SiolNET. Sportal Nogomet
3,34

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Skok v športno preteklost

Duh z White Hart Lanea. Zgodba o nogometašu, ki ga je ubila strela.

3,34

termometer

John White
Življenjska zgodba Johna Whita (desno) se je, ko je bil star vsega 27 let, bizarno končala. Foto: Getty Images

John White. Ime, za katerega marsikdo še ni slišal, a verjetno bi, če se življenjska zgodba Škota, legende Tottenhama in enega glavnih obrazov najbolj slovitega rodu v 136-letni zgodovini slovitega londonskega nogometnega kluba, pred 55 leti ne bi bizarno končala.

Bil je 21. julij leta 1964, na White Hart Laneu in okoli njega se ni dogajalo nič posebnega. Prvi dan začetka priprav Tottenhama, takrat enega najmočnejših klubov v najboljši angleški ligi, je bilo vse tako, kot je bilo ob takšnih priložnostih sicer. Povsem normalen dan. Dave Mackay, osrednji junak sanjske sezone 1960/61, v kateri je Tottenham poskrbel za največji uspeh v svoji zgodovini in kot prvi angleški klub v 20. stoletju osvojil dvojno krono, je še okreval po zlomu noge. Škot je po igrišču lahkotno tekal gor in dol.

Preostali nogometaši Tottenhama so po nekoliko slabši sezoni 1964/65, v kateri so ostali brez lovorike in prvenstvo končali na četrtem mestu, trenirali nekoliko bolj intenzivno, a še vedno ne prav preveč zavzeto. Med njimi je bil tudi John White. Še en Škot v moštvu s severa Londona, ki je sodeloval tako pri drugem naslovu angleškega prvaka izpred treh let in zmagoslavju v pokalnem tekmovanju kot tudi pri zmagi v pokalu pokalnih zmagovalcev leta 1963, sploh prvi evropski lovoriki kateregakoli angleškega kluba. Še eden od zlatih fantov, ki so spisali najuspešnejša poglavja v zgodovini enega najstarejših nogometnih klubov na svetu, ustanovljenega daljnega leta 1882.

Delček zgodovine Tottenhama je spisal tudi Slovenec

Milenko Ačimović v dresu Tottenhama. Milenko Ačimović v dresu Tottenhama. Foto: Getty Images Majhen delček zgodovine Tottenhama predstavlja tudi Milenko Ačimović, edini slovenski nogometaš, ki je igral v majici kluba z White Hart Lanea. Nanj je s 25 leti prišel po  svetovnem prvenstvu 2002, ko je v London prestopil iz beograjske Crvene zvezde.

Ko je prišel v Tottenham, je v prvi polovici sezone, v kateri so Londončani pristali šele na desetem mestu v premier ligi, pod vodstvom Glenna Hoddla še dobival nekaj priložnosti in na štirih prvenstvenih tekmah zaigral celo v prvi postavi. V drugi polovici sezone je bilo priložnosti veliko manj. Odigral je vsega 105 minut, ki so se porazdelile na šest prvenstvenih nastopov.

V sezoni 2003/04 je na klop Tottenhama sedel David Pleat, ki pa Ačimovića niti enkrat ni posadil vsaj na klop, tako da se je pozimi odločil, da zapusti klub in brez samcate odigrane minute pod vodstvom novega trenerja prestopil v Lille.

Tottenham je zapustil po 17 nastopih, vsi so bili prvenstveni in brez zadetka.

Bil je med najboljšimi in najbolj priljubljenimi v ekipi

Bil je priljubljen in vedno nasmejan. Bil je priljubljen in vedno nasmejan. Foto: Getty Images White, ki je veljal za enega pomembnejših igralcev v klubu, ni bil pomemben samo zaradi tistega, kar je počel na igrišču, ampak tudi ob njem. Bil je med najbolj priljubljenimi nogometaši Tottenhama. Tako med navijači kot tudi v garderobi. Vedno pripravljen na šalo in nasmejan.

Po prvem treningu v novi sezoni je skupaj s soigralci sproščeno klepetal z otroki, ki so prišli na White Hart Lane, da bi spregovorili besedo ali dve s svojimi nogometnimi junaki. Sledila je skupinska fotografija za klubski bilten, ki je izšel pred začetkom sezone, pozneje pa še partija tenisa z nekdanjim soigralcem Terryjem Medwinom.

