Nogomet je eden izmed redkih športov, ki je priljubljen in številčno zastopan na vseh celinah. V njem se obračajo milijarde evrov, pri ogromnih vložkih so v vodstvu zlasti bolj razvite države, ki lahko zaradi večjega števila prebivalcev računajo na obsežen bazen igralcev. Zato se nogometni svet še toliko bolj čudi uspehom Hrvaške, z naskokom najmanjše četrtfinalistke SP 2022 v Katarju.
Hrvaška je že vajena nogometnih evforij. Čeprav kot samostojna država na mednarodnih tekmovanjih nastopa šele manj kot tri desetletja, se lahko pohvali z izjemnimi dosežki, o katerih lahko marsikatera izbrana vrsta iz bolj številčne in bogatejše države zgolj sanja. Slovenski južni sosedi so se v prepoznavnih dresih z rdeče-belimi kockami podpisali pod številne podvige.
Ognjeni so na prejšnjem svetovnem prvenstvu v Rusiji osvojili drugo mesto, Luka Modrić pa je bil izbran za najboljšega nogometaša turnirja.
Na zadnjem svetovnem prvenstvu v Rusiji so se senzacionalno prebili vse do velikega finala, pred 24 leti so bili v Franciji, ko je znamenite ''ognjene'' vodil legendarni Miroslav Ćiro Blažević, tretji! In to na krstnem nastopu na največjem nogometnem tekmovanju. Večkrat so nase opozorili tudi na evropskih tekmovanjih. Dvakrat so se prebili v četrtfinale, na zadnjih dveh izvedbah pa po hudem boju izpadli v osmini finala.
Veselje hrvaških navijačev, ki so v ponedeljek spremljali razburljiv dvoboj osmine finala proti Japonski v Zagrebu.
Kot da ne bi bilo dovolj uspehov, so se med svetovno elito prebili tudi na letošnjem tekmovanju v Katarju. Uvrstili so se med najboljših osem, v petek pa jih v eni izmed četrtfinalnih poslastic čaka najtežji izziv. Na drugi strani bo stala Brazilija, prvi favorit za osvojitev naslova in petkratni svetovni prvak. Edina reprezentanca, ki je nastopila na prav vseh izvedbah svetovnega prvenstva, se bo pomerila z aktualnim svetovnim podprvakom.
Udarila se bosta četrtfinalista iz najmanjše in največje države. Če je Brazilcev na svetu krepko nad 200 milijoni, pa je Hrvatov, ki živijo v domovini, več kot 50-krat manj. Med izbranimi vrstami, ki še vztrajajo v boju za svetovni naslov, je krepko najmanjša, a je to ne moti. Našla je dovolj moči, da se je iz zahtevne skupine, sploh edine na tem svetovnem prvenstvu, ki se lahko pohvali z dvema četrtfinalistoma, prebila v izločilni del, nato pa z zmago nad Japonsko nadaljevala svoj niz dramatičnih tekem, ki se kot po nesojenem pravilu prelevijo v podaljšek, pogosto pa tudi loterijo kazenskih udarcev.
Čeprav so se po srebrnem čudežu v Moskvi (2018) lotili vedno zahtevnega procesa pomladitve reprezentance ter postopno ostali brez številnih velemojstrov (Mario Mandžukić, Ivan Rakitić, Danijel Subašić, Šime Vrsaljko, Ivan Strinić, Vedran Ćorluka …), niso zamudili nobenega velikega tekmovanja. Odkar je Hrvaška samostojna, je nastopila na kar 12 od 14 mogočih velikih tekmovanj, prihodnje leto pa jo čaka še nastop na zaključnem turnirju lige narodov. Potekal bo na Nizozemskem, Hrvaška pa bo v primeru dveh zmag bogatejša za prvo veliko mednarodno lovoriko. Slovenska soseda, v kateri ne manjka nogometnih zvezdnikov, članov največjih klubov na svetu, je do zdaj izpustila le Euro 2000 in SP 2010. Zanimivo je, da sta to ravno spektakla, na katerih se je z največjimi nogometnimi imeni družila Slovenija.
Luka Modrić igra najverjetneje zadnje veliko tekmovanje v državnem dresu.
