Predsednik vztraja: v Rio po šest olimpijskih kolajn

Odštevanje dni do začetka olimpijskih iger se je ta teden premaknilo na raven dvomestnih številk. "Olimpijski utrip je vse močnejši," ob tem opozarja 63-letni Bogdan Gabrovec, ki bo v Rio prvič potoval kot predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, krovne športne organizacije z letnim proračunom 6,5 milijona evrov. Na tem položaju je decembra 2014 po 23 letih nasledil Janeza Kocijančiča. Pred tem je bil tudi podpredsednik OKS in vodja slovenske delegacije na OI 2012 v Londonu, predvsem pa je bilo njegovo življenje okroglih 50 let povezano z judom, v katerem je deloval kot tekmovalec, trener, selektor in funkcionar. Poleg športne kariere je bil aktiven še v družinskem podjetju, v dveh obdobjih pa se je spogledoval tudi s politiko.

Bogdan Gabrovec je predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije od 16. decembra 2014.

Pričakujete ali verjamete, da bo čez sto dni pozitiven slovenski olimpijski utrip dobil prednost pred novicami z negativno politično, gospodarsko ali družbeno konotacijo?
Upam, da se bo to zgodilo že prej. Navsezadnje Olimpijski komite Slovenije pripravlja niz aktivnosti, s katerimi bo skušal ustvariti in tempirati pozitivno olimpijsko vzdušje. Začeli smo s projektom Moja olimpijska norma, ki poudarja predvsem aktivno športno udejstvovanje.

A športno vzdušje bo avgusta (5.–21. 8.) precej odvisno od uspešnosti slovenskih športnikov v Riu. Ste še vedno tako velik optimist?
Napovedal sem šest kolajn in pri tem vztrajam. Ne bom pa opredeljeval disciplin, v katerih pričakujem odličja, saj bi s tem po nepotrebnem izvajal pritisk.

Menite, da ima OKS priprave na Rio 2016 povsem pod nadzorom?
Da.

Uvrstitev rokometne reprezentance v Rio je verjetno povečala zahtevnost projekta.
No, to je prijeten logistični dodatek. Uvrstitev katerekoli ekipe na olimpijske igre je izjemna dodana vrednost. Samodejno se dvigne raven ekipnega duha in navijaštva. Individualizem se zmanjšuje, krepi se reprezentančna pripadnost. Poleg tega je dejstvo, da rokometna reprezentanca v Brazilijo ne bo potovala na izlet.

Zdi se, da imajo več težav Brazilci. Recesija, nestabilnost državnega vodstva, virus Zika, zamude pri gradnji … Kakšne signale prejemate iz Južne Amerike?
Ta mesec nas je obiskal predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach. Verjamem njegovim besedam o tem, da nas čakajo dobre igre. Pred težavami pa si vendarle ne gre zatiskati oči. Bachova največja skrb je gradnja pomembnega predora med vzhodnim in zahodnim dela Ria. Če te transportne poti ne bo, bo promet velika težava.

Strinjam se, da nestabilnost državnega vodstva manj kot sto dni pred začetkom iger ni dobrodošla. Podobno velja za nezadovoljstvo dela prebivalstva, predvsem tistega, ki je moral zapustiti svoje favele. Verjamem, da bodo Brazilci znali poskrbeti za varnost. Na tej ravni smo z njimi ves čas v stiku, ni pa skrivnost, da bosta z nami potovala tudi dva slovenska policijska specialca.

Zika? Če kdo, potem prav Slovenci glede tega virusa ne smemo biti paranoični. Navsezadnje je slovenski imunološki inštitut prispeval pomembna odkritja in vlil upanje na iskanje trajnejše rešitve. 

Ko govorimo o varnosti, ne moremo mimo stalnega globalnega strahu pred terorističnimi napadi. Lahko ta strah ohromi olimpijski duh?
Olimpijske igre so dogodek, kjer je poligon za ekstremiste zelo velik. Že vse od 11. septembra 2001 in napadov v ZDA je to vprašanje še posebej izpostavljeno. Izdatki za varnost so se posledično enormno povečali. Tudi pred zimskimi igrami leta 2014 v Sočiju se je veliko govorilo o tem, pa se iger spominjamo kot odličnih. Verjamem, da bodo tudi Brazilci poskrbeli za varne igre.

