Hudičev odvetnik in hudičevo zahtevni časi, ki so pred njim

"Star je bil štiri leta, ko je na sprehod peljal družinskega psa, velikega ovčarja, ki pa se je sprehoda kmalu naveličal in se obrnil proti domu. Aleksandra, čeprav ga je pes vztrajno vlekel, sem našel ležečega na trebuhu, vsega opraskanega, medtem ko se je trdno oklepal povodca in ga ni spustil."

To je anekdota o trenutno najbolj vplivnem Slovencu na svetu, ki jo je pred časom razkril dr. Peter Čeferin, najbolj znani slovenski odvetnik, in z njo verjetno zadel bistvo.

Aleksander Čeferin, njegov sin, ki je v zadnjem obdobju dokončno in predvsem zelo odločno stopil iz velike očetove sence, je človek, ki doseže, kar hoče, in na poti do cilja ne popušča.

Sportal Uefa tako navdušena nad Čeferinom, da sploh ni bilo treba glasovati

Drugi od treh potomcev zelo ugledne družine, sin zvezdniškega odvetnika in osnovnošolske ravnateljice, je pot med zvezde nogometnega sveta tlakoval po nekoliko drugačnih vzorcih od tistih, ki smo jih vajeni pri številnih, pogosto južnoameriških nogometaših.

Daleč od tega, da je odraščal v revščini. Kot članu ene od najbolj znanih slovenskih družin mu zagotovo nikoli ničesar ni manjkalo, a takšnih je veliko, predsednik najbogatejše športne organizacije na svetu pa je samo en.

Odmevni odvetniški primeri in prijatelji, ki so postali znani

Branil je tudi razvpitega Ivana Zidarja. Foto: Tamino Petelinšek/STA Da je malce drugačen, predvsem pa bolj odločen od večine, je dokazoval že kot zelo mlad. Ko se je postavil zase pred učitelji ali pa takrat, ko je zbral prijatelje in pred hišo nekega kmeta vztrajal toliko časa, dokler jim ta ni vrnil nogometnih golov, ki so jih postavili na njegovi zemlji.

Verjetno se je takšnega vedenja priučil na rednih obravnavah ob družinskih kosilih, na katerih se je že kot otrok izuril v branjenju pred obtožbami.

V šoli nikoli ni bil med najboljšimi, a je naloge vedno opravljal z lahkoto. Bolj kot pri teoriji je bil izurjen v praksi in se, to seveda ni bilo presenečenje, kmalu podal po očetovih stopinjah in tudi stopinjah starejšega brata. Na ljubljanski pravni fakulteti je diplomiral leta 1991 in se istega leta zaposlil v očetovi pisarni, skupaj z bratom pa so pozneje ustanovili novo odvetniško pisarno.

Odraščal je v družbi nekaterih znanih Slovencev. Foto: Tamino Petelinšek/STA V sodnih dvoranah se je začel njegov vzpon med vidnejše predstavnike slovenske družbe. Branil je številne znane stranke, Zorana Jankovića, Ivana Zidarja, Igorja Bavčarja, Alenko Bratušek, Zmaga Jelinčiča in še marsikoga, in bil zraven pri marsikaterih odmevnih primerih. Zastopal je tudi Milico Makoter, obsojeno zaradi naročila umora svojega moža, vodjo gorenjske heroinske naveze Andreja Hartmana, korupcije obtoženega nekdanjega državnega sekretarja Borisa Šuštarja in romsko družino Strojan po sporu z vaščani Ambrusa.

Odraščal je v družbi številnih prijateljev, ki so pozneje postali uspešni. Veliko časa je preživel z najbližjim sosedom in sošolcem Blažem Miklavčičem, poznejšim generalnim direktorjem Slovenskih železnic in predsednikom odbora gradbene družbe GH Holding. V srednji šoli sta klopi skupaj gulila z Dejanom Turkom, poznejšim predsednikom uprave Simobila. Vojaški rok je nekaj časa služil z Urošem Šerbcem, slovensko rokometno legendo. Nogomet je igral s Primožem Gliho, avtorjem splitskega nogometnega čudeža iz leta 1997, strelcem treh golov v mreži zvezdniške in leto pozneje bronaste Hrvaške za remi s 3:3, danes selektorjem mlade slovenske nogometne reprezentance. Žogo je brcal tudi v družbi Tomaža Vesela, zdaj predsednika Računskega sodišča, ki zaseda tudi visok revizorski položaj pri krovni svetovni nogometni organizaciji Fifi.

