Rusko-slovensko podiranje mejnikov

Nizanje slovenskih kolajn na nedavno končanih zimskih olimpijskih igrah v Sočiju je bilo tako silovito in samozavestno, da se je širšemu občinstvu kakšno odličje zdelo že kar samoumevno. Prav zato je mogoče trditi, da bomo Slovenci bero XXI. ZOI znali zares ceniti in jo postaviti v širši in predvsem objektivni kontekst šele takrat, ko se bodo naši športniki s kakšnega podobnega tekmovanja vrnili praznih rok ali pa s precej manjšim številom kolajn. Takšne igre bodo zaradi klasičnih rezultatskih oscilacij in tudi sodeč po trendu vlaganja v šport in vse bolj natančnih priprav bogatejših športnih narodov bržčas prišle še prekmalu. Zato vznesene izjave o "neponovljivih igrah za Slovenijo" še zdaleč niso zgolj prazne fraze.

Po drugi strani pa je osem kolajn ob nizu uvrstitev med najboljšo deseterico ter častni predstavi hokejistov, ki so poskrbeli, da je bila Slovenija v Sočiju tudi del medijsko najbolj izpostavljene in globalno najbolj opazne panoge, dosežek, ki je kljub sanjski predolimpijski sezoni presegel vsa pričakovanja. Je pravi dokaz, da slovenski športniki ob dobrem strokovnem delu vendarle znajo začutiti in izkoristiti priložnost.

V vrhunskem športu ni naključij

Ob rekordnem številu kolajn pa bodo igre v Sočiju v zgodovino našega športa zapisane tudi kot prve z zlato kolajno na zimskih olimpijskih igrah. Kar 90-letno čakanje je prekinila – kdo drug kot – Tina Maze, kar ne preseneča. Smučarska zvezdnica, ki slovi po stalnem stremljenju k popolnosti in svojem šampionskem instinktu, je namreč živ dokaz, da v vrhunskem športu praviloma ni naključij. Za zlato olimpijsko kolajno je v veliki večini primerov treba pokazati nekaj več, pogosto tisti kanček drznosti, ki nadgradi odlično izvedbo. To pa je pravzaprav v zadnjih letih zgodba o Tini Maze.

Široka paleta

Z vidika popularizacije športa in smernic nadaljnjega razvoja je nadvse dobrodošlo tudi spoznanje, da slovenski dobitniki kolajn prihajajo iz kar petih različnih panog. Žal prav ob primeru Mazejeve ne moremo razglabljati o rezultatu kakovostnih pogojev za delo in načrtnih strokovnih usmeritev v slovenskem alpskem smučanju. Tina namreč ni klasični produkt reprezentančnega sistema, temveč je svoj nesporni smučarski potencial izkoristila in osmislila šele na samostojni poti.

Zato pa lahko v primeru Petra Prevca govorimo o tradicionalno dobri šoli slovenskega skakanja, pred katerim je tudi zaradi odprtja skakalnega dela nordijskega centra v Planici zanesljivo še zelo lepa prihodnost. Nad ustreznostjo vadbenega centra se ne morejo pritoževati niti biatlonci, zato lahko odličje Teje Gregorin povežemo tudi z delovnimi pogoji na Pokljuki. Veseli tudi nadaljnji razvoj smučarskega teka, saj je odličje Vesne Fabjan dokaz, da se je s slovesom Petre Majdič končalo le zelo uspešno poglavje, ne pa tudi vsa zgodba. Na tej ravni imajo največ rezerv zanesljivo deskarji z Žanom Koširjem, ki je s športnim samotarstvom odgovoril na finančno krizo v tej razmeroma mladi panogi.

Veliko milijard, malo gledalcev

S pomanjkanjem denarja pa večjih težav niso imeli organizatorji najdražjih zimskih olimpijskih iger v zgodovini. Čeprav bo končni račun verjetno večna skrivnost, ugibanja so se poenotila pri oceni o proračunu v višini 51 milijard ameriških dolarjev, pa pogled na objekte dokazuje, da milijoni vendarle niso kapljali izključno v zasebne žepe. Rusi so pripravili učinkovite igre na sodobnih tekmovališčih in bili kos vsem organizacijskim izzivom. Za vse nadaljnje prireditelje so postavili zelo visoke standarde, pri čemer v športnih, gospodarskih in političnih krogih že lep čas velja, da so igre postavljene na mejo obvladljivega, posledično pa so domena zgolj bogatih veselil.

A če bi kljub dobri izvedbi in predvsem pravljičnemu vremenu iskali največje pomanjkljivosti, bi se morali ustaviti pri maloštevilnih gledalcih in vzdušju. Le težko se je znebiti občutka o tem, da so bile to predvsem igre za televizijsko občinstvo, ki je lahko na športnem odru ob tekmovalnih bojih videlo novo veliko Rusijo.