Skromni Španec, ki divja po Sloveniji z zelenim ferrarijem

Profesionalna nogometna kariera Alberta Riere:

Ko je prejšnji mesec odšel Robert Prosinečki, ljubljenec navijačev Olimpije, se je na nepriljubljeno vodstvo zmajev zlilo ogromno gneva. V tako kaotičnih razmerah si ne bi upal kar vsak prilastiti trenerskega stolčka. Nato pa je Olimpija presenetila z izborom. V Stožice je prišel 40-letni Albert Riera, veliko nogometno ime, ki jih v zadnjih letih v 1. SNL ne manjka. Ni se ustrašil stresnih okoliščin, niti se noče obremenjevati s spori ali nesoglasji, o katerih pravzaprav ne ve kaj veliko.

Slabi energiji, ki jo širijo navijači Olimpije, ko nanese beseda o nestrinjanju s potezami kluba na čelu s predsednikom Adamom Deliusom in direktorjem Igorjem Barišićem, se vztrajno izmika. Želi razmišljati le o tem, kar zna. Kar je njegovo področje. In njegova naloga. Ta pa mu je, kar nam je priznal v iskrenem in kratkočasnem pogovoru, kristalno jasna. V Slovenijo ni prišel niti po slavo niti po denar. Tega ima že v izobilju. Naprej ga ženeta trenerska strast, lakota po uspehu, dokazovanju, učenju iz napak.

Ocenil je, da je napočil trenutek, ko lahko postane samostojni trener. In ko je prišel klic iz Ljubljane, ni okleval. Rade volje se je odzval, ne nazadnje je Slovenijo dobro spoznal še kot igralec. Po dobrem mesecu, v katerem se je dogajalo marsikaj, mu ni žal. Vesel in ponosen je na vse, kar je dosegel. Čeprav se v klubu nista cedila med in mleko, je z igralci v ekspresno kratkem obdobju vzpostavil izjemen stik. Najbolj ga veseli postopno napredovanje, užitek na zelenici. Tega pričakuje tudi v nedeljo, ko nestrpno čaka največjo tekmo, odkar je trener Olimpije.

Na gostovanje v Maribor se odpravlja po zmago, tekmeca pa želi presenetiti. Tako kot je slovensko javnost, ko so mu napovedovali vse drugo, kar je pozneje dosegel z Olimpijo. Pri tem pa ga odlikuje še ena vrlina, ki je nismo vajeni pri takšnem nogometnem imenu svetovnega kova. Ob vsem, kar se dogaja z Olimpijo, ostaja skromen, niti si noče pripisovati pretiranih zaslug. Še več, intervju se je začel s protivprašanjem, ki nam ga je namenil, ko smo klepetali na stadionu v Stožicah.

Na uvodnih sedmih tekmah je z Olimpijo vknjižil pet zmag, enkrat je remiziral, enkrat pa ostal praznih rok. Ravno na evropskem gostovanju v Romuniji, ki je bilo usodno za zmaje, po dvoboju pa ni manjkalo upravičenih kritik na sojenje s strani ljubljanskega kluba. Foto: Grega Valančič/Sportida

Je resnično potrebno, da se pogovarjamo o meni?

Seveda. Ste trener Olimpije, ste znano ime svetovnega nogometa in ne nazadnje dosegate imenitne rezultate. In pred vrati je večni derbi. Navijače zagotovo zanimata vaša zgodba, vaše razmišljanje.

A vseeno … V tej zgodbi so najpomembnejši igralci. Oni so glavni, ne pa jaz, trener. Je bilo pa drugače, ko sem bil še mlajši. Ko sem še igral nogomet, mi je bilo zelo všeč, če se je govorilo o meni, ne pa o trenerju (smeh, op. p.). Po eni strani razumem, da smo trenerji pomemben del ekipe, a se moramo vendarle zavedati, da so igralci še bistveno bolj. Njihove zasluge za dosežke so največje.

V karieri ste igrali za številne klubske velikane kot tudi za špansko reprezentanco, trenersko kariero pa ste v zadnjih letih gradili pri Galatasarayju. Kako se je sploh zgodilo, da ste se iz tako velikega kluba v Turčiji preselili v Ljubljano?

Bilo je preprosto. Olimpija je navezala stik z menoj v najbolj posrečenem trenutku. Očitno je imela dobre informacije in vedela, da sem takrat že končal z Galatasarayjem. V Istanbulu sem dve leti zapored opravljal vlogo pomočnika trenerja. Ko pa je poleti prišel novi trener (Turek Okan Buruk, op. p.), je v klub pripeljal svoje ljudi. Povabil me je, da bi se pridružil strokovnemu štabu, a sem se zahvalil za ponudbo. Ni mi bilo do tega. Začutil sem, kako je napočil pravšnji trenutek, da postanem samostojni trener. Dolgo sem čakal na ta notranji klic. Ko sem ga dočakal, sem natanko vedel, kaj storiti.

Kot nogometaš je največ časa, kar tri sezone zapored, v tujini preživel pri turškem velikanu Galatasarayju. K njemu se je vrnil leta 2020 v novi vlogi, kot pomočnik trenerja, in začel nabirati nove izkušnje. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Postali ste trener Olimpije in tudi zaradi kaotičnih dogodkov ob svoji prvi novinarski konferenci poskrbeli, da se je ljubljanski klub omenjalo tudi v tujini. Kdaj pa ste v Turčiji prepoznali, da je napočil pravšnji trenutek za samostojno pot?