Udaril je po slovenski politiki, v katero ga sploh ne vleče

V Grosupljem sta nekaj let pred njim odraščala tudi poznejša predsednika slovenske vlade Janez Janša in Miro Cerar, a o teh oziroma njunih kolegih nima najboljšega mnenja.

"Pri nas so politiki postali tako populistični, posledično pa tako šibki, ker se bojijo odziva javnosti, da nam pravzaprav ne morejo pomagati."

"Če jaz nekomu od vplivnih tujcev s svojega položaja rečem, ali ga nekaj zanima, on pričakuje, da se bo to tudi zgodilo. Pri nas pa nikoli ne veš, kaj bo rekla določena politična stranka. Ne vem, kam je treba iti. Ne vem, kaj ponuditi. Ne vem, kaj se prodaja. Nekaj se prodaja, pa se ne. Pa se spet prodaja."

Sportal Aleksander Čeferin udaril po slovenskih politikih

"Gledam vedno iste ljudi v državni upravi. Groza me je. Kako je šele mladim ljudem, ki preprosto ne morejo priti do določenih položajev, služb. Vedo, da se bodo morali najprej nekateri upokojiti, ko bodo stari 90 let."

"Nižja raven obvladuje vse. Upravne enote delajo po svoje, na področju države pa policija in tožilstvo. Nihče ne razume, da to škoduje državi. Zaradi tega smo razsuti."

"Ne vem, koga od mladih še zanima to, kar mi zdaj gledamo. To je žalostno."

Nekajkrat, tudi ob nedavnem druženju s študenti FDV, je izrekel nekaj krepkih na račun slovenskih politikov. Foto: Nik Jevšnik/STA

To je le nekaj izjav, s katerimi je v zadnjem času večkrat ošvrknil današnjo slovensko politiko, nad katero je tako razočaran, da na volitve sploh ne hodi. "Nisem tisti, ki bi izbral manjše zlo," je povedal o tem.

Tudi zaradi tega pravi, da na politični oder skoraj zagotovo nikoli ne bo stopil. Pa čeprav so številni prepričani, da bi bil zelo uspešen. "Predsednik slovenske vlade bi, če bi to hotel, lahko postal že jutri," naj bi se o njem v nekem neformalnem pogovoru slikovito izrazil prvi slovenski predsednik Milan Kučan.

Vse se je začelo v ljubljanski kavarni leta 2011

Toda oče treh hčera, ki je drugič poročen, potem ko je bilo njegovega prvega zakona s srednješolsko ljubeznijo konec po treh letih, je namesto na čelo dvomilijonskega naroda raje stopil na vrh najmočnejše organizacije v športu, ki ima po svetu tri milijarde in pol privržencev.

Imetnik črnega pasa v karateju, ki z meditacijo in telesno vadbo vseskozi skrbi za to, da je v kondiciji, je nogomet kratek čas igral v grosupeljskem tretjeligašu, a bolj kot v dresu se je v nogometu znašel v obleki. Na nagovor znanca je leta 2005 postal član upravnega odbora in pravni svetovalec najuspešnejšega slovenskega futsal kluba iz Litije. Leto za tem je postal najprej zunanji sodelavec, štiri leta pozneje pa še član izvršnega odbora NK Olimpija.

Predsednik Nogometne zveze Slovenije je postal februarja leta 2011. Foto: Nebojša Tejič/STA

Takrat je bil v funkcionarskih vodah prisoten bolj sramežljivo, pozneje se je zgodba zasukala v drugo smer. Vse se je spremenilo po sestanku v kavarni Union v središču Ljubljane v začetku leta 2011. Takrat ga je za srečanje prosil funkcionar pri Nogometni zvezi Slovenije David McDowell Zor, nekdanji soigralec pri košarki, in ga v družbi vodje slovenskih nogometnih sodnikov Vlada Šajna nagovarjal, da po predčasnem odstopu Ivana Simića prevzame glavno vlogo v slovenskem nogometu.

