Tvorec slovenske pravljice iskreno spregovoril o Luki Dončiću

"Vodenje članske reprezentance svoje države je izjemna čast ter hkrati tudi velika obveza in odgovornost, ki se je dobro zavedam. Vedno sem bil z velikim veseljem del reprezentančne zgodbe in že komaj čakam, da začnemo delo," je šestega novembra ob tem, ko je prvič sedel na selektorski stolček slovenske košarkarske reprezentance dejal Aleksander Sekulić in začel pisati izjemno zgodbo. Zgodbo, ki se je za vedno vpisala ne le v slovensko, ampak svetovno športno zgodovino, zgodbo, ki je Slovenijo letošnje poletje znova združila v eno in poskrbela za evforijo, kakršna je nazadnje vladala leta 2017 ob osvojenem evropskem naslovu.

Triinštiridesetletni trener je slovensko košarkarsko reprezentanco popeljal do zgodovinske uvrstitve na olimpijske igre, kjer je Slovencem le malenkost manjkalo do zgodovinskega odličja. "Če začnem na koncu, moram reči, da so igralci zame šampioni," se sanjskega poletja spominja Sekulić.

Tvorec košarkarske pravljice, ki je v svoji karieri med drugim vodil še Krko in Sixt Primorsko, je novembra stopil v velikanske čevlje selektorja slovenske izbrane vrste. Kot "dežurni gasilec" je Slovenijo popeljal do uvrstitve na EuroBasket, z izjemnim vodenjem pa je prepričal Košarkarsko zvezo Slovenije in reprezentanco čez kvalifikacijsko sito popeljal še do Tokia. Po izjemnem poletju slovenski selektor, ki smo ga z videoklicem zmotili med pripravami na Češkem, kjer bo v tej sezoni prvič sedel za krmilo čeških prvakov Nymburka, že pogleduje proti novim ciljem izbrane vrste in optimistično zre v prihodnost.

Sportal Dončić in ekipa v objemu navijačev: Hvala vam, vemo, da ste bili z nami #video

Po štirih letih ste se z Nymburkom na priprave podali kot glavni trener. Kako ste se spopadli z novim izzivom po tako napornem poletju? 

Za zdaj je vse super in delavno. Na srečo moram reči, da nisem zasičen s košarko. V velik užitek mi je delati, edina težava, ki jo imam, je ta, da sem to poletje res malo videl svojo družino. Dela je gotovo več kot prej, ko sem bil pomočnik. Gre za drugačno delo, drugačno odgovornost. Mogoče je malce več tudi pritiska, a sem s tem seznanjen in vem, kako pristopiti k takšni stvari. V klubu imam polno podporo in vem tudi, na kakšen način deluje in kaj si želimo jaz ter vsi skupaj. 

Zaradi delovnega poletja je izjemno malo časa preživel z družino. Foto: Grega Valančič/Sportida

V klubu imamo visoke cilje in želje. Z Nymburkom nastopamo v ligi prvakov, zadnje dve leti smo bili zelo uspešni, dvakrat smo prišli do zaključnega turnirja tega tekmovanja. Cilji bodo podobni tudi letos. Želimo priti čim višje, v domačem prvenstvu pa pričakujemo dve lovoriki. 

Kako so na Češkem pospremili izjemno delo vas in slovenske reprezentance na olimpijskih igrah? 

V Nymburku so bili že od vsega začetka izjemno ponosni, da sem del slovenske reprezentance, že prej, ko sem opravljal delo pomočnika. Zdaj pa še toliko bolj, ko sem na čelu izbrane vrste in ko sem vodil zelo zanimivo in uspešno zgodbo na olimpijskih igrah. 

Za vami je res izjemno obdobje na slovenski klopi in četrto mesto na olimpijskih igrah. Zdaj ko rane niso več tako sveže, kako gledate na to obdobje? 

Izjemno je ponosen na svoje varovance. Foto: Anže Malovrh/STA Če začnem na koncu, moram reči, da so igralci zame šampioni. Glede na igre, ki so jih prikazali, glede na vse stvari, ki so se dogajale okoli nas, da nismo imeli nič časa za počitek po napornih sezonah. Spopadli smo se tudi z veliko negotovosti, ker do zadnjega nismo vedeli, kdaj bo kdo prišel na priprave. Žal nam ni uspelo vzeti medalje, kar bi si glede na prikazane igre zaslužili. Po drugi strani pa nam je na koncu zmanjkalo malce goriva, tako fizično kot mentalno.   

Mi smo svoj prvi vrh dosegli že junija na finalu kvalifikacijskega turnirja proti Litvi. Potem smo poskušali najti način, kako nameniti počitek igralcem in doseči drugi vrh, to so bile olimpijske igre. Svoje najboljše predstave smo morali pokazati že v skupini proti Španiji, pa v četrtfinalu proti Nemčiji in v polfinalu proti Franciji in preprosto smo morali plačati davek kvalifikacij z utrujenostjo. 

Kolikokrat ste si že ogledali tisto zadnjo polfinalno akcijo proti Franciji? 

Uf, večkrat. Nazadnje v ponedeljek (smeh, op. p.). Pogledal sem si kar vso tekmo. Glede na to, kako smo odigrali to tekmo s Francijo, sem bil še bolj razočaran, da nismo te zelo dobre predstave kronali z zmago. Predvsem me kot trenerja vedno znova navdušita ta borbenost in ekipni duh naše reprezentance. Tudi na koncu mi je bilo najbolj žal za igralce. Vsi so pokazali izjemno željo, voljo, motivacijo, da bi se uvrstili v finale.  

Kako se potem po takšnem težkem porazu kot trener spopadete s padcem v reprezentanci?  

Po tem porazu smo morali najprej vsi prespati to prvo noč po polfinalu, da smo nekako omilili posledice poraza. Moja ideja je bila čim bolj pozabiti na to tekmo, izčrpati res le pozitivne zadeve in se mentalno pripraviti na novo tekmo. Igralce smo poskušali dvigniti. Iskali smo rešitve na različne načine, z videomaterialom, poskušali smo jih potolažiti in zmotivirati. Na vse mogoče načine smo poskušali odmisliti ta polfinale in usmeriti vso energijo v tekmo za tretje mesto, ki pa se potem žal ni izšla po naših načrtih. 

Blokada, ki je odločila tekmo s Francijo. Foto: Reuters

Nehvaležno vprašanje, a kljub temu: bi danes storili kaj drugače? 

V tem trenutku težko rečem, kaj bi lahko naredili drugače oziroma kaj bi lahko naredili bolje. Vedno obstajajo stvari, ki jih lahko narediš boljše. Ne nazadnje, kdor dela, tudi greši in dela napake. Tako trenerji kot igralci. A ko pogledam nazaj, nam ne sme biti žal za nobeno odločitev in potezo, ker smo vsako odločitev sprejeli v veri, da bomo naredili kar najboljše za ekipo oziroma reprezentanco.   

Je po vašem ta končna razvrstitev na olimpijskih igrah realni kazalnik dogajanja na igrišču? 

Američani so na ta turnir prišli kot prvi favoriti. To so tudi dokazali s končno zmago. Zanimiv podatek je, da smo mi edina ekipa, ki je prišla med štiri najboljše reprezentance na olimpijskih igrah, pred tem pa je igrala tudi v kvalifikacijah. Zaradi tega sem še toliko bolj ponosen na to, kar smo dosegli. Za igralce je v tako kratkem času težko doseči najvišjo formo na takšnih dveh velikih turnirjih, kot so kvalifikacije in potem olimpijske igre. Kar zadeva utrujenost in trenutno stanje, je bil rezultat, kot je bil, kar pa zadeva kakovost in prikazano igro, pa smo si morda mi zaslužili tudi kaj več.   

Ko se pogovarjamo o reprezentanci, je zagotovo prva asociacija Luka Dončić. Kako je za vas kot trenerja delati s superzvezdnikom in športnikom takega kova, kot je Luka? 

Zame je res preprosto. Luka je že na reprezentančni zbor prišel kot Luka, eden izmed reprezentantov, in ne kot Luka superzvezdnik. Njegovo vedenje in pristop sta povsem enaka kot pri drugih košarkarjih. Edini način, s katerim izstopa, je s svojo kakovostjo na igrišču. Na treningu je njega res težko braniti, in to je res edini način, s katerim Luka izstopa. V vsem drugem pa želi biti eden izmed članov izbrane vrste in uživati v tem času, ko je del reprezentance. Res je izjemen.

Ravno prejšnji teden smo se pogovarjali z vašim pomočnikom Dragišo Drobnjakom, ki je dejal, da je največji izziv trenerja postaviti takšno akcijo, da je Luka vrhunski in da hkrati drugi niso zapostavljeni. Bi se strinjali s tem? 

Res je. Pa ne zgolj akcije, ves sistem je treba zastaviti na takšen način. Prepričan sem, da bodo soigralci, če igramo na pravi način, naredili boljšega Luko in Luka bo dobro vplival na preostale. Mislim, da nam je to po svoje tudi uspelo, kar se je poznalo predvsem pri naši napadalni učinkovitosti, pokazalo se je tudi pri tem, da smo bili ena izmed najbolj učinkovitih reprezentanc na olimpijskih igrah.  

Sportal Razmišljanja ne bo spremenil, držal se bo istega načela

Luka se je na olimpijskih igrah večkrat precej burno odzval na sodniške odločitve. Kako potem vi pristopite do njega? 

Vedno poskušam usmeriti igralca tako, da izbere vsaj primeren trenutek, da izrazi svoje nezadovoljstvo, če se že pojavi. Seveda bi bilo idealno, da se to ne bi dogajalo, ker s tem igralci izgubljajo koncentracijo, a včasih je res težko. Težko je premostiti krivico, ki se ti zgodi na igrišču. Če je to Luka, se vedno poskušam z njim pogovoriti po tekmi, v tistem trenutku, ko je na igrišču, pa ne morem vplivati nanj. Stvari se takrat odvijejo v nekaj sekundah, zato se z njim vedno pogovorim po obračunu, tudi pred srečanji ga poskušamo na to pripraviti. Luka ve in tudi sam sem mu večkrat dejal, da če veljaš za enega od najboljših košarkarjev na svetu, moraš pričakovati marsikaj. Od različnih obramb pa do prijemov, provokacij. Tudi Luka mora najti način, kako se spopasti s tem.  

"Tudi Luka mora najti način, kako se spopasti s tem." Foto: Grega Valančič/Sportida

Čeprav je Luka kot igralec dominanten, pa še vedno mislim, da se ga mogoče ne zaščiti dovolj. Če vemo, da se vse ekipe pripravljajo nanj na različne načine in da ga včasih držijo tudi po trije ali štirje igralci ter se zgodijo tudi stvari, ki niso po pravilih, je treba igralce zaščititi. V takšnih primerih je to krivico res težko pretrpeti, potem pa se zgodi, kar se je dogajalo tudi na olimpijskih igrah, da tudi on izgubi živce. Zato sem tudi pozval, da je treba igralce takšnega kova dodatno zaščititi. To ne pomeni, da ima poseben status, a je treba biti malo bolj pozoren, ko nad njim držijo obrambo in podobno. 

Če se vrnemo na začetek vaše selektorske poti. Delo ste začeli v precej razburkanem obdobju v slovenski reprezentanci. Ste imeli kakšne pomisleke, ko so vam ponudili ta položaj? 

