Primož Roglič
Tadej Pogačar
Nedelja, 25. 7. 2021, 4.00
3 leta, 3 mesece
OB OLIMPIJSKI PROGI
Ko Pogačar in Roglič razdelita celo Japonce
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,15
5
Primož Roglič in Tadej Pogačar: slovenska kolesarska zvezdnika imata navijače tudi na Japonskem.
Bronasto kolajno Tadeja Pogačarja, ki je predstavljala sanjski začetek olimpijskih iger za slovensko reprezentanco v Tokiu, nadaljevanje izjemnega niza 22-letnika s Klanca pri Komendi ter obenem tudi novi mejnik v zgodovini slovenskega kolesarstva, je goreče pozdravila japonska družina. Z nekoliko stisnjenimi zobmi pa jo je s ploskanjem pospremila tudi domačinka, sicer zaprisežena navijačica Primoža Rogliča in slovenskih smučarskih skakalcev.
"Pogacar? Pogacar, zelo dobro, zelo dobro," je dobri dve uri pred zaključkom moške ceste preizkušnje poudarjal starejši Japonec, ki se je z družino namestil na enem od križišč, slabih deset kilometrov pred dirkaško stezo Fudži. Tam je lahko dvakrat spremljal kolesarsko karavano, ki je bila tedaj razdeljena še na skupino ubežnikov in glavnino, na čelu katere je oster ritem narekoval Jan Tratnik in s tem še pred zadnjim vzponom posredno koval zgodovinsko bronasto kolajno Tadeja Pogačarja.
Na tem križišču si je bazo postavila tudi skupina domačinov s tradicionalnimi bobni, ki so usklajeno in udarno spremljali kolesarje. Manj spretni so bili tam organizatorji, ki so, tudi po tem, ko je kolesarska karavana drugič zapeljala mimo, vztrajali pri zapori ceste. To je dodobra razjezilo potnike na bližnjih avtobusih, ki so čakali na nadaljevanje poti. V prvem so bili tehnično osebje in drugi spremljevalci posameznih ekip, v drugem pa kolesarji, ki so predčasno končali z nastopom.
Yoeri Havik in Elchin Asadov sta se takole "borila", da bi se avtobus s kolesarji, ki so odstopili, le prebil do cilja.
Ob popolni zmedi sta z avtobusa izstopila Yoeri Havik in Elchin Asadov ter sicer prijazne, a neomajne policiste in redarje prepričevala o nesmiselnosti čakanja. Ko jima je po približno petnajstih minutah le uspelo "prebiti" zaporo ter se napotiti proti parkiriščem ob cilju, se je dirka že prevešala v odločilni del.
Igre brez navijačev. Res?!
Na velikih ekranih ob ciljni ravnini je napad poznejšega zmagovalca Richarda Carapaza spremljalo tudi dobrih 4.500 gledalcev. Razlog, zakaj so bili lahko na mogočnih tribunah dirkaškega središča, na katerem je sicer prostora za kar 100 tisoč navijačev, gre iskat v različnih stopnjah epidemioloških ukrepov. Medtem ko so gledalci v strogem središču Tokia prepovedani, pa so ukrepi v sosednji prefekturi vendarle nekoliko milejši.
Ko je tako olimpijski prvak iz Ekvadorja z dvignjenimi rokami po šestih urah garanja prečkal ciljno črto, je bil deležen aplavza in vzklikov. Podobno velja za Belgijca Wouta van Aerta in Tadeja Pogačarja, ki sta si minuto pozneje v šprintu razdelila srebro in bron.
Dirko, ki je postregla z vsem, kar lahko ponudi kolesarstvo, obenem pa z zahtevnostjo in selektivnostjo v zahtevnih pogojih zmanjšala možnost senzacije, zato pa nagradila izkazano kakovost in raznolikost, sta po šestih urah končala v objemu. "Gojiva medsebojno spoštovanje. Kot bi nama bilo vseeno, kdo bo drugi in kdo tretji," je dejal Pogi.
