Sreda, 21. 1. 2026, 9.15
1 ura, 42 minut
Od zlatega obdobja Domžal do propada
Nekdaj ponos, danes velika sramota Slovenije
Stane Oražem je leta 2007 proslavljal prvi državni naslov na rokah nogometašev Domžal, v ponedeljek pa vložil predlog za uvedbo stečaja.
Vsega lepega je v življenju enkrat konec – ponavadi je žal tako. Grdo pa je, če se konča tako klavrno in nespretno, da pri tem potegnejo najkrajšo tisti, ki si to najmanj zaslužijo. Igralci so ostali brez kluba in denarja. A ni ostalo le pri tem. Slovenija je izgubila enega najbolj trofejnih klubov, ki je nekoč pisal čudežne zgodbe, zdaj pa je tako zanemarjen, slabo voden in podhranjen, da je postal primer slabe prakse in neobvladljivega kaosa. Predstavlja opozorilo, kako nogometni klub, čeprav se v njem vsakoletno vrtijo milijoni evrov, ni zgolj igračka za odrasle, ampak še kako resna in odgovorna zadeva, ki polni marsikatera usta. Zato boli, da so Domžale, nekdanji ponos slovenskega nogometa, po novem njegova sramota.
Domžale so imele marsikaj. Številni klubi so lahko bili na njih ljubosumni. Ne ravno na vse, kar so počeli v klubu, nastanjenem tik ob Kamniški Bistrici, lahko pa so bili ljubosumni na marsikaj. Iz boljšega drugoligaša so se leta 2002 drzno podali v višave in zrasli v spoštovane osvajalce lovorik.
Domžale so pred dvema desetletjema začele postajati vzorčen zgled kluba, v katerem dozorevajo mladi talenti, ki lahko za razliko od marsikaterih drugih klubov iz Slovenije računajo tudi na konkretno minutažo na zelenici.
Danes standardni slovenski reprezentant Adam Gnezda Čerin je v Sloveniji pustil ogromen pečat v dresu Domžal.
Od tega je imela korist tudi reprezentanca. Pa ne le mlajše selekcije, ampak tudi članska. Ogromno junakov, ki so nastopili na SP 2010 (Samir Handanović, Andraž Kirm, Branko Ilić, Zlatan Ljubijankić in Dalibor Stevanović) ali Euru 2024 (Benjamin Šeško, Adam Gnezda Čerin, Jure Balkovec, Jon Gorenc Stanković, Jan Mlakar in Miha Blažič), je povezanih z Domžalami.
Rumena družina? Ne, rdeči dolgovi.
Njihova filozofija je bila preprosta. Razvij igralca, najraje kar tistega iz lastnega podmladka, nato pa mu omogoči lepšo prihodnost. Omogoči mu napredek kje drugje, večinoma v tujini, pri tem pa še napolni klubsko blagajno. Prestopi so zato bili najpomembnejši in najdonosnejši del domžalskega kluba, brez katerih ni bilo preživetja. A tudi s tem načinom se ni dalo preživeti na dolgi rok. Številke so rasle, klub je širil lovke, krepil tudi svojo akademijo, pri tem pa očitno pozabil na racionalnost.
Nad domžalskim nogometnim klubom so se v zadnjih letih začeli zgrinjati črni oblaki.
Dovolil si je preveč, ustvaril bistveno manj od tistega, kar je porabil, v zahtevnem okolju sprejemal slabe poslovne odločitve, primanjkljaj pa je začel predstavljati tako velike težave, da so se samo še poglabljale, na koncu pa izkazale za nerešljive. Domžale, tiste Domžale, ki so v prvi ligi neprekinjeno tekmovale skoraj četrt stoletja in bile dvakrat najboljše v Sloveniji, tako zapirajo vrata. Članska ekipa je razpuščena. To ni več rumena družina, to so zdaj rdeči dolgovi.
Nekoč so v Domžalah gostovali tudi takšni velemojstri nogometa, kot je Luka Modrić.
Klub iz ene najbogatejših slovenskih občin ni znal postati samozadosten. Slabo gospodarjenje je terjalo resne posledice. Tujci v slovenskem nogometu ne predstavljajo vselej dobrodošle pomoči, tokrat pa so se domžalskemu vodstvu, ki ga je v zadnjem stadiju obstoja članske ekipe kluba poosebljal dolgoletni predsednik Stane Oražem, raje vsi zahvalili.