Medtem ko je White z nekdanjim odličnim krilnim napadalcem iz Walesa, čigar nogometno pot je leto prej ustavil zlom noge, mahal z loparjem ob igrišču poleg centra za trening, se je še en Valižan, ki ima pomembno vlogo v zgodovini Tottenhama, Cliff Jones, odločil nekoliko popestriti njegov dan. Iz garderobe je "ukradel" njegove kavbojke, se usedel v avtomobil in odpeljal domov. Le ena izmed ukan, s katerimi sta zabavala drug drugega, a na koncu se je izkazalo, da je bila usodna in tudi zadnja.

Če se soigralec ne bi pošalil z njim, bi bilo vse drugače

Zvijača soigralca je poskrbela za sosledje dogodkov, ki ga je stalo življenja. Zvijača soigralca je poskrbela za sosledje dogodkov, ki ga je stalo življenja. Foto: Getty Images Kdo ve, kaj bi bilo, če Jonesu takrat ne bi padlo na pamet, da si privošči soigralca in prijatelja, verjetno se je sam kaj takega vprašal še vsaj tisočkrat. Tako pa je White, ki je bil pozneje namenjen še na partijo golfa, na poti do igrišča zavil še domov. Po nove hlače.

Ker je bilo tako, je ostal sam in na golfigrišče Enfield na severu mesta prišel uro ali dve pozneje. Medtem se je nebo nad Londonom stemnilo, prihajala je poletna nevihta. Kljub temu je vztrajal pri tem, da bo po teniških naredil še nekaj zamahov s palico za golf, a ko je začelo močno deževati, je našel zavetje pod enim od dreves. Čakal je, da gre nevihta mimo, ko je udarilo. Zadela ga je strela, ki je priletela z neba, in ga ubila.

Njegovo negibno telo so našli uro za tem, pomoči mu ni bilo več. Sosledje povsem nepomembnih dogodkov je poskrbelo, da je pri 27 letih bizarno umrl, za seboj pa pustil 21-letno ženo in dva otroka. Triletno hčerko in komaj šestmesečnega sina. To je bilo tisto, kar je najpomembnejše, a veliko pogosteje kot to, kako se bo znašla njegova žena, ki je čez noč postala vdova in z dvema otrokoma, so si nogometni navdušenci na Otoku postavljali vprašanje, kaj vse bi na svoji nogometni poti lahko še postoril.

Kdo ve, kako dober bi lahko še bil

V družbi legendarnega Billa Nicholsona (v sredini). V družbi legendarnega Billa Nicholsona (v sredini). Foto: Getty Images Bi bil lahko celo tako dober, da bi ga primerjali z Georgom Bestom, Bobbyjem Charltonom, Bobbyjem Moorjem in preostalimi velikani otoškega nogometa? Mnogi so prepričani, da je to povsem mogoče.

"Bil je nekaj posebnega in bil je najpomembnejši delček najpomembnejšega moštva v zgodovini Tottenhama. V letih, ki so bila pred nami, sem želel graditi ekipo okoli njega," je o njem povedal Bill Nicholson, ki je na White Hart Laneu v obeh vlogah prebil 36 let življenja in bil zraven pri obeh naslovih Londončanov. Leta 1951 kot igralec in leta 1961 kot trener.

Prav leta 2004 preminula legenda Tottenhama je bila tista, ki je poskrbela, da je White sploh prišel na štadion, s katerim ju povezujeta že imeni, na White Hart Lane. White, ki se je rodil v mestu Musselburgh ob vzhodni škotski obali, je nogometno pot začel pri majhnem polprofesionalnem škotskem klubu Alloa Athletic in se v njem zadržal tri leta.

Leta 1958 ga je po 26 golih in 68 ligaških nastopih k sebi zvabil škotski prvoligaš Falkirk, ki je zanj odštel 3.300 angleških funtov. Njegovo majico je nosil le eno leto, a je že močno opozoril nase.

Na uho predsednikov mnogih otoških klubov je prišla vest o nogometašu, ki navdušuje na Škotskem, šviga med nasprotnikovimi nogometaši, razigrava soigralce in pogosto zabije tudi gol. Za Falkirk jih je, čeprav to še zdaleč ni bila njegova glavna vloga, v 30 prvenstvenih nastopih zabil kar enajst. Toda, ko so ga zagledali in videli precej koščatega, bledega fanta, so se hitro pojavili dvomi.

