Četrtek, 6. 12. 2018, 20.37
1 leto
Druženje s študenti novinarstva
Aleksander Čeferin udaril po slovenskih politikih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
10
Aleksander Čeferin je skupaj z mladimi novinarji poskrbel za zelo zanimivo debato.
Najbolj vpliven Slovenec na svetu, predsednik Uefe Aleksander Čeferin, je gostoval na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (FDV). Prvi mož najbogatejše športne organizacije na svetu z več kot šestimi milijardami evrov letnega prometa je skoraj uro in pol sodeloval v izredno zanimivi debati skupaj z voditeljema razprave in študenti novinarstva.
Novinarja Suzana Lovec in Blaž Petkovič, ki je tudi asistent na Katedri za novinarstvo FDV, sta v prostorih fakultete gostila Aleksandra Čeferina. Od septembra 2016 eden najvplivnejših ljudi v svetovnem športu si je ukradel čas v zelo natrpanem urniku v času med potovanji na Kitajsko, v Ruando, na Irsko, s katerimi je opravil v zadnjih dneh, in obiskoma Španije in Švice, ki ga čakata v naslednjih dneh.
Predsednik Uefe je odgovarjal najprej voditeljema, potem pa še študentkam in študentom predmeta Specializirano novinarstvo, v letošnjem študijskem letu usmerjenega v področje športa. Skupaj s sodelujočimi, ki so se na razpravo zelo dobro pripravili, je poskrbel za skoraj uro in pol trajajoč zanimiv pogovor, v katerem se je dotaknil marsičesa.
Največ je govoril o svoji funkciji, o delovanju Uefe in novostih v evropskem nogometu, ki se pripravljajo, pa tudi o aferah in težavah, ki tarejo svetovni nogomet, in o njegovi prihodnosti. Debatiral je tudi o "izven" nogometnih temah in odgovoril na vprašanje, ali bo kdaj stopil na teren politike.
Preden je 51-letni Grosupeljčan, ki bo februarja prihodnje leto dobil nov, štiriletni mandat na čelu Uefe, stopil na oder, se je sicer spotaknil in si privoščil manjšo nerodnost, potem pa je bil tak, kot smo ga vajeni. Suveren, premišljen in jasen.
O čem je govoril Aleksander Čeferin?
O tem, zakaj je leta 2016 zmagal na predsedniških volitvah Uefe
V družbi Suzane Lovec in Blaža Petroviča.
Ambasadorka Slovenije v Nemčiji mi je rekla, da so z mednarodnimi diplomati stavili. Trije kandidati so bili. Danilo Türk za Združene narode, Melanija Trump za prvo damo ZDA in jaz za predsednika Uefa. Rekla je, da so nekaj malega možnosti dajali le Türku, meni pa sploh nobenih. Nihče si ni mislil niti tega, da bo zmagal Trump. Meni je uspelo. Seveda sem moral delati. Moral sem obiskati 54 od 55 držav in jim povedati, kaj mislim. Očitno sem bil prepričljiv. Hkrati pa moram povedati, da je bila situacija idealna. Vse je bilo skorumpirano. Nogometu so se zgodile največje afere. Nogomet so obvladovali stari, beli ljudje, kot jim pravijo, ki so po teh aferah izgubili moč. Potem sem prišel jaz. Malo so me podcenjevali. Ko so se zavedali, pa je bilo že prepozno.
O tem, ali mu je vloga odvetnika pomagala na poti do predsednika Uefe
Na NZS mi mogoče do neke mere še je, ker je bila takrat zmedena situacija in je predsednik odstopil, ljudje pa so me poznali. Pri predsedniškem mestu Uefe pa mi dejstvo, da sem bil odvetnik, ni pomagalo. Mi pa zdaj koristi. Izkušnje in tako naprej. V mednarodnih vodah pa me nihče kot odvetnika ni poznal.
O zahtevnosti in obveznostih, ki jih prinaša njegov položaj
V zadnjih dneh sem bil na Kitajskem, v Ruandi in različnih evropskih državah. Pred dvema dnevoma sem bil v Dublinu. V nedeljo bom v Madridu, v ponedeljek v Švici, v sredo sem v Valencii. Vseskozi potujem. Je zelo naporno, ampak ko sem najbolj utrujen, si rečem, da je to služba, za kateri bi marsikdo plačal. Jaz sem zanjo plačan. Ko je težko, se spomnim na to in se pomirim. Družinsko življenje pa je tako, da je bolj kvalitetno. Kar se tiče kvantitete, pa je slabše.
O varnosti, ki jo je deležen kot predsednik Uefe
Ko smo na gostovanjih, me varujejo, ampak ne vem, zakaj, saj mi nihče nič noče. Mislim, da s tem predvsem v vzhodnoevropskih državah izkažejo spoštovanje. Mislijo si verjetno tudi, ker sem tako medijsko izpostavljen, da bi bila sramota za državo, če bi se mi kaj zgodilo. Dogaja se tudi, da pred mojo hotelsko sobo celo noč sedi varnostnik. Potem pa grem naslednji teden kam z družino in me ne varuje nihče, saj me niti ni treba.
O tem, koliko dajo na varnost pri Uefi
Kjerkoli organiziramo kakšno prireditev, se šef varnostnega oddelka pri Uefi poveže s policijo in obveščevalnimi službami v tisti državi, tako da dobi vse informacije. Za varnost pri Uefi skupaj s honorarnimi sodelavci skrbi okoli 20 ljudi. To so povečini nekdanji policisti iz celotne Evrope. Imamo Škota, Francoza, Angleža, tudi Slovenca, ki sem ga pripeljal jaz. Proračun za varnost je iz leta v leto večji. Šef varnosti pri Uefi me je enkrat vprašal, ali se zavedam tega, da bomo nekoč zagotovo žrtev terorističnega napada.
V vlogi predsednika Uefe se redno srečuje z najvplivnejšimi ljudmi.
O srečanjih s pomembnimi državniki
Ko sem gost kake države, je za tamkajšnjo nogometno zvezo pomembno, da se srečam s tamkajšnjimi politiki. Srečanja so vedno enaka. Sprašujem jih, ali bodo poskrbeli za nogometno infrastrukturo, oni rečejo, da bodo. Ko sem na obisku, moram pomagati lokalni zvezi. Če ne, moji obiski nimajo smisla. So pa vsa moja srečanja javna. Nikoli se nisem dobil z nikomer, ne da bi bila o tem obveščena javnost.
O pritiskih vplivnih ljudi
Že večkrat sem rekel, da sem presenečen, ker je tako malo pritiskov. Osebnih tako rekoč ni. Morda zato, ker mi nekateri ne zaupajo. Nisem dobil še niti ene nespodobne ponudbe. Čakam.
O politikih, ki se kažejo na nogometnih tekmah
Nimam nič, če pridejo, tako kot vsi drugi. Prav se mi zdi, da so na tekmah na primernih prostorih in pridejo po protokolu, a za razliko od Fife pri Uefi, odkar sem jaz tam, ne dovolimo, da bi politiki podeljevali medalje in bili zraven takrat, ko se slika z zmagovalci. To se mi ne zdi prav. Prav je, da so nogometaši v središču pozornosti. Tam so zaradi navijačev. Kakršnakoli politična promocija se mi zdi neprimerna. Pred obema finaloma lige prvakov, ko sem bil predsednik Uefe, sem se moral prerekati s politiki, ki so želeli biti zraven pri podelitvah.
O željah vplivnežev o investiranju v Slovenijo
Veliko prijateljev iz nogometa me je že spraševalo po tem. Vsi, ki pridejo k nam, so navdušeni in šokirani. Smo biser sredi Evrope. Vsak, ki ga vidi, je navdušen, razen nas, Slovencev. Toda pri nas je vse problem. Če jaz s svoje pozicije nekomu rečem, ali ga nekaj zanima, on pričakuje, da se bo to tudi zgodilo. Pri nas pa nikoli ne veš, kaj bo rekla določena politična stranka. Ne vem, kam je treba iti. Ne vem, kaj ponuditi. Ne vem, kaj se prodaja. Nekaj se prodaja, pa se ne. Pa se spet prodaja.
O tem, ali redno hodi na volitve
Ne. To ni prav. Tudi žena mi pravi, da ni, ampak težko se spravim. Iskreno povedano, sem človek strasti. V nekaj moram verjeti. Težko kar nekaj obkrožim. Moral bi biti res prepričan. Nisem tisti, ki bi izbral manjše zlo.