Niso se hoteli preseliti v kaotične pisarne, v katerih padajo okostnjaki iz omar. Očitno je bilo preveč odprtih vprašajev, da bi Domžale lahko nadaljevale. V bistvu je bil že čudež, da so v takšnih razmerah, polnih izrazite plačne nediscipline, na katero so mnogi opozarjali že vrsto let, sploh zadostili pogojem in potrebam za pridobitev tekmovalne licence Nogometne zveze Slovenije.
Pomagali niso niti milijoni od prodaje Šeška
Od stalnih selitev Benjamina Šeška v tujini je v blagajno Domžal kapnilo ogromno denarja.
Proračun se je nevarno višal, za stabilizacijo niso zalegli niti silni milijoni od prodaje Benjamina Šeška, ki so prišli tako ob selitvi v Salzburg kot tudi pozneje, ko so se Domžale vselej močno okoristile z vsakim novim prestopom zdajšnjega zvezdnika Manchester Uniteda.
Žalosten pogreb domžalskega kluba je za Slovenijo še toliko večja nogometna sramota, saj je prvoligaško okolje ostalo brez prepoznavnega člana, s katerim so povezani številni prijetni spomini, najbolj zlata leta pa bodo v almanahih ostala tista, ko so Domžalčani spretno izkoristili tako propad Olimpije kot tudi zaton Maribora in se pred slabima dvema desetletjema povzpeli na slovenski prestol. In to kar dvakrat zapored.
Vse to je bilo prelepo, v Domžalah pa je do popolne idile, še bolj celovitega dojemanja uspešnega kluba, ki bi znal okolju odločneje vcepiti nogometno strast, manjkalo še nekaj. To so glasnejši navijači.
Domžale so se hitro poslovile od glasne organizirane navijaške skupine.
Skupina Ultras se je pojavila za zelo kratek čas. Hitro se je pojavila, še hitreje poslovila, od takrat pa je bilo vse po starem. Na tribunah domžalskega Športnega parka je znova prevladovalo duhomorno gledališko vzdušje.
Protega in Stojanović kot pozneje Zahović in Milanič
O tem, kako so se Domžale iz drugoligaša čudežno prelevile v serijskega slovenskega prvaka, smo pred leti kramljali z enim izmed takratnih tvorcev uspeha. To je bil športni direktor Nenad Protega, ki je skupaj s trenerjem Slavišo Stojanovićem spravil v orbito nič koliko poznejših uglednih imen slovenskega nogometa.
Slaviša Stojanović je kot trener Domžale popeljal do dveh zaporednih naslovov.
Le pet let je trajalo potovanje od druge lige do slovenskega prestola. Takrat so Domžalčani napravili tudi izjemen rekord, saj so neporaženi ostali na kar 32 zaporednih tekmah, poleg proslavljanja lovorik pa je v mestu ob Kamniški Bistrici v Evropi padel celo močni nemški Stuttgart. Obenem so v klubu postavili na noge tudi Mladinski nogometni center (MNC), ki je postal eden najbolj cenjenih v tem delu Evrope.
V Domžalah ni manjkalo mladih nogometašev, ki so pozneje zgradili imenitno kariero. Na fotografiji poleg športnega direktorja Nenada Protege od leve proti desni Luka Žinko, Zlatan Ljubijankić, Zoran Zeljković in Džengis Čavušević.
Nenad Protega je bil kot športni direktor arhitekt nekdanje šampionske zasedbe Domžal, pri kateri je igral pomembno vlogo Andraž Kirm.
"Vedno so mi očitali, da je Slave (Slaviša Stojanović, op. p.) moj prijatelj, a je to obema predstavljalo bistveno večje tveganje kot pa korist – to, da sem za trenerja vzel prijatelja. To je absolutno večja odgovornost, a sem v njem prepoznal potencial. Napovedal sem, da bomo morali pet let trpeti, da pridemo do želenih rezultatov, a smo bili že tri leta pozneje v Evropi, nato pa še prvaki. In čez dve leti stabilen mladinski prvoligaš!" je pred leti v pogovoru za Sportal, kjer je gostoval v rubriki Druga kariera, povedal Protega.