Pri navijačih je bil zelo priljubljen. Igral je za ekipo in bil pogosto nevaren za nasprotnikov gol. Pri navijačih je bil zelo priljubljen. Igral je za ekipo in bil pogosto nevaren za nasprotnikov gol. Foto: Reuters

Trener je poskrbel za vzdevek, ki ga bo nosil večno

Pri Nicholsonu jih ni bilo. Od prvega trenutka, ko ga je zagledal, je vedel, da je videl dovolj. Whita, ki je medtem že debitiral v reprezentanci Škotske in ravno nekaj dni pred prihodom v London v njeni majici dočakal tudi prvi gol, je hotel tukaj in zdaj. Odštel je 22.000 angleških funtov in ga zvabil v Tottenham, že po nekaj uspešnih nastopih in aplavzih s tribun pa mu prilepil tudi novo ime. Duh z White Hart Lanea.

"Zato, ker je tako bled in suhljat, a tudi zato, ker se kot duh prikrade za hrbet nasprotnikovih branilcev in se pred nasprotnikovimi vrati pojavi kot prikazen. Pa tudi zato, ker je za igro moštva še veliko pomembnejši, kot je to videti na prvi pogled. Njegovo delo na igrišču je pogosto nevidno," je Nicholson povedal ob tem, njegov vzdevek pa so si hitro prisvojili vsi.

Po 118 letih so zrušili White Hart Lane

Nov štadion Tottenhama. Nov štadion Tottenhama. Foto: Getty Images Tottenham je na White Hart Laneu, ki je ob koncu sprejel 36.284 gledalcev, igral kar 118 let. Od leta 1899 do leta 2017, ko so kultni štadion porušili.

Tottenham je na njem nazadnje nastopil maja 2017, nato pa se za leto in pol preselil na Wembley in v začetku tega meseca dokončno na nov štadion, ki za zdaj sliši na ime Tottenham Hotspur stadium.

Graditi so ga začeli leta 2015, njegova izgradnja je stala več kot milijardo angleških funtov, njegova kapaciteta pa zdaj znaša 62.062, kar ga uvršča med največje angleške nogometne štadione. Večji so le nacionalni nogometni štadion Wembley, štadion Manchester Uniteda Old Trafford in objekt, na katerem tekme igra Cardiff City, Millenium Stadium v Walesu.

Prvo tekmo je Tottenham na njem odigral 3. aprila letos, ko je v 31. krogu angleške premier lige premagal londonskega tekmeca Crystal Palace z 2:0. Zgodovinski prvi gol na novem štadionu Tottenhama je v 55. minuti zabil Južnokorejec Son Heung-Min. Prvo tekmo na njem si je ogledalo 59.215 gledalcev.

Z njim je bil Tottenham nepremagljiv in spisal zgodovino

Leta 1961 je Tottenham z dvojno krono spisal zgodovino. Leta 1961 je Tottenham z dvojno krono spisal zgodovino. Foto: Getty Images Z njim v postavi je Tottenham letel in poskrbel za najlepše trenutke v svoji zgodovini. Kako pomemben je bil za nogometaše s severa Londona, pove dejstvo, da je Tottenham brez njega na igrišču v petih letih odigral 15 tekem. Na le eni od teh je zmagal. V petih sezonah z Whitom Tottenham v prvenstvu ni bil nikoli niže od četrtega mesta.

V njegovi krstni sezoni je bil v prvenstvu tretji. Sezona 1960/61 je že ponudila zgodovinsko dvojno lovoriko. Sezono zatem so bili Londončani tretji, a osvojili tudi dve lovoriki. Zmagali so v angleškem pokalu in superpokalu. Zelo daleč so prišli tudi v Evropi. V pokalu državnih prvakov, predhodnici zdajšnje glamurozne lige prvakov, vse do polfinala, v katerem so po hudem boju izgubili s poznejšo evropsko prvakinjo, Eusebijevo Benfico iz Lizbone.

V sezoni 1962/63 je bil Tottenham v prvenstvu drugi, klubsko vitrino pa je zapolnil še z dvema lovorikama. Osvojil je angleški superpokal in zmagal tudi v pokalu pokalnih zmagovalcev. V finalu v Rotterdamu je Atletico Madrid premagal kar s 5:1. V 35. minuti se je med strelce vpisal tudi White, ko je povišal vodstvo Tottenhama na 2:0 in najavil pohod na za angleški nogomet zgodovinsko lovoriko. V sezoni 1963/64, zadnji pred tragičnim dogodkom, je bil Tottenham četrti.