Prvi mož evropskega nogometa pravi, da je v Sloveniji preveč negativne energije.
O tem, kaj je trenutno največji problem slovenske družbe
Več jih je, ni jih pa toliko, kot si včasih mislimo, da jih je. Mislim, da je eden večjih slaba energija. Pri nas je vse slabo. Tukaj ste soodgovorni tudi mediji. Včasih, ko preberem kak časopis, je težko najti pozitivno novico. Pa so tudi pri nas dobre novice in uspešni ljudje. Problem je v tem, ker tudi vi, ki tukaj sedite, ne vidite pametne prihodnosti. Mnoge pametne izgubljamo. To bo dolgoročno zelo škodljivo za Slovenijo. Gledam vedno iste ljudi v državni upravi. Groza me je, kako je šele mladim ljudem, ki enostavno ne morejo priti do določenih položajev, služb. Vedo, da se bodo morali najprej nekateri upokojiti, ko bodo stari 90 let.
O tem, da bi nekoč postal politik
Težko karkoli stoodstotno izključujem, ampak lahko rečem, da je izjemno velika verjetnost, da ne. Politika me ne zanima. Tam je na žalost dosti negativne selekcije. Ne vem, koga od mladih še zanima to, kar mi zdaj gledamo. To je žalostno.
O žici na meji
Jaz bi jo odstranil. Je sramotna.
O tem, koliko lahko predsednik Uefe vpliva na spremembe
V tem, koliko lahko dosežem, v teh dveh letih nisem razočaran. Nasprotno. Mislim, da sem celo presenečen nad tem, kaj vse se da narediti.
Na leto zasluži 1,56 milijona švicarskih frankov bruto.
O tajnosti sestankov na Uefi
Vse odločitve Uefe so javne, s sestanki pa tako ne more biti. Organizacija, ki generira šest milijard evrov letno, je kot gospodarska družba, multinacionalka. Lahko je reči, naj bo vse javno, ampak tudi v medijskih hišah ni vse javno. Marsikatere odločitve se morajo sprejemati za zaprtimi vrati. Če bi bilo javno, kako se mi dogovarjamo in se morda kdaj tudi prerekamo, bi s tem lahko pokazali tudi šibkost. Jasno je, da se morajo v takih organizacijah nekatere stvari odvijati tudi za zaprtimi vrati. So pa vse naše odločitve javne. Tudi moja plača je javna. Mislim, da delujemo transparentno.
O razkritjih Football leaks
Za to sem vedel, že preden je prišlo v javnost, saj smo na Uefo dobili precej vprašanj kakšnih 14 dni pred tem. Pred tem seveda nisem vedel, da ti dokumenti obstajajo, saj me na Uefi še ni bilo. Smo pa za te zgodbe potem vedeli in tudi povedali vse. Jaz sem dobil 80 vprašanj. Eden od novinarjev je moral biti precej len, saj me je vprašal, ali sem to leta 2014 odobril. Jaz sem bil takrat na Nogometni zvezi Slovenije. Na to vprašanje sploh nisem odgovoril. Smo pa vedeli, pred tem pa tega seveda nisem pričakoval. Ne vem pa, kaj bo v prihodnosti. Slišim, da je ne vem koliko terabajtov podatkov. Sam se na te reči niti ne spoznam in ne vem, koliko natančno je to, ampak verjetno bo še kaj prišlo ven. Sicer pa imamo pri takih stvareh natančno določeno komunikacijo. Vodilni dobimo osnutek odgovora, ga pogledamo, kaj spremenimo, če je treba. Je pa težko. Skupaj je bilo 200 vprašanj. Fifa jih je dobila 600 in je imela dva dneva časa za odgovore. Težko je tako hitro odgovoriti. Sploh, če so vprašanja tako površno zastavljena, kot so nekatera bila.
O raziskovalnem novinarstvu v športu
Prav veliko "zafrknjenih" vprašanj nisem dobil, vsaj jaz jih nisem jemal tako. Je pa res, da se tudi v nogometu države delijo na novinarstvo z različnimi interesi. V Nemčiji in Veliki Britaniji se na primer grozno ukvarjajo s transparentnostjo, s plačami in porabo denarja. To je lahko odlično. Italijani veliko več sprašujejo o nogometu. Tudi to je odlično. Na vzhodu je podobno.