O tem mi je veliko govoril kolega Mikel Arteta (zdajšnji trener Arsenala, op. p.). Najprej je tri leta pomagal Pepu Guardioli, šele nato se je odpravil na samostojno pot. Vedno mi je poudarjal, kako bom sam pri sebi začutil, kdaj bom pripravljen za samostojnega trenerja. Opozarjal me je, da lahko to čakanje traja vrsto let. Morda eno, morda tudi pet let.

In res. Po svoji drugi sezoni pri Galatasarayju sem prvič začutil ogromno željo, da bi postal glavni trener. Da končno začnem odgovarjati za svoje napake. Da jih sploh lahko začenjam delati. Napake so pomemben del našega posla. Prepričan sem, da jih podobno kot igralci počnem tudi sam. O tem ni dvoma.

Trenerji potrebujemo napake. Brez njih se ne bi mogli ničesar naučiti in bi nam bilo neprimerno težje. Zato se ne bojim delati napak. Vedno zagovarjam osnovno idejo o tem, kako bi radi igrali, a obenem ne pozabljam, da sem brez igralcev nihče. Ničla. Zato nima prav nobeden pravice, da od nas zahteva, naj igramo tako ali drugače. To pa zato, ker smo trenerji vedno odvisni od igralcev. Vedno.

Kakšna je potem naloga trenerja?

Da igralce naredimo boljše. Nič več, nič manj. Način igre je vedno odvisen od igralcev. Ko me sprašujejo, kakšne vrste trener sem, jim lahko odvrnem, da jim bom to povedal šele takrat, ko bom videl, na katere igralce lahko računam. Kot trener se veliko prilagajam. Brez tega v modernem nogometu ne gre. Moraš se prilagajati. Trener je vendarle le eden, tako da je lažje, da se prilagodiš sam, kot pa, da se prilagodi 25 igralcev.

Seveda, imaš svoj slog, ideje, ki jih zagovarjaš in jih je težko spremeniti. Rad imam večjo posest, da moji igralci zadržujejo žogo, imajo nadzor. Všeč mi je, če se proti tekmecu počutim superiornega. Se pa nogometa vendarle ne igra le na en način.

Albert Riera je edini strateg Olimpije v tem stoletju, ki je v uvodnih treh krogih osvojil vseh možnih devet točk, hkrati pa je ostala mreža zmajev nedotaknjena. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ko hočeš otrokom pojasniti, zakaj je nogomet čudovit, na koncu ugotoviš, da je bistvo nogometa doseganje zadetkov. In zmaga. To narediti pa je vse prej kot preprosto. Je nogomet čudovit takrat, ko dosežeš zadetek po zgolj nekaj dotikih? Ko navdušiš s kakšnim preigravanjem in daš gol? Ali pa je nogomet čudovit takrat, ko gradiš igro, začenši od vratarja, nato opraviš 25 podaj, po katerih sledi zadetek? Ali je to lepše od prvega načina? Odvisno.

Na koncu vedno zmaga glavni razlog za igranje nogometa. To pa je cilj, da dosežeš zadetek. Seveda pa je zelo odvisno od tega, na katere igralce lahko pri tem računaš.

Sodeč po rezultatih, ki ste jih ustvarili v prvem mesecu dela v Ljubljani, ste zadovoljni z igralci, ki jih imate na voljo. V enem mesecu ste odigrali sedem tekem, dosegli pet zmag, en remi in en poraz. Ob tem poudarjate, da ste bolj kot nad rezultati navdušeni nad stalnim napredkom igralcev.

Napredek. To je to! Boljši nogomet igraš, več imaš posesti, nadzora. Lahko delaš boljše stvari, zaradi tega imaš tudi več možnosti za zmago. Če je tako, bodo prej ali slej prišli dobri rezultati. Lahko povem, da sem zadovoljen s tem, kar kažemo na igrišču.

Zadovoljen pa sem tudi z napredkom. Na sedmih tekmah smo le enkrat ponovili taktično postavitev! Ponavljam, le enkrat! Igralci dobivajo ogromno informacij in jih uspešno predelujejo. Dobro se prilagajajo na tekmece. Ne pozabimo, da je v nogometu veliko odvisno od tekmeca. Zato pripravimo vsak teden drugačno taktiko. Za vsako tekmo.

Zeleno-beli so v prvenstveno sezono 2022/23, v kateri bi jih zadovoljil le naslov državnega prvaka, vstopili z zmago nad Muro (2:0). Trener Albert Riera in nogometaši so se jo zelo razveselili, saj so imeli zmaji pred tem zaradi pozne vrnitve iz Luksemburga zelo malo časa za pripravo na tekmeca iz Murske Sobote. Foto: Sportida

Pa je to res potrebno?

Seveda je. Ponujam vam vsaj dva razloga. Prvi je ta, da moraš nadzorovati tekmeca, mu poskušati preprečiti dobre stvari, ki jih dela na igrišču, drugi pa, da ga moraš presenetiti. Če bi igral vsak teden enako, to ne bi bilo mogoče. Potem ne bi mogel nobenega presenetiti. Sam pa rad presenečam. Trudim se, da so moji igralci vsak teden sveži in vedo, kako igrati. Tu se nato prepozna znanje igralcev.