V tandemu s Stojanovićem sta spominjala na poznejši še kako uspešen par pri Mariboru, ki sta ga sestavljala Zlatko Zahović in Darko Milanič. Predstavljala sta osrednjo moč Domžal, ki je bila iz sezone v sezono bolj suverena. "Na začetku so nas vsi dojemali, kot da se bo naša zgodba hitro končala. Odlično je bilo, da smo imeli ta mir. Da so nas vsi jemali z levo roko. To je bila naša prednost. Postali smo namreč tako močni, da nam potem na igrišču niso mogli pokvariti načrtov, niti niso bili kakovostni," so Domžale dvakrat zapored zlahka postale prvak. Najprej s prednostjo 17 točk pred Gorico (2007), nato še s prednostjo 12 točk pred Koprom (2008).
Ugnali Freiburg in West Ham, zdaj izginili z zemljevida
To je bilo zlato obdobje Domžal, ki so s posameznimi prebliski v domačih in evropskih tekmovanjih – pozneje so osvajali še pokale, zadnjega leta 2017 pod taktirko Simona Rožmana – še naprej gradile podobo uspešnega kluba, ki ima kaj pokazati.
V zgodovino se je z nepozabnim dosežkom vpisal tudi nekdanji prvi čuvaj domžalske mreže Nejc Vidmar, ki je v 1. SNL ostal nepremagan kar 1.002 minuti in v obdobju, ko ga je uspešno treniral njegov nekdanji soigralec Luka Elsner, postavil enega najbolj veličastnih rekordov tekmovanja.
Domžale so v Evropi pred leti priredile prvovrstno senzacijo in v Stožicah (2:0) izločile nemški Freiburg.
Treba je prišteti še vse odmevne evropske skalpe. Klub iz slovenskega mesteca je premagal tudi takšne velikane, kot so bili Freiburg (2:0), Stuttgart (1:0) in West Ham United (2:1).
Redkokateri klub se lahko pohvali s tem, da je njegove barve nosilo tako veliko slovenskih reprezentantov. Seznam je dolg in bogat, na njem pa so po abecednem vrstnem redu Aljančič, Balkovec, Blažič, Brezič, Cimirotič, Čavušević, Djuranović, Elsner, Filipović, Firer, Gnezda Čerin, Gorenc Stanković, S. Handanović, Ilenič, Ilić, Janža, Karić Šoštarič, Kirm, Lazarević, Ljubijankić, Majer, Matić, Matjašič, Mitraković, Mitrović, Mlakar, Nemec, Pihler, Pokorn, Požeg Vancaš, Raković, Repas, Ružnić, Semler, Sikošek, Skubic, Stevanović, Strajnar, Svetlin, Šeško, Šturm, Trajkovski, Vetrih, Vončina, Vučkić, Zavrl, Zeljković, Žinko in Živec. Izjemno.
Domžalčani so svoj zadnji naslov državnega prvaka proslavljali pred 18 leti na Ptuju.
Zato je še toliko večja žalost, da je zaradi slabega gospodarjenja kluba in pomanjkanja zdravo odmerjene vizije s slovenskega prvoligaškega klubskega zemljevida izginil pomemben deležnik, ki je ohranjal upanje na to, da so na sončni strani Alp še prisotna okolja, v katerih mladi ne grejejo zgolj klopi, ampak so tudi vrženi v ogenj.
Tako sta predsednik Stane Oražem in Matej Oražem, dolgoletni športni direktor Domžal, leta 2017 na Bonifiki proslavljala zadnjo pokalno lovoriko Domžal.
Ostala bo praznina, če ne drugega, pa se bo na Domžale v vsakem krogu še kako dobro spomnil en klub. Tisti, ki bo zaradi propada rumene družine v tistem krogu prisiljen k počitku.
Lovorike NK Domžale:
Prvaki Slovenije: 2 (2006/07, 2007/08)
Pokalni zmagovalci: 2 (2010/11, 2016/17)
Superpokalni zmagovalci: 2 (2007, 2011)
V Evropi so prvič nastopili leta 2005, nato pa premagali Freiburg (2:0), Stuttgart (1:0), West Ham (2:1), remizirali z Marseillem (1:1) in Malmöjem (2:2).