Mariboru se ni zahvalil le z besedami, ampak tudi dejanji

Neizprosna zima je poskrbela, da bo konec nogometnega tedna osiromašen. Aluminij se je pripravljal na domačo tekmo s Krškim, a bo moral 39-letni Oliver Bogatinov na krstni nastop pred občinstvom v Kidričevem še malce počakati. Srečanje je zaradi višje sile, snega in ledu, prestavljeno na aprilski termin. Bogatinov, ki se mu v obdobju motečega polarnega mraza v spomin občasno prikradejo prizori nekdanjega trenerskega dela v vroči Savdski Arabiji in na lica zvabijo kisle nasmeške, se je na prvoligaški zemljevid vrnil kot trener Aluminija.

Pred dvema letoma je Olimpiji pomagal do jesenskega naslova, zdaj pa vodi mlado ekipo z velikim številom tujcev. Pred njim je zahtevno spomladansko obdobje, v katerem bo skušal Kidričane popeljati čim višje tudi v pokalnem tekmovanju. Če gre dan soditi po jutru, z osnovnim ciljem, zagotovitvijo obstanka v Prvi ligi Telekom Slovenije, ne bo imel večjih težav.

Gorenjec, ki ima družinski dom na Primorskem, je stari znanec 1. SNL. Foto: Vid Ponikvar Konec tedna boste prisilno počivali. Danes bi morali v Kidričevem pričakati Krško, a je dvoboj prestavljen na april.

Nesmiselno bi bilo igrati. Igrišče smo sicer očistili, a je zaradi nizkih temperatur zaledenelo. Zato moramo v teh dneh malce improvizirati in treninge opravljati na umetni podlagi. Glede na to, da se temperature gibljejo tudi do deset stopinj pod ničlo, bi bilo lahko že več kot 60 minut vadbe nevarno za zdravje. Zato upoštevamo tudi ta vidik.

Nam je pa žal, da se prestavljajo tekme, saj nam bo to otežilo delo aprila. Takrat ne bomo imeli proste niti ene srede. Igramo namreč tudi v polfinalu pokala Slovenije (proti Gorici, v drugem polfinalu se bosta udarila Olimpija in Celje). Nisem še preštel, a tisti mesec bomo odigrali osem ali celo devet tekem!

V soboto ste priredili veliko presenečenje, saj ste v Ljudskem vrtu osvojili točko pri jesenskem prvaku in prvem favoritu za osvojitev naslova. Še letijo pohvale na račun dragocene točke?

Pohvale letijo, vendar se ponavadi o tem, kaj je bilo dobro in kaj ne, zanašam na svoja razmišljanja in ocene. Lahko povem, da kakor je bilo pretirano tisto razočaranje po tekmi v Ajdovščini, ko se je vse povezovalo z nesrečo (Aluminij je vodil do zadnje minute, nato pa je Ankaran izenačil na 1:1, op. p.), je zdaj mogoče pretirano trditi, da smo v Mariboru pripravili senzacijo. Glede tega imam svoje mnenje, podobno izreku Benjamina Franklina, ki je dejal, da je pripravljenost mater oziroma korenina vseh sreč oziroma nesreč. Kar seješ, to žanješ. Temu sledim.

Vrhunci srečanja med Mariborom in Aluminijem:

V Mariboru smo bili vseh 92 minut dobro pripravljeni na situacije, ki so se odvijale na igrišču. V obrambi smo pokazali določeno kakovost, v Ajdovščini pa smo v nekem trenutku zaspali, bili nepripravljeni in nasprotnik nas je hitro kaznovan. Na obeh tekmah smo osvojili točko, ima pa vsaka drugačen predznak. Je pa lepo spoznanje, da smo dvakrat ostali neporaženi v gosteh. Zanimivo je, da bomo zaradi tega, ker je tekma s Krškim prestavljena na april, drugi del sezone začeli s tremi tekmami na gostovanju, skupno pa bomo v uvodnih šestih v letu 2018 gostovali kar na petih.

V tem pogledu postajate podobni Ankaranu, ki v krstni sezoni 1. SNL sploh ne nastopa v domačem kraju, ampak tekmece gosti v oddaljenem Dravogradu in je redno na poti.

Ta zgodba je bolj žalostna kot vesela. V našem okolju bi si želel čim manj podobnih, saj je v takih pogojih zelo težko delovati. Pri Ankaranu se s težavami ne spopadajo le trenerji in igralci, ampak tudi funkcionarji. Vsi, ki so dejavni v klubu, morajo vložiti ogromne napore, da zadostijo stvarem, ki so v drugih klubih zdijo samoumevne.

Vrhunci srečanja med Ankaranom in Aluminijem:

Vam je Olimpija, s katero ste sodelovali v šampionski sezoni 2015/16 in pomagali Marijanu Pušniku, čestitala za remi v Mariboru, s pomočjo katerega se je vijolicam približala le na točko zaostanka?