Ko spremljam njihov napredek, mi je zelo všeč njihova zmožnost igranja v drugačnih postavitvah, na različnih igralnih mestih. Tudi tekmeci igrajo različno, a moraš pri vsakem najti kakšno slabost. Kakšno ranljivo točko. Zato se s svojimi pomočniki vsak teden posvečamo številnim analizam. Tekmecu želimo povzročiti čim več preglavic.

Je to potem slaba novica za Maribor, ker ga nameravate očitno v nedeljo presenetiti?

Ne vem, ali je to zanje slaba novica, je pa zagotovo takšen naš namen. Želim presenetiti Maribor. Želim ga presenetiti tako, da ne bo mogel vedeti, kako bomo igrali v nedeljo.

Pred nami je zelo pomembna tekma. Igra se derbi. Pred tako pomembno tekmo motivacija ne pomeni težave, pri igralcih je prisotna že sama po sebi. O tem sem se hitro prepričal, a bi jim rad po drugi strani dopovedal, da je pomembna prav vsaka tekma. Tako tista proti Taboru, ko smo zmagali z 1:0 in sem bil jezen nad njihovo izvedbo, kot tudi evropska proti Sepsiju ali pa zdaj derbi v Mariboru.

Pristop naše ekipe mora biti vedno enak. Vsak teden. Tudi to je namreč del nogometa. V nogometu ne odločata le taktika ali kakovost, ampak ogromno drugih dejavnikov. Pravcate podrobnosti. Če nisi tekmovalen, dovolj agresiven in intenziven, se lahko kmalu znajdeš v težavah.  

Igralec ima lahko na tekmi pri sebi žogo največ okrog tri minute, zelo pomembno pa je, da ve, kaj početi na igrišču preostalih 87 minut. Kako se vesti brez žoge. Vse ima svojo vlogo. Seveda se vedno najraje pogovarjamo o napadalnem, všečnem nogometu, a lahko povem, da je Olimpija tudi primer zelo uravnotežene ekipe, ki ni v ligi prejela še nobenega zadetka. To je zelo pomembno.

Olimpija je v tej sezoni v Evropi odigrala štiri tekme. V 2. krogu kvalifikacij za konferenčno ligo je ostala za las prekratka proti "madžarsko-romunskemu" Sepsiju, ki se je razveselil napredovanje po izvajanju kazenskih strelov. Trener Albert Riera je bil razočaran nad nekaterimi sodniškimi na prvi tekmi, najbolj pa nad tem, da Evropska nogometna zveza (Uefa) v tem delu tekmovanja ni predvidela asistence VAR. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Edini poraz, odkar vodite Olimpije, ste doživeli v Romuniji (1:3 proti Sepsiju), ko niste skrivali razočaranja nad tem, da na tako pomembni evropski tekmi ni bilo sistema VAR. Kar nekaj spornih odločitev je šlo namreč v škodo Olimpije.

Sprašujem se, zakaj moraš igrati brez sistema VAR, če se že ustvari novo tekmovanje pod okriljem Uefe. Zakaj sploh igraš pod takšnimi pogoji? In potem izpadeš zaradi dveh spornih odločitev, dveh kazenskih strelov, ki bi se jim lahko s prisotnostjo sistema VAR zlahka izognil? Zaradi tega bi morali v Ljubljani premagati Sepsi s 3:0, če pa ne bi bilo tistih odločitev v Romuniji, bi lahko zmagali tudi z manjšim rezultatom. In napredovali.

Nočem se izgovarjati na sodniške napake, resnično nočem. Nisem takšna oseba. Po tisti tekmi sem odšel do sodnikov in jim nisem očital napak. Dejal sem jim le, da tudi oni delajo napake. Tako kot jih jaz ali pa igralci. Vsi smo ljudje. In napake niso bile namerne, to je pomembno.

Težava, ki jo vidim, se bolj nanaša na prireditelje, Uefo. Zakaj ustvariti takšno tekmovanje brez sistema VAR? Če ga imamo, ga izkoristimo. Nogomet bo zaradi njega bolj pravičen. Tako pa sem bil po tisti tekmi žalosten, zlasti takrat, ko sem se še enkrat prepričal, kaj se je sploh zgodilo. Če bi bil takrat prisoten VAR, nam v Ljubljani ne bi bilo treba igrati 120 minut, ki so zelo utrudile igralce. In potem ne bi izgubili po kazenskih strelih. Lahko bi bilo drugače, a zdaj je tega konec, tako da nočem tarnati in stokati.

Upam le, da se bo kdo iz tega kaj naučil. Konferenčna liga se bo namreč igrala tudi prihodnjo sezono.

Lahko bi se končalo drugače in bi imeli ta teden opravka z Djurgardnom.

Seveda, lahko bi še vedno igrali v Evropi. In morda napredovali še dlje, kdo ve. A zdaj je tega konec. Mogoče bo prihodnjo sezono res kaj drugače.

Olimpija velja za prav poseben klub …

Da, vem.

Robert Prosinečki je v bogati nogometni karieri igral za oba največja španska kluba, Real Madrid in Barcelono, njegov naslednik Albert Riera pa je v španskem prvenstvu branil barve Mallorce in Espanyola. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Na primer tudi zaradi tega, ker se je v zadnjih sezonah na trenerskem stolčku zvrstilo toliko nekdanjih zvezdnikov nogometa, resnično znanih po svetu. Lani Savo Milošević, letos Robert Prosinečki in vaša malenkost.