Pravi, da je ženski nogomet vse bolj priljubljen, a so primerjave z moškim nemogoče.
O razlikah med ženskami in moškimi v nogometu
Ženski nogomet je zagotovo v vzponu, ampak dejstvo je, da zanj še ni toliko interesa. Mi smo s predzadnjim evropskim prvenstvom naredili 25 milijonov evrov minusa. Z moškim evropskim prvenstvom smo naredili 670 milijonov evrov plusa. Zdaj smo z ženskim evropskim prvenstvom naredili pet milijonov evrov minusa, kar je velik uspeh. To je za nas investicija, ne izguba. Moramo pa biti realni. Ženski nogomet ni tako tradicionalen. Ženske 30, 50 let nazaj niso igrale nogometa. Verjetno bo trajalo še nekaj časa, da se bodo razmerja nekoliko izenačila, vidim pa, ko dekletom podeljujem medalje, v njihovih očeh isti žar in željo, kot ga vidim pri moških. Zanimanje za ženski nogomet je vse večje. Lani so bili na evropskem prvenstvu na Nizozemskem štadioni tako rekoč vedno polni. Ne samo to, tudi gledanost je bila denimo večja od finala lige Europa, v katerem sta igrala Ajax in Manchester United. Morate pa vedeti, da je že v Evropi, kje drugje pa sploh, težko kar tako spremeniti kulturo. Slišal sem gospoda iz ene od bližnjih držav, ki mi je rekel, naj ženske raje kuhajo, kot pa da igrajo nogomet.
O seksističnem spodrsljaju na podelitvi zlate žoge Adi Hegerberg
Če me kdo vpraša, se na take zadeve odzovem. Dejstvo je, da je stvar tukaj precej bolj preprosta, kot jo želimo včasih prikazati. Ta človek (eden izmed dveh voditeljev letošnje zlate žoge, sicer francoski DJ Martin Solveig, op. p.) je bedak in se ne zna obnašati. Mislim, da do konca svoje kariere ne bo vodil nobene prireditve več. Če ne drugega, je to lepa kazen zanj.
O nacionalizmu in prepevanju pesmi Thompsona hrvaških nogometašev
Dejstvo je, da bi morali biti nogometaši vzorniki, na tak način pa to niso. Hrvati so specifični. Patriotizem jih pelje do uspehov, a potem ta patriotizem hitro zamenjajo z nacionalizmom, kar je velika napaka. Vemo za incident po tekmi dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014, ko je hrvaški reprezentant Josip Šimunić prepeval Za dom spremni, pa potem zaradi tega končal kariero. Na svetovnem prvenstvu ni smel igrati. V takih primerih se hitro ukrepa, ampak dejstvo pa je, da bi se morali nekateri bolj zavedati, da so vzorniki mladim ljudem. Kot taki ne bi smeli podpihovati takšnih ideologij.
O organiziranih navijaških skupinah, pirotehniki in žaljivkah
Če nimaš bakel, ki jih boš metal na igrišče, to še ne pomeni, da bo vzdušje gledališko. Vemo, da je pirotehnika zelo nevarna, sploh nenadzorovana. Med množicami se lahko v teh primerih dogajajo grozne stvari. Več ali manj sem zaradi tega proti pirotehniki na štadionih, zato je tudi prepovedana in sankcionirana. To ne pomeni, da navijači ne smejo navijati ali biti glasni, ampak pirotehnika, sovražni govor in žaljenje pa ne spadajo na nogometne tekme. To, da vedno ravno najbolj problematični navijači poskušajo prikazati navijače, ki ne mečejo bakle in ne žalijo, kot neprave navijače, se mi zdi bedasto.
O skupni jugoslovanski nogometni ligi po vzoru košarkarske lige ABA
Je proti regionalnim tekmovanjem.