Imel sem nekaj pomislekov, a verjamem, da če se odločiš, da pristopiš k stvari, ne smeš pristopiti s strahom, temveč moraš gledati, kako boš lahko dosegel zastavljeni cilj. Naš cilj je bil, da se takrat uvrstimo na evropsko prvenstvo. Nismo bili v težkem položaju, imeli smo en poraz, ki ni bil ključen.  

Vedeli smo, kako takrat pristopiti k stvari, in ni me bilo strah. Je pa res, da se vedno pojavijo dvomi, ali bomo uspešni in ali bomo lahko v tako kratkem času, kot so ta kvalifikacijska okna, napravili vse, da bo ekipi uspelo. V takšnih primerih imajo predvsem igralci zasluge, da so se v tako kratkem času zmožni in pripravljeni prilagoditi novim navadam. Ljudje ta prehod iz kluba v reprezentanco dojemajo kot samoumevnega, a ni. To je zelo zahteven prehod. Ni me bilo strah neuspeha, ampak tega, kako bomo v tako kratkem času dosegli želeno. 

"Ni me bilo strah neuspeha, ampak tega, kako bomo v tako kratkem času dosegli želeno."  Foto: Reuters

Kakšni trenerski filozofiji pa potem sledite v takšnih primerih? Glede na to, da je časa res malo, pogosto tudi ne veste, kateri košarkarji vam bodo na voljo. 

Določeni okvirji so vedno enaki. Nekaj časa prej vsaj približno vemo, na koga bomo lahko računali. Nikoli pa ne moremo računati na vse. Imeli smo obrise, potem pa vidimo, v kakšnem stanju in formi pridejo igralci na zbor. Ob tem izberemo scenarij, ki je primeren za ekipo. Drugače pa je bilo pri teh pripravah na olimpijske igre. Negotovosti je bilo res veliko. Do zadnjega smo čakali, ali bosta Luka in Vlatko izgubila v ligi NBA (smeh, op. p.). Potem so bili tu še košarkarji, ki so igrali play-off v španski ligi, tudi nanje smo morali čakati. Bilo je veliko neznank in negotovosti. V drugih kvalifikacijskih oknih pa je zgodba malce bolj obvladljiva. 

Ko ravno govorimo o sestavi ekipe, ne moremo spregledati naturaliziranih igralcev. Mike Tobey se je v tem obdobju izkazal za veliko pridobitev slovenske izbrane vrste. Je bil on vaša prva možnost pri sestavi ekipe?  Izjemno zadovoljen je z delom Mika Tobeyja. Foto: Hendrik Osula/FIBA

Takoj po mojem imenovanju na selektorskem mestu smo šli v akcijo, saj smo dobili zeleno luč, da lahko iščemo naturaliziranega igralca, ki bo nadomestil vrzel, ki je nastala ob poškodbi Jordana Morgana. Na srečo je nekaj kandidatov pripravila že Košarkarska zveza Slovenije, tako da smo pregledali vse možnosti in igralce, ki so bili na voljo.  

Potem ko smo našli te igralce, smo morali najti takšne, iz katerih bi lahko potegnili kar največ za doprinos k reprezentanci. Torej najti igralca, ki bi ustrezal našemu sistemu igre, vključil pa bi se tudi karakterno. Hkrati smo gledali tudi na to, da bo ustrezal igri ob morebitnem prihodu Dončića. Pregledali smo veliko parametrov in smo na koncu ugotovili, da je Mike za nas najboljša rešitev, kar se je na koncu tudi izkazalo za resnično. Mike je res vrhunska okrepitev naše izbrane vrste. 

Ko bo Jordan Morgan okreval po poškodbi, se bo v naslednjih tekmovalnih oknih verjetno porajala dilema, kdo bo naturalizirani član v slovenski izbrani vrsti, kajne? 

