Jan Oblak se je razgovoril kot še nikoli

Danes zvečer ga čaka pomembna, morda celo najpomembnejša tekma sezone. V prvi tekmi osmine finala lige prvakov se bo v Madridu udaril s Cristianom Ronaldom in njegovim Juventusom.

Sportal Jan Oblak se trese, v mestu je spet Cristiano Ronaldo

O izkupičku obračunov s portugalskim superzvezdnikom smo že pisali, prav na dan tekme, na kateri bo v središču pozornosti svetovne nogometne javnosti, pa so pri priznani angleški nogometni reviji FourFourTwo objavili veliki intervju z njim, ki so ga sicer opravili že pred časom.

Ko je oponašal očeta, so se mu vsi smejali

''Odraščal sem v Škofji Loki, drugem najstarejšem mestu v Sloveniji. Tam je majhen klub, pri katerem je igral tudi moj oče. Ni bil profesionalec, to je bila amaterska ekipa, ampak tudi on je bil vratar. Bil je moj prvi idol,'' je Jan Oblak povedal o svojih nogometnih začetkih in vnovič potrdil, da je med vratnici v nogometni gol stopil predvsem po zaslugi svojega očeta.

Sportal Jan Oblak in njegov vzpon: s kolesom do največjega nogometnega odra

''Vedno sem ga spremljal. Ko je bil na treningih, sem stal za golom in se metal v isto smer, kot se je on. Ne vem, koliko sem bil takrat star. Tri, morda štiri leta. Vsi so se mi smejali, saj sem počel isto, kot je počel moj oče, a sem to delal brez žoge. Hotel sem biti kot on,'' je nadaljeval in podrobno opisal, kako je pred leti pristal pri Olimpiji.

K Olimpiji je prišel z devetimi leti. Sedem let pozneje je v njenem dresu debitiral med člani. Foto: Vid Ponikvar

Olimpija je največji klub v Sloveniji

''Pozimi je oče nogomet igral v dvorani v Ljubljani. Bil sem star osem ali devet let, med polčasom pa sva s sestro, ki je tri leta starejša, stopila na igrišče. Ona je streljala, bila je kar dobra v nogometu, jaz pa sem branil. Metal sem se na vse strani in branil, ob tem pa so me opazili pri Olimpiji in me povabili k sebi. Gre za največji klub v Sloveniji, tako da sem bil zelo vesel,'' je z besedami, s katerimi je nehote malce zbodel vse privržence Maribora, opisal začetke pri Olimpiji in potrdil, da ni bilo lahko.

Na treninge se je s kolesom vozil uro in pol v eno smer

"Živel sem 30 kilometrov stran. Starša sta bila v veliko pomoč, vozila sta me na treninge in se žrtvovala, a jima ni vedno uspevalo. Tako sem se moral pogosto znajti tudi sam in se peljati s kolesom. Najprej 30 kilometrov v eno, potem 30 kilometrov še v drugo smer. Kolesaril sem kot zmešan, najhitreje sem v eno smer prišel v eni uri. Sem pa vedel, da to ni najbolje, saj sem na treninge prihajal utrujen, zato sem raje vozil počasneje. Vzelo mi je uro in pol, da sem prišel na trening, a mi ni bilo težko. Moje velike sanje so bile, da bi postal nogometaš, vratar. Hotel sem postati najboljši na svetu," je nadaljeval Škofjeločan, ki je med člani Olimpije debitiral v 25. krogu druge slovenske nogometne lige pri zmagi nad Muro s 7:2 maja 2009. Takrat je bil star vsega 16 let.

Za Olimpijo je med člani odigral 34 tekem. V drugi ligi eno in v prvi 33. Foto: Vid Ponikvar

Počuti se, kot da je star 40 let

"Začelo se je zelo hitro. S člani sem začel trenirati, ko sem bil star 15 let. Olimpija je igrala v drugi ligi, debitiral sem, ker je imel klub finančne težave. Potem smo se vrnili v prvo ligo in začel sem redno igrati. Odkar sem bil star 16, 17 let, sem razmišljal drugače od sovrstnikov. Bil sem bolj odrasel. Tudi danes se počutim starejšega, kot sem. Počutim se, kot da bi imel 40 let. Za vratarje je to, da so bolj zreli, zelo dobro. Če je tako, lahko dosežeš več," je povedal danes 26-letni zvezdnik svetovnega nogometa, ki je bil v sezoni 2009/10 v prvi slovenski ligi zacementiran med vratnicami Olimpije, a že takoj po koncu sezone odšel drugam.