Sprva se je takšni ideji nasmejal, a ko je začel dobivati podporo z vseh strani, je ugriznil v kislo jabolko, ki je pozneje postalo zelo sladko in predvsem veliko. Na volitvah je bil po odstopu Tugomira Frajmana izbran brez protikandadidata in februarja 2011 postal tretji predsednik v zgodovini NZS. Ko je leta 2015 na volitvah zmagal še drugič, je prejel kar 29 od 30 mogočih glasov.

Neuspehi na igrišču, uspehi ob njem

V obdobju njegovega predsednikovanja je Sloveniji spodletelo tako v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2014 kot tudi evropsko prvenstvo 2016, se pa v primerjavi z zdajšnjim predsednikom NZS Radenkom Mijatovićem ni skrival v ozadju in je Srečku Katancu takrat, ko je bilo najtežje, stal ob strani. Zdaj nekdanjemu selektorju je pogodbo podaljšal kljub ne najboljšim rezultatom, kar bi se kmalu obrestovalo s tretjim nastopom na velikem tekmovanju pod taktirko stratega izpod Šmarne gore. Slovenija je brez zadnjega evropskega prvenstva ostala po neuspehu v dodatnih kvalifikacijah.

Ko je bilo najtežje, je avgusta 2015 podaljšal pogodbo s takratnim selektorjem Srečkom Katancem. Foto: Vid Ponikvar

Bolj kot z rezultati na igrišču je v slovenski nogomet posegel z dejanji ob njem. Poskrbel je za dvig gledanosti slovenske lige, kupil dobrih 17 odstotkov deleža pri Športni loteriji, kar bi se lahko NZS še kako obrestovalo v prihodnosti, predvsem pa kljub številnim oviram uresničil velik infrastrukturni projekt.

Pod njegovim vodstvom je na Brdu pri Kranju zrastel moderen Nacionalni nogometni center, vreden 8,5 milijona evrov, skoraj v celoti financiran z denarjem evropske in svetovne nogometne organizacije. Država pri verjetno največjem projektu v zgodovini slovenskega nogometa ni sodelovala niti z evrom.

NNC Brdo, največji slovenski nogometni center

NNC Brdo je stal 8,5 milijona evrov. Foto: Vid Ponikvar Ideja o gradnji enotnega slovenskega nogometnega centra na Brdu pri Kranju je na NZS nastala že leta 2010, ko je Vlada Republike Slovenije NZS podelila stavbno pravico za gradnjo treh nogometnih zelenic in spremljajočih prostorov na nepremičninah znotraj posestva Brdo pri Kranju, leto pozneje pa še za gradnjo upravne stavbe NZS. V letu 2013 je NZS izbral podjetje za projektiranje, inženiring in nadzor nad projektom, izvedla pa tudi javni razpis za izbor arhitekturnega biroja.

V sodelovanju s podjetjem Arti inženiring iz Nove Gorice in arhitekturnim birojem ARK Arhitektura Krušec so bile pripravljene idejne zasnove projekta in izvedeni postopki za pridobitev vseh ustreznih soglasij in dovoljenj v skladu z zakonskimi zahtevami in prostorskimi akti, ki veljajo na tem območju.

Postopek pridobitve gradbenih dovoljenj pa je zaradi strogih kulturno varstvenih in drugih zahtev trajal vse do sredine leta 2014, ko so bila končno izdana gradbena dovoljenja za gradnjo nogometnih igrišč, športnega večnamenskega objekta in upravne stavbe. NZS je jeseni 2014 na podlagi javnega razpisa izbral izvajalca in podpisal dogovor o izvedbi gradbenih del.

NNC Brdo, ki leži v neposredni bližini tradicionalne baze članske slovenske nogometne reprezentance na Brdu pri Kranju, hotela Brdo, je bil odprt 6. maja 2016, na njem pa se zdaj v obdobju reprezentančnih priprav redno na tekme pripravlja najboljša slovenska nogometna selekcija. Po novem ga bo lahko preizkušal tudi novi selektor Matjaž Kek.

Ko ga je v družbi predsednika Fife Giannija Infantina maja 2016 na svečani prireditvi, na kateri ni manjkalo pomembnežev, odprl, so bile njegove vezi z najpomembnejšimi akterji izza zaves nogometnega sveta že dodobra prepletene. Ne nazadnje je sodeloval tako pri Uefi kot tudi pri Fifi. Pri prvi kot podpredsednik komisije za pravne zadeve, pri drugi kot član disciplinske komisije.

V družbi predsednika Fife Giannija Infantina in takratnega predsednika vlade Mira Cerarja ob odprtju Nacionalnega nogometnega centra Brdo maja 2016. Foto: Nebojša Tejič/STA

Približno takrat so se začele pojavljati tudi govorice, ki so se sprva zdele kot nore, a je pozneje iz dneva v dan postajalo vse bolj jasno, da so še kako resnične. "Brez komentarja," je takrat sprva odgovarjal na vprašanja, ali je res kandidat za mesto predsednika Uefe, ki je iskala novega poglavarja po sramotnem odhodu Michela Platinija. Nekdanjega francoskega nogometnega zvezdnika. Še enega od nogometnih funkcionarjev, ki so ga dobili "s prsti v marmeladi".

Nov obraz, ki so ga podcenjevali, a jim je kmalu pokazal svoje

V začetku junija istega leta skrivalnic ni bilo več. Napovedal je, da se bo kot nov, svež obraz potegoval za najbolj vroč funkcionarski stolček v nogometnem svetu, s katerega upravlja organizacijo, ki na leto obrne več milijard evrov.

"To je enako, kot da bi moral biti tisti, ki popije največ kokakole, predsednik uprave podjetja, ki proizvaja kokakolo," je takrat odgovarjal na vprašanja tistih, ki so mu očitali, da v nogometu nima izkušenj.

V svojem programu je opozoril na 11 točk. Dialog, enakost spolov, solidarnost, vključevanje, preglednost, učinkovitost, avtonomijo, zaščito igre, vzdržljivost, družbeno odgovornost in participacijo vseh deležnikov. Najbolj pa je vztrajal pri tem, da bo najpomembnejši nogomet.

Septembra 2016 je predsednik Uefe postal z rekordno podporo. Foto: ANA-MPA/STA

Njegova kandidatura, ki so jo najprej podprli Skandinavci, tem pa so sledili Italijani, Rusi, Turki, države jugovzhodne Evrope, pa tudi nogometni velesili Francija in Nemčija, je postajala vse resnejša in postala tako močna, da je bil pred volitvami velik favorit. Celo tako velik, da je eden izmed njegovih protikandidatov, Španec Angel Maria Villar, ki je bil vršilec dolžnosti predsednika Uefe, od kandidature tik pred zdajci odstopil.

Drugi protikandidat, Nizozemec Michael van Praag, ki so ga odkrito podpirali Angleži, je bil na volitvah 14. septembra v Atenah brez možnosti. Z najvišjo prednostjo v zgodovini predsedniških volitev na Uefi, prejel je kar 42 od 55 glasov, je tako sedmi predsednik v zgodovini Uefe postal Čeferin.

"Slovenci smo bolj sposobni, kot si priznamo in priznamo drug drugega. Tudi na drugih področjih lahko igramo pomembne vloge," je slovenskim novinarjem povedal po izvolitvi, se zahvalil za podporo, ki jo je v obdobju predsedniške kampanje imel doma, in dodal: "Najprej so me nekateri podcenjevali. Ko so se tega začeli zavedati, pa je bilo že prepozno."

Danes je še veliko močnejši, kot je bil leta 2016

Po koruptivnih škandalih, ki so pred tem močno pretresli nogometni svet in odnesli vodilna človeka obeh krovnih nogometnih zvez (pri Fifi je odletel Švicar Sepp Blatter), se je podal na misijo očiščenja, ki traja še danes. Spretno je krmaril med vse bolj požrešno peščico najbogatejših klubov in vse bolj nezadovoljno preostalo večino, ki pod mizo čaka na drobtinice.

V 876 dneh, kolikor je minilo od Aten do Rima, je utrdil vlogo voditelja, ki zna poslušati in tudi udariti po mizi, ko je to potrebno. Da je bil uspešen, potrjuje dejstvo, da je nov, prvi polni, štiriletni mandat v roke dobil brez protikandidata.