Tottenhamova Superga 1949 in München 1958

Po njegovi smrti je Tottenham strmoglavil. Po njegovi smrti je Tottenham strmoglavil. Foto: Getty Images Torino, takratnega serijskega italijanskega prvaka, je leta 1949 udarila Superga. Manchester United ne more pozabiti na tragedijo v Münchnu leta 1958. Nekateri pravijo, da je to, kar sta za nekoč sloviti italijanski in še zdaj sloviti angleški klub tragični letalski nesreči, v katerih sta čez noč ostala brez praktično celotnih ekip, za Tottenham nenadna in bizarna smrt njihovega duha z White Hart Lanea, ki je, da je zgodba še malce bolj bizarna, svoj vzdevek dobil za časa življenja.

S tem zagotovo pretiravajo, a ob pogledu na to, kaj se je s Tottenhamom dogajalo v letih pozneje, bi lahko vsaj delu njihovih trditev prikimali. V petih letih z Whitom v ekipi je Tottenham osvojil šest lovorik in v prvenstvu nikoli ni bil niže od četrtega mesta.

V 55 letih po njegovi smrti je bil samo še osemkrat boljši kot četrti. Od tega trikrat v zadnjih treh sezonah, ko se je pod vodstvom Argentinca Mauricia Pochettina vmešal v boj za najvišja mesta. Bil je dvakrat tretji in enkrat drugi, a nove prvenstvene lovorike ni dočakal in je tudi letos ne bo. Zdaj je tretji in za Liverpoolom zaostaja za kar 18 točk.

Vprašanja, na katera ne bomo nikoli dobili odgovora

Za Tottenham je odigral 183 tekem in dosegel 40 golov. Za Tottenham je odigral 183 tekem in dosegel 40 golov. Foto: Getty Images Kdo ve, kako bi bilo, če bi imel White tistega nevihtnega julijskega dne s seboj še rezervne hlače? Kdo ve, če bi Škotska, ki je v lovu na prvenstvo leta 1966 v Angliji v marsičem računala nanj, na nastop na novo svetovno prvenstvo čakala kar 22 let, vse do svetovnega prvenstva 1974 v Nemčiji? Kdo ve, ali bi ga zdaj umeščali med nogometne velikane?

"To so vprašanja, na katera nikoli ne bomo dobili odgovora, a nekaj je jasno. Nogomet nikoli ne bo tako bogat, da bi si lahko privoščil izgubo tako dobrega nogometaša," je o njem povedal legendarni Mackay z začetka zgodbe in zadel bistvo.

Nikoli ne bomo izvedeli, kako dober bi lahko bil, a dejstvo je, da je odšel mnogo prezgodaj. Ko bi nogometu, Tottenhamu in Škotski dal lahko še zelo veliko. Tako pa je odšel po 183 tekmah in 40 golih za Tottenham in še treh, ki jih je v 22 nastopih dosegel za Škotsko. Pa seveda tudi z eno evropsko in petimi lovorikami z angleških tal.

Napisal je knjigo o očetu in ugotovil, da ima polbrata

Platnica knjige Duh z White Hart Lanea Platnica knjige Duh z White Hart Lanea Foto: Twitter Desetletja po njegovi smrti se je na prodajnih policah znašla tudi knjiga o Johnu Whitu. Napisal jo je kar njegov sin Rob White, ki je bil ob njegovi smrti star komaj pol leta.

"Nikoli ga nisem spoznal, nimam spominov nanj, a o njem sem slišal marsikaj. Vedno se mi je zdelo, da me spremlja, zato sem se odločil, da ugotovim, kdo je moj oče in o njem napišem knjigo," je povedal 55-letni Rob, ki je v času nastajanja knjige govoril s številnimi znanimi in neznanimi, ob tem pa naletel tudi na zelo zanimivo spoznanje o življenju svojega slavnega očeta.

Na svojega polbrata, ki ga je oče skrival. Na dan je namreč prišlo, da je imel legendarni nogometaš Tottenhama nekaj let pred koncem svojega življenja ljubezensko afero s takrat 19-letno Helen McLean in rodil se jima je otrok, zdaj 58-letni Stephen, ki pa ga je skrival pred svojo družino.

Naslov knjige, ki je izšla leta 2011, je Duh z White Hart Lanea: V iskanju mojega očeta, nogometne legende.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin