Le še enemu ni jasno, da ni poti nazaj

Lahko bi bilo, če bi se iskanja odgovora na vprašanje, ki v zadnjih mesecih bega slovensko nogometno javnost, pri krovni zvezi lotili drugače. Bolj taktno in neposredno. Če bi si vodstvo zveze že prej nalilo čistega vina z Janom Oblakom, z največjim ponosom slovenskega nogometa, z enim izmed najboljših vratarjev na svetu in najbolj vplivnim športnim ambasadorjem Slovenije. Če bi odgovor na vprašanje, ki zanima vse, katerim je vsaj malce mar za usodo reprezentance, predstavilo javnosti že spomladi. Danes, ko je že storjena nepopravljiva škoda, je že prepozno. To bi morali storiti takoj, ko se je začelo kuhati.

Da med selektorjem Tomažem Kavčičem in največjim zvezdnikom slovenskega nogometa ne vlada ravno idealen odnos, je mogoče slutiti že nekaj časa. Odkar je na vročem stolčku nadomestil Srečka Katanca, Oblak ni branil prav na nobeni tekmi. Še več, v primerjavi s prvim zborom, ki ga je hitro tudi zapustil, se ni udeleževal reprezentančnih druženj in poskrbel, da so zaradi tega šampanjec odpirali zlasti navijači Atletica, vedoč, da si bo lahko njihov ljubljenec v obdobju reprezentančnega odmora spočil in odpravljal občasne zdravstvene težave. Tiste, zaradi katerih ni v zadnjih mesecih ni nikoli manjkal na vratih rdeče-belih.

Sportal Oblak se ni hotel sestati s selektorjem, vrača se izčrpani Iličić #video

Čeprav je Škofjeločan s Kavčičem sodeloval dobršen del kariere v mladi izbrani vrsti, čeprav je z njim sodeloval v članski reprezentanci, ko je Kavčič pomagal Katancu, to ni pomagalo, da bi zgledno sodelovala tudi letos in bila vzoren primer drugim. O tem, kaj bi lahko pomenilo nenadno jabolko spora, zaradi katerega se je začel vratar izmikati selektorju, se je ogromno razpredalo. Najbolj pogosto se omenja možnost Oblakove užaljenosti in razočaranja, ker ni postal novi kapetan reprezentance. In zdi se, da bi bilo lahko kaj na tem. A tako on kot tudi selektor sta prek svojih kanalov poskušala javnosti dopovedati, da ni tako. Da se zaradi tega, ker je kapetanski trak prevzel najbolj izkušeni član izbrane vrste Bojan Jokić, ni kuhala nobena zamera.

Zakaj se potemtakem Oblak izmika selektorju? Celo tako, da se ne javlja na njegove telefonske klice? In celo s tem, kar je selektor pojasnil na novinarski konferenci ob predstavitvi seznama kandidatov za tekmi lige narodov z Norveško in Ciprom, da je obisk predsednika Nogometne zveze Slovenije v Madridu pogojeval s tem, da ne bo v njegovi družbi tudi selektor? Kako lahko po vsem takšnem selektor sploh še verjame, da je težava rešljiva? Če Oblak z njim ne želi imeti stikov, je to največji dokaz o tem, da z njim noče imeti opravka niti v reprezentanci. In konec zgodbe.

Sportal Zaradi Oblaka razmišljal o vrnitvi Handanovića

Selektor še vedno naivno verjame, da bi se še lahko našla rešitev, a je ob takšnem odnosu Oblaka in krovne zveze ne bo dočakal. To je namreč obdobje skrivalnic, ki ni nikomur v čast, vsem vpletenim pa povzroča le škodo. Navijači iz selektorja brijejo norce, čeprav si tega, resnici na ljubo, saj želi izbrani vrsti le najboljše, ne zasluži, predsednika imajo za mehkužca, ki ni pripravljen udariti po mizi ter zaropotati, Oblak pa je v očeh nekaterih postal izdajalec, ki mu srce bolj kot za državni grb utripa predvsem za zaslužek in klubsko slavo. Pa dobro vemo, da se s tem vsem vpletenim dela krivica. A to je zgolj posledica vsega, ker se ni pravočasno razčistil spor in se zdaj kot jara kača s tragikomičnim prizvokom vleče iz meseca v mesec.

Selektor se je pripravljen srečati z Oblakom kadarkoli, a to ni mogoče. Za zdaj je še vedno naletel na gluha ušesa. Predsednik NZS zagotovo ve marsikaj več od tega, kar je sporočil javnosti v skopem sporočilu za javnost po obisku v Madridu, a tega noče povedati. Se boji, da bi se s tem preveč zameril selektorju ali vratarju? Selektor je mnenja, da mu predsednik kljub zadnjemu mestu v ligi narodov še zaupa, a se že kaže obris scenarija, kako bo moral po skromnem izplenu točk v ligi narodov, če oktobra in novembra seveda ne bo drugače, prepustiti stolček drugemu kandidatu. S tem pa bi se vrata za vrnitev na stežaj odprla Oblaku, predsednik, na papirju najvišja avtoriteta slovenskega nogometa, pa bi si lahko oddahnil. Škofjeločan mu je namreč zatrdil, da ga še zanima igranje za reprezentanco, začetek novega ciklusa, kvalifikacij za EP 2020, poln svežine in motivacije, pa bi bil kot nalašč za takšen korak.

Predsednik se zaveda, kako neprecenljiv zaklad je Oblak za slovenski nogomet. Zato noče izgubiti njegove naklonjenosti in se je pripravljen podrejati njegovim zahtevam. Čeprav reprezentanca ne sme postati talec zgolj enemu igralcu, ki bi čezmerno uveljavljal svojo voljo, je odnos Slovenije in Oblaka specifičen. Takšnega genija med vratnicama, ki bi pustil tako mogočen pečat mednarodnemu nogometu, Slovenija še ni imela. Zato si ne sme privoščiti, da bi ga doloročno izgubila. Oblak, ki so mu navijači naklonjeni in je bil v preteklosti vedno vzor profesionalnosti, se tega zaveda in lahko igra na to karto.

Opravičevanja, da ga ni v ekipi zaradi zdravstvenih težav, so namenjena le še majhnim otrokom. Sploh, ko spremljaš njegove vsakotedenske vrhunske nastope v španskem prvenstvu in ligi prvakov, kjer bo nastopil tudi danes, obenem pa se spominjaš, kako močna čustva prinaša vsakemu športniku igranje v državnem dresu. Zato tukaj, po domače rečeno, "nekaj ne štima". Čeprav si selektor prizadeva, da bi bilo drugače, čeprav javno sporoča, da je na voljo za pogovor z Oblakom, je realnost takšna, da ne bo dočakal srečnega konca. Žal se nadaljuje igra skrivalnic, podcenjevalna zlasti do navijačev, v kateri to, da ne bo srečnega konca, ni jasno le še enemu. Selektorju.