Kaj je Sloveniji prinesel obisk predsednika MOK Thomasa Bacha?

Omenili ste obisk predsednika Thomasa Bacha, ob katerem je bilo veliko fotografskih bliskavic, objemanj in stiskov rok. Je obisk prvega moža mednarodne olimpijske družine Sloveniji prinesel tudi kaj bolj oprijemljivega?
Če bi predsednik Bach želel obiskati vse članice, bi lahko večji del mandata zgolj potoval. Njegov prihod si lahko zato štejemo v čast. To je priznanje našemu športu. Predsednik ga je podkrepil še z izjavo o naši inovativnosti in pohvalil naše športno vedenje v odnosu do strateškega dokumenta Agenda 2020, ki ga je MOK sprejel leta 2014. Njegov obisk gre razumeti tudi v smislu približevanja našega komiteja vrhovom svetovnega športa.

Ob Bachovem obisku smo odprli tudi olimpijski muzej, ki ga je v veliki meri financiral prav MOK. Prejeli smo več kot sto tisoč evrov. Za nameček je predsednik Bach finančno podrl tudi našo akcijo pomoči športnikom iz socialno ogroženih okolij. Na posebni prireditvi je doniral kar dobrih 20 tisoč evrov.

Upam si trditi, da je bila z Bachovim obiskom rahle graje deležna tudi aktualna državna politika. Govorim o odnosu do športa. Ta je zanesljivo najbolj povezovalna družbena dejavnost, ki pa je neposredno iz državnega proračuna deležna vsega 17 milijonov evrov. To je vsega tretjina proračuna nogometnega kluba iz Salzburga.

Omenjena Agenda 2020 izpostavlja tudi finančno transparentnost. V duhu te je Bach pred časom razkril, da stroški njegovega predsedovanja kljub volonterski naravi položaja znašajo 225 tisoč evrov na leto. Koliko pa stane leto predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije? 
Nič evrov.

Kakšne kilometrine ste najbrž vendarle deležni …
Predsednik in preostali člani izvršnega odbora smo popolni volonterji. Edini strošek je službeno vozilo našega pokrovitelja. Ker ga smem za dodatnih 500 kilometrov na mesec uporabljati tudi v zasebne namene, moram plačevati boniteto. V Sloveniji vedno spim doma. Kadar zaradi opravkov, povezanih z mednarodnim komitejem, potujem v tujino, pa stroške krije MOK.

"Šport je naša najbolj povezovalna družbena dejavnost," pravi prvi mož OKS.

Predsednik OKS sta dobrih 16 mesecev. Po zmagi na volilni skupščini nad Zoranom Jankovićem ste dejali, da v športu ni prostora za politične manevre. Je bil prvi del mandata bolj miren kot  predvolilna tekma?
Navzven da, prikrito pa … Dejal bi, da se še vedno čutijo pritiski opcije, ki je bila na volilni skupščini poražena. Ob stikih s predstavniki določenih panožnih zvez se ne morem znebiti občutka o tem, da bi si marsikdo bolj želel Jankovićeve zmage. Odnosi so zaradi tega pogosto prisiljeno ljubeznivi ali pa zelo hladni.

Pred volitvami sem dejal, da komiteja ne bom vodil, če bom zmagal za glas ali dva. Želel sem prepričljivo večino. Zdaj seveda ne razmišljam o tem, kdo je glasoval zame in kdo ne. Skušam biti povezovalen. Morda je tudi zaradi tega polen pod moje noge manj.

V prvem letu smo s sodelavci uresničili 78 odstotkov programa. Manjka preostalih 22 odstotkov, pri čemer bi izpostavil sprejemanje zakona o športu. Tam zamujamo zaradi političnih turbulenc.

