Teja Gregorin je plačilo za 20 let truda dobila v trenutku

Zdi se, da še vedno ni popolnoma dojela razsežnosti uspeha, ki ga je dosegla z bronasto kolajno na zasledovalni tekmi v biatlonu. Triintridesetletnica je pred 12 leti na olimpijskih igrah nastopila kot tekačica. Za prestop v biatlon ji nikakor ni žal, saj je iz Sočija prinesla prvo slovensko olimpijsko kolajno v tem športu. Po sezoni si bo vzela precej časa za premislek. Premislek o morebitni upokojitvi.

Ste v Hotemažah, kjer živite, pričakovali takšno slavje ob svojem prihodu domov? Doživeli ste dobro obiskan sprejem z vsemi krajevnimi častmi: godbo, žlahtno kapljico, torto, nagovori … Nisem ga pričakovala. Že v prejšnjih mesecih pa sem začutila, da sovaščani zelo dihajo z mano. Velikokrat smo se pogovarjali, čestitali so mi za uspehe. Zelo sem hvaležna, da so mi pripravljali tak sprejem. Stalno prebivališče imam sicer še vedno v Ihanu.

Ob podobnih uspehih športniki opravijo retrospektivni pregled kariere. Ste si že zavrteli svoj tekaško-biatlonski film? Ne o vsej karieri. Zdaj me bolj prevevajo olimpijski občutki oziroma vtisi bronastega nastopa. Zelo rada se spominjam teh trenutkov in upam, da bodo trajali čim dlje. Izjemni so.

Ob prihodu na Brnik ste dejali, da se pravzaprav še ne zavedate, kaj ste dosegli. Ste vse vtise sploh že pospravili v predale v svoji glavi? Več ko je sprejemov, bolj se zavedam, kaj ta kolajna pomeni. Dvajset let truda se mi je poplačalo v trenutku. Vse, kar sem v karieri vložila v šport, je bilo ovrednoteno.

Biatlonsko puško ste si na rame naložili leta 2002. Ste kdaj razmišljali, kaj bi se zgodilo, če bi ostali v tekaških vodah? Nisem. Ni mi žal, da sem postala biatlonka. V tem športu sem se bolj našla kot v smučarskem teku. Šele v biatlonu sem začela uresničevati otroške želje.

Se v slovenski reprezentanci, kar zadeva potencial za vrhunske dosežke, počutite osamljeno? Za zdaj imamo še Andrejo Mali in novi adut slovenskega biatlona Anjo Eržen. Na olimpijskih igrah pa sem bila kot edino dekle kar malce osamljena. Včasih mi je bilo kar malo težko. A v tej majhni ekipi se tako dobro razumemo, da sem tovrstne težave hitro prebrodila.

V Sloveniji je odličen biatlonski trenerski kader. Lahko poskrbi, da vaše naslednice ne bodo več osamljene? Da, imamo res odlične trenerje. Vsako leto prinesemo kakšno kolajno z velikih tekmovanj. Verjamem v delo Uroša Velepca in Tomaša Kosa, verjamem, da bosta še naprej vzgajala vrhunske biatlonce. Res pa je, da je ta hip nekaj krize pri dekletih. Nekako ne najdemo ekipe, ki bi lahko Slovenijo zastopala v štafetnih tekmah na vrhunski ravni. Upam, da prihajajoči mladi rod ne bo obupal in da mu bomo tudi s temi medaljami lahko pokazali, da se splača vztrajati. Verjamem v boljšo prihodnost ženskega biatlona.

Ne tajite, da razmišljate o koncu kariere. Verjetno si boste vzeli zajeten čas za tehten premislek? Gotovo si bom vzela čas. Če v športu vztrajaš toliko let, bi se bilo o koncu kariere odločiti čez noč nesmiselno. Najprej bi sezono rada izpeljala do konca, nato si bom vzela malo daljši premor kot običajno. Po koncu odmora bom videla, ali bom pogrešala šport, in se na podlagi tega odločila o nadaljevanju kariere.

Vas po karieri privlači (še) kakšno drugo življenjsko področje? Kaj bi radi počeli nekoč? Zagotovo bi rada ostala v športu. Nekaj možnosti mi ponuja tudi Slovenska vojska. Različic je več, za zdaj pa o tem nisem natančno razmišljala.