Vsi, ki smo malo starejši, smo malo nostalgični in se spominjamo nekdanje jugoslovanske lige, ki je bila zelo močna, ampak po naši oceni je prihodnost mednarodnega nogometa v vseevropskem tekmovanju, in ne v regijskem. Drugo je tudi to, da je naša regija specifična. Težko boš zagotovil varnost na tekmah, kot so derbiji med Crveno zvezdo in Dinamom Zagrebom ali pa Hajdukom iz Splita. V tej regiji imamo tudi zelo veliko športnih talentov, a po drugi strani tudi prirojeno agresivnost, živčnost. Pa še nekaj bi dodal, če že omenjamo košarkarsko ligo ABA. Mislim, da je to tekmovanje skoraj uničilo slovensko košarko. Igra se samo še v vaseh. Nimamo več lige. Olimpija včasih je zraven, drugič ni. Pomislite na to, kaj bi se zgodilo, če bi naredili tako tekmovanje, potem pa bi slovenska liga ostala brez Maribora, Olimpije in Domžal, denimo. Interes za slovensko ligo bi takoj padel. Mladi se ne bi mogli več razvijati. Mislim, da bi to tekmovanje prineslo veliko več slabega kot dobrega.
O tem, kako zmanjševati razlike med velikimi in malimi
Nikoli nisem rekel, da lahko izničimo razlike. To je nemogoče. Moja želja je, da se te razlike zmanjšajo ali pa se vsaj zmanjša rast razlike med najboljšimi in nekoliko manj dobrimi. Vsi gledajo samo Real Madrid, PSG in velike klube. Jaz pa lahko dam primer Slovenije, v kateri so proračuni klubov nekje med dvema in petimi milijoni evrov. Če se Maribor uvrsti v ligo prvakov, dobi 15 milijonov evrov, še pet pa, če odigra nekaj dobrih tekem. Dobi torej 20 milijonov. Kaj to pomeni za ravnovesje? To, da je za preostale še težje. Nekaj izzivov še imamo. Eden od teh so bogati klubi, ki kupujejo na zalogo. V Italiji obstaja klub, ki ima 186 igralcev s pogodbo. Igra jih lahko le 25.
O nogometu kot religiji
Zagotovo je neke vrste religija. Sam pravim, da je nogomet kot religija, a le s to razliko, da v nogometu bogove menjamo vsakih deset let. Če pa po svetu vidite, koliko ljudi je predanih nogometu in svojim klubom, kako živijo zanje, lahko rečemo, da je nas več kot katerekoli druge verske skupnosti.
O tem, ali nogomet zmanjšuje ali povečuje družbene razlike
Uefa ima fundacijo, ki skrbi za otroke po vsem svetu. Za njo porabimo šest milijonov evrov na leto. Nekaj deset milijonov evrov porabimo tudi za različne kampanje proti rasizmu, seksizmu in podobnemu. Kot organizacija lahko naredimo veliko za ozaveščanje ljudi, izobraževanje in tako naprej. Seveda pa ljudje najraje govorijo o tem, kako zelo preplačani so nekateri nogometaši in pravijo, da je to grozno, ampak njihove plače določa trg. Očitno so toliko vredni.
Pravi, da je nogomet podobno kot religija, a s to razliko, da na vsakih deset let menja bogove.
O tem, ali dovolj vračajo manjšim, revnim državam
Vsak klub, ki vzgaja igralce, dobi določen odstotek odškodnine ob vsakem prestopu nogometaša, ki ga je vzgojil. Slovan je na primer zelo navijal, da bi Samir Handanović prestopil kam drugam, saj bi dobil toliko denarja, da bi lahko pokril letni proračun. Kjer moramo narediti več, je predvsem to, kaj se zgodi s profesionalnimi nogometaši, ko končajo svoje kariere. Šokiral me je podatek, da kar 80 odstotkov igralcev po koncu svoje nogometne poti bankrotira. Tukaj še nismo naredili dovolj. Imamo ideje, da bi organizirali izobraževanja. V nekaterih državah že imajo sklade, v katere vplačujejo in gre določen denar za pokojnino. Na tem delamo. Igralce je treba pomagati zaposlitev, saj večina ne zasluži za celo življenje. Najprej živijo zelo lagodno življenje. Predsednik Juventusa mi je dejal, da nogometašem v klubu uredijo tudi najmanjše malenkosti. Če njihov sin na štadionu pozabi plišastega medvedka, jim ga prinesejo. Če se jim pokvari avto, uredijo. Potem pa čez noč kar ostanejo brez tega lagodja in hitro se zgodi, kar se tudi dogaja. Brazilec Ronaldo mi je dejal, da je njegov rojak Adriano, nekoč velik zvezdnik evropskega nogometa, popolnoma propadel. Da je na cesti, pa čeprav je zaslužil 30, 40 milijonov evrov. Tukaj je treba narediti več.