Vem, kakšne so moje dolžnosti v tem klubu. Od prvega dne. Vem, da imam v rokah ferrarija. Vodim največji nogometni klub v zgodovini Slovenije. Dobro, zdaj je bližje temu Maribor, a kar zadeva daljšo zgodovino, je Olimpija le prva.

Ko pa imaš v rokah ferrarija, ne razmišljaš o tem, da bi se v prvenstvu zadovoljil z drugim mestom. Kje pa. Moraš razmišljati le o naslovu. V nogometu pa, tako kot v vsakem drugem športu, ne moraš vrat na nos obljubljati zgolj zmag. Lahko pa obljubiš kaj drugega. Da igraš kot velik klub, da pokažeš, kako je, ko voziš ferrarija.

Ko je pred 15 leti branil barve Espanyola in z njim zaigral tudi v finalu pokala Uefa, je na treninge v Barcelono prihajal z zelo hitrim in dragim avtom Ferrari 360 Modena. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Vas je kaj skrbelo, ko ste začeli delati v Ljubljani, ko ste ugotovili, da Savo Milošević in Robert Prosinečki, ki veliko pomenita v tem delu Evrope, nista bila pretirano uspešna z Olimpijo? Da sta zdržala le nekaj mesecev, nato pa v nič kaj prijetnih okoliščinah zapustila klub?

Ne. V karieri sem si nabral že nekaj izkušenj. Dovolj, da lahko povem, kako je nogomet takšen, da včasih tudi najboljši trenerji na svetu nimajo povsod prijetnih izkušenj in lahko padejo na izpitu. To je pač nogomet. Dogajajo se stvari, ko nekdo od trenerjev ni tako uspešen z enim klubom, z drugim pa je neprimerno boljši. Zakaj? Zaradi številnih malenkosti, ki odločajo. Največkrat je to najbolj odvisno od tebe, a so tudi drugi dejavniki. Na primer sreča.

Za zdaj sem srečen pri Olimpiji. Dokler bo tako, bom lahko osrečil tudi nogometaše. Lahko bom prenesel srečo še nanje in se čutil sposobnega. Pomembno je, da se čuti to zadovoljstvo. Pa tudi ozračje, ki ga ustvariš. Igralci moramo verjeti, uživati na igrišču. Če dosežeš to, si naredil vse. Ne moreš obljubiti, da boš nizal zmago za zmago, lahko pa obljubiš, da boš opravljal naloge profesionalno. Z idejo. Da boš verjel v koncept, ko boš počel te stvari. Verjamem, da me skupina igralcev dobro upošteva in smo na dobri poti.

Sloviti Španec je uspel v kratkem času pomiriti nogometaše, ki so jih ogromne spremembe v klubu, najbolj sta odmevala odhoda trenerja Roberta Prosinečkega in športnega direktorja Mladena Rudonje, zelo prizadele. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kolikor je mogoče zaslediti, imajo o tem pozitivno mnenje tudi nogometaši. Ni pa bilo tako rožnato na samem začetku, ko so vas navijači pregnali z novinarske konference. Ste v zadnjih tednih kaj v stiku s predstavniki navijačev?

Ne. Zakaj bi bil? Saj opravljam le svojo službo. Pri njej pa je najbolj pomembno, da so moji igralci srečni. Da vsako minuto, ko so na igrišču, natanko vedo, kaj morajo narediti.

Vsi sobotni intervjuji Sportala, zbrani na enem mestu.

Glede na to, kako je steklo Olimpiji, saj ste prvi v prvenstvu, skoraj pa bi vam uspelo podaljšati tudi evropsko sezono, so vam lahko navijači hvaležni, da se tako godi zmajem.

O tem je še prezgodaj soditi. Ali delam pravilno ali ne, se bo sodilo po koncu sezone. Zdaj je pa res prehitro. Naš cilj je jasen. Če imaš v rokah ferrarija, moraš postati prvak. Ni pomembno, kako smo začeli sezono, veliko bolj je pomembno, kako jo bomo končali.

Kaj se je dogajalo na zdaj že epski vrnitvi iz Luksemburga? Zakaj ste potrebovali toliko časa, da ste se vrnili domov?

To so stvari, za katere v klubu nisem zadolžen. Niso v moji pristojnosti. Ne morem jih nadzirati, zato ne morem ukreniti prav ničesar. Raje razmišljam o svojih nalogah.

"Ali delam pravilno ali ne, se bo sodilo po koncu sezone. Zdaj je pa res prehitro. Naš cilj je jasen. Če imaš v rokah ferrarija, moraš postati prvak." Foto: Grega Valančič/Sportida

Pa je tudi vas vrglo iz tira, da se je tako končalo z vrnitvijo v Slovenijo?

Pričakovali smo, da se bomo vrnili z letalom. To je res. A žal se ni izšlo. Klub je nato našel način, da se vrnemo z avtobusom. In to je to. Seveda bi se raje vrnili z letalom, a na koncu je bil tudi avtobus boljša možnost, kot pa da bi odšli domov peš (smeh, op. p.). Vedno poskušam iskati pozitivne stvari, to sem ob vrnitvi v Ljubljano povedal tudi igralcem.

Petnajst ur smo bili na avtobusu. Igralci so imeli prosto, niso delali. Sam sem nekaj časa namenil delu, bil sem za računalnikom in opravljal posamezne analize. A ne ves čas potovanja. Večinoma smo počivali. In lahko bi bilo huje. Veliko huje. Če bi morali kje delati 15 ur, na primer kje na ulici. Pač, na vse raje gledam s pozitivne plati.

