Luka Dončić
Nedelja, 25. 7. 2021, 9.38
2 leti, 9 mesecev
INTERVJU: ALEKSANDER SEKULIČ, selektor
Na takšno druščino naletiš enkrat v življenju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,32
Pred ponedeljkovo zgodovinsko prvo tekmo slovenske košarkarske reprezentance na OI v Tokiu proti Argentini smo se s selektorjem Aleksandrom Sekulićem pogovarjali o prvih olimpijskih vtisih, južnoameriškem tekmecu, prvem zvezdniku izbrane vrste ...
Septembra bo minilo 33 let od trenutka, ko je Jure Zdovc v družbi Dražena Petrovića, Tonija Kukoča, Vlada Divca in ostalih velikih mojstrov modrega sanskega moštva nekdanje skupne države v Seulu okrog vratu prejel srebrno olimpijsko kolajno in kot zadnji slovenski košarkar (če ne štejemo Gegorja Fučke, ki imel italijanski športni potni list) nastopil na olimpijski igrah. Vsi aktualni slovenski košarkarski reprezentanti so rojeni po tem trenutku. Večina tudi po tem, ko je prav Zdovc v kvalifikacijah za Barcelono 1992 zgrešil odločilni met za zgodovinski prvi nastop Slovenije na olimpijskih igrah. Dolgoletno čakanje se bo končalo v ponedeljek ob 6.40 po slovenskem času, ko se bo izbrana vrsta selektorja Aleksandra Sekulića v prvem krogu olimpijskega turnirja v dvorani Saitama pomerila s svetovnimi podprvaki Argentinci.
Kar malce presenetljivo je, da je prav Sekulić tisti selektor, ki bo deležen te zgodovinske časti. V zavest spremljevalcev košarkarskega dogajanja se je namreč ta odlično strokovno podkovani Ljubljančan vtisnil kot "večni pomočnik". Pri krepitvi javne podobe in avtoritete mu s postopkom izbiranja niso prav veliko pomagali niti pri Košarkarski zvezi Slovenije, saj so javno snubili Dimitrios Itoudis in Xavija Pascuala, na seznamu želja pa sta bila celo Aleksandar Đorđević in Željko Obradović, po vseh "košaricah" pa so izbrali tistega, ki je potrpežljivo čakal.
A je Sekulić, ki je reprezentanco vodil že na štirih kvalifikacijskih tekmah za EuroBasket 2022, v Kaunasu v začetku meseca z odliko opravil selektorsko maturo. "Sekula, Sekula," je odmevalo iz slovenske slačilnice po odločilni zmagi nad Litvo in uvrstitvi na OI. Kot dokaz spoštovanja, ki ga kapetan Edo Murić, prvi zvezdnik Luka Dončić in soigralci gojijo do njega. In prav dejstvo, da so ga LD 77 pripoznali kot strokovnega šefa daje njegovi trenerski karieri, ki je bila večinoma obarvana z vlogo pomočnika, dodatno dimenzijo.
Kako daleč seže vaš olimpijski spomin?
Verjetno v leto 1988. Vedno so me pritegnili predvsem televizijski prenosi atletskih in košarkarskih tekem.
Zdaj ste sami del tega globalnega spektakla. Čutite, da gre za drugačno tekmovanje?
Seveda. Že bivanje v olimpijski vasi, v kateri je več kot deset tisoč športnikov, trenerjev, fizioterapevtov, zdravnikov in drugega osebja, je nekaj posebnega. Čutijo se sicer strogi covidni ukrepi. Kljub vsemu je mogoče zaobjeti ta olimpijski duh. Tudi sistem tekmovanja je drugačen kot na ostalih svetovnih in evropskih prvenstvih. Je bolj prijazen do tekmovalcev in trenerjev.
Udeležili ste se tudi otvoritvene slovesnosti …
Vsak športnik sanja o tem, da bi nastopil na olimpijskih igrah. Ne skrivam, da sem tudi sam želel biti del tega dogajanja. Sanjal pa sem tudi o sodelovanju v mimohodu držav udeleženk. Zato sem seveda izkoristil priložnost.