O stavah in minusih, ki jih te prinašajo
Stave na najvišji ravni niso problem. Težava so manjše, druge in tretje lige. Ker če igralec na mesec zasluži 500 evrov, potem bo za tisoč, dva tisoč evrov hitro naredil kaj, kar sicer ne bi, saj se bori za preživetje. Velike tekme pa niso problem. Ko igrata Barcelona in Real, seveda ne moreš pričakovati od Lionela Messija, da bo zgrešil gol, ker mu je nekdo plačal za to. Težavna so slabša tekmovanja.
O tretjem evropskem klubskem tekmovanju, ki bo nastopilo leta 2021
Manjše države si zaslužijo več mednarodnih tekem. Za majhne države je relativno težko. Zdaj bo več ekip v Evropi, večja bo prepoznavnost, možnost sponzorstva in ostalega. To je zanimiva sprememba, ki bo všeč manjšim. Kdor se je resno poglobil v to tekmovanje, je lahko videl, da je dobro. Vedno se najdejo kritiki, zagotovo vse ne bo dobro, ampak več bo dobrega kot slabega. Več klubov bo v Evropi. Vemo, kako je s slovenskimi klubi. Mariboru še uspe, preostali pa z evropskimi nastopi končajo sredi poletja.
O tem, da bi se evropskemu nogometu lahko zgodilo podobno kot košarki
Jaz povezanosti med nogometom in košarko ne vidim. Nogomet ni košarka. Pa tudi Uefa ni Fifa. Že večkrat so povedali tudi veliki, mali klubi pa sploh. Želijo igrati pod Uefo. Pri Fibi se niso znali dogovarjati in zgodilo se je, kar se je. Pri nas je obratno. S tem, kar delamo zdaj, se širimo. Superlige pa, dokler sem jaz na tem položaju, ne bo.
O video sodniški tehnologiji (VAR), ki z osmino finala vstopa v ligi prvakov
Začeli bomo v osmini finala lige prvakov, potem ga bomo postopoma uvedli v druga tekmovanja. V novi sezoni še v ligo Europa, potem pridejo na vrsto manjše države. Bomo videli. Verjetno bomo pri Uefi tudi omogočili kaka sredstva, da pomagamo pri tem. Popolnoma brez napak pa nogomet od zdaj naprej ne bo. Napake so del življenja. Tudi igralci jih delajo. Problem z Varom je, da je bil precej populistično uveden. Pa čeprav nihče ni vedel, kako ga uporabljati. Ne navijači, ne komentatorji. Zato smo se mi odločili, da ga bomo uporabljali po svojih protokolih. Se pravi, ne smejo se ob njem pojavljati vprašanja, ali bo sodnik posnetek pogledal ali ne. En pogleda, drugi pa ne. Videli smo na svetovnem prvenstvu, da na tekmi med Švico in Srbijo sodnik ni želel pogledati posnetka, pa čeprav je napaka po moji oceni bila. Noben niti ne ve, kdo je glavni. Tisti na igrišču ali tisti v sobi. Tukaj so še številna eksaktna pravila, ki jih bomo januarja predstavili. Treba je vsem natančno pojasniti, kaj in kako.
O novem selektorju Slovenije Matjažu Keku
To je dobra odločitev. On je dober trener. V tem primeru na NZS potrebujejo samo mir. Zagotovo so ga z njim tudi dobili. Tako kot smo ga mi s Srečkom Katancem, vsaj za eno leto. Potem pa je vse odvisno od rezultata. Verjamem v to reprezentanco in Keka. Je dober trener. Tudi ekipa je dobra. Imamo primerljivo, zelo solidno reprezentanco. Manjka nam samo malce več pripadnosti reprezentanci. Ponosa, da igraš za reprezentanco. Razočaran sem, da ne igrajo nekateri največji zvezdniki. Prej sem govoril o Hrvatih, manjka nam to, kar imajo oni, pa ne Thompson, ampak žar, ki ga imajo. Ali je treba Luki Modriću igrati za Hrvaško? Ali pa Mariu Mandžukiću? Ne, ampak igrajo in so ponosni na to. Vseeno jim je, kdo je selektor in to, kdo kje igra. Nekje med njimi in nami bi bilo idealno, če bi bili.
10