NK Maribor
Torek, 5. 3. 2019, 18.00
5 let, 8 mesecev
Kolumna
Mariborsko blatenje slovenskega nogometa, ki ga je počasi dovolj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,97
31
Dva tedna, dva tekmi in dve izgubljeni točki, ki bi lahko bile, če bi sodniki bolje opravili svoje delo, tudi tri, so bili potrebni, da so v najboljšem slovenskem nogometnem klubu Mariboru nadaljevali svojo vojno s slovenskimi nogometnimi sodniki. Kaj morajo narediti odgovorni, zakaj je početje Mariborčanov pomilovanja vredno in zakaj si bodo škodili, če ga bodo nadaljevali?
Najprej trener Darko Milanič, potem športni direktor Zlatko Zahović, zdaj še predsednik kluba Drago Cotar so v zadnjih dveh tednih spet dvignili glas, s prstom pokazali na slovenske nogometne sodnike, nadaljevali obtožbe na njihov račun in sporočili: "Hočemo pošteno sojenje!" Želijo si poštene prvenstvene (in pokalne) bitke z Olimpijo, če njihove besede še prevedemo.
Daleč najboljši slovenski klub, ki v zadnjih letih edini kaj pomeni tudi v Evropi, že nekaj časa nadaljuje kritike na račun nogometnih sodnikov, obtožbe o nepoštenem opravljanju njihovega dela le stopnjuje in bije svojo vojno z njimi. Z Nogometno zvezo Slovenije, v prevodu, in s tem meče slabo luč na njeno delo, ob tem pa tudi na ves slovenski nogomet.
- Prvo in najbolj pomembno
Pri zvezi nogometnih sodnikov Slovenije so skupaj z vodilnimi ljudmi v slovenskem nogometu - ne glede na 14 prvenstvenih in 9 pokalnih lovorik, na tri lige prvakov in tri nastope v skupinskem delu lige Europa - nad njimi (in seveda tudi preostalimi slovenskimi nogometnimi klubi). Zato se bodo morali dvigniti iz svojih naslonjačev, izstopiti iz cone udobja, v kateri se v zadnjem času pogosto skrivajo, in narediti red.
Najboljši slovenski nogometni sodnik Damir Skomina bo kmalu prestopil mejnik 50 tekem, na katerih je sodil v ligi prvakov. Trikrat je v piščalko pihal tudi v polfinalih najbolj spektakularne športne lige na svetu. Sodil je še na dveh evropskih in enem svetovnem prvenstvu, zraven je bil tudi na olimpijskih igrah. Matej Jug je že prestopil mejo 10 tekem v ligi prvakov in bo kmalu pri številki 20 v ligi Europa. Slavko Vinčič je v najboljši nogometni ligi na svetu sodil štirikrat, na tekmah njene mlajše in veliko manj slavne sestre pa je znak za začetek tekem zapiskal na 13 štadionih.
Pri ZNSS in NZS imajo torej v rokah dovolj močne karte, da lahko glasno rečejo: "Imamo dobre sodnike!" Če je tako, kje je potem težava? So nepošteni?! Rahlo ali pa močneje, a odgovorni morajo udariti po mizi, če želijo očistiti črne madeže, s katerimi so jih umazali Mariborčani.
Dobro bi bilo, če bi to naredili tako, kot se je pred kratkim že zgodilo, a se dogaja preredko oziroma nikoli. Z uradno razlago spornih odločitev, ki dvigujejo prah. Strokovno in pregledno.
Ob tem bi morali poskrbeti še za kazni. Za vse.
Najprej za tiste, ki napake počnejo. V najmočnejših evropskih nogometnih tekmovanjih so sodniki pogosto kaznovani in za svoje napake odgovarjajo. Tako kot nogometaši pred televizijskimi zasloni presedijo tekmo, dve ali celo več, potem pa se vrnejo na nogometne zelenice.
Kaznovani pa bi seveda morali biti tudi tisti, ki na napake opozarjajo po svoje in si znotraj države ustvarjajo svojo državico, s svojimi pravili in svojo resnico. Finančno, s suspenzom (ko govorimo o posameznikih) ali pa celo še huje, če ne bi šlo drugače. Tudi to se dogaja v tekmovanjih, v katerih nogometaši igrajo za kakšno ničlo več na bančnih računih.
Na napakah se učimo, pravijo.
- Drugo in zelo pronicljivo
S čim so možje v črnem Mariborčane razjezili tokrat?
Po točki z Muro v Ljudskem vrtu so celo priznali, da je bil njihov gol za remi z 1:1 dosežen iz čistega prepovedanega položaja, a ob tem takoj dodali, da je na podoben način zadela tudi Mura, in pristavili tudi sila neprepričljiv "dokaz". Toda če je brez kamer in počasnih posnetkov nepravilnost gola Amadeja Maroše težko določiti, se je ob golu, s katerim je Marcos Tavares svoj prvoligaški rekord povišal na številko 147, o tem, ali to ni bil "ofsajd", vprašala tudi babica, ki je na Teznem za štedilnikom pripravljala sobotno večerjo in ob tem za trenutek pogled ustavila na televizijskem zaslonu.
O prekršku Denisa Klinarja nad Žanom Karničnikom v svojem kazenskem prostoru deset minut pred koncem veličastnega derbija za uvod v nogometno pomlad na Mladinski ulici 29 seveda niso govorili …
Po tekmi v Kidričevem so dvignili glas zaradi drugega rumenega in s tem tudi rdečega kartona Aleksa Pihlerja, ki je resda sporen, a hkrati razložljiv na sto in en način (ZNSS, kje ste?), toda tam so na koncu zmagali z 1:0 in osvojili poln izkupiček.
Zato je najnovejše mariborsko igranje pokra za zelenimi mizami namesto na zelenih kratko pokošenih travnikih pomilovanja vredno. Glas so namreč dvignili po dveh tekmah, v katerih so zaradi sodniških napak eno točko dobili, ne izgubili.
- Tretje in neizogibno
Mariborčani s svojimi zadnjimi medijskimi izstopi, ki so vse bolj načrtovani in s tem pronicljivi, postajajo parodija samih sebe. Ne samo z iskanjem namišljenih sovražnikov in ustvarjanjem mitov o zarotah, tudi s "čestitkami", samovoljo in drugimi manevri, za katere nenehno skrbijo, si ne delajo usluge.
Čeprav vseskozi poudarjajo, da so velikan slovenskega športa, v katerem so se pozicionirali kot njegov Real Madrid, sicer nedosanjan sen idejnega vodje zdajšnje mariborske nogometne politike, se ne vedejo nič kaj kraljevsko. Takšni so le takrat, ko je vse tako, kot si želijo.
S početjem, ki počasi ni več v ponos niti marsikateremu njihovemu navijaču, postajajo antipatični in takim se jim lahko kmalu zgodi, da bodo na drugi strani besed, s katerimi so v preteklosti prav tako že razburkali strasti. Da bo, ko bodo spet igrali v Evropi, velika večina slovenskih nogometnih navdušencev namesto za njih in s tem za slovenski nogomet raje navijala za Partizan iz Tirane, Čikuro ali pa, bog daj, Chelsea in Liverpool …
31