Hrvaško odlikuje marsikaj. Navijaška strast zvestih navijačev je prepletena z izjemnim nacionalnim nabojem in ponosom. V izbrani vrsti dihajo drug za drugega, ne bojijo se nikogar, selektor Zlatko Dalić pa jim je vcepil prepričanje, kako je vsak tekmec deležen spoštovanja. Ni več govora o podcenjevanju, ki je znal tako pregovorno nagajati reprezentancam s tega dela Evrope, prevladuje skromnost.
V njej prednjači kapetan Luka Modrić. Pri 37 letih še vedno spada med najboljše zvezne igralce na svetu. Postal je ikona madridskega Reala, ki je vrgel oko na mladega dragulja hrvaškega nogometa, komaj 20-letnega Joška Gvardiola, prototipa neustrašnega in tehnično nadarjenega branilca, kakršnih v modernem nogometu primanjkuje. Zlasti pri tej starosti.
Hrvaška reprezentanca se je že tretjič v zgodovini uvrstila med osem najboljših na svetu.
Hrvaški je tako uspelo zgraditi most med starejšimi reprezentanti, ki so že prestopili prag četrtega desetletja, in mladim rodom, ki je hitro osvojil zmagovalno miselnost. To je bilo opaziti v osmini finala pri izvajanju kazenskih strelov, ko so bili najbolj izkušeni hrvaški nogometaši že na klopi, a je Dalićeva četa vseeno suvereno opravila z Japonci.
Matjaž Kek je navdušen nad zmožnostmi hrvaške nogometne reprezentance.
Po tej tekmi je Hrvatom čestital tudi slovenski selektor Matjaž Kek, najverjetneje še danes najbolj spoštovan Slovenec na Hrvaškem. ''Bravo, Hrvati! Koga zdaj briga za umiranje v lepoti? Neverjetno, kakšno srečo imate vi, Hrvati. Čestitke od srca. Pokazali ste psihološko moč, kapo dol,'' ga je v pogovoru za Index navdušila nikoli javno napovedana menjava generacij, za mnoge selektorje sploh najbolj nehvaležna naloga, ki lahko doleti stratega. In pušča ogromno neprijetnih posledic. Hrvaški ni škodila, saj še naprej spada med svetovno elito in redno nastopa na največjih tekmovanjih.
''Fenomenalna sinergija starejšega in mlajšega dela reprezentance, enotnost, samozaupanje. Ko ima to ekipa, lahko premaga vsakogar. In to tudi takrat, ko ne odigra najboljše tekme,'' je imel slovenski selektor Kek, pred leti pa zelo uspešen trener Rijeke, v mislih zmago Hrvaške po izvajanju kazenskih strelov nad Japonsko.
Ni kaj, Hrvaška je svetovni fenomen. Novo priložnost, kako navdušiti svetovno nogometno javnost, bo pričakala jutri. V uvodnem četrtfinalnem spopadu z Brazilijo, ki si tako močno, zlasti v obdobju negotovosti glede zdravstvenega stanja nogometnega kralja Peleja, želi šestega svetovnega naslova.
Brazilija čaka na nov naslov svetovnega prvaka vse od leta 2002.
Vseeno pa navijače Selecaa preganja tudi boleč spomin na neuspešne prigode z zadnjih svetovnih prvenstev, kjer so vedno izpadali proti evropskim predstavnikom. Praviloma v četrtfinalu. Leta 2006 jih je ustavila Francija, štiri leta pozneje Nizozemska, leta 2014 so resda preskočili četrtfinalno oviro, a na drugi strani ni stal evropski tekmec, ampak Kolumbija, so pa nato doživeli nenadejano sramoto v polfinalu proti Nemčiji (1:7), na prejšnjem svetovnem prvenstvu v Rusiji pa jih je v četrtfinalu izločila Belgija.
Ravno tista izbrana vrsta, ki je zaradi Hrvaške v Katarju obstala že v skupinskem delu in se vrnila domov z velikim razočaranjem. Hrvaška se bo ne glede na razplet petkovega dvoboja, na katerem nima česa izgubiti, zagotovo vrnila domov v povsem drugačnem ozračju, ob glasnih aplavzih navijačev. Tako kot se spodobi za najmanjšo četrtfinalistko na svetu.
Komentarji
Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.
Ali želite prijaviti neprimeren komentar moderatorju?
Uspešno ste prijavili komentar.
Komentar je že prijavljen.