Bilo je težko, a nikoli ni pomislil, da bi odnehal

Sprva je bil na preizkušnji pri Fulhamu, po koncu sezone pa za približno dva milijona evrov prestopil k Benfici. V Lizboni je na priložnost čakal kar nekaj časa. "Bilo je zelo težko. Nova kultura, novi ljudje, nov jezik, ki ga nisem poznal. Bilo je zelo zapleteno, a profesionalno gledano je bil to pravi korak. Tja sem odšel zaradi nogometa in ne zaradi tega, da bi tam užival. Po nekaj mesecih se mi je priključil tudi oče, da bi mi bilo lažje," je povedal o začetkih na Iberskem polotoku in težkih časih, ko so ga pri Benfici posojali v Beiro Mar, Olhanense, Leirio in nazadnje Rio Ave, pri katerem se je zelo izkazal.

Na Portugalskem je imel sprva veliko težav, a nikoli ni pomislil na to, da bi se vrnil v Slovenijo. Foto: Getty Images

"Nikoli nisem pomislil na to, da bi se vrnil. Tega ne bi naredil nikoli. Videl sem veliko nogometašev, ki so storili prav to, in se spraševal, zakaj so se odločili tako. Dobili so lepo priložnost, a je niso izkoristili. To je bilo, preden sem odšel v tujino. Ko sem bil tam, pa sem se zavedal, da ni lahko. Tega ne more prenesti vsak. Nisem pa nikoli razmišljal o tem, da bi odnehal," je še povedal.

Potem se je pred začetkom sezone 2013/14 vrnil v Benfico, decembra 2013 po poškodbi soigralca sredi tekme portugalskega prvenstva dobil priložnost in jo izkoristil. Do konca sezone je branil odlično, osvojil naslov državnega prvaka, oba portugalska pokala in se v ligi Europa prebil vse do finala. Na 22 tekmah od 26, ki jih je odigral v vseh tekmovanjih, ni prejel gola in bil ob koncu sezone seveda izbran za najboljšega vratarja na Portugalskem. "To je bilo nekaj posebnega. Bil sem mlad, boril sem se za svoje mesto v ekipi in v prvem delu sezone pogosto sedel na klopi. Potem se je decembra vse zasukalo v drugo smer. V drugi polovici sezone so se stvari spremenile na bolje," se je z veseljem spomnil tistih časov in tega, kar je sledilo pozneje.

Večer, ki mu je spremenil življenje

Poleti 2014 se je za 16 milijonov evrov, kar je bil takrat španski rekord, preselil v Atletico Madrid, pri katerem je še danes. Tudi v Španiji na začetku ni bilo lahko. Prišel je namesto slovitega Belgijca Thibauta Courtoisa, a moral nato na začetku sezone po slabšem začetku mesto med vratnicama pri Atleticu prepustiti soigralcu.

"Vsi so me spraševali o tem, ali sem pod pritiskom. Vedno sem govoril, da nisem menjava za nikogar. Toda na začetku nisem bil pripravljen, saj sem imel težave s poškodbo. Medtem je Miguel Angel Moya, moj dober prijatelj, igral odlično in na priložnost sem moral čakati dolgo časa. Bilo je težko, a sem vedel, da bo prišlo tudi mojih pet minut in bom vsem, ki so o meni grdo govorili, pokazal, kdo sem," se je spomnil sezone 2014/15, v kateri je, podobno kot pri Benfici leto pred tem, priložnost dobil po poškodbi soigralca in jo nemudoma izkoristil.

