Torek, 9. 1. 2024, 10.15
9 mesecev, 3 tedne
Mirza Delibašić bi danes dopolnil 70 let
Tragična zgodba košarkarskega romantika, ki bo živel večno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,97
V spomin na legendarnega Delibašića so lani v Sarajevu pred dvorano Skenderija, ki nosi tudi njegovo ime, zgradili bronasti kip.
Košarkarski romantik in velikan jugoslovanske košarke Mirza Delibašić bi ravno na današnji dan, 9. januarja, dopolnil 70 let. Eden najbolj talentiranih košarkarjev zlate jugoslovanske generacije je v košarki pustil neizbrisen pečat, ki je še kako viden tudi danes, več kot 22 let po njegovem veliko prezgodnjem in tragičnem slovesu.
Virtuoz pod obroči, idol generacije, boem, čustven in tihi šarmer, poštenjak, posebnež, gospod, košarkarski romantik, velikan ter izjemen talent so le nekatere besede, s katerimi košarkarski navdušenci še danes opisujejo legendarnega Mirzo Delibašića. Kinđe, kot so ga klicali, še danes za mnoge velja kot najboljši športnik v zgodovini Bosne in Hercegovine, osvojil je vse, kar se je osvojiti dalo, in si že med kariero prislužil status legende, ki tudi več kot 22 let po njegovi smrti in na dan, ko bi košarkarski velikan dopolnil 70 let, pritiče njegovemu imenu.
Delibašić je otroštvo preživel v Tuzli, pri petih letih ga je mama vpisala na balet, kjer je kot edini fant med 20 dekleti gradil svojo eleganco, ki ga je kasneje krasila tudi v košarkarskem baletu. A baletne copate je hitro zamenjal teniški lopar. Zaradi tenisa je končal osnovno šolo, pri 13 letih že osvajal velike naslove, a je nato po tem, ko ni bil uvrščen na seznam za enega izmed turnirjev v takratni Čehoslovaški, tudi teniški lopar postavil v kot in se zavezal, da ne bo več stopil na teniško igrišče.
Spremljajte spomine na Sarajevo '84
V spomin na legendarnega Delibašića so lani v Sarajevu pred dvorano Skenderija, ki nosi tudi njegovo ime, zgradili bronasti kip. V tej dvorani so na olimpijskih igrah leta 1984 igrali hokej. Dvorana se je odprla leta 1969, trenutno pa je dom košarkarskega kluba Bosna Meridianbet. Poleg olimpijskih iger je ta dvorana gostila tudi prvi del svetovnega prvenstva v košarki 1970.
Obujajte spomine na Sarajevo '84:
Selitev k Bosni in preboj na veliki oder
Zatem se je ekspresno začel graditi v košarkarskega virtuoza. Svojo pot je začel leta 1968 pri Slobodi iz Tuzle, kjer so hitro prepoznali njegov izjemen talent. Skupaj z Draganom Kićanovićem je nato jugoslovansko kadetsko izbrano vrsto leta 1971 popeljal do evropskega naslova v Grčiji, leto kasneje pa so se povzpeli še na svetovni prestol. Svojo klubsko pot je nato nadaljeval v sarajevski Bosni, kjer je odigral več kot 700 tekem in se podpisal pod več kot 14 tisoč točk in se razvil v enega izmed najboljših organizatorjev igre v takratni Jugoslaviji.
Obračun Crvene zvezde in Bosne leta 1973 v beograjskem Pionirju, Mirza Delibašić v ozadju z dvanajstico.
"Padel sem v nemilost košarke. Sem manijak, nikoli nisem naredil nič normalnega. Znal sem trenirati tudi po deset ur na dan. Nisem bil popoln igralec, manjkale so mi malenkosti, a met mi je tekel tako, da to ni bilo normalno. Od koderkoli sem vrgel, sem zadel. Odhod v Bosno je bila najboljša odločitev v moji karieri, ničesar ne bi dosegel brez tega prestopa," je v svojem slogu nekoč v enem izmed intervjujev povedal Delibašić. Leta 1979 se je s klubom podpisal tudi pod največji uspeh, potem ko so osvojili naslov v Pokalu evropskih zmagovalcev, v finalu pa so na kolena spravili italijanski Varese.
