Nedelja, 8. 8. 2021, 7.55
2 leti, 8 mesecev
POGLED S TRIBUNE
Kako smo se vrnili v preteklost in bili srečni
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,04
4
Zveni kot ena najbolj obrabljenih fraz, toda slovenski šport je vnovič pokazal in potrdil, kakšno povezovalno moč ima. Tokrat v času velike večplastne razdvojenosti in svojevrstne naveličanosti nove stvarnosti, za katero se zdi, da se njen cilj še kar odmika.
Video - Slovenija je živela s košarkarji
Verjetno se še vsi spominjamo lanskega decembra in kar malce zavestno naivnega pričakovanja o tem, kako se bomo ob vstopu v novo leto poslovili od žive nočne more, ki jo je prineslo leto 2020. Ali pa spletnih šal o letu, ki se nikoli ne konča. Kot nam ne bi bilo dovolj, smo se še enkrat vrnili v leto 2020, za katero smo v prazničnem decembru enotno poudarjali, da ga bomo skušali kar se da hitro pozabiti. Olimpijske igre so namreč nosile letnico 2020. V prvi vrsti zaradi vsega gradiva in spominkov, ki so bili natisnjeni z oznako Tokio 2020.
Toda verjetno Primožu Rogliču čez 30 let ne bo treba pojasnjevati, kako je do zlate kolajne z letnico 2020 prišel leta 2021. Ali pa Tadeju Pogačarju, da je manj kot en teden po zmagi na Touru 2021 osvojil še olimpijski bron. Tudi za Janjo Garnbret, ki se je v zgodovino športa zapisala kot prva olimpijska zmagovalka v športnem plezanju, je zlati lesk pomembnejši od igre letnic. Enako velja za zlatega Benjamina Savška in srebrno Tino Trstenjak, ki sta potrdila kontinuirano dobro delo v dveh tradicionalno močno slovenskih olimpijskih športih.
Vsi omenjeni bodo z leti bržčas pozabili na zahtevno spremembo strategije priprav, ko je postalo jasno, da so se igre zamaknile za eno leto. Kot tudi na vse ukrepe, ki so jih spremljali ob odhodu v Tokio in med bivanjem v mehurčku japonske prestolnice. Te smo dodobra spoznali tudi novinarji, za katere poročanje z največjega športnega tekmovanja, ki je vedno velik privilegij, še nikoli ni bilo tako zahtevno.
Ob izjemnih rezultatih slovenskih športnikov, ki so kljub eni najmanjših odprav v zgodovini poskrbeli za rezultatsko najbolj uspešno in mednarodno daleč najbolj odmevno udeležbo doslej, prav tako ne bo nikjer pisalo, da so mogočne tribune velike večine objektov večinoma samevale. Da ni bilo pravega olimpijskega vzdušja, da več kot 14-milijonsko mesto niti ni moglo dihati z dogodkom, da so bile to povsem rezultatsko in televizijsko naravnane igre …
Prav pa bi bilo, da bi bilo zabeleženo, kakšen vpliv je imel festival slovenskih uspehov v Tokiu na vzdušje v državi. Slike iz slovenskih mest in utrip na družbenih omrežjih, kjer je sicer v "običajnih časih" slovenska pohvala prej izjema kot pravilo, vulgarnost in diskreditacija pa temeljno vodilo, pričajo o tem, kako je športu vnovič uspelo združiti ljudi ter postaviti skupni imenovalec polom in množicam, ki so si vse dlje.
Izjemni rezultati resda ne bodo nikomur odpravili zdravstvenih težav, mu izboljšali finančnega stanja, rešili stanovanjske problematike ali pa mu ob pogledu na določeno temo sneli plašnic. A priznajmo, dobro dene. Dobro dene, ko Roglič po vsej tekmovalni kalvariji kot za stavo niza najboljše vmesne čase, ko Garnbretova tudi za oko nekoga, ki prvič spremlja plezanje, deluje nadčloveško, ko Luka Dončić na edinstven način polni koš svetovnih prvakov ter ob unikatni vpetosti v kolektiv sporoča, da je mogoče prav vse, ali pa ko se zgodbe ljudi, katerih življenje je prežeto s trdim delom, končajo na zmagovalnem odru ali tik pod njim.
Za prav posebej navdihujočo zgodbo so poskrbeli prav slednji – košarkarji. Njihova pot od kvalifikacij do samega zaključnega olimpijskega turnirja se je, resda brez tako želene kolajne, prav gotovo dotaknila največ Slovencev. Ekipni športi imajo pač še toliko večjo moč, bolj izrazit čustven naboj in čvrstejše elemente za preslikavo na družbeno raven. Pred tekmo za tretje mesto smo zapisali, da bo Dončića in soigralce po dveh porazih težko prepričati, da je tudi "lesena" kolajna uspeh. Pa smo se vsaj malce zmotili. Jasno, rojeni zmagovalci se nikoli ne bodo sprijaznili z dvema porazoma. So pa hitro uvideli širše razsežnosti zgodbe. Videli so pot in spoznali, kaj so z dolgim poletjem podarili Slovencem.
Podobno naivno, kot je bilo tistega decembra 2020 pričakovati, da bo čez nekaj ur vse drugače, je zdaj utopično razmišljati o tem, da bi ta kohezivni trenutek in pozitivni naboj trajala. Toda dokler še nista povsem usahnila, si velja te trenutke vtisniti v spomin, jih razumeti kot motiv in navdih ali celo vodilo, se zavedati razsežnosti dosežkov, razumeti, kaj vse so v uspeh vložili športniki, in vnovič opozoriti, kako skromen je pri vseh vladah prispevek športu.
Ciljna črta je prečkana. Ogenj je ugasnil. Čas je za vrnitev iz preteklosti. V sedanjost, predvsem v upanju na – boljšo prihodnost.
4