Menjava na tekmi proti Bayerju Leverkusnu v Madridu marca leta 2015, ki mu je spremenila življenje. Foto: Getty Images

Zgodilo se je marca 2015 na povratni tekmi osmine finala lige prvakov proti Bayerju v Madridu. V Leverkusnu je Atletico izgubil z 0:1, pred domačimi navijači pa ob izidu 0:0 po 23 minutah igre ostal brez vratarja Miguela Angela Moye, ki se je poškodoval. Na igrišče je vstopil Oblak, zaklenil svoja vrata, Atletico je na drugi strani zabil gol in sledile so enajstmetrovke, po katerih so se Madridčani veselili napredovanja. "Ta tekma je spremenila moje življenje. To je bil velik trenutek. Moj soigralec se je poškodoval, kar nikoli ni lepo, a sem dobil priložnost in jo tudi izkoristil," se je z 80 milijoni vrednosti po oceni spletne strani, specializirane za te stvari, Transfermarkt, tržno najbolj vreden vratar v zgodovini nogometa spomnil sezone, v kateri se je Atletico v ligi prvakov ustavil na stopnički za tem. V četrtfinalu ga je izločil Real Madrid.

V Münchnu je dokončno prepričal vse

Sezono za tem je bila zgodba podobna. Na poti do evropskega naslova je bil za Atletico spet usoden Real, a takrat šele v finalu. V tega je Oblak že prišel kot veliko evropsko ime, saj je na poti do milanskega San Sira, na katerem je bila pred dvema letoma in pol tekma leta, kar nekajkrat izkazal. Najbolj na povratni tekmi polfinala proti Bayernu.

Maja 2016 je Thomasu Müllerju v polfinalu proti Bayernu takole ubranil strel z enajstih metrov. Foto: Getty Images

Atletico je v München prišel z vodstvom 1:0, a bi Bavarcem že v prvem polčasu kmalu uspelo priti do popolnega preobrata. V 34. minuti so imeli ob vodstvu z 1:0 na voljo enajstmetrovko, a takrat je v središče pozornosti stopil Oblak, ki je ubranil strel Thomasa Müllerja in tekmo zasukal v drugo smer. Atletico je na koncu prišel do pomembnega zadetka v gosteh in se kljub porazu z 1:2 prebil v veliki finale.

"Ta tekma je bila nora. Doma smo zmagali z 1:0, v Münchnu pa je Bayern pritiskal in zabil nevsakdanji gol. Še naprej je pritiskal in potem je prišlo do enajstmetrovke. Stal sem med vratnicama in vedel, da je z nami, če bodo zadeli za 2:0, konec. Pokončali bi nas. K sreči sem strel ubranil, pozneje smo izenačili in se uvrstili v finale. To je bil neverjeten večer," se je gostovanja na Allianz Areni izpred dveh let in pol z veseljem spomnil nogometaš, ki se danes lahko pohvali že s 40 nastopi v ligi prvakov.

Najbolj žalosten dan v njegovem življenju

Veliko manj srečen je, ko se spominja tekme, ki je v elitnem evropskem klubskem tekmovanju sledila za tem. Finala proti Realu in poraza po enajstmetrovkah v Milanu.

"To je bil najbolj žalosten dan v mojem življenju. Spet enajstmetrovke. V polfinalu sem ubranil eno, v osmini finala smo po enajstmetrovkah zmagali tudi proti PSV in tudi Bayer leto pred tem. Toda potem smo v finalu izgubili. Bil sem žalosten, ker nisem ubranil niti ene enajstmetrovke. Dobro sem se pripravil na strele, a žal ni šlo. Bil sem res nesrečen, ampak na koncu moraš iti naprej. Verjamem, da bo podobna priložnost še prišla," se je spomnil obračuna z Ronaldom, ki ga čaka tudi danes zvečer, in dodal: "Posnetkov te tekme si ne morem ogledati. Preveč boli."

Veselje Cristiana Ronalda v Milanu konec maja 2016. Finale proti Realu, ki ga še danes zelo boli. Foto: Vid Ponikvar

Vprašanje, na katero ne more odgovoriti

Oblak je v res dolgem intervjuju, kakršnih od njega nismo vajeni, govoril tudi o številkah, s katerimi navdušuje pri Atleticu. V 193 nastopih v majici madridskega velikana je prejel le 125 golov in mrežo nedotaknjeno ohranil na kar 108 tekmah. "Te številke so nore. Nisem štel, ampak ko so mi povedali, sem bil presenečen. Takšne številke niso normalne," je povedal Oblak, ki se ponaša tudi s številnimi individualnimi priznanji. Dvakrat je bil najboljši vratar španske lige, v kateri je bil kar trikrat dobitnik nagrade zamora za vratarja z najmanj prejetimi zadetki v sezoni, najboljši je bil tudi v portugalski ligi in bil kar dvakrat izbran tudi za najboljšega vratarja lige prvakov in enkrat tudi v ligi Europa.

Sportal Bo Jan Oblak, ki je danes v središču pozornosti, res razblinil vse dvome?

"Nagrade so lepe in potrditev, da delam dobro. Ponosen sem na vse nagrade, ki sem jih dobil, a še bolj od teh so pomembne lovorike. V prihodnosti želim osvajati klubske lovorike," je dejal zmagovalec lige Europa iz prejšnje sezone, ki se je v Španiji veselil tudi evropskega in španskega superpokala. "Na to vprašanje ne morem odgovoriti. Naj o tem govorijo drugi. Delam pa glede tega, da bi postal najboljši," pa je odgovoril na vprašanje, ali meni, da je trenutno najboljši vratar na svetu.

Vnovič je potrdil, da bi v Atleticu rad branil tudi v prihodnosti. Foto: Getty Images

V Atleticu bi rad ostal tudi po poletju 2019

V središču pozornosti je v zadnjem času tudi zaradi podaljšanja pogodbe z Atleticom, o kateri se govori veliko, a se to še ni zgodilo. Ob tem je vnovič ponovil besede, s katerimi je navijače v Madridu, ki ga obožujejo, razveselil že pred dnevi.

Sportal Jan Oblak z eno besedo osrečil navijače Atletica

"O tem ne morem govoriti. Rad bi ostal tudi poleti. Pogovarjal se nisem z nobenim klubom. Moj agent in ljudje pri Atleticu so zadolženi za te stvari. Odločil sem se, da ostanem tukaj, saj gre za dober projekt. Verjamem, da lahko osvojimo še marsikaj. V prihodnosti pa, kdo ve. V nogometu se stvari hitro spreminjajo," je dejal o tem vratar Atletica, s katerim ima pogodbo do leta 2021, a v njej zapisano klavzulo v višini sto milijonov evrov, ob katerih lahko odide. Ni skrivnost, da so se zanj v preteklosti že zanimali tudi številni otoški klubi. Predvsem Chelsea in Liverpool. "Premier liga je zelo zanimivo tekmovanje. Nekoč bi rad zaigral tudi tam," je povedal o tem in razburkal domišljijo navijačev s Stamford Bridgea, Anfielda in še nekaterih znanih otoških nogometnih štadionov.

Za reprezentanco v zadnjem letu in pol iz znanih razlogov ni igral. Za člansko izbrano vrsto je zbral toliko nastopov, kot jih ima v mladi, vsega 18. V prihodnosti naj bi se to spremenilo. Foto: Reuters

Sanja o tem, da bi s Slovenijo nastopil na velikem tekmovanju

Nekaj besed je namenil tudi slovenski reprezentanci, v katero se marca letos pod vodstvom Matjaža Keka vrača. Besed je bilo malo, a še vedno več, kot je bilo v zadnjem letu in pol minut, ki jih je odigral v slovenskem dresu, v katerem se iz znanih razlogov ni pojavljal.

Sportal Jan Oblak. Ne po Luki Dončiću, zgleduj se po Zlatku Zahoviću!

"Želim si, da bi igral na evropskem in svetovnem prvenstvu. To so moje sanje," je optimistično najavil z naskokom najbolj cenjeni nogometaš na svetu, ki pa je do zdaj v izbrani vrsti odigral vsega 18 tekem. "Vsi vemo, da ne bo lahko, a če gredo stvari v pravi smeri in je vzdušje dobro, je možno vse. Poglejte Islandijo," je povedal za konec in najavil, da na marčevski zbor, ko se s tekmama proti Izraelu v Haifi in Makedoniji v Ljubljani pod vodstvom novega selektorja začenjajo kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2020, prihaja zelo odločen.