Četrtek, 13. 6. 2019, 20.01
4 leta, 6 mesecev
Življenje z gorami (1.) - Ana Nuša Češnovar
Diplomirana geografinja, ki živi za Šmarno goro #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,22
2
Ana Nuša Češnovar, rojena Ledinek, je na Šmarni gori preživela vso svojo mladost. Zelo zgodaj je poprijela za delo in pred dvema letoma sama prevzela vajeti priljubljene gostilne Ledinek, ki vrata odpira ob 7. uri, zapira pa jih ob mraku. 365 dni v letu. Kako diplomirana geografinja, ljubiteljica narave, predvsem pa žena in mama treh otrok danes gleda na svoje otroštvo na "Šmarki", od koder se je prav vsak dan peš spustila v dolino in nazaj, in kako si predstavlja svojo prihodnost? Eno je že zdaj gotovo – še naprej bo tesno prepletena s Šmarno goro.
Njena starša, oče Miha Ledinek iz Trbovelj in mama Jožica iz Tacna, ki sta se pred več kot 40 leti spoznala v gostinski šoli, sta bila tista, ki sta družini Ledinek tlakovala povezavo s Šmarno goro. Na zelo oblegan ljubljanski osamelec sta se s svojo prvorojenko, takrat dveletno Špelo, danes doktorico etnoloških znanosti, preselila leta 1974, predvsem zato, da bi rešila svoj stanovanjski problem.
Tri leta pozneje je na svet prijokala še Ana Nuša, prva gostja naše nove rubrike Življenje z gorami, ki je pred dvema letoma prevzela vse vajeti na Šmarni gori. In kot smo se lahko prepričali na lastni koži, zelo dobro ve, kaj dela in kaj si želi.
Ana Nuša Češnovar je že vse življenje povezana s Šmarno goro. Njena oče in mama, Miha in Joži Ledinek, sta se tri leta pred njenim rojstvom preselila na Šmarno goro in prevzela gostilno, ki je bila takrat v lasti župnije Vodice.
Od mladih nog na Šmarki
Njeno življenje je tesno prepleteno s Šmarno goro. Natančnega števila svojih vzponov na Šmarko ne pozna, meni pa, da se na leto na Šmarno goro povzpne okrog 250-krat. Vsakokrat, ko gre gor v službo.
Na Šmarno goro se povzpne približno 250-krat na leto, vsakokrat, ko gre v službo peš, kar je v veliki večini primerov.
Že kot majhna deklica je pot s Šmarne in nazaj ubirala vsakodnevno, a najbolj srečna je bila takrat, ko jo je oče s traktorjem zapeljal do šole. "Tega sem se neskončno veselila, samo da mi ni bilo treba peš. Mislim, da sem bila kar lenoben otrok," se nasmehne.
Presrečna je bila tudi takrat, ko jo je oče sredi poti pričakal s psičko Kalo, ki je pozimi uhodila gaz (ena od anekdot pripoveduje celo o tem, da ji je kuža nosil torbo), še ljubše pa ji je bilo, ko jo je pred šolo pričakal s traktorjem in pozneje z džipom. Sicer pa je bila pot v dolino najbolj zabavna pozimi, ko sta se s sestro spustili kar s sanmi.
"Drugačnega življenja niti nisem poznala"
Na Šmarni gori ji je bilo od nekdaj všeč. "Drugačnega življenja niti nisem poznala," se spominja.
"Vedno sem imela družbo, s tem, da so bili v moji bližini vsak dan drugi otroci, a s tem, družabna kot sem, tako ali tako nisem imela nobenih težav. Če ni bilo otrok, sem se družila z odraslimi. Na gori je bilo že takrat veliko obiskovalcev. Občasno so tudi pazili name, bili so kot stari starši, stare tete in strici."
"Že kot majhna deklica sem pri manjših opravilih pomagala mami."
Vešča vsakega dela
Tudi za delo je znala poprijeti že kot otrok. "Že kot majhna deklica sem pri manjših opravilih pomagala mami. Saj veste, kako je: Nuši, pojdi po čebulo, pojdi po strok česna, pojdi po to in ono, in ko sem začela obiskovati šolo, je mama večkrat potarnala, da pogreša mojo pomoč," se je zasmejala. "Že pri desetih letih sem stregla, vsaka žepnina mi je prišla prav."