Do vašega predsedovanja so bili najbolj kritični predstavniki zvez kolektivnih športov in Smučarske zveze Slovenije. Napovedali so celo ustanovitev zveze velikih zvez. Očitajo vam pretirano naklonjenost manjšim zvezam na račun paradnih konjev slovenskega športa z obrazložitvijo, da gre za (po)plačevanje volilnih glasov. Ste s predstavniki teh zvez našli skupen jezik?
S sodelavci in predstavniki zvez sem se o tem veliko pogovarjal. Vsem sem povedal, da so volitve zaprto poglavje. Vsaj z moje strani. O tem, na kateri strani so bili predstavniki teh zvez na volitvah, ne bom sodil. OKS dela v korist vseh zvez. Trdim, da očitki niso utemeljeni. Navsezadnje je bilo, če se osredotočimo zgolj na infrastrukturo, največ denarja namenjenega prav za kolektivne športe.

Nadalje, sistem odločanja v OKS, po katerem imajo zveze enak status, je bil sprejet že pred mojo izvolitvijo. No, res pa je, da mnogi kandidati za izvršilni odbor, ki prihajajo prav iz teh zvez, niso bili izvoljeni. A to je demokracija. Če Tjaša Andree Prosenc kot predstavnica drsalne zveze za več kot 30 glasov prehiti predsednika Smučarske zveze Slovenije Enza Smrekarja, potem to ni moja krivda. Podobnih primerov je še nekaj. Smučarska jeza na vodstvo OKS je torej neupravičena, predvsem ob opombi, da je OKS 23 let vodil prav – smučar. "Janez Kocijančič me ni nikoli podprl kot kandidata za predsednika OKS."

Za omenjenim "smučarjem" se skriva Janez Kocijančič. Po športnih kuloarjih se je kljub drugačnemu političnemu predznaku dolgo namigovalo, da veljate za njegovega naravnega naslednika, a pred volitvami vas ni podprl. Vas je to presenetilo?
O gospodu Kocijančiču želim govoriti z izbranimi besedami. Vse od leta 2002, ko me je povabil v izvršilni odbor, sva imela korekten odnos. Takrat mi je dejal: "V svoji ekipi moram imeti tudi nekoga, ki prihaja iz desne politične opcije." Hitro sem ga opozoril, da sem že dve leti pred tem izstopil iz Slovenske demokratske stranke. Pred tem, natančneje leta 1986, sem zapustil tudi zvezo komunistov. Obe svoji politični zgodbi sem torej končal razočaran. To sta bili dve moji napaki. Pri obeh sem uvidel, da bi se moral obnašati v nasprotju z mojimi načeli in naravo.

Po dvanajstletnem sodelovanju z gospodom Kocijančičem, ko je bil on predsednik, jaz pa član izvršnega odbora in v dveh mandatih podpredsednik, se je v športnih krogih res ustvaril občutek, da sem po strokovni plati primeren naslednik. Te ideje gospod Kocijančič ni nikoli javno podprl. Morda tudi zaradi tega, ker sem vsaj v interni komunikaciji kdaj nasprotoval njegovim idejam. Na nasprotnih straneh sva se znašla predvsem v zadnjem letu, ko sem vztrajal, da morajo biti vodje delegacij na velika tekmovanja nekdanji športniki, on pa je podpiral politične in gospodarske funkcionarje.

Vseeno sem zadovoljen, da smo uspešno in brez večjih pretresov prestali zamenjavo na vodstvu OKS. Pri tem ne skrivam, da je bilo treba določene stvari tudi odpraviti. Zagovarjam predvsem tezo, da je treba graditi na temeljih našega znanja. Komite zaposluje 28 oseb, zato ni potrebe za takšne in drugačne pogodbe.

Ali to pomeni, da ste zaprli vrata številnim zunanjim izvajalcem?
Določeni izvajalci so bili morda kdaj v preteklosti potrebni. Kot stalni prav gotovo ne. Predvsem pa smo v času, ko je treba varčevati. Hitro se je bilo treba odločiti, kaj potrebujemo in česa ne. Pravilo je preprosto: kar lahko storimo sami, bomo sami tudi storili.