Novo pravilo: na podelitvi predsednik pri nogometaših na igrišču in ne nogometaši pri predsedniku na tribunah. Foto: Getty Images

Če bo podobno tudi v prihodnjih letih, bi se lahko zgodilo, da bo predsednik Uefe še dolgo časa, a ne dlje kot do leta 2031.

Omejitev trajanja predsednikovanja Uefi na tri polne mandate je namreč ena od prvih potez, za katero se je odločil v času prvih dveh let in pol na čelu krovne evropske nogometne organizacije.

Razkril je tudi to, koliko zasluži. Skoraj milijon in pol evrov na leto (1,43), preden odšteje davke, če vas zanima. Verjetno vas. Kot bržčas tudi to, da se je priključil projektu Common Goal, ki ga vodi Juan Mata. Španski nogometaš, ki je ustanovil dobrodelno organizacijo, katere člani odstotek svoje plače namenijo v dobrodelne namene.

Sportal Slovencu, ki nadzira milijarde evrov, uspeva nemogoče

Poskrbel je še za to, da so visoki uradniki ob zborovanjih Uefe včasih nastanjeni tudi v hotelih z manj zvezdicami od maksimalnih pet. Po novem je tudi protokol po finalih največjih tekmovanj nekoliko drugačen od tistega, kot smo ga bili vajeni pred tem. Zdaj nogometaši po pokale in medalje ne hodijo več na tribune do predsednika, ampak je obratno.

S takšnimi in podobnimi dejanji je postal zgled odgovornega vodje, ki je kljub vzponu ostal skromen.

Z nekaterimi drugimi potezami, ki jih je vlekel, je ohranjal mir v morju evropskega nogometa, ki so ga razburkala dejanja njegovih predhodnikov. Pa čeprav je v luči obljub o želji po zmanjšanju razlik med največjimi in preostalimi že takoj naletel na veliko oviro.

Le nekaj tednov, preden mu je ob koncu poletja 2016 uspel velik met, so se pri Uefi namreč odločili, da bodo polovico od 32 sodelujočih v elitni ligi prvakov predstavljali klubi iz štirih najmočnejših lig in tako prisolili krepko klofuto klubom iz manjših nogometnih držav.

Kot predsednik Uefe se sestaja z najpomembnejšimi ljudmi na svetu. Spoznal je tudi papeža Frančiška. Foto: Reuters

Tudi zaradi tega je obljubil širitev in prenovo evropskih klubskih tekmovanj za zagotavljanje bolj enakomerne finančne moči klubov in enotnosti evropskega nogometa. Od besed je prešel k dejanjem tako na klubskem kot reprezentančnem polju. Liga narodov, ki je zaživela lani, je uspešnica. Tretjerazredno evropsko tekmovanje, namenjeno manjšim klubom, ki bo zaživelo leta 2021, bi lahko bilo podobno.

Na stran manjših se je odločno postavil tudi, ko je beseda nanesla na superligo. Zaprto tekmovanje, o katerem se šušlja že nekaj let. V njem bi nastopali samo najboljši in najbogatejši. "Superlige ne bo. Če nas boste zapustili, vam bo ostala le ena velika stvar. Vaša bogata preteklost," je zagrozil ob tem. Pomembno zmago v tej smeri je dosegel novembra lani, ko sta skupaj s predsednikom Evropskega združenja klubov (Eca) Andreo Agnellijem potrdila željo po enotnem razvoju evropskega nogometa in zanikala možnost o oblikovanju odpadniške zasebne lige najbogatejših.

V evropski nogomet je spustil tudi VAR, sistem sodniškega videonadzora, ki bo pošteno zmanjšal število napak. V ligo prvakov bo vstopil že prihodnji teden …

Ob vsem tem je v letih, ko ni bilo ob ligi prvakov drugega največjega tržnega produkta Uefe – evropskega prvenstva – poskrbel za finančno rast krovne evropske nogometne organizacije.

V prihodnjem letu bodo finančni prihodki zveze dosegli rekordnih 5,723 milijarde evrov, tako da se bo prepad med zaslužki Fife in Uefe, ki na letni ravni obrne trikrat več od svoje nadrejene zveze, še povečal.

V prihodnosti ga na čelu Uefe čakajo zahtevne naloge. Tudi boj s temnimi sencami svetovnega nogometa. Foto: ANA-MPA/STA

Čaka ga bitka s Fifo in bogatimi vlagatelji

Prav to pa je tisto, kar Infantina in prijatelje najbolj muči, in prav zaradi tega bo imel Čeferin v prihodnosti še veliko dela.

Fifa se v želji po večjem zaslužku vse resneje spogleduje z razširjenim klubskim svetovnim prvenstvom, ki naj bi bilo vsake štiri leta, na njem pa bi nastopalo 24 klubov z vsega sveta. Največ, seveda, iz Evrope. Največji klubi, ki prihajajo od tam, pa naj bi bili ideji zelo naklonjeni. Pri Fifi načrtujejo tudi globalno ligo narodov, ki bi bila kopija zdajšnje Uefine.

Če bi se to zgodilo, bi tako klubski kot reprezentančni nogomet v Evropi doživela hud udarec.

Sportal Čeferin: Nogomet se mora prilagajati novim izzivom #video

Zagotovo bo moral, če namerava izpolniti obljube, tudi pripreti vrata vse bolj agresivnim kitajskim, arabskim in preostalim vlagateljem. Ti s skoraj neomejenimi denarnimi sredstvi pogosto skrbijo, da je finančni ferplej, ki ga je uvedel njegov predhodnik Platini in naj bi ustavljal povečevanje razlik med velikimi in majhnimi, le črka na papirju.

Četrtkov vstop katarskega predsednika PSG Nasserja Al-Khelaifija v izvršni odbor Uefe, čeprav je njegov klub del preiskave kršenja omenjenega pravilnika, je vodilne ljudi evropskega nogometa spravilo v zadrego. Ob tem je to tudi dokaz, da Čeferina čaka še veliko ovir.

Uefa v zadregi zaradi bogatega Katarca

Nasser Al-Khelaifi Foto: Reuters PSG, katerega predsednik Al-Khelaifi je po novem član IO Uefe, je zaradi suma kršenja pravila finančnega ferpleja v preiskavi. Junija lani so ga pri Uefi sicer sprva oprostili, a potem septembra primer spet odprli, zato je izvolitev Al-Khelaifija v najvišji organ krovne evropske zveze dvignila precej prahu. Številni so namreč prepričani, da bo vplival na končno odločitev, ki bi PSG lahko tudi izključila iz evropskih tekmovanj.

Še bolj pa bodo pri Uefi v zadregi v primeru, če se bo res zgodilo to, o čemer se tiho šušlja v zadnjih dneh. Marsikdo je dvignil obrv ob novici, o kateri smo že poročali. O megalomanskem, kar 35 milijonov evrov vrednem prestopu japonskega nogometaša Šoje Nakadžime iz skromnega portugalskega prvoligaša Portimonenseja v katarski Al-Duhail. Zdaj iz Azije prihajajo novice o tem, da je ta prestop samo krinka za posel, ki ga želijo izpeljati pri PSG. Za Nakadžimo naj bi bil prestop v Katar le začasen, potem pa naj bi ga posodili v PSG, ki bi se tako izognil omejitvenemu finančnemu pravilniku. Takšen posel se zdi smiseln, a po drugi strani malo mogoč, saj bi bil Uefi v odkrit posmeh.

Ni kaj. V obdobju, ko je nogomet po številnih aferah, eksploziji trga in razkolu med največjima nogometnima organizacijama na svetu pred morda najbolj prelomnim obdobjem v svoji zgodovini, ne bo lahko.

Ker je upošteval sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice o pravici do obrambe za vsakogar in branil tudi precej razvpitih strank, so mu v preteklosti, tako kot številnim njegovim kolegom iz odvetniškega sveta, nekateri rekli kar hudičev odvetnik. Prihodnost bo prav tako prinesla vzporednice s peklom. Pred njim so najverjetneje hudičevo zahtevni časi.

Jim bo kos? Po vsem, kar je pokazal do zdaj, ne bi smelo biti preveliko presenečenje, če bo čez štiri, osem ali pa kar 12 let odgovor na to vprašanje pritrdilen.

Kdo je hudičev odvetnik?

Sportal Ambrožič: Enotnost in močno vodstvo Uefi dajeta kredibilnost

Sportal Predsednik NZS ponosen na Aleksandra Čeferina

Sportal Uefa odločila: Var že ta mesec v ligi prvakov