Zanimivo je bilo videti posnetke s slovenskega avtobusa, ki je vas je peljal do olimpijskega štadiona. Kot razrednik ste sedeli v prvih vrstah, v zadnjih pa so košarkarji razposajeno prepevali. Kakšno je sporočilo te sproščenosti?
Ta sproščenost in enotnost sta elementa, ki sta nas ob igralski kakovosti pripeljala do nastopa na olimpijskih iger v Tokiu. To izjemno vzdušje se čuti na vsakem koraku. Ko se fantje zabavajo, se zabavajo. A ko igrajo, igrajo zares. Drug za drugega.
Več kot enoletno iskanje selektorja, med katerim so pri KZS javno govorili o tujih favoritih, nato pa izbrali vas, je mogoče razumeti kot signal, da niste bili prva izbira. Čutite, da se je vaša javna podoba po uspehu v Kaunasu in dejstvu, da ste Slovenijo popeljali na OI, spremenila?
Drži, da sem se kot selektor podpisal pod uvrstitev na olimpijske igre. O tem, ali sem bil druga ali tretja možnost, niti ne razmišljam. Enostavno, vodstvo Košarkarske zveze Slovenije dela po najboljših močeh in v interesu naše košarke. Končalo se je, kot se je. Naključje ali ne, ne želim se spuščati v te debate.
Ste hitro začutili, da vam je tudi Luka Dončić kot prvi zvezdnik izkazal zaupanje in se vam podredil?
Gre za vzajemno zaupanje. V čast mi je, da sem lahko trener te reprezentance. Gre za skupino fantov, ki je, milo rečeno, fantastična. Vzdušje in kemija sta na zelo visoki ravni. Užitek jih je gledati na treningih, tekmah, pa tudi v prostem času. Takšno druščino srečaš enkrat v življenju. Za nameček je na čelu te skupine Dončić. Vemo, kaj vse je že dosegel, pa šteje komaj 22 let.
Dotaknimo se še tekmovalnega dela. Argentina?
Smo na olimpijskih igrah, med najboljšimi. Prvi tekmec je svetovni prvak in že nosilec zlate olimpijske kolajne. Gre za reprezentanco z izkušnjami in kakovostjo, za nameček pa še z južnoameriškim temperamentom. Argentinci vedo, kako igrati takšne tekme. Ponedeljkove tekme se bo treba lotiti pametno. Zmanjšati moramo njihove prednosti in napadati njihove slabosti. Izpostavil bi dve imeni. Facundo Campazzo in Luis Scola. Prvi je motor ekipe, drugi neke vrste oče. Sta ključna, a še zdaleč ne edina.
Kaj pa Slovenija?
Naša prednost je, da igramo kolektivno. Igralci se zavedajo, kdo je naš prvi kreator. Vedo, da morajo spremljati igro. Če bo žoga krožila tako, kot je, obenem pa bo tudi obramba požrtvovalna, je lahko to ključ do uspeha.
Bi upali napovedati, kdo bo Dončićev čuvaj?
Verjetno Gabriel Deck. Staviti pa ne bi upal.
Da je Mike Tobey zadetek v polno, je bilo mogoče videti že na pripravljalni tekmi s Hrvaško v Stožicah, ko sta se z Dončićem po dveh treningih ujela in delovala kot dolgoletna soigralca. Na kakšen način pa se je v ekipo vklopil zunaj dvorane?
Pri izbiri naturaliziranega igralca smo imeli res srečno roko. Igralska povezanost, o kateri govorite, je dokaz veličine igralca. Mike je velik igralec, predvsem pa je pred njim še svetla košarkarska prihodnost. Gre za košarkarja v vzponu, a vseeno že z vidno igralsko kakovostjo. Poleg tega pa se je odlično vklopil v točno to skupino fantov.
Kako dobro poznate Japonce in Špance?
Že dokaj dobro. Pomočniki se ukvarjajo z njimi. Japonci, naš drugi nasprotnik, bodo trd oreh. Gre za borbeno zasedbo, ki ima tudi dva igralca iz lige NBA. Španija? O njih ne gre izgubljati besed. Lepo bo videti bitko aktualni svetovnih in celinskih prvakov. A počakajmo … Najprej Argentina!