Je. Posameznik iz tabora Olimpije, naj ob tej priložnosti ostane brez imena, se mi je zahvalil. Odgovoril sem mu, da upam, da mu bom zahvalo vrnil po tekmi med Olimpijo in Aluminijem v sredo (smeh, op. p.). Teoretično bi se lahko srečali tudi v finalu pokala, a je do tam še daleč. Kar zadeva moje delo pri Olimpiji, skušam vedno ostati profesionalec. Kjerkoli sem deloval, čustev nikoli nisem obešal na veliki zvon. To ima svoje pluse in minuse.

Darko Milanič, eden izmed petih "primorskih" trenerjev v Prvi ligi Telekom Slovenije, je bil v soboto začuden nad odločitvijo sodnika, ki je označil konec po 92 minutah. Foto: Žiga Zupan/Sportida Maribor je po sobotni tekmi, ko so njegovi nogometaši razočarali navijače, izpostavil nevsakdanjo sodniško napako, ko je glavni delivec pravice konec srečanja označil minuto pred predvidenim iztekom sodnikovega podaljška.

Maribor je mojster medijskega nastopanja in dali so jasno sporočilo, kako želijo, da se jih obravnava v prihodnje, a hkrati je z odvračanjem pozornosti zaščitil lastne igralce. Ne skrivam, tudi mene je presenetil tako hiter konec tekme. Pričakoval sem še najmanj 40 sekund igre. Je pa po drugi strani tako, da smo oboji igrali 92 minut.

Vam je to, ker se po tekmi ni toliko govorilo o zaslugah obrambe Aluminija, ki je zadržala vse mariborske napade, kot o sodniški napaki, vsaj deloma pokvarilo veselje po veliki točki?

Je. Žal mi je fantov, ki so bili resnično veseli osvojene točke, ki so si jo prigarali na igrišču. A to naj bo šola za njih. Morajo vedeti, da javna trepljanja po ramenih ali javne kritike ne štejejo več od lastnih občutkov in izrečenih besed v klubu.

Za gostovanje v Ljudskem vrtu nista prišla v poštev posojena nogometaša Maribora Denis Šme in Luka Štor, ki sta le nekaj dni pred tem dobila priložnost na srečanju proti Ankaranu. Je bil takšen dogovor z Mariborom?

Ne. Tako smo se odločili sami. Ob tej priložnosti bi se najprej zahvalil Mariboru, da nam je priskočil na pomoč in posodil Šmeja, ko smo iskali osrednjega branilca. Brez pomoči Maribora v Kidričevem ne bi imeli tako dobrega igralca. Nekaj je zahvala z besedami, drugo pa je pokazati hvaležnost z dejanji. Mi smo storili oboje. Treba je zaščititi igralca, ne zgolj izkazati hvaležnosti. Fanta ne glede na to, kakšna bi bila njuna predstava, ali zelo dobra ali slaba, na takih tekmah ne moreta dobiti nič, lahko pa le izgubita. Z ene ali druge strani. Brez zaupanja pa ni sodelovanja.

V sredo bo gostoval v Stožicah, kjer je pred leti že sodeloval z Olimpijo. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Najprej ste v spomladanski del vstopili z remijem proti zadnjeuvrščenemu klubu Ankaranu, nato pa se brez zmagovalca razšli še z vodilnim Mariborom. Je to dokaz, da je liga tako izenačena, da bo nepredvidljiva do konca?

Težko vprašanje. Menim, da bosta o tem, kdo bo prvak, odločala le Maribor in Olimpija in da nihče drug ni blizu, čeprav si kar nekaj klubov to želi. Vsaka tekma bo nepredvidljiva do konca. O tem, kdo bo najboljši po 36 odigranih tekmah in kdo je v prednosti, imam svoje mnenje, ki pa naj raje ostane skrivnost. Lahko pa potrdim, da pri oceni niso prisotna nobena čustva. Kdorkoli bi pomislil, da je to razlog, se moti.

V Kidričevem ste naleteli na enega najboljših nogometnih središč v Sloveniji.

Pogoji za trening so naravnost odlični. Od prvega dne je pripravljenih več igralnih površin. Kidričevo je znano po tem, da daje priložnost mladim fantom. Na zadnjih dveh tekmah smo tako krstni nastop v članski kategoriji ponudili trem mladim fantom V Ajdovščini sta proti Ankaranu nastopila Nik Marinšek, ki je še mladinec, in Luka Štor, v Ljudskem vrtu pa 19-letni Turek Siyar Kepir. Pri tem pa ne bomo ostali. Lahko že napovem, da bomo v sredo, ko nas čaka gostovanju v Ljubljani, videli novi debi!

Kidričevo je okolje, kjer želimo delati in graditi kariere mladih fantov ter jim ponujati priložnost za dokazovanje. V ekipi je tudi nekaj izkušenih fantov, ki nas držijo skupaj. Mladi se učijo od njih, zato so zelo pomembni pri njihovem razvoju. Takšen je naš koncept, zato sem še toliko bolj vesel, da poleg naštetega osvajamo tudi točke. Upam, da bo tako tudi v prihodnje.

Prihod mladega Turka Siyarja Kepirja v Kidričevo je presenetil javnost. Velja za enega največjih upov turškega klubskega velikana Bešiktaša, ki se je v ligi prvakov prebil med 16 najboljših, zdaj pa igra v Sloveniji.

Njegov glavni argument za prihod k nam je bil, da v Aluminiju razumemo mlade igralce in mu lahko ponudimo odlične pogoje za delo in razvoj ter lažje toleriramo nestabilnost v igri. Tako mlad fant v klubu, kot je Bešiktaš, bo težko dobil veliko priložnosti na prvoligaški ravni. Težko bi dokazal kakovost in bil pomemben del zgodbe. Bešiktaš je zelo velik klub, ki ne tolerira napak. Vsekakor jih ne tolerira toliko, kot jih recimo Aluminij.

Nekaj podobnega se v Sloveniji dogaja pri Mariboru in Olimpiji. To so okolja, ki želijo osvajati lovorike in zmagovati. Malo je prostora za mlade fante s potencialom. Mladi oziroma bolje rečeno neizkušeni igralci še ne poznajo svojih sposobnosti in temu primerna so tudi nihanja v igrah, ki lahko imajo velik razpon v kakovosti. Kakovost pa osvaja lovorike. Zato je v prvi vrsti takim fantom treba ponuditi priložnost, da na lastni koži izkusijo tekmo in tekmujejo. Tekmovanje in nabiranje izkušenj prek tekem je v teh letih mnogo pomembnejše za njihov razvoj kot pa trening ali samo biti član velikega kluba. Ne glede na ime.

Ko je Koper v sezoni 2009/10 postal državni prvak, je bil Bogatinov pomočnik prvega trenerja. Foto: Urban Urbanc/Sportida Predlani ste s pomočjo Sindikata profesionalcev igralcev nogometa Slovenije (SPINS) in Bojanom Prašnikarjem zaorali ledino na področju sindikata nogometnih trenerjev. Se je na tem področju kaj premaknilo na bolje?

Žal je trenerski status pri nas še vedno slabo urejen. V okvirih Nogometne zveze Slovenije (NZS) imamo slabo pravno zaščito. Te stvari niso urejene, čeprav je licenčni oddelek nogometnim deležnikom prinesel ogromno pozitivnega. V primeru kakršnegakoli spora ali različnega tolmačenja dogovorov pa na zvezi za trenerje ni pristojen noben organ. Močnejša stran zna to dejstvo zelo dobro izkoristiti sebi v prid.

Trenerjem ostaneta le dve možnosti. Podložnost ali pa redna sodišča, ki delujejo s svojo hitrostjo. Hitrost reševanja na sodišču pa je zunaj razumnih meja in je velika težava za navadnega državljana, kaj šele za športnika z omejenim časom delovanja v športu. Po drugi strani pa nas tudi zakonodaja obravnava kot izvajalce del in ne delavce, čeprav trenersko delo izpolnjuje vse elemente delovnega razmerja. Res je tudi, da se stvari premikajo na bolje in da je predsednik NZS Radenko Mijatović obljubil ureditev tega področja. Napovedal je, da nam bo prisluhnil pri urejanju te problematike.

Kako se je končalo vaše sodelovanje v Kopru, kjer ste bili vse do lani direktor mladinske akademije?

Z velikimi izkušnjami. Se je pa pokazalo, da je bil padec Kopra v primorsko ligo prevelik šok za podmladek, za večino igralcev v mladinskem pogonu, pa tudi njihovih staršev. Izguba prvoligaške tekmovalne licence je veliko škode povzročila mladinskemu pogonu, ki se je pokazala z velikim osipom. Članska ekipa je v nogometu pač ogledalo kluba. Vsi mladi fantje, ki trenirajo, imajo svoja pričakovanja in vzornike.

Lahko povem anekdoto, ki se je izkazala za živo resnico. Ko smo 13-letnega ali pa 14-letnega igralca v Kopru vprašali, kaj bo počel v življenju, so prav vsi napisali, da bodo profesionalni nogometaši. To so njihove želje in motivi, ki jih ženejo do tega, da poleg šole vsak dan še trenirajo in v sebi vidijo svojega vzornika. Radi imajo nogomet, tako da so bile takšne poteze, kot smo jim bili priča v Kopru, popolnoma razumljive.