Ravno po tem potovanju z avtobusom se je začela omenjati zgodba, kako vas je vse skupaj zbližalo in utrdilo kolektivni duh. Da je bil to odločilen trenutek za tako uspešen začetek sezone.

Ko smo prebili toliko časa skupaj? Res je, bolje smo se spoznali. Na koncu je lahko tudi to pozitivna malenkost, ki vpliva na marsikaj.

Kakšno pa je bilo vzdušje na tem avtobusu, ko ste se vračali iz Luksemburga na tako nepričakovan način?

Odlično. Na avtobusu je vladala prijetna energija. Na vsakih nekaj ur smo se ustavili, spočili, odšli na kavo. Veliko smo se pogovarjali. Bilo je podobno kot na študentskem izletu (smeh, op. p.). To nas je resnično zbližalo in nam pomagalo.

Seveda bi bilo bolje, če bi se vrnili z letalom, saj smo imeli v nedeljo tekmo, a tako je pač bilo.

Nogometaši Olimpije so se namučili, da so v 1. krogu kvalifikacij za konferenčno ligo izločili predstavnika Luksemburga Differdange. Zmaji so si odločilno prednost v gosteh zagotovili šele v podaljšku, nato pa se je zapletlo pri prevozu ... Foto: Sportida

Zaradi poznega prihoda v Ljubljano ste prosili vodstvo tekmovanja, da bi prestavilo tekmo z Muro, a je to možnost odklonilo. Ste jo zato odigrali s posebno ihto, dodatno motivacijo?

Ko se ti zgodi kaj takega, preprosto nimaš česa izgubiti. Lahko le dobiš. Igralci so se vrnili domov v soboto ob enih zjutraj, tekma pa jih je čakala že v nedeljo. Kaj lahko potem poveš igralcem? Le to, da poskušajo dati največ, kar zmorejo. Ne moreš zahtevati od njih, da dajo največ, ampak da poskušajo dati največ. Ker niso bili v najboljšem stanju, je povsem logično, da tudi ne morejo dati vsega od sebe.

Po tisti zmagi nad Muro sem bil zelo vesel, presrečen. Tudi če bi izgubili, si ne bi mogli ničesar očitati. Premagali smo Muro, to je bilo za nas kot dvojna zmaga. Po tem nam je bilo vse lažje.

Pa je le nekaj dni pred tem kazalo, da ne boste tako srečni, saj ste na povratni tekmi v Luksemburgu nevarno viseli. Dolgo časa ste zaostajali, tako da vam je grozil izpad. So vas zaradi tega med srečanjem že kaj obletavale črne misli?

Ne. Nikoli ne razmišljam tako. Vedno čakam do zadnje sekunde, vedno se prepričujem, da je še mogoče izenačiti. Nikoli ne obupam in tudi takrat nisem. Verjel sem v ekipo.

Pri Liverpoolu je sodeloval tudi z rojakom Rafaelom Benitezom. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Lahko se pohvalite z vrhunsko nogometno kariero, kjer ste nastopali v dresih številnih znanih klubov. Pri katerem ste najbolj uživali?

V vsakem klubu sem prebil približno dve leti, največ pa v Galatasarayju. Rekel bi, da je Liverpool največji klub, kjer sem do zdaj igral, a razmišljam podobno kot v življenju. Najraje sem se imel tam, kjer sem občutil največ ljubezni. Kjer sem se počutil najbolj ljubljenega. To pa je bilo pri Galatasarayju. Občutil sem to turško strast, zanje sem bil pomemben, spoštovali so me. Ne le kot igralca.

Bistvo vsega sta sreča in zadovoljstvo. Ko ne bom več užival v nogometnem delu, ga bom takoj prenehal opravljati. Ko se mi ne bo več sedelo na trenerskem stolčku, bom odšel. Ne bom se slepil in mučil dalje. Raje bom počel kaj drugega v življenju in pri tem užival.

Leta 2006 je nabiral izkušnje tudi pri Manchester Cityju, ki ga v zadnjih letih vodi njegov znanec Pep Guardiola. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Pri Olimpiji uživate?

Seveda. Način, kako delamo in treniramo, kako se trudimo, da bi bili boljši od tekmeca … To je nekaj prekrasnega, ob tem neizmerno uživam. To je tudi pravi način, saj napredujemo iz tekme v tekmo. Kar pa zadeva mojo kariero, lahko rečem, da sem najbolj užival pri Galatasarayju.

V Slovenijo niste prišli zaradi denarja?

Ne, kje pa (smeh, op. p.). Niti kot igralec kot tudi trener. Ne, ne. Da bi prišel zaradi denarja v Slovenijo? Ta pa je smešna. Seveda nisem tukaj zaradi denarja, o tem ne bi rad več debatiral niti sekunde, to je povsem nepotrebno.

K Olimpiji sem prišel, ker ji poskušam pomagati. Želim jo dvigniti, da bi napredovala. Ne le za slovensko ligo, ampak tudi za Evropo. To je moj cilj, ne moreš pa ničesar obljubiti, ker je to pač nogomet. To je moj poklic, moja prva izkušnja v vlogi glavnega trenerja. Tudi sam želim napredovati. Da delam napake, jih odpravljam, popravljam in napredujem.