Pogačarjevi japonski navijači
Eno za Pogačarja …
Pozneje nam je ob podelitvi kolajn, ko se je malo pred 19. uro že nočilo, v oko in uho padlo veliko navdušenje štiričlanske japonske družine. Oče Hijuži, ki je v rokah držal slovensko zastavo, se je hitel opravičevati, da mu gre angleščina stežka z jezika. Pojasnil pa je, da sta žena in hčerka veliki navijačici Tadeja Pogačarja. "Poglejte, kako skače," se je zasmejal naš sogovornik in pokazal na navdušenega otroka v rumeni majici z logotipom Tour de France.
Enako majico je nosila tudi žena. Obe pa sta ponavljali: "Pogačar, Pogačar!" Bolj natančne zgodbe, zakaj se jima je tako vtisnil v srce, nista ponudili. Prav gotovo pa družini ni ušlo dejstvo, da je njihov ljubljenec v manj kot enem letu kar dvakrat osvojil Dirko po Franciji in se zdaj okitil še z olimpijskim bronom ter s tem na seznam slovenskih športov z olimpijskim odličjem dodal še kolesarstvo.
"Tour je pač Tour. Olimpijske igre pa … Ne vem, vedno sem imel občutek, da je to nekaj nedosegljivega. Nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj sploh stal na olimpijskem štartu. Zdaj pa imam kolajno. Neverjetno," se je zgodovinskega trenutka zavedal Pogi.
… drugi za Rogliča
Le lučaj stran pa je za visoko ograjo proti mešani coni, kjer kolesarji prve vtise delijo z novinarji, na svojega ljubljenca čakala Rjoko Tanguči, prav tako iz Tokia. Tudi ona s slovensko zastavo, za nameček pa oblečena v kolesarski dres slovenske reprezentance in navijaško čepico Primoža Rogliča. "Obožujem smučarske skoke in kolesarstvo, zato je naravno, da je moj najljubši športnik. No, sicer pa navijam za vse slovenske kolesarje. Vesela sem Pogačarjevega brona," je dejala.
"Čeprav ga osebno še nisem spoznala, pa verjamem, da je izjemna osebnost. Je srčen in nepopustljiv. Zaradi tega sem si dala izdelati obesek s podobo smučarskega skakalca. Ni pa edini, za katerega navijam. Pred leti sem bila v Saporu na tekmi smučarjev skakalcev. Takrat sem navijala za Petra Prevca," je dejala Japonka ter pokazala na slovensko zastavo s podpisom nekdanjega zmagovalca skupnega seštevka svetovnega pokala.
Dirkališče Fudži bo z bronastimi črkami vpisano v zgodovino slovenskega kolesarstva.
Prvi v ZAE, drugi na kronometer
Naši japonski sogovorniki kljub veliki želji niso dočakali trenutka srečanja s slovenskima kolesarjema. Deloma zaradi tega, ker sta bila zaposlena z novinarji, še bolj pa zaradi jasno postavljene ločnice med športniki in gledalci, ki je na igrah v Tokiu še posebej izrazita. Vsi so nam sicer zagotovili, da se bodo poskušali prebiti tudi na kakšno dirko v Evropi.
Medtem ko Pogačar že danes zapušča Tokio in se bo po postanku v Združenih arabskih emiratih, kjer ga pričakujejo vse od zmage na Touru, vrnil v Slovenijo, pa Rogliča prihodnjo sredo, podobno kot že pred petimi leti v Riu de Janeiru, čaka še nastop v kronometru. Vsaj tako je zatrdil selektor Andrej Hauptman, medtem ko dvakratni zmagovalec Vuelte ni deloval tako zelo prepričano. Pravi namreč, da je olimpijska tekma odprla nekaj francoskih ran.
"Kot kaže, najhujši napori odkrivajo te težave. Že na začetku so me mučili hudi krči. Res ni bilo prijetno kolesariti. Na srečo sprva tempo ni bil prehud, tako da sem se lahko malce raztezal. Pravzaprav sem lahko vesel, da sem olimpijsko dirko sploh končal," je dejal Roglič.
5