NK Olimpija
Prek meja
Sreda, 11. 3. 2026, 4.00
3 ure, 54 minut
Prek meja (75.) – Agustin Doffo
Argentinski borec, ki se je zaljubil v Slovenijo in želi tukaj končati kariero
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,02
Agustin Doffo je z Olimpijo osvojil tri lovorike, v Ljubljani želi tudi zaključiti svojo kariero.
Dom v Argentini je zapustil, ko je imel 14 let, danes Agustin Doffo dom pravi tudi slovenski prestolnici. V štirih letih je postal ena od ikon Olimpije, med zmaji trenutno ni nikogar, ki bi na zelenici Stožic v zadnjih sezonah preživel več časa. Vzljubil je Ljubljano in Ljubljana je vzljubila njegovo neomajno predanost zeleno-belemu dresu. Nekoč se bo z družino najverjetneje vrnil v rodno Olivo, še pred tem pa želi na slovenskih zelenicah zaključiti kariero.
Ko povprečnemu navijaču Olimpije omenite evropsko gostovanje v Luksemburgu, pri tamkajšnjem Differdangu, bo ta najprej pomislil na famozne logistične zaplete, na zamujeno letalo in na šestnajsturno avtobusno odisejado od luksemburško-belgijsko-francoske tromeje proti Sloveniji. Tisti bolj pozitivni bodo poudarili, da je tej kolobociji sledila zmaga v prvem krogu državnega prvenstva nad Muro in z njo serija zmag, ki je postavila temelje dvojni kroni Ljubljančanov. Spomnili bodo, da se je ravno v Luksemburgu začela pot do zgodovinske evropske jeseni, prve za Olimpijo.
Redko kdo bi ob omembi Differdanga pomislil na Agustina Doffa in na dejstvo, da bi se lahko brez njegovega zadetka v 118. minuti gostovanja na luksemburški zelenici šampionska sezona zmajev odvila povsem drugače, precej manj zgodovinsko. Argentinec, ki je takrat igral svojo drugo tekmo v zeleno-belem dresu, je na nedeljskem večnem derbiju vknjižil 159. uradni nastop za Olimpijo. Znova je bil med najboljšimi posamezniki na igrišču, znova je paral živce nasprotniku in opravil ogromno količino nalog, kakršnim nogometni strokovnjaki dajejo ogromno teže.
"Doffo je v prvem polčasu dominiral na sredini igrišča, tako v posesti žoge kot v defenzivi," je v nedeljo razlagal trener Maribora Feđa Dudić. "Vi veste bolje od mene, kaj Doffo pomeni za to ekipo. In kaj pomeni Olimpija njemu," je na drugi strani dejal strateg zmajev Federico Bessone in zatrdil, da v Stožicah počnejo vse, kar je v njihovi moči, da 30-letnik ostane v Ljubljani. Na igrišču brezkompromisni, v pogovoru pa vselej nasmejani Argentinec si je v slovenski prestolnici ustvaril dom, povečal družino, tukaj pa želi tudi končati svojo kariero.
V Ljubljano ste se preselili junija 2022, tri pestre sezone so za vami, v svoji četrti ostajate eden ključnih mož pri Olimpiji. Kako se je od takrat do danes spremenilo vaše življenje tukaj?
Vsaka takšna selitev pomeni povsem nov začetek in to je vedno. Z družino smo se preselili iz Bosne in Hercegovine, v prvih dneh smo seveda odkrivali novo okolje, različne dele mesta, klub in vse ljudi tukaj. Potem se hitro srečaš z realnostjo, da vse začenjaš znova. Danes se v tem mestu počutimo povsem domače, prilagodili smo se na življenje tukaj. Srečen sem, srečna je moja družina in to je najbolj pomembno.
Se še spomnite, kakšni so bili vaši prvi vtisi ob prihodu v Ljubljano?
Preden sem podpisal pogodbo z Olimpijo, sem si želel ogledati mesto, spoznati Ljubljano. Z družino smo pripotovali sem in takoj nam je bilo všeč. To je velik razlog, da sem sprejel ponudbo.
Agustin Doffo je v dresu Olimpije debitiral na evropski tekmi z luksemburškim Differdangom.
Pravite, da je življenje v Sloveniji bolj tiho in umirjeno kot v Argentini. Lahko opišete, kako ste Argentinci bolj glasni ali divji od Slovencev?
Ritem življenja je drugačen že zaradi velikosti, v Argentini živi 44 milijonov ljudi, tukaj je vse manjše. Kjer sam vidim največjo razliko, je občutek varnosti. V Ljubljani se lahko brez skrbi sprehajaš po ulici, tudi če je ura tri ponoči. Nič se ti ne bo zgodilo, takšen je vsaj moj občutek.
Veliko sveta ste prepotovali. Se tukaj počutite najbolj varno?
Da. Prav tako mislim, da je vse skupaj v Sloveniji nekoliko bolj sproščeno, bolj umirjeno. Ne vidim, da bi se ljudem tukaj tako zelo mudilo, kot se jim pogosto v Argentini.
Nisem vodja, Vidovšek je
Ko ste iz Tuzle prišli v Slovenijo, ste bili zgolj eden izmed številnih tujcev na vhodnih vratih Olimpije. Dane je za vami 159 tekem za ta klub, nosili ste kapetanski trak, ste eden od simbolov bržčas najuspešnejšega obdobja v zgodovini tega kluba. Kdaj ste dokončno začutili to povezavo, kdaj ste vedeli, kako pomembna bo Ljubljana za vašo kariero?
Mislim, da je moj slog igre tisti, ki ga navijači začutijo prej, kot če bi igral nekoliko drugače. Vedno sem verjel, da navijači najprej opazijo, koliko je nekdo pripravljen dati nekemu klubu. Vedno pravim, da je to moj dom, in to imam v glavi tudi na igrišču. V zadnjih treh letih smo skupaj šli že čez marsikaj, skozi dobre in slabe trenutke, vedno sem bil na igrišču.
Ste si predstavljali, da bi lahko v Ljubljani ostali toliko časa?
Ne, iskreno nisem. Mislil sem si, da je to dober korak zame, prava poteza po Bosni in Hercegovini, predstavljal sem si, da bom sezono ali dve ostal tukaj in nato šel naprej. Toda klub je rasel pred mojimi očmi, igrali smo v Evropi, bili smo prvaki. V številnih pogledih so se mi tukaj uresničile sanje, prav tako pa sem se vedno vračal k temu, kar sem omenjal že prej. Vedno mi je najbolj pomembno, kako se počuti družina. In tukaj so srečni, zadovoljni. Tukaj smo si ustvarili življenje, prijatelje.
Pred prihodom v Olimpijo je bil v Bosni in Hercegovini izbran v idealno enajsterico prvenstva:
Skozi leta se je najbrž spreminjala tudi vaša vloga v garderobi Olimpije, ste danes vi tisti, ki pomagate novim, mlajšim soigralcem, ko se privajajo na življenje tukaj?
Če sem čisto iskren, nisem vodja, nisem lider. To nisem jaz. Seveda sem pripravljen pomagati, vedno sem odprt za pogovor in na voljo novincem. Če sem pridejo tuji nogometaši z ženo, z družino, bom seveda naredil vse, da jim dam občutek, da tukaj niso sami. Ker vem, koliko ta občutek pomeni meni.
Pravite, da niste vodja v garderobi Olimpije – koliko je v tem pogledu lažje zdaj, ko se je vrnil Matevž Vidovšek?
Veliko lažje. On je vodja, vodja je že dalj časa. Kot kapetan odlično opravlja svojo vlogo, pravi je v garderobi, pravi je takrat, ko se je treba pogovarjati o raznih bonusih ... To so stvari, ki meni niso všeč, on pa je izjemen. Samo dobro o njem.
Novembra lani je vknjižil 150. nastop v dresu Olimpije.
Hčerke ne razumem, ko govori slovensko
V tej sezoni igrate pod taktirko rojaka Federica Bessoneja. Po derbiju z Mariborom je dejal, da imata zanimiv odnos. Da se včasih ljubita in včasih sovražita. Kaj je mislil s tem?
Nimam pojma (smeh). Ne, sem oseba, ki težko skrije, kar čuti. Vedno sem iskren in če mi nekaj ni všeč, to jasno povem. Posledično seveda pride tudi do kakšnega prepira. Takšne prepire sem imel recimo tudi z Victorjem Sanchezom, z Albertom Riero ...
Torej Argentinci in Španci, najbrž je nekaj na tem temperamentu?
Seveda. V tem pogledu smo si zelo podobni, včasih se imamo radi, včasih se sovražimo. (smeh)
Vaši otroci bodo najbrž imeli v sebi tudi nekaj slovenskega temperamenta. Konec lanskega leta ste se po prvi hčerki razveselili še rojstva sina. Kako to spreminja vaš odnos do Slovenije?
Ne glede na to, kaj me čaka v prihodnosti, me bo zdaj vedno spremljal tudi del Slovenije. Nekoč bomo najverjetneje spet živeli v Argentini, a bo tudi tam z mano del Slovenije. Postati starš je vedno nekaj posebnega, ne glede na to, ali gre za prvega, drugega, tretjega otroka. Seveda se tukaj soočamo z določenimi izzivi, ker nimamo varnosti sorodnikov, starih staršev, ki bi lahko priskočili na pomoč, ko je ta potrebna. Vesel sem, da se lahko vedno zanesem na partnerko in da imamo tudi krog prijateljev, ko so pripravljeni pomagati.
Zaupali ste nam, da hčerka govori slovensko. Jo razumete?
Ko bi jo vsaj. (smeh) Ne govorim slovensko, a ljudje pravijo, da lepo govori slovensko. Francesca obiskuje vrtec, odkar smo v Ljubljani. Najprej smo razmišljali, da bi se učila samo angleščine, a smo nato videli, da se lahko v vrtcu nauči tudi slovenščine. Zakaj pa ne, lažje ji bo z vrstniki tukaj v Sloveniji, lažje se bo sporazumevala z vsemi. Navdušen sem nad tem, kako dobro ji gre. Vem, da je za otroke lažje, a je res neverjetno, kako hitro osvaja jezik.
Noro se nam zdi, koliko je zelenja in igrišč
Rekli ste, da se družina tukaj počuti odlično. Vam veliko pomeni varnost, nad čem pa so najbolj navdušeni otroci in žena?
Večkrat smo se pogovarjali, da je noro, koliko zelenih površin imate tukaj. Igrišča za otroke so na vsakih 200 metrov, če želiš sprehod v hribe, imaš nešteto možnosti. Naša družina rada izkoristi lepe, sončne dni in vse to pomeni ogromno.
Kako je torej videti povprečen prosti dan Agustina Doffa?
Če se ne odpravimo na enega takšnih izletov v park, najraje gremo v Tivoli, ali kam drugam v naravo in če smo prejšnji dan z ekipo zmagali, potem rad povabim prijatelje na piknik k nam domov.
Kdo poskrbi za hrano?
Jaz in moj žar. Moram obvladati žar, to je del naše kulture.
Najljubša slovenska jed?
Hm, sem ljubitelj mesa. Je burek slovenska jed?
Ne ravno, ampak bomo priznali.
Dobro, obožujem burek. (smeh)
Potem ste bili v Bosni in Hercegovini najbrž navdušeni nad njihovimi čevapčiči?
Uf, izjemni so!
Najtežje je bilo v Bosni in Hercegovini
Koliko Argentine po vsem tem času še vedno nosite v sebi?
Po srcu sem še vedno Argentinec, poslušam argentinsko glasbo, obožujem argentinsko hrano, argentinsko vino. Mate (južnoameriški čaj op.p.) me spremlja na vsakem koraku. Čeprav ne živimo v Argentini, je ta še vedno velik del naših življenj. Rekel bi, da vsem tem stvarem, dajemo še večji pomen, ker smo v tujini in nam niso vedno na voljo.
Na zadnjem večnem derbiju je bil Doffo znova med najboljšimi posamezniki na igrišču.
Pred Slovenijo ste igrali v Braziliji, Čilu, Španiji, Bosni in Hercegovini. Kje je bila prilagoditev na okolje najtežja?
Zagotovo v BiH, ker je bila to prva država, v kateri sem se soočil s povsem novim jezikom. Takrat nisem govoril angleško in potreboval sem nekaj časa. Prav tako Bosna ni tako razvita kot Slovenija, zato je bilo izzivov nekoliko več.
Za selitev v BiH naj bi vas prepričala tudi vaša žena, drži?
Res je, dobre informacije. (smeh) Takrat se mi je iztekala pogodba v Argentini in ni se mi odpiralo prav veliko vrat, če sem povsem iskren. Imel sem ponudbo iz druge argentinske lige, a si tega nisem želel, zainteresiranih je bilo tudi nekaj manjših klubov iz prve lige, tudi to me ni mikalo. Potem sem dobil ponudbo iz Bosne. Žena, ki je bila takrat noseča, je bila takoj navdušena nad idejo, da bi se preselili. Bil sem presenečen, ničesar nisva vedela o državi, nato sva malo raziskovala in se odločila. Na koncu se je vse dobro izteklo.
Kariero želim zaključiti v Ljubljani
Na derbiju ste postregli z novim dokazom, da vam moči nikakor ne pojenjajo, a vseeno: že kdaj razmišljate o tem, kje bi radi zaključili svojo kariero?
Da in ne. Po eni strani imam tako rad nogomet, da bi ga rad igral, dokler bom hodil. Po drugi se zavedam, koliko sem star, in vem, da prihaja. Čeprav se trenutno počutim bolje kot takrat, ko sem imel 20 let, ker bolje razumem igro. Kakorkoli; moja želja je, da nadaljujem tukaj. Da tukaj končam svojo kariero. Mislim, da sem in da smo vsi skupaj v teh štirih letih zgradili lepo zgodbo in da se lahko ta zgodba nadaljuje. Da lahko še naprej rastemo. To je moja želja, se pa vse skupaj v nogometu lahko hitro obrne.
V svoji karieri ste sodelovali s številnimi trenerji, veliko ste jih preživeli tudi pri Olimpiji. Na koga bi se danes najraje obrnili za nasvet?
Na žalost trenerja, ki bi ga najprej poklical, ni več med nami. Preminil je pred nekaj meseci, bil je eden mojih prvih trenerjev. Z njim sem zakorakal v članski nogomet, naučil me je, kako se obnašati, kako postaviti prave prioritete. Ko dobiš prvo plačo, se ne zaletavaj z nakupom avtomobila, najprej poskrbi za družino, vedno ostani človek. Če bi se pogovarjal izključno o nogometu, potem bi rekel, da bi najprej poklical Alberta Riero, tudi Victorja Sancheza, oba sta mi ogromno pomagala, z obema sem se razvijal kot nogometaš in oseba.
Pogodba ga z Olimpijo veže le do konca aktualne sezone. Bo kariero zaključil v Ljubljani?
Je možno, da bi v Sloveniji ostali tudi po koncu kariere?
Mislim, da ne, a ne zaradi mene. Žena pogreša družino, vsi jo pogrešamo in najverjetneje se bomo vrnili v Argentino.
Boste takrat nadaljevali z delom v nogometu, se vidite v vlogi trenerja?
Ne, nisem pravi za trenerja. Morda pa bi bil dober mentor otrokom, ki vstopajo v nogomet.
Ko vas bosta otroka čez čas vprašala, kje je vaš dom, kakorkoli se že obrne vaša kariera – bo vaš odgovor Argentina?
Vedno Argentina. Vem pa, da veliko Slovencev živi v Argentini in obratno.
Andres Vombergar vam je najbrž znano ime?
Seveda, z njim sem se pogovarjal pred prihodom v Ljubljano in povedal mi je same lepe stvari o klubu in Ljubljani.
Kot Argentincu vam moramo postaviti tudi vprašanje o prihajajočem svetovnem prvenstvu. Kje ste bili pred štirimi leti, ko so vaši rojaki postali svetovni prvaki?
Bil sem v Argentini, to je ena najbolj norih stvari, kar sem jih videl v mojem življenju.
Lahko Lionel Messi in druščina to ponovijo tudi letos?
Upam. (smeh)
Messi ali Maradona?
Messi.
