Ante Šimundža: Ne počutim se, kot da bi bil v senci Zlatka Zahovića

S 103 zadetki je peti najboljši strelec Maribora vseh časov. Z enim izmed teh – tistim, ki ga je septembra 1999 zabil v mrežo kijevskega Dinama –, je poskrbel za prvo in do zdaj edino zmago kakega slovenskega kluba v ligi prvakov. Ko je septembra lani na klopi Maribora nasledil Anteja Čačića, je zgodovino najbolj uspešnega slovenskega nogometnega kolektiva začel ustvarjati tudi v trenerski vlogi. Z uvrstitvijo v izločilni del lige Europa, seveda. Danes 42-letni Mariborčan je takoj po koncu igralske poti vedel, da želi postati trener. Glavni trener članske ekipe. ''To sem, ko sem bil v prvem obdobju v Mariboru še pomočnik trenerja, jasno povedal tudi Zlatku Zahoviću,'' je priznal. Začel je v mlajših selekcijah mariborskega Železničarja. Potem je bil pomočnik Pavla Pinnija pri Celju in Darka Milaniča pri Mariboru. ''Oba zelo cenim, od obeh sem se veliko naučil,'' ne pozabi poudariti. Samostojno trenersko pot je začel na klopi Mure, nekaj časa delal tudi v Avstriji na klopi GAK, bil trener drugoligaša Aluminija iz Kidričevega in pred nekaj meseci dočakal tisto, o čemer je sanjal že nekaj časa. Miren človek, velik profesionalec in dober sogovornik, ki pazljivo izbira besede, s katerimi odgovarja na vprašanja. Prijazno nas je sprejel v svoji pisarni v klubskih prostorih Maribora, v katerih preživlja ogromno časa. ''Od jutra do večera sem tukaj. Nogomet živim 24 ur na dan. Ne zgodi se mi, da bi ga povsem izklopil, ker si tega ne dovolim,'' je med drugim priznal v uro in pol trajajočem pogovoru. Njegovi odgovori so bili izčrpni in dolgi. Le pri enem je bil kratek in jedrnat.

Je lahko Maribor v prihodnosti še boljši? Kje so rezerve? Vsi, od igralcev, mene do sodelavcev, imamo še veliko prostora za napredovanje. Vsi lahko napredujemo s tem, da se še bolj posvetimo svojemu delu in temu, da se za uspeh žrtvujemo tudi v zasebnem življenju. To poskušamo vcepiti v glavo vsem igralcem. Vedno in povsod je prostor za napredek. Tako po taktični kot tudi po fizični in tehnični plati. Če sem nekoliko bolj konkreten, pa je zagotovo velik plus tudi to, da imam zdaj na voljo vse pripravljalno obdobje, da ekipo pripravim na drugi del sezone. Imam nekaj novih idej, ki bi jih rad izpeljal, a brez skrbi, ne gre za nič drastičnega. Zakaj bi zamenjali nekaj, kar je dobro? So pa popravki vedno dobrodošli. Tudi zato, ker hitro postaneš prepoznaven in nasprotniki vedo, kaj lahko od tebe pričakujejo.

Na to navijači verjetno pogosto pozabijo, a dejstvo je, da so rezultati, ki jih v Evropi v zadnjih treh letih dosegate, visoko nad zmožnostmi Maribora. Nad realnimi zmožnostmi. (Nas prekine. Verjetno želeč poudariti, da se v klubu tega zavedajo, a hkrati vseskozi stremijo k temu, da bi dosežke ponavljali oziroma celo izboljšali, op. a.)

Tako, nad realnimi. Pa se bojite odziva navijačev v trenutku, ko takšnih rezultatov prvič ne bo? Letvico smo postavili res zelo visoko. Nekateri bodo verjetno zelo razočarani že, če bomo izpadli proti Sevilli, nekateri pričakujejo, da bomo igrali v ligi prvakov, nekateri celo to, da bomo tam tudi prezimili. To je povsem normalno. Je pa dejstvo, da smo za evropske razmere še vedno malček. Zlatko nas pogostokrat nasmeje s prigodami, ki jih doživlja ob pogovorih z ljudmi iz drugih klubov. Ko jim omeni, kolikšen je proračun kluba, ga sprašujejo, ali so to tedenski, morda mesečni zneski. Preprosto jim ne gre v glavo, kako nam uspeva. Toda s trdim delom, ki ga vlagamo vsi v klubu, se da. S pravo podporo ekipe, strokovnega vodstva, vseh ljudi v klubu in tudi navijačev se je mogoče po robu postaviti tudi ekipam, ki imajo nekajkrat več denarja, kot ga imamo mi. Takšni pa sta, tega se je treba zavedati, tudi Wigan in Zulte-Waregem, čeprav navijačem imena teh klubov ne pomenijo veliko. Toda kljub vsemu lahko preskočimo tudi takšne in še višje ovire. Lahko zrušimo stereotip, da je denar tisti, ki je najbolj pomemben. Dejstvo je, da želimo še višje, še bolje. Ne zadovoljujemo se s tem, kar nam je uspelo, ampak se tega zavedamo. Bili smo v ligi Europa prvič, drugič in tretjič. Želimo biti še četrtič. Vsako leto želimo stopnico višje, pa čeprav to ni realno. In takšna ambicioznost je razširjena v vseh strukturah kluba, kar je zelo pomembno. To so smernice, s katerimi lahko nagajamo tudi veliko močnejšim in bogatejšim klubom.

Liga prvakov so sanje vsakega navijača. Vi ste jo kot nogometaš Maribora že izkusili. Sta zdajšnja zgodba in tista iz leta 1999 primerljivi? Res je, da je bil Maribor tudi takrat dve sezoni zapored zelo blizu, potem pa mu je uspelo, a o prejšnjih letih težko govorim, saj me takrat še ni bilo zraven. Sem pa bil leta 1999, ko smo najprej izločili Gent, potem pa še bogati Lyon. Maribor je s takratnim trenerjem Bojanom Prašnikarjem gradil ekipo, ki se ni veliko spreminjala. S sistematičnim delom je oblikoval ekipo, ki je prišla do velikega uspeha. V njej smo bili kakovostni posamezniki, to je bila ekipa, ki je bila zmes mladih in izkušenih igralcev. Tudi nekaj sreče smo imeli. Igrali smo proti Lyonu, ki je malce pred tem za 40 milijonov nemških mark kupil Brazilca Sonnyja Andersona. To je bil takrat letni proračun Maribora za nekaj sezon. Francozi so nas podcenjevali, kar se jim je maščevalo. Prišli smo do velikega uspeha, a bi tisto obdobje zelo težko primerjal z zdajšnjim. Predvsem zato, ker se v nogometu marsikaj spremeni že v dveh, treh letih. Kaj šele v 15, kolikor je minilo od tedaj. Je pa dejstvo, da je Maribor kot klub zdaj na veliko višji ravni, kot je bil takrat. Organizacija kluba je zdaj evropska. Za to je prav gotovo zaslužen tudi takratni uspeh in vsi poznejši, ki so prišli. Lahko bi rekli, da smo takrat utirali pot klubu, kot ga poznamo danes.

Eden izmed tistih, ki prav gotovo pooseblja zdajšnji Maribor, je Marcos Tavares. Kapetan, kot bi si ga lahko želeli, kajne? Tako je. Tavares je oseba, ki v sebi združuje tako igralsko kot tudi človeško plat, kakršne si vsi želimo. Pet let je že v Mariboru, razmišlja kot Mariborčan in želi tukaj ostati tudi takrat, ko bo končal kariero nogometaša. Povsem se je privadil na tukajšnje okolje. Zaveda se svoje vloge in na vsakem koraku pazi, da Maribor predstavlja v dobri luči. Največ od njega pa imajo soigralci, predvsem mlajši. Imajo srečo, da se lahko uči od njih. Kar zadeva njegovo nogometno znanje, pa je jasno, da je to igralec, ki ekipi daje dodano vrednost. Je tudi nogometaš, ki prevzame odgovornost takrat, ko je potrebno. Je pravi vodja ekipe in zasluženo nosi kapetanski trak. Navijači ga obožujejo.

Ravno nasprotno velja za Jasmina Handanovića, ki je pogosto tarča tudi neupravičenih kritik navijačev. O njegovi kakovosti nima smisla razpredati. Jasmin je zelo izkušen vratar, ki ima reprezentančne izkušnje in je igral tudi v tujini. Mislim, da ga kritizira predvsem nekaj posameznikov, ki za seboj povlečejo še nekatere druge. To, kar počnejo, je neokusno. Mislim, da je na zadnji tekmi proti Wiganu vsem pokazal, zakaj je na vratih Maribora. Še nekaj zelo dobrih tekem je odigral, z njim sem prav gotovo zadovoljen. Je pa tudi on samo človek, ki lahko sem in tja naredi napako. Upam, da ga bodo vsi čim prej začeli dojemati kot vratarja z dodano vrednostjo. Ko bo tako, bo za vse skupaj lažje.

Se je na udaru navijačev znašel zato, ker je Ljubljančan? Ne. Če bi bilo tako, potem bi bili vsi Ljubljančani, ki so igrali in še igrajo za Maribor, nepriljubljeni. Spomnimo se Gregorja Židana, ki je vrsto let igral tukaj in bil zelo priljubljen. Tudi Željko Filipović je Ljubljančan, pa nima nobenih težav.

Kako vi gledate na rivalstvo med Mariborom in Ljubljano? Vsak Ljubljančan, ki dobro igra za Maribor, je vedno dobrodošel. S tem nimam nobenih težav. Za mene so vsi enaki. Kar zadeva rivalstvo, pa je dejstvo, da obstaja. Že kot igralec sem čutil, da so zmage nad Olimpijo najbolj pomembne. Da gre za derbi, za največjo tekmo slovenskega nogometa, ki ima v naših prostorih neko drugo dimenzijo. O tem ni nobenega dvoma.

Pa bi bili sami v prihodnosti pripravljeni sesti na klop Olimpije? Ne. (Odgovoril je, še preden smo dokončali vprašanje, op. a.)

Je klop Maribora največ, kar lahko dosežete v slovenskem nogometu? Kakšna ponudba bi morala priti na vaš naslov, da bi zapustili Ljudski vrt? Ne razmišljam o tem. Trenutno še zdaleč nisem v položaju, da bi razmišljal o podobnih stvareh. Zdaj sem trener Maribora in razmišljam le o tem, kako biti čim boljši. O čem drugem trenutno nimam niti pravice razmišljati.

Eden izmed tistih, okoli katerega se krešejo mnenja, je tudi Nusmir Fajić. Napadalec, ki so ga zaradi disciplinskega prekrška denarno kaznovali. Nejc Potokar, ki si je privoščil podoben spodrsljaj, je bil suspendiran. Zakaj? Zato, ker je klubsko disciplino prekršil prvič. To se je zgodilo takoj za tem, ko sem prišel v klub. Že takoj sem povedal, da nediscipline ne bom trpel, a sankcije so določili v klubu, ker so vedeli, kaj in kako. Sam sem takrat šele prišel. Sicer pa je Fajić nogometaš, s katerim sem sodeloval že pri Muri in dobro vem, za kako dobrega napadalca gre. Takrat je bil drugi najboljši strelec slovenskega prvenstva in bil precej zaslužen za to, da je Mura dosegla izjemen rezultat. To, kar je naredil, je bila napaka, a najbolj pomembno je, da se je iz nje česa naučil. Na treningih se je trudil in si izboril status, ki ga uživa zdaj. Ko ni bilo Mendyja (Jeana-Philippa, op. a.), je skupaj s Tavaresom vlekel mariborski voz v napadu in dokazal, da lahko računamo nanj.

Prekrškov pozneje v klubu ni bilo? Mislim, da ne. Zadovoljen sem z disciplino, ki jo kažejo igralci.

Kako težko je delati v klubu skupaj z Zlatkom Zahovićem, ki ima v očeh navijačev status božanstva? Ko gre ekipi dobro, je on tisti, ki je najbolj zaslužen za uspehe, ko so rezultati slabi, vsi s prstom kažejo na trenerja. Se vam zdi, da ste v njegovi senci? Vesel in srečen sem, da imam ob sebi takšnega človeka, ki je predvsem velik profesionalec in tak, da je zelo ambiciozen, vselej stremi k višjemu, boljšemu. Izkušnje, ki jih je nabral skozi desetletje udejstvovanja na najvišji ravni evropskega nogometa, pa so tako ali tako neprecenljive. Rekel bi, da sva si po človeški plati precej podobna. Oba sva zelo ambiciozna in vseskozi stremiva k napredku. Tudi on v klub prihaja zelo zgodaj in odhaja pozno. To, da imam takšnega šefa, si štejem v čast. Jaz nisem dobil občutka, da bi bil v njegovi senci. Preprosto zato, ker vem, da sem na koncu jaz tisti, ki vleče glavne poteze na igrišču. Pogovarjava se, a Zlatko se nikoli ne vmešava v moje delo.

Čeprav takšnih očitkov prav gotovo ne bo manjkalo. Predvsem zato, ker je v ekipi tudi njegov sin, Luka Zahović. Luka priložnosti za igro ni dobil zaradi priimka, temveč predvsem zato, ker je zelo kakovosten in nadarjen nogometaš. On je eden izmed tistih petih mladincev, ki so se priključili delu s člansko ekipo. Ob njem še Dino Hotić, Ranko Moravac, Peter Stojanović in Damjan Vuklišević. V ozadju imamo še dva, tri. To so fantje, od katerih veliko pričakujemo. Luka je dobil že kar nekaj priložnosti in jih tudi izkoristil. Med drugim je odigral tudi zelo pomembno prvenstveno tekmo proti Gorici in pripomogel k zmagi. Tudi v Evropi je igral proti Rubinu in v zadnjih petih minutah sodeloval pri akciji za gol Dejana Mezge. Mislim, da sem s tem odgovoril na vaše vprašanje.