V dresu španske reprezentance, ki je med letoma 2008 in 2012 osvojila vse tri lovorike na največjih nogometnih tekmovanjih, je Albert Riera zbral 16 nastopov. Na največjem tekmovanju ni nastopil, leta 2010 mu jo je pred SP zagodlo zdravje. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Eden izmed vrhuncev vaše kariere je igranje za špansko reprezentanco. Kako ste sprejeli dejstvo, da vas ni bilo na SP 2010, ko so vaši soigralci postali svetovni prvaki?

V tistem obdobju sem igral kar nekaj pomembnih tekem. Dve leti v kvalifikacijah, ko je nato Španija leta 2008 postala evropski prvak, na pokalu konfederacij leta 2009, pa v kvalifikacijah za SP 2010. Potem pa sem bil žal dva meseca poškodovan pri Liverpoolu, tako da me niso uvrstili na seznam potnikov za SP. S tem sem se sprijaznil. Zdravstveno stanje mi pač ni omogočalo kaj več. Odločile so višje sile.

Je pa bilo težko. Ko sem izvedel, da me ne bo na SP 2010, sem bil pobit. Najbolj zaradi tega, ker sem vedel, kako močno in nadarjeno generacijo imamo. Bila je kot ustvarjena za največje dosežke. In res. Španija je bila trikrat zapored najboljša. V letih 2008, 2010 in 2012. Tri zaporedne lovorike. Vesel sem, da sem bil takrat z njimi kar štiri leta in se počutil izjemno. Z obema Xavijema (Xavi Hernandez in Xavi Alonso), Iniesto, Silvo, Busquetsom, Torresom, Villo … Veliko sem se naučil od njih.

No, saj sem z nekaterimi v stiku še danes. In to kar veliko. Zlasti s tistimi, s katerimi smo skupaj opravljali trenersko licenco PRO. Z obema Xavijema, Raulom, Capdevillo … Tri leta smo bili skupaj. Z igralci, ki so osvojili vse, kar je mogoče. Najpomembnejše je, da se učimo drug od drugega. Na koncu je Xavi Hernandez prevzel nekaj idej od Reala Madrida, Raul jih je vzel od Barcelone, jaz od obeh … Učimo se od drugih.

Druženje s Pepom Guardiolo v Španiji:

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Albert Riera (@11riera11)

Ustanovili smo skupino trenerjev, v kateri se veliko pogovarjamo. Strinjamo se, da ne obstajajo le trije načini, kako igrati tekmo, ampak jih je vsaj sto, najbolj pa je pomembno, da lahko ekipa vedno sledi ideji trenerja. Vsaka ekipa je drugačna, proti vsaki moraš igrati drugače. Moraš imeti svojo idejo, a jo nato prirediti na svoj način. Kot kuhar v kuhinji, ki bo vedno pripravil tisto jed, ki mu jo omogočajo sestavine. Najprej bo videl, na kakšne sestavine računa, šele nato bo vedel, kakšno jed lahko iz tega pripravi. Podobno je z nami, nogometnimi trenerji. Mi smo nogometni chefi.

Leta 2015 se je presenetljivo odločil za nadaljevanje kariere v Zavrču, kamor ga je privabil takratni športni direktor nekdanjega prvoligaša Dušan Petković. Foto: Sportida

Prav nenavadno se je slišalo leta 2015, da ste takrat kot nekdanji zvezdnik španskega in svetovnega nogometa oblekli dres povprečnega slovenskega prvoligaša Zavrča.

Takrat sem se že bližal koncu svoje nogometne kariere. V Zavrču sem se zaradi prijateljev pridružil novemu projektu. Ponudili so mi priložnost, da nisem bil le igralec, ampak tudi športni direktor. Tako sem spoznaval nekaj novega, bilo mi je všeč, potem pa se je vsa ekipa, s katero sem sodeloval, preselila v Koper. Vemo, kaj se je s kluboma zgodilo pozneje.

Politika me ne zanima, še manj tisto, kaj se dogaja zunaj igrišča. Zanima me le zelenica. Ko sem prišel k Olimpiji, je bilo podobno. Od prvega dne.

Pri Olimpiji niste naleteli na najbolj idealno stanje, kar zadeva organizacijo kluba.

Z menoj se lahko 24 ur na dan pogovarjate o nogometu. Obožujem pogovore o nogometu, resnično. Vse drugo, kar se dogaja, pa me ne zadeva. V tem niti najmanj ne uživam, zato se o takšnih stvareh sploh ne pogovarjam. Raje se pogovarjam o zadevah, ki jih poznam.

Na tekmah ni težko prezreti skandiranj ali transparentov navijačev, uperjenih proti predsedniku Adamu Deliusu in direktorju Igorju Barišiću. Nekateri navijači celo delijo mnenje, da so pripravljeni na padec Olimpije v peto ligo, samo da bi zdajšnje vodstvo zapustilo klub in ga predalo v roke drugim.

Lahko le ponovim, da te stvari niso v mojih rokah. Drugi jih poznajo bolje od mene. Bolje vedo, kaj je treba narediti, da se to izboljša in spremeni. Tako kot vem sam, kaj je za Olimpijo najboljše na zelenici. Da napravijo moji fantje nekaj dobrega na igrišču in premagujemo tekmece. Če bomo nizali zmage, bo za vse skupaj lažje.

Navijaška skupina Green Dragons v tej sezoni pogosto izraža nestrinjanje z delom klubskega vodstva, zlasti predsednika Adama Deliusa in direktorja Igorja Barišića. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kakšna pa je razlika v 1. SNL med letoma 2016 in 2022, ko ste spoznavali slovensko prvenstvo v drugačnih vlogah in pri različnih klubih?