Diplomirana geografinja, ki se je odločila, da nadaljuje družinsko tradicijo
Študirala je na fakulteti za geografijo, nato pa se je že kot absolventka (v pričakovanju prvorojenca) zaposlila na Šmarni gori. Rodila sta se ji še dva sinova in kar naravno je bilo, da na gori tudi ostane.
"Ko se je oče odločil, da bo končal svojo kariero in se upokojil, mi je predlagal, ali bi nadaljevala njegovo delo. Priznam, da to ni bil moj prvotni načrt in da do 25. leta na to nisem niti pomislila, pa čeprav sem se od nekdaj zavedala, koliko znoja so moji starši prelili na Šmarni gori, da so vedno delali takrat, ko so bili ostali prosti in so uživali.
Življenje svojih staršev sem primerjala z življenjem staršev drugih otrok in zdelo se mi je, da je naše življenje kar naporno in zahtevno. Po drugi strani pa je del naše družine, delo, ki ga potegne za seboj, pa je delo, ki ga obvladam in ki ga poznam. Ko sem enkrat sprejela, da je to moja zgodba in moje življenje, je vse skupaj postalo razmeroma enostavno."
"Od nekdaj sem se zavedala, koliko znoja so moji starši pustili na Šmarni gori."
Danes priznava, da je pred leti sanjala o tem, da bi opravljala pisarniško delo. Skoraj živo si je predstavljala, kako bo v službo prihajala v kostimčku, kar je seveda precej drugače kot danes, ko njeno garderobo večinoma sestavljajo pohodniške hlače in pohodniški čevlji.
"Kar nekaj mojih sošolcev z geografije se je zaposlilo na raznih oddelkih za okolje in ministrstvu in zdelo se mi je, da bi tudi jaz spadala tja. Mislila sem si, kako fino je, če v službo prideš urejen, ne pa v pohodniški majici. Prepričana sem bila, da tudi sama spadam v pisarno, a sem kmalu ugotovila, da me srce vendarle vleče drugam. V gozd. Morda ravno iz moje ljubezni do narave izvira želja po študiju geografije. Druga smer študija, o kateri sem razmišljala, pa je bilo gozdarstvo."
Kljub željam po novostih se držijo tradicionalnega
Zanimalo nas je, kako zavezana je ohranjanju tradicije na Šmarni gori ali ima vendarle proste roke, da se zadev loteva drugače, bolj moderno. "Kar zadeva prenove, predelave in renovacij, imamo precej zvezane roke, saj je treba zadostiti vsem pogojem in željam," priznava Češnovarjeva.
Na Šmarni gori za potrebe kulinarike gojijo tudi svoj zeliščni vrt.
"V glavah se nam sicer pojavljajo različne želje in interesi, v katero smer bi radi zapeljali Šmarno goro. Ampak ... občasno se primerjam s konjem s plašnicami, ki vedno rine po podobni poti … Tudi na Šmarni gori se na koncu še vedno kot klop držimo tradicionalnosti. Z željo po pristni slovenski kulinariki, ki jo zavoljo potreb gostov ali naše želje na korekten način postrežemo vsem gostom. Ko nekdo naroči ričet, je to enak ričet, kot so ga moji starši kuhali pred 40 leti.
Še vedno je to dober, klasičen ričet brez dodatkov in brez bližnjic. Seveda sledimo smernicam, želimo se modernizirati, a vse to počnemo v okviru domačnosti, tradicionalnosti … Veliko se ubadam s tem, kako zadovoljiti čim več okusov, hkrati pa nadaljevati zgodbo tako, kot so jo zastavili moji starši. Zdi se mi, da jim to dolgujem.
Gostilna na Šmarni gori je njuno delo, njun produkt in njun otrok, otrok, ki je bil zahteven in je terjal veliko vzgoje in dela. Ne zdi se mi prav, da bi zgodbo zaradi nečesa, kar je danes moderno in trendovsko, obrnili povsem na glavo. To na Šmarno goro ne spada," je prepričana.
21. junija bo na Šmarni gori že četrta izvedba projekta Od vzhoda do vzhoda, ki jo s skupino zagnanih prijateljev pripravljata Betka Šuhel in Metka Albreht. Več o dogajanju bomo na Siol.net razkrili jutri.
2