Bomo videli, kako bo, ko bomo prišli do tega (smeh, op. p.). Ne vemo sploh, kdaj bo Jordan spet na voljo, mislim, da bo v pogonu šele ob koncu tega leta, če ne šele v začetku naslednjega. Tu je še vedno tudi Anthony Randolph, ki igra v evroligi in nam v večini primerov potem ne more pomagati zaradi križanja urnikov. Mike mi je po olimpijskih igrah zagotovil, da bo na voljo reprezentanci. Naslednje leto junija in avgusta bo, kot kaže, precej zanimivo, potem pa bo sledilo še evropsko prvenstvo. Bomo videli. 

Z Goranom Dragićem in Sašo Zagorcem po koncu kvalifikacij v Litvi. Foto: Hendrik Osula/FIBA

Kaj pa Goran Dragić? Gogi je večkrat že pred kvalifikacijami poudaril, da je njegova pot v reprezentanci končana, kljub temu pa so v javnosti ves čas krožile govorice o njegovi vrnitvi v slovenski dres. Ste se kljub temu morda kaj pogovarjali z njim o morebitni vrnitvi? 

Z Goranom sva se veliko pogovarjala že prej, tudi ko sem prevzel mesto selektorja. Že novembra sem mu dal vedeti, da je v reprezentanci vedno dobrodošel, ne glede na to, da se je pred tem poslovil. A tudi to moramo spoštovati. Dal sem mu tudi vedeti, da ne želim pritiskati nanj, sem si pa želel, da bi bil zraven. Tudi če ne kot igralec. Že samo tega, da bi bil zraven. A moramo spoštovati igralce, tako kot oni spoštujejo nas. Če je bila njegova odločitev takšna, smo morali to sprejeti ne glede na to, da bi nam njegova prisotnost in odlike res pomagale.

Prvič ste okusili čar olimpijskih iger. Če damo košarko in vaše delo za trenutek na stran, kako ste vi doživeli ta vrhunec športnega dogajanja? 

Olimpijske igre so res posebno doživetje, saj si v olimpijski vasi z vsemi najboljšimi športniki sveta. Po svoje smo si bili v tej vasi vsi enaki, ni bilo razlik. Težko je začutiti razliko, dokler ne vidiš športnika, ki tekmuje. Lahko se zgodi, da si jedilnico deliš z olimpijskim prvakom. Res je zanimiv in poseben občutek.  

Sam sem športnik po duši in rad spremljam šport. Rad uživam v športu in v tem, da gledam, kako v tekmovanju uživajo preostali športniki. Vsa reprezentanca si je želela obiskati tudi kakšno drugo prizorišče, sploh tista, kjer so nastopali naši športniki in jih podpreti, a žal zaradi ukrepov to ni bilo mogoče. Prav tako smo si želeli ogledati tenis, saj je v reprezentanci kar nekaj navijačev Novaka Đokovića, ki je sicer spal v isti stavbi, kjer smo bili nastanjeni mi. Res je noro, da lahko na vsakem vogalu srečaš katerega izmed športnih superzvezdnikov.   

Ob vrnitvi v Slovenijo Foto: Grega Valančič/Sportida Kako pa je bilo z ukrepi zoper koronavirus? Je bilo vse skupaj res tako strogo, kot je delovalo v javnosti? 

Ukrepi so bili res strogi. Vsak dan smo morali poročati o svojem zdravstvenem stanju, vsak dan smo se tudi testirali. Izhod iz olimpijske vasi je bil ves čas pod strogim nadzorom. Nisi smel oditi, če nisi šel zgolj na prizorišče svojega tekmovanja. Ne moreš si ogledati nobenih znamenitosti. Tudi ko smo prišli v olimpijsko vas, smo morali upoštevati določene protokole. Vedno so nas "poskenirali", pregledali vse, kar smo imeli s seboj, vedno so nam izmerili tudi temperaturo in natančno pregledali akreditacije, tudi s prepoznavo obraza. A vse to je bilo razumljivo, saj so želeli preprečiti, da bi se pojavila kakšna okužba oziroma, če bi se, da bi se njeno širjenje omejilo. 

Naslednje poletje in jesen bosta za vas res pestra. Le nekaj dni pred začetkom evropskega prvenstva bosta na sporedu še dve kvalifikacijski tekmi za svetovno prvenstvo.  

To bodo spet povsem drugačne razmere, a takšne bodo za vse, ne samo za nas. Večina najboljših evropskih ekip bo v podobnem položaju kot mi. Za vse bo enako. Mislim, da bomo morali graditi tudi na teh izkušnjah, ki smo jih dobili v tem poletju. Konec koncev bomo imeli eno izmed oken tudi v začetku julija prihodnje leto, tako da bodo razmere podobne letošnjim. Na teh dveh tekmah bomo morali odigrati res vrhunsko, biti uspešni, potem pa bomo morali najti čas za premor in se pripraviti na evropsko prvenstvo. Pred tem bo še eno kvalifikacijsko okno, seveda s predpogojem, da se bomo uvrstili v drugi del kvalifikacij. Potem pa bomo morali spet loviti formo za evropsko prvenstvo.  

Že novembra ga čaka začetek kvalifikacij za svetovno prvenstvo. Foto: Hendrik Osula/FIBA

Ravno v teh res dolgih tekmovalnih oknih se potem pokaže moč dolge klopi reprezentanc, kajne?  

Zagotovo se to pozna. Slovenija nima 11 ali 12 igralcev kot na primer Francija, ki igrajo le v evroligi ali v NBA. Mi imamo v reprezentanci tudi igralce, ki igrajo v nižjih kakovostnih ligah. To je tisto, kar me še posebej navdušuje, saj so potem ti igralci kot ekipa enakovredni moštvom, ki imajo ekipe sestavljene res le iz najboljših lig. To le kaže na moč, ki jo imamo v tem ogromnem ekipnem duhu. Pokaže tudi to, da igralci res dajejo vse od sebe in so povsem nesebični, ves čas je v ospredju le izbrana vrsta. Prilagajajo se in sprejmejo vsako vlogo, ki jim jo namenimo, brez kakršnega koli pomisleka. Zato sem vedno znova navdušen in ves čas poudarjam, da se ne zgodi pogosto v življenju, da imaš na voljo takšno ekipo, ki igra s takim zanosom in ekipnim duhom.  

Zdaj so vse misli že usmerjene proti kvalifikacijam za svetovno prvenstvo. Imamo veliko želje po uvrstitvi tja, hkrati pa nas kmalu čaka že evropsko prvenstvo, kjer bomo branili naslov evropskega prvaka. To pomeni, da bomo imeli na hrbtu tarčo, da si bodo vsi želeli premagati Slovenijo, mi pa bomo poskušali sestaviti kar najboljšo ekipo in spet napadati najvišja mesta. 

Leta 2017 po koncu evropskega prvenstva Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Del reprezentance ste bili tudi leta 2017, ko je Slovenija postala evropski prvak. Tudi takrat se je ves čas poudarjal ta ekipni duh in kemijo v izbrani vrsti. Bi lahko ti izkušnji primerjali med sabo? 

Kemija je bila res zelo podobna, če ne enaka tisti izpred štirih let. Vedno pravim, če imaš 12 kakovostnih igralcev, ki pa ne igrajo drug za drugega, ampak zase, je to velik minus. V takšnem primeru zagotovo pretehta kemija pred kakovostjo. Mi in igralci se tega dobro zavedamo. Ob tem smo imeli v ekipi še neverjetnega Luko Dončića, ki je bil še dodana vrednost tako na igrišču kot ob njem. S to kemijo smo osvojili naslov evropskega prvenstva in dosegli potem še zgodovinski dosežek v obliki tega četrtega mesta na olimpijskih igrah. 

Več iz rubrike sobotni intervju:

Sportal Mi res nismo napisani po knjigi, sploh pa ne ta hokejska reprezentanca.

Sportal Legenda slovenskega športa, ki je pekel najboljši kruh v Evropi

Sportal Zanimiva zgodba: od prodajalca časopisa do olimpijca #video