Zdaj je vse boljše. Tako trenerji kot igralci, napredovali so tudi klubi. Zdaj je prvak Maribor, a so tudi drugi blizu. Tu so Mura, Koper, Bravo dela dobre stvari, seveda je tukaj tudi Olimpija. Veliko klubov je dobrih, to pa lahko ligi pomaga do napredka. Le z dvema dobrima kluboma bi bilo to težko napraviti. To je prava pot. Čestitke vsem.

Trenerju Maribora sem, ko smo se družili, čestital, ker dela odlične stvari. Moramo tekmovati drug proti drugemu in se primerjati. Poskušamo najti drugačne poti do zmag. To bo tako klube kot tudi vso ligo naredilo še boljše.

V nedeljo bi bile lahko tribune Ljudskega vrta prijetno polne, zbralo bi se lahko tudi do 10 tisoč ljudi, Olimpija pa lahko pobegne Mariboru na devet točk prednosti.

Obožujem polne stadione. Igralcem sem priznal, da postanem nervozen, če je na stadionu vse tiho. In tribune samevajo. To je nekaj najslabšega za nogomet. Igralci morajo uživati v polnih tribunah. Stresni položaji ti pomagajo, da pozneje postaneš boljši igralec. Pred praznimi tribunami ne moreš uživati, ampak šele takrat, ko je bučno. Ko gledalci kričijo, skandirajo.

Ko smo tako doživeli poln stadion na gostovanju pri Sepsiju, sem povedal igralcem, kako lahko navijače utišaš. Z žogo. Da igralci uživajo v tem trenutku. In to moramo narediti tudi v nedeljo v Mariboru.  

Tako je pred dobrim desetletjem končal na rokah vročekrvnih navijačev Olympiakosa iz Pireja. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

O tem, kako bučno je lahko občinstvo, imate še sveže spomine iz Galatasarayja.

Tisto je res užitek. To sem potreboval. Velika razlika je motivirati igralce pred praznimi ali polnimi tribunami. Nisem pa spet tako pomemben, da bi navijače prosil, kaj naj naredijo. A da podpirajo igralce, to bi pa morali narediti. To so potem pravi navijači. In zaradi tega bodo igralci še boljši. Moramo držati skupaj, igralci in navijači imajo pri tem veliko vlogo.

Kakšno bo šele zadovoljstvo navijačev, ko se bo odprlo njihovemu glavnemu ljubljencu Mustafi Nukiću, ki je padel v strelsko krizo in po novem zgreši tudi z bele točke.

Saj veste, kako je z napadalci. Pet tekem zapored lahko zapravijo vse mogoče, potem pa bodo zadevali kot v transu. In bodo neustavljivi. Mustafa natanko ve, kaj mora narediti. Pomembno je, da ostane zbran, osredotočen na delo. In da natanko ve, da je on tisti, ki bo izvajal naslednjo enajstmetrovko. Morda že v nedeljo proti Mariboru.

Ko je prvič pripotoval v Pirej, ga je pričakala ogromna množica navijačev Olympiakosa, s katerim je postal leta 2011 grški prvak. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Resnično še niste imeli dovolj časa, da bi se sprehodili po Ljubljani?

Res. Pa so me vabili, mi veliko govorili o tem, kako lepa je Ljubljana, a nisem imel časa. No, zdaj ko bomo igrali le enkrat na teden, bo lažje. Si bom lahko vsaj en dan na teden organiziral malce bolj ležerno in sproščeno. Sem pa v Ljubljano prišel z namenom, da delam resne stvari, ne pa, da se igram turista.

Ko bo ekipa ponotranjila vse ideje, potem si bomo lahko malce bolj odpočili vsi. Potem bom morda lahko spoznaval Ljubljano dva dni na teden (smeh, op. p.).

Nogomet je zahteven posel, ki traja vse leto. To je pravzaprav trpljenje. Že zdaj opozarjam igralce, kako moramo biti pripravljeni tudi na obdobje, ko nam ne bo šlo vse po načrtih. Napočili bodo tudi časi, ko ne bomo dobivali tekem. Navijači zdaj uživajo, saj premagujemo tekmeca za tekmecem. Vse je pozitivno, a moraš biti pripravljen tudi na težke trenutke. Ne vem, ali bo kdo kdaj ponovil dosežek Arsenala, ko je končal sezono 2003/04 brez poraza. To je zelo malo verjetno.

Pri Mallorci si je delil slačilnico, pozneje pa sodeloval v drugačni vlogi z Miguelom Angelom Nadalom, nekdanjim španskim reprezentantom, pa tudi stricem teniškega asa Rafaela Nadala. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kako majhen je športni svet, dokazuje tudi podatek, da prihajate iz mesta Manacor na Majorki, kjer ne manjka vrhunskih športnikov. Vaš najbolj znan someščan in sosed je nihče drug kot teniški megazvezdnik Rafael Nadal.

Rafa, da. Z njegovim stricem Miguelom Nadalom, ki je igral tudi za Barcelono, sva bila soigralca pri Mallorci. Najini družini se poznata, vendarle je to majhno mesto. Manacorju pravim kar vas s 75 tisoč prebivalci.

Pa se najde kakšna priložnost, ko se lahko z njim družite v Manacorju?