Bil je prava zvezda in še več. Oboževali so ga vsi, ljubitelji športa in širša javnost, kolegi in kolegice, tudi nasprotniki, saj je očaral z neverjetnim slogom igre, gosposkim obnašanjem, prijaznostjo, šarmom in eleganco. Vsi so želeli igrati in leteti kot Mirza, vsi so želeli kot on voditi žogo in poskušali posnemati njegov "nemogoč" dribling in nezgrešljiv met. Zaradi njega so mnogi v ekipah želeli obleči dres s številko 12 iz Bosne ali 15 iz reprezentance, s katero je nizal uspeh za uspehom.
V spomin na Delibašića v Sarajevu
Selitev v Madrid
Kinđe ni bil samo odličen strelec, bil je fantastičen asistent, imel je izjemen pregled nad dogajanjem na parketu, odlikoval pa se je tudi po izjemnem vodenju žoge. Z izjemnimi predstavami si je na svoja vrata hitro pridobil snubce, leta 1980 pa se je tako odločil za odhod k Real Madridu in zablestel v polnem sijaju. "To je bilo moje zlato leto. Žoga ni hotela nikamor razen v koš," je ob eni izmed priložnosti dejal Delibašić. Še danes velja za enega najboljših košarkarjev, ki so nosili dres španskega kraljevega kluba.
Delibašić je za Real igral le dve sezoni, a je v soigralcih in vseh, ki so ga videli igrati, pustil neizbrisen pečat. Njegova igra je bila preprosto čarobna. Tisti, ki so ga poznali, so poudarjali tudi njegove vrline. Kakšen pomen je imel zanj koncept profesionalizma, lahko preprosto ponazorimo s situacijo, ko bi moral podpisati zadnjo pogodbo v karieri z Real Madridom. Medtem ko so mu ponudili triletno pogodbo, je le zamahnil z roko in šokiral predsednika kluba z besedami, da ne potrebuje nobenega papirja, saj mu beseda predsednika pomeni dovolj. To je bil Kinđe, kot mnogi pravijo še danes – še boljši človek kot košarkar. Prijaznost je pokazal tako v zmagah kot porazih, nikoli ga niso izžvižgali, pa naj je igral na kateremkoli koncu Evrope. Kamorkoli je prišel, je požel ovacije.
Zaostajala ni niti njegova reprezentančna kariera, osvojil je vse, kar se je osvojiti dalo. Z jugoslovansko izbrano vrsto je bil olimpijski prvak in podprvak, v svoje vitrine je pospravil tudi zlato in bron s svetovnih prvenstev, štirikrat se je z odličjem okitil tudi na evropskih prvenstvih, kjer je že ob debiju postal evropski prvak. "Sreča v življenju je imeti nekoga takega za prijatelja, soigralca, sostanovalca. Zame je bil vse to. Mirza je bil zelo inteligenten in skromen, gospod, kavalir," je o svojem soigralcu in velikem prijatelju nekoč dejal Zoran Slavnić.
Temna plat pravljice
A tako kot vsaka pravljica ima tudi zgodba košarkarskega romantika tisto slabšo, temnejšo plat. Tudi Delibašićeva zgodba je dokaz, da ljudje pogosto bijejo hude boje, tiste najtežje, ki so javnosti in tujim očem pogosto skrite. Mirzina košarkarska pravljica bi ostala pravljica, če ne bi bilo njegovega življenja zunaj igrišča. V zasebnem življenju so se mu kopičile težave, ločil se je od žene Slavice Šuka-Delibašić, nekoč najboljše igralke Željezničarja, alkohol in hude zdravstvene težave pa so mu dodatno zapletle življenje, bil je tudi strasten kadilec. Po ločitvi se je vrnil v Madrid in se predajal alkoholu in igram na srečo. Sledila je še selitev v Italijo, kjer je sklenil sodelovanje z Indesitom iz Caserte, ki ga je tedaj vodil Bogdan Tanjević.
Leta 1983 pri le 29 letih ga je zadela možganska kap, zaradi katere je bil hospitaliