviratlon, mi je vzneseno pojasnjeval, da mu je čez eno od ovir pomagal smučarskoskakalni šampion Robert Kranjec. In ko sem se čez nekaj minut pogovarjala z letečim Kranjcem, je tudi on spregovoril o isti temi.

In na desetkilometrski poti, po kateri se je danes podilo več kot dva tisoč bolj ali manj športno navdahnjenih duš, ti je pomoč prišla še kako prav. Jaz tebi, ti meni.

Dvainpolmetrske stene pač ne zmore preplezati vsak, pa tudi po vrvi ne spleza več vsak, pa čeprav smo v osnovni šoli to kot za šalo počeli pri vsaki drugi uri telovadbe.

Ni nujno, je pa priporočljivo

V pravilniku Oviratlona sicer nikjer ne piše, da moraš premagati prav vse ovire, sicer te bodo diskvalificirali s tekmovanja, lahko jih preprosto zaobideš, nihče te ne bo preganjal.

A občutek, da se jih nisi lotil (strah, utrujenost, lenoba?), je lahko tako neprijeten, da je bolje ugrizniti v grenak sadež (beri: se plaziti skozi ozke cevi, pa čeprav te hromi klavstrofobija) in skozi cilj priteči z dvignjenimi rokami kot zmagovalec.

S skalpom z vseh 23 ovir.

Ne tekmujte s časom, izgubili boste

In še ena stvar. Še dobro, da Oviratlon ni dirka s časom, saj bi na njej naša ekipa gladko izgubila. Na progi je namreč tako živahno, da časa za pravi tek (in kondicije) skorajda ni.

Rivalstvo z drugimi ekipami, vse v hudomušnem slogu, seveda, pa kak preval po blatu, tako malo za vmes, pa ti kaj hitro zmanjka časa za tekaški zagon, saj je naslednja ovira in z njo prekinitev tempa že na obzorju.

Deset kilometrov in 23 ovir je mimo, preden rečeš keks, pa čeprav pogled na uro pozneje razkrije, da ti je vse skupaj vzelo skoraj dve uri.

Čas, ki se konča z družnim prhanjem pod ledeno mrzlo vodo iz gasilske cevi – danes res ni motila udeležencev – in parado "radiatorčkov", ki so jih tisti, ki jih imajo, danes znova z veseljem postavili na plan, ni izgubljen.

Je naložba v dobro voljo, krepitev prijateljskih vezi in zalaganje malhe spominov za klavrne dni.