Uf, kje pa. Saj nima Rafa niti dovolj časa, da bi srečal svojo ženo, kaj šele mene. Spada bolj v generacijo mojega brata. Lahko povem zanimivo anekdoto. Ko sta igrala skupaj nogomet, sta bila stara 11, 12 let. Takrat je bil Rafa najboljši nogometaš v ekipi. Z naskokom. No, potem pa so mu zabičali, da se bo moral odločiti o tem, s katerim športom namerava nadaljevati. Za oba bi mu namreč zmanjkalo časa.

Tako je izbral tenis, kar se je izkazalo za odličen izbor. Če pa bi izbral nogomet, sem prepričan, da bi bil tudi uspešen nogometaš. Ko sem v mladosti spremljal njegove nogometne tekme, sem vedno občudoval njegovo levo nogo.

Manacor je zelo ponosen na Rafaela Nadala in vse objekte, kjer je preživljal teniško mladost. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Zanimivo je, da je njegov stric igral za Barcelono, on pa stiska pesti za Real Madrid.

Tega ne moreš spremeniti, saj vsa njegova družina pravzaprav navija za Real.

Kaj pa vi? Kateri izmed dveh največjih španskih velikanov vam je bližje?

Če vprašate mene, bi rekel Mallorca. Le Mallorca. Vedno sem bil nekje na sredini. Po eni strani obožujem filozofijo Barcelone, njeno kulturo, ki jo goji že leta in leta, po drugi strani pa imam rad tudi Real. O tem, kako igra, govorijo rezultati sami. Ko vidiš, kako je osvojil tri lige prvakov zapored. Pa nekateri pravijo, da ga je pri tem spremljala sreča. Sreča? Resnično? Če so bili najboljši trikrat zapored? To resnično ni bila sreča, niti naključje. Real pač zna. Tako da lahko rečem, da se kot trener učim od obeh.

Ko je Luka Dončić še nosil dres madridskega Reala, se je hitro prikupil tudi Albertu Rieri. Foto: Sportida

Tudi Ljubljana ima kopico znanih športnikov, rojenih v tem mestu. Največjo priljubljenost trenutno uživa Luka Dončić, ki ne skriva simpatij do Reala.

Luka? Odličen košarkar. Spremljal sem ga že pred leti, ko je igral prav za Real. V Španiji so ga hitro vzljubili. Ne le kot košarkarja, ampak tudi kot osebnost. Prav to pa je v športu pomembno. Preden smo postali nogometaši ali košarkarji, če govorim v primeru Luke, smo bili le navadne osebe. V življenju pa moraš biti kot športnik drugim vzor. Luka je fantastičen.

V Sloveniji nimate veliko prebivalcev, a imate ogromno uspešnih športnikov. To vam je lahko v ponos. Nimate se kaj pritoževati, Slovenci ste zelo uspešen narod. Imate lepo deželo, tudi izjemno kulturo. Vesel sem, ker sem tukaj. Ko sem bil v Sloveniji še kot igralec, nisem toliko užival v vaši deželi. Nisem prebil veliko časa v odkrivanju naravnih lepot, niti nisem bil zadovoljen s tistim, kar sem ponujal kot igralec. Kot trener bom lahko ponudil Sloveniji malce več. In to mi je všeč.

Se bo v Ljubljano preselila tudi vaša družina?

Ne. Če si nogometni trener, nimaš veliko časa za družino, tako da ne bi imela veliko od mene. V trenerskem poslu pa je tudi tako, da si, če ne zmagaš na treh tekmah, lahko jutri že doma. Brez službe. Imam tri otroke, najstarejša hčerka ima 14 let, in ne bi bilo najbolj primerno, da bi zaradi mene zamenjali šole in podobno. Raje vidim, da živijo na Majorki in uživajo. Ne nazadnje so oddaljeni le eno uro poleta do Benetk. Bolje je, da so še naprej osredotočeni na šolo.

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Albert Riera (@11riera11)

Vaša žena je Rusinja. Torej čutite posebno naklonjenost do Slovanov, kar smo, ne nazadnje, tudi Slovenci?

Takole bom povedal. Saj sem že prej igral v Sloveniji, v Rusiji sem preživel veliko časa. Bil sem v veliko državah. Turčija, Grčija, Anglija, Francija ... Spoznaval sem drugačne kulture. Ne vem, ali se mi je bilo v kateri državi težko prilagoditi. Vse je odvisno od tebe. Če si odprtega duha, svobodomiseln in radoveden, ti je lažje. Ti prideš v tujo državo, ne pa drugi k tebi, zato se domačim ni treba prilagajati, ampak tebi. To mi je popolnoma jasno.

Eden izmed njegovih ciljev je tudi, da se bolje nauči slovenskega jezika. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Vedno se rad učim tujega jezika, kulture, ker mi to olajša stvari. Zato se bom trudil, da se naučim slovenskega jezika. To je pravi način. Za zdaj znam le nekaj besed, tiste bolj nogometne, ki se jih pogosto sliši na zelenici. In ne, niso tiste grde, ki se jih najprej naučiš, ampak tiste, pomembne za nogometno igro. Sem pa neizmerno srečen, da v Sloveniji vsi govorijo tako dobro angleško. To mi je v ogromno pomoč, tako v slačilnici kot tudi na zelenici. Občudujem Slovenijo.

Sportal Riera pripravlja presenečenje. Kvesić: Verjamem, da bomo derbi dobili.

Sportal Olimpija na takšnega junaka čakala 24 let, čestital mu je tudi sloviti Xavi