Petek, 21. 6. 2019, 4.00
4 leta, 10 mesecev
Predsednik Uefe gost Škrabčeve domačije
Urica smeha, anekdot in resnih tonov z Aleksandrom Čeferinom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,17
2
Aleksander Čeferin je prisotne na Škrabčevi domačiji navdušil.
Na Škrabčevi domačiji v Ribnici je bil gost pogovornega večera v svetu najvplivnejši Slovenec ta hip, Aleksander Čeferin. Predsednik Uefe je ob slabo uro dolgem kramljanju večkrat pošteno nasmejal številne prisotne in razkril tudi nekaj zanimivih anekdot iz življenja prvega človeka najbogatejše nogometne organizacije na svetu, ki ima skoraj šest milijard evrov letnih prihodkov. Ob tem je precej besed namenil tudi veliko resnejšim temam.
Čeprav pravijo, da je se je ob prihodu slovenskega premierja Marjana Šarca zbralo še več ljudi, ni dvoma, da je bil tokratni gost pogovornega večera, ki jih v domači Ribnici enkrat mesečno organizira eden najuspešnejših slovenskih podjetnikov Janez Škrabec, najvplivnejši od vseh, ki so se zvrstili do zdaj. Aleksander Čeferin, ki je leta 2016 z vso silo treščil na svetovni nogometni zemljevid, postal predsednik centra nogometne moči Uefe in letos brez protikandidata dobil nov, štiriletni mandat.
Aleksander Čeferin v Ribnici, foto: Mediaspeed
Med občinstvo, ki je nestrpno pričakovalo besede pomembnega gosta, so se pomešali nekateri znani. Ob Čeferinovi družini s priznanim odvetnikom Petrom Čeferinom na čelu, ki je z Rokom Čeferinom pred dnevi dobila tudi ustavnega sodnika, smo opazili tudi nekdanjega slovenskega nogometnega reprezentanta Mirana Pavlina, predsednika Hokejske zveze Slovenije Matjaža Rakovca, nekdanjega hokejista Dejana Kontreca in še koga.
Pogovor v duhu prijetnega poletnega večera, ki ga je vodil Marjan Dora z Idea TV, je bil zelo sproščen. "Včasih zaradi tega nisi priljubljen in so ljudje jezni. Sprašujejo, zakaj moraš braniti barabe. Veste, kaj? Nune so k meni prihajale bolj redko," je v smehu povedal Čeferin, ko je na začetku pogovora govoril o svoji nekdanji, odvetniški vlogi, v kateri je branil nekatere razvpite posameznike.
Predsednik Uefe je od septembra 2016.
"Še mandat, pa neham. Še enega, pa neham. Na koncu je bil gospod star 90 let," je nasmejal, ko je govoril o enem izmed svojih prvih ukrepov v vlogi prvega moža Uefe in tem, da je omejil število predsedniških mandatov.
"Zlatan Ibrahimović ima velik nos. Mar to pomeni, da je včasih tudi v ofsajdu, če njegov nos štrli čez rdečo črto, ki pokaže pravo linijo. Take stvari me malce motijo," si je privoščil švedskega superzvezdnika, ko je beseda tekla o tem, da tehnologija ne sme prevzeti nogomet.
"Ko sem bil ob drugi kandidaturi edini kandidat, sem dobil sporočilo predsednika tamkajšnje nogometne zveze, ki mi je sporočil, da me bo podprl. Ob tem pa zapisal, da bom, čeprav sem edini kandidat, verjetno izgubil," pa je Čeferin za smeh poskrbel, ko je namenil nekaj besed Angležem, ki ga ob potegovanju za njegov prvi mandat niso podprli, in s prisotnimi delil malce tipičnega angleškega humorja.
Humorja in zanimivih anekdot je bilo iz njegovih ust še kar nekaj, a velik del pogovora je tekel v resnejših tonih. Svetovni nogomet doživlja hude udarce in izgublja ugled, zato veliko časa za šalo ni. Tega se Čeferin verjetno dobro zaveda. Za njim je prvi, skrajšani krog v, kot je priznal tudi sam, zelo udobnem fotelju v Nyonu, ki ga je opravil z odliko, a pred njim so novi, morda veliko težji krogi, ki jih bo moral preteči. O tem, da pozna rešitve in ima vizijo za boljšo prihodnost nogometa, je večkrat govoril. To, da bo pri iskanju cilja zelo odločen, je že večkrat pokazal. Tudi tokrat, ko je spet povedal nekaj krepkih na račun Angležev.
Predsednik Uefe je tudi tokrat izrekel nekaj krepkih na račun Angležev.
O čem vse je govoril Aleksander Čeferin:
O zadnjih aferah v povezavi s svetovnim prvenstvom v Katarju:
"Verjetno bo pritisk po vsem tem, kar se dogaja, še večji, kot je, ampak jaz še vedno nisem dobil prepričljivih dokazov. Policija v Franciji očitno ustvarja neke zgodbe, ki so povezane tudi s tamkajšnjimi politiki. Kolikor jaz vem, še noben postopek ni stekel naprej. Smo pa tudi mi na Uefi presenečeni nad tem, kaj se dogaja, saj to škoduje ugledu celotnega nogometa. Raje bi videli, da se pogovarjamo o nogometu in sodniških napakah, če je že treba, kot pa o tem."
O transparentnosti Uefe:
"Živimo v malce nenavadnem svetu. Transparentnost, seveda, ampak do katere mere? Na Uefi smo zelo veliko pokazali javnosti, ampak ta včasih pričakuje preveč. Mi pa smo podjetje, multinacionalka, ki ima svoje konkurente. Zdi se mi, da smo šli celo predaleč. Pa ne samo s tem, ampak tudi z nekaterimi drugimi stvarmi. Zdaj se dogaja že to, da sploh ne veš, ali lahko komu plačaš kosilo, po drugi strani in po drugih kanalih pa se pretakajo milijarde. Tukaj je prevladal populizem."
O tem, kako se je povzpel na vrh Uefe:
"Zaradi velike krize, ki je zajela nogomet, so do mene prišli Skandinavci in mi rekli, da si me želijo videti v vlogi predsednika Uefe. Meni se je zdela ta ideja malce nerealna. Vprašal sem jih, koliko jih je, in rekli so, da štirje. V Uefi je 55 članic. Dobro, še en glas sem imel. Bil sem predsednik Nogometne zveze Slovenije, tako da mi njih ni bilo treba prepričevati (smeh, op. p.).
Potem sem jim rekel, da bom počakal, nato pa so do mene prišli še Italijani. Vedoč, kako občutljiva je naša regija in kaj bi se lahko zgodilo, ker sem imel podporo Zahodnjakov, sem se sprehodil po njej. Potem sem šel še v Rusijo, Turčijo, na Ciper. Do 13 držav. Imeli smo sestanek in dobil sem podporo. Kar naenkrat sem imel 20 glasov javne podpore, za zmago jih potrebuješ 27. Potem je steklo še naprej, je bilo pa to težko garanje."
O tem, kako je ob zadnji kandidaturi zmagal brez protikandidata:
"Očitno delamo v pravo smer. Ljudje so najbolj veseli, da si vzamem čas za vsakega. Motil nas je elitizem. To, da izvršni odbor Uefe ob zasedanjih biva v drugem, boljšem hotelu, in podobne stvari. Vsi se objemajo, pa se sploh ne poznajo. Spomnim se Makedonca, ki mi je govoril o tem, kako ga je moj protikandidat pred volitvami objel, potem pa ga vprašal, ali sploh veš, kako mi je ime, in ugledni gospod, ki je že vrsto let v Uefi, sploh ni vedel.
Omejil sem tudi število mandatov. Spraševali so me, zakaj to počnem, saj nihče ni mogel razumeti tega, zakaj ne bi bil predsednik Uefe 30 let. Ne razumejo tega, da je to dobro zato, ker s tem organizacijo zaščitim pred samim sabo. Človek se hitro navadi na življenje predsednika Uefe, zato moraš imeti pravilnik, ki onemogoča, da bi kaj takega lahko zlorabil. Ko sem prvič odšel na pot v Azerbajdžan, sem, ko sem stopil z letala, pred seboj zagledal rdečo preprogo, zaslišal pa sem tudi glasbo in zagledal ljudi v nošah. Mislil sem, da je to za koga drugega. Da so se zmotili. Ampak bilo je zame, tako so me pričakali.
Na letališčih ti ni treba čakati na kovček, povsod ti strežejo na vsakem koraku. Predsednik premier lige mi je govoril, kako je svojima otrokoma rekel, da njega in njegove družine na tekme NBA, NFL in ne vem, kam še vse, ne vabijo zato, ker bi bil tako dober človek, ampak predvsem zaradi njegove funkcije. Enkrat se bo to vse skupaj nehalo. Na take stvari se človek hitro navadi in zato je prav, da se tega zavedamo."
O nespodobnih ponudbah, ki jih dobiva:
"Niti ne bi rekel, da so nespodobne, bolj gre za to, da moraš biti na taki funkciji zelo pozoren. Ljudje te vabijo povsod in ti ponujajo marsikaj, v zameno pa ne želijo ničesar. Kar naenkrat se zgodi, da si z njimi povezan. Potem pa se, tako si vsaj predstavljam, zgodi, da pride klic in bi kaj radi od tebe. Lažje je takšne ponudbe odkloniti, če te takšne stvari ne veselijo. Uefa generira kar šest milijard evrov letno, Fifa milijardo in pol. Mi torej ustvarimo več kot trikrat več. Tukaj je prisotnih toliko interesov."
O naslednjem svetovnem prvenstvu v Evropi:
"Prihodnje leto bo v Aziji, potem v Srednji in Severni Ameriki, Afrika je bila, Južna Amerika tudi, zdaj je čas, da bo leta 2030 na vrsti spet Evropa. Pri Uefi bomo pri tem vztrajali."
O tem, kaj bo ostalo za njim, ko bo odšel z Uefe:
"To me sprašujejo vsi, meni pa se zdi preveč grandiozno in tudi arogantno. Razmišljam od mandata do mandata. Skušam imeti prioritete. V prvem mandatu je bila to zagotovo ureditev vodenja. Prišel sem sicer v sijajno organizirano organizacijo, ampak nekatere stvari so me motile, na primer plačevanje določenim kapitalskim družbam. Vprašal sem, zakaj ravno tem, pa nihče ni znal odgovoriti. Hotel sem, da se postavijo neka pravila. Da me lahko pokliče moj najbližji, a mu lahko rečem, da bi pomagal, ampak ne morem, ker tega pravila ne dovolijo.
V drugem mandatu je največji izziv, da se poskuša nekaj narediti glede ravnovesja v svetovnem nogometu, v katerem so razlike vse večje. Ne smemo biti naivni in misliti, da bodo vsi na enakem. Maribor in Olimpija žal nikoli ne bosta kot Real Madrid, ampak ne smemo dopustiti, da bo nogomet postal tako ekskluziven, da se z njim ne bodo mogli ukvarjati vsi. Pri Uefi namenimo 250 milijonov evrov državam, ki ne tekmujejo v ligi prvakov. Poskušamo pomagati tudi na ta način in bomo še bolj tudi na drugačne načine.
Premier liga ima v Sloveniji prenose tekem in s tem jemlje oglaševalski kolač slovenski ligi. Pri nas nekaj dobi, da pa ne nič. Vsakodnevno izvajam pritiske, da bi se na tem področju kaj spremenilo. Zmotilo me je tudi to, da iz našega solidarnostnega sklada denar namenjamo tudi Angliji, Španiji, Italiji, Nemčiji … Ligam, ki ustvarijo pet milijard, dajemo deset milijonov evrov.
Zelo sem vesel, da smo se lotili tudi različnih drugih projektov. Eden teh je fundacija za otroke. Po svetu smo pomagali mnogim. Različnim nevladnim organizacijam, ki pomagajo beguncem. Z ženo Barbaro sva bila pred dvema letoma v največjem begunskem središču v Jordaniji, kjer smo postavili nogometno igrišče. Ko vidiš te fantke in punčke, ki so izgubili vse, a imajo ob igranju nogometa iskrico v očeh, ko vidiš to res iskreno veselje, ti je zelo toplo pri srcu. Nogomet lahko na tem področju stori res veliko."
O zaprti ligi velikih klubov:
"To je bila populistična ideja predstavnikov nekaterih največjih klubov. Predlog je bil, to pa je tudi vse. Absolutno govora o tem ni bilo. Je pa res, da potem klubi o tem niso dobro komunicirali v javnosti in mediji so naredili zgodbo, ki jo vlečejo naprej. Tako kot so zdaj nekateri začeli poudarjati, da bo liga prvakov na sporedu ob koncih tednov. Pa čeprav sem že petdesetkrat rekel, da se to ne bo zgodilo."
O Varu:
"Nad njim nisem preveč navdušen, saj mislim, da mora o vsaki situaciji odločati predvsem sodnik, sicer jih ne bomo več potrebovali in imamo lahko namesto njih robote. Zdaj je postala farsa, ko kakšnega nogometaša žoga zadene v roko. Ko je jasno, da si s tem prav nič ni pomagal, ampak zdaj posnetek pokaže, da je to roka.
Včeraj smo se šalili in ljudje so se strinjali. Vzemimo primer ofsajda. Zlatan Ibrahimović ima velik nos, mar to pomeni, da je včasih tudi v ofsajdu, če njegov nos štrli čez rdečo črto, ki pokaže pravo linijo? Take stvari me malce motijo. Včasih je potrebna zdrava pamet. Res je, da je veliko tehnologije tudi v košarki, ampak tam ustavljajo čas, v nogometu ga pa ne. Vsaka minuta, ki je izgubljena, je izgubljena za igro.
Dogaja se tudi to, kar se je Manchester Cityju proti Tottenhamu zgodilo letos. Ko je zabil gol v 93. minuti, nogometaši in navijači pa so že proslavljali uvrstitev v polfinale lige prvakov, potem pa se oglasi sodnik in vsega veselja je bilo konec."
O astronomskih zaslužkih najboljših nogometašev:
"Tukaj sta dva vidika. Trg postavlja ceno. Se pa strinjam, da je nekaj v tej smeri treba narediti. Za mene, čeprav trg to dopušča, tako visoke številke niso realne. Ravno včeraj smo se spraševali, kaj je treba narediti zdaj, ko se bo kmalu zgodilo, da bo nekdo za prestop dobil 300 milijonov evrov."
O tem, da pokale podeljuje na igrišču, ne na tribunah in o politikih:
"Motilo me je, da so morali nogometaši po odigranih finalih hoditi na tribuno, kot da bi plezali k Juliju Cezarju. Mislim, da ljudje ne želijo gledati tega, ampak nogometaše in gledalce, ki so bistvo nogometa. Spoštljivo je, da ti prideš k njim, ne oni k tebi. Glede politikov pa je tako, da jih pri podelitvah prav tako ne želim. To se mi zdi prav. Kralji lahko, saj nimajo volitev, politiki pa ne.
Vsako leto imam pogovore o tem in jih moram zavračati. Zadnjič je name pritiskal neki politik, ki je to naredil že trikrat, štirikrat, pa sem uporabil zvito taktiko in mu rekel, kaj si nor, da boš šel tja, saj ti bodo ljudje žvižgali. Jutri pa bodo mediji na dolgo in široko pisali o tem. 'To imaš pa prav,' mi je dejal in se umiril."
O Damirju Skomini ter finalu lige Europa in lige prvakov, v katerih je sodil:
"Povedal bom tako, kot je. Skomino je za finale v ligi Europa in ligi prvakov predlagal sodniški komite. Za finale mora na koncu zadnjo besedo vedno dati predsednik. Sicer ne in sploh ne vem, kdo sodi na posameznih tekmah, v finalu pa je tako, da imam zadnjo jaz. Vedel sem, da bi to lahko bila težava.
Če bi bil kakšen Anglež, je sploh ne bi bilo. Ker je bil Slovenec, pa je. Tako kot če kakšnega Slovenca pripeljem na Uefo. Pa čeprav je polovica zaposlenih na Uefi Švicarjev. Pa Švica ni ravno tako velika kot Kitajska, da bi jih bilo tako veliko.
Ko sem bil za in sem se strinjal s tem, da bo on sodil finale, sem se zamislil in spraševal, kaj se bo zgodilo, če bo v finalu naredil kakšno napako. K sreči je ni."
O odmevnem nastopu na univerzi v Oxfordu:
"Smešno je, da so Angleži ne glede na to, kako velik imperij so si zgradili, politično še vedno precej nespretni. Na prvih volitvah so podpirali mojega protikandidata, pa sem dobil 76 odstotkov glasov. Ko sem bil ob drugi kandidaturi edini kandidat, sem dobil sporočilo predsednika tamkajšnje nogometne zveze, ki mi je sporočil, da me bo podprl. Ob tem pa zapisal, da bom, čeprav sem edini kandidat, verjetno izgubil."
O tem, kako se je spremenilo njegovo družinsko življenje:
"Kvantitativno je slabše, kvalitativno pa boljše. Prej sem bil vseskozi v službi in vedno utrujen. Zdaj vsak četrtek zvečer pridem domov in grem dejansko lahko kamorkoli. Skupaj hodimo na večerje, kar nam prej nikoli ni uspevalo. Res je, da sem malo popustljiv do deklet, kar mi Barbara včasih zameri, ampak mi tak način življenja ustreza.
Ravno o tem sem zadnjič razmišljal. Da je to nekakšen stik s tlemi, kar je zame ključno. Ko jaz ob četrtkih pridem domov in praviloma nobenega ni tam, spustim ven psa, počakam, da opravi svojo potrebo, in si rečem, pa saj sem čisto normalen človek. To je dobro. Po vsem tem, kar se ti dogaja, je dobro priti domov, k svoji družini in v svojo državo.
Jaz drugje kot v Sloveniji ne bi živel nikoli. Šele ko greš kam ven, vidiš, kako je nam lepo. Da ne bom samo kritiziral Slovenije, lahko povem tudi to, da ko sem postal predsednik Uefe, nikjer nisem začutil niti kančka zavisti. Čutil sem samo veliko podporo."
O tem, kdaj se je prvič srečal z nogometom:
"Velik nogometni navdušenec sem že od nekdaj. Nogomet sem amatersko igral kot otrok, predvsem pa sem spremljal vsa evropska in svetovna prvenstva, vse pomembne tekme lige prvakov in največjih tekmovanj od leta 1974. Nogomet je bil moja strast in je še vedno. Zdaj pa je postal še moja služba."
O težavah slovenskega nogometa:
"Problem Slovenije je majhen trg, ne samo v nogometu, ampak tudi sicer. Težko je organizirati vzdržen sistem. Tudi zaradi tega, da bi nogomet lahko živel v manjših državah, želimo čim več klubom omogočiti čim več evropskih tekem. Samo tako se bo dalo stvar spraviti na malo višjo finančno raven."
O predsedniku Nogometne zveze Slovenije Radenku Mijatoviću:
"Kdo sem jaz, da bi govoril, ali sem z njegovim delom zadovoljen ali ne? Lahko pa rečem, da je dober poznavalec nogometa in izjemno pošten človek. Izjemno se trudi, da bi kaj naredil. Rezultati reprezentance pa ne morejo biti povezani s predsednikom. Ko sem bil predsednik NZS, sem tako Matjažu Keku kot Srečku Katancu, ki sta bila takrat selektorja, rekel, da če bodo uspehi, boste zanje zaslužni vi in igralci, če bodo neuspehi, bom pa to jaz. Tako je tudi z njim. On nima veliko z neuspehi reprezentance. Je dober predsednik. Vesel sem, da je tam, kjer je."
O dobrem odnosu, ki ga ima s slovenskimi nogometaši:
"Veliko jih poznam še iz reprezentance. Imam poseben odnos s Slovenci in moram reči, da tudi z nogometaši oziroma nekdanjimi nogometaši iz nekdanje Jugoslavije. Imam občutek, kot da so me vzeli za svojega. Tako toplo, kot me sprejemajo tam, me nikjer drugje. Zato sem vedno vesel, če so slovenski nogometaši in tisti, ki prihajajo iz naše nekdanje skupne države, uspešni. Drugače je, če medaljo okoli vratu obesiš našemu fantu."
O odvetniškem poklicu in tem, da ga ne opravlja več:
"Odvetniški posel nama je bil z bratom, če se izrazim poetično, položen v zibelko. Ko sva odraščala, sva večkrat poslušala takšne in drugačne odvetniške debate. Kot otrok sem bil večkrat obtožen, ob družinskih kosilih sem se moral braniti. Odvetniški posel je v moji krvi, a potem se je zgodilo, kar se je.
Če se svetovni nogomet zaradi številnih takšnih in drugačnih škandalov ne bi znašel v krizi, bi ga verjetno opravljal še danes. V tistem času je svetovni nogomet očitno bolj kot kogarkoli drugega potreboval pravnika, saj je bilo s tamkajšnjim pravnim sistemom vse narobe. Obrnilo se je, kot se je. Mnogi me sprašujejo, koliko časa bom še predsednik Uefe, ali bom opravil še en mandat ali celo dva, jaz pa pravim, da se je moje življenje tako nenavadno obrnilo, da se bom tudi zdaj pustil presenetiti."
O bratu Roku Čeferinu, ki je postal ustavni sodnik Slovenije:
"Vesel sem zanj, predvsem pa sem vesel za našo državo. Ljudje ga ne poznajo. Je zelo študiozen. Je nepristranski, ni na strani nobene politične stranke. Vedno je pripravljen zastopati svoje mnenje. Prepričan sem, da bo odličen ustavni sodnik. Ta posel mu je pisan na kožo."
O slabem ugledu, ki ga ima slovensko sodstvo:
"Tako ni samo v Sloveniji, ampak povsod po Evropi. Vsepovsod samo obtoževanje, saj se to lepo sliši. Če so ljudje v slabem položaju, je pričakovano to, kar se dogaja. Da je vsak, ki ima denar, baraba. To se dobro sliši in se pogosto zlorabi. To se vse bolj širi po vsej Evropi in je nevarno."
O špekulacijah, da bo nekoč pristal v politiki:
"Če bi me pred nekaj leti vprašali, ali bom nekoč predsednik Uefe, bi se smejal ves dan. Hkrati je zelo zmotno razmišljanje, da je ultimativna želja vsakega posameznika nekoč pristati v politiki. Rekel bom, da nikoli ne veš, kako se življenje obrne, a dejstvo je, da ko gledam, kaj vse se dogaja v politiki, je to zame malce nestimulativno."
2