Zlatko Zahović si je zabil grd avtogol

• Zahović po novem neuspehu prestopil meje dobrega okusa

Zlatko Zahović je pameten človek, to je dokazal že večkrat. Tudi s tem, ko vseskozi zapira vrata zasebnega življenja. Njegove družine niste videvali na naslovnicah različnih rumenih revij in v zabavnih televizijskih oddajah, ko je gole v majicah velikih evropskih klubov zabijal na pomembnih nogometnih štadionih po svetu. Njegove žene in hčere ne videvate niti zdaj, ko je uspešen nogometni funkcionar.

Njegovega sina Luko Zahovića seveda poznate, saj je nogometaš in igra za njegov Maribor. Toda tudi ta v zadnjih dneh nesrečni mladenič, ki zdaj ugotavlja, da je doma in z veliko očetovo senco za sabo vedno najtežje (o tem kdaj drugič), ne daje vtisa, da se ob nastopanju v javnosti ne bi znašel. Prej nasprotno. Ob pojavljanju v medijih in tudi drugje nastopa zelo pametno in ravno dovolj.

"Učil sem se od drugih, ki so pametnejši," nam je pred leti dejal njegov oče in dal jasno vedeti, da strogo loči profesionalno in zasebno življenje, katerega ključe strogo skriva.

Ravno zaradi tega je povsem nerazumljivo, da je na zadnji novinarski konferenci v obračunavanju z enim izmed novinarjev na dan javno privlekel njegovo najbolj osebno in žalostno zgodbo. Nedavno tragično izgubo očeta. In to na zelo neprimeren način.

Prepričan sem, da mu je ne privošči. Želim verjeti, da mu je za novinarjevo družinsko tragedijo res iskreno žal.

Verjamem, da so povsem neprimerne besede le velik spodrsljaj in predvsem posledica obnašanja, ki se je v Maribor naselilo že pred časom. Nedotakljivosti, ki se pokaže vsakič ob slabih in včasih tudi dobrih časih, ko vsi pač ne vidijo enake slike, kot jo vidijo na Mladinski ulici 29 v Mariboru. Vsi domači in evropski podvigi so vzrok, zaradi katerega se zdaj oče Zahović gleda v ogledalu in je zaslepljen s svojimi uspehi.

Ker če ne bi bil, potem bi vedel, da si tudi on z vsem svojim statusom, z vso svojo slavo, z vsemi svojimi 35 goli za Slovenijo, z vsemi sedmimi naslovi državnega in štirimi pokalnega prvaka, ob dveh ligah prvakov in dveh ligah Europa, ki jih je prinesel v Maribor, če malce razširimo njegov znameniti govor po zadnjem treningu v Seogwipoju leta 2002, po katerem je moral pospraviti kovčke in zapustiti svetovno prvenstvo v Južni Koreji, česa takega ne bi smel privoščiti.

Po vseh golih in uspehih, ki jih je dosegel kot igralec in funkcionar. Po vseh trenutkih v garderobah največjih evropskih štadionov, ki jih je delil z velikani svetovnega nogometa, in izkušnjah, na katere rad opozori, bi to moral vedeti. Očitno ni vedel.

Le kdo ve, zakaj. (Sarkazem ste, upam, prepoznali.)

Duh Srečka Katanca je pred 16 leti pobegnil, ker je nekdo izgubil ključe v nogometnem svetu tako zelo nedotakljive garderobe. Duh Agima Ibraimija pred manj kot letom prav tako. Oboje se je zgodilo za štirimi stenami.

Zdaj je ključe izgubil on. Na prostem. In to na najbolj spolzkem terenu, na katerem v dneh tragedij, kot je bila nedavna Davideja Astorija v Firencah, v nogometnem svetu kot po pravilu govorijo o tem, kako je šport v takšnih trenutkih najmanj pomemben.

Zato je izkoriščanje tako boleče in za nameček nedavne življenjske izkušnje za besedno obračunavanje z nekom, ki pred tabo po nogometni tekmi sedi samo zato, ker si ti prišel tja, da te sprašuje, za tako izpostavljenega in pomembnega človeka v našem nogometnem prostoru grd avtogol. V prvi vrsti ga je zabil samemu sebi, potem pa tudi slovenskemu nogometu.

Zaradi tega bi pričakovali najmanj opravičilo, če ne celo kaj več. Toda močno dvomim, da bomo odstop iz moralnih razlogov dočakali. V današnji družbi, v Sloveniji se v teh dneh tako morda zdi še toliko bolj, odstopamo večinoma takrat, ko so v ozadju kakšni drugačni, skriti načrti.

Pa še tole je res. Če bi zdaj odšel, bi bilo verjetno drugače, kot je bilo dramatičnega poletja 2013. Po le petih točkah v petih spomladanskih krogih, le točki na zadnjih treh tekmah v Ljudskem vrtu in z Olimpijo visoko nad njimi Mariborčani ne bi več tako odločno pokazali palca gor. Vrnitve morda ne bi bilo več.

Škoda bi ga bilo. Je nesporni slovenski nogometni velikan, morda celo največji med vsemi. Toda velik nogometaš ni vedno tudi velik človek in seveda obratno.