Roglič: Pogačar ali jaz? Naj trajajo sladke skrbi.

Tudi ob našem drugem obisku dirkališča Fuji je bil vrh istoimenske 3.776 metrov visoke gore zavit v debel oblačni oklep. Toda na stezi in bližnjih cestah v skupni dolžini 44,2 kilometra se je v dobrih 55 minutah Primožu Rogliču nebo vendarle zjasnilo. Še več, pogled mu je po nadzemeljski vožnji na čas, v kateri je s povprečno hitrostjo 48 km/h vse tekmece ugnal za več kot minuto, segel do Olimpa.

Potem ko je lani v predzadnji etapi slekel rumeno majico Dirke po Franciji, letos pa je status osmoljenca potrdil z novimi padci na Touru, ki so posledice pustili tudi v Tokiu, je v drugem cestnem kolesarskem dejanju slavil zmago svoje kariere. Primož Roglič, olimpijski prvak. "Da, lepo se sliši. Užival bom ob tem," pravi 31-letni zasavski olimpionik, ki je kot otrok o Zdravljici na OI sanjal v smučarski skokih.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Tudi zaradi tega je ostal zvest svoji tradiciji. Ko se je iz boksov, kjer so pred leti hrumeli motorji formule 1, sprehodil do podelitvenega prostora na sredini cestišča, je na oder skočil in pristal v telemarku. Tako kot je zmage proslavljal na vseh preostalih dirkah. "Zdaj je trud poplačan. Res je, sprva sem meril na kolajno v skokih. O kolesarstvu kajpak nisem razmišljal. Letos sem bil dobro pripravljen, pa kaj veliko nisem mogel pokazati. Zdaj mi je vendarle uspelo," se je svoje prve kariere spomnil slovenski junak dneva.

Na dan tekme je bilo ključno vprašanje njegovega zdravja. "Če bi vedel, da so padci s Toura pustili takšne posledice, niti ne bi pripotoval v Tokio. Doma je bilo vse OK. Na cestni dirki pa so se težave pojavile že kmalu po štartu. 'Sem se res zaradi tega podal na Japonsko?' sem se spraševal. Na srečo so že predvčerajšnjim bolečine začele popuščati. Srečen sem, ko lahko dirkam brez bolečin," o jutranjih občutkih pripoveduje Rogla, ki je kmalu po štartu pokazal, da je znova pravi. Iz kilometra v kilometer je povečeval prednost. Na koncu je brzel na dirkališki stezi. Celo tako hitro, da ni povsem natančno vedel, kje je cilj.

"Res nora zgodba. Po vsem tem, kar se mi je dogajalo. Presrečen sem. Vem pa, da marsikaj dolgujem tudi drugim. Izpostavil bi ženo in starše. Pogosto jim ni lahko. A za njih sem vedno Primož," je proti domovini, kamor se podaja že jutri, pogledal olimpijski prvak v kronometru, ki je tako dopolnil svojo zbirko uspehov, v kateri so tudi srebro s svetovnega prvenstva, dve zmagi na Dirki po Španiji ter skupno drugo in tretje mesto na Touru in Giru.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Zlata olimpijska kolajna ali Tour de France? "Kaj je več, kaj je manj … Večno nehvaležna tema. Ni prijetno ali pošteno ocenjevati. V tem trenutku uživam v tem, da sem olimpijski prvak. Želim uživati v tej zlati kolajni, v teh trenutkih. To mi bo ostalo za vedno," odgovarja četrti Slovenec s kolajno na teh OI, drugi, ki je prisluhnil Zdravljici. Med poslušanjem je razmišljal predvsem o odrekanju in prehojeni poti. "O tem sem razmišljal že med vožnjo. Zakaj? Šlo mi je … Lepo je bilo. Vozil sem brez bolečin. Ni bilo nepotrebnih težav. Končno sem tudi jaz dobil nekaj," pravi.

Tadej Pogačar, Benjamin Savšek, Tina Trstenjak. In zdaj Primož Roglič. Slovenski olimpijski pravljici v Tokiu ni videti konca. "Vse predhodne kolajne so me dodatno motivirale. Gledal sem preostale slovenske športnike, kako stojijo na stopničkah. Posebna čast. Drug drugega potiskamo naprej. To je lepo," je dejal in se dotaknil tudi rivalstva s Pogačarjem, ki v marsikaterem slovenskem navijaškem diskurzu že prehaja v svojevrsten antagonizem. "Ko dirkava, želiva zmagati. Tu ni skrivnosti. Kdo naj zmaga? Za Slovenijo so to sladke skrbi. Naj trajajo," se je nasmehnil in potrdil, da ga bomo letos še spremljali. Tudi na Vuelti.

Sportal Roglič osvojil zlato medaljo, Jorgić obstal v četrtfinalu, Kauzer hiter

Sportal "Nauk zgodbe: če ti življenje nastavi poleno pod nogo in padeš ..."

Sportal Đoković nadaljuje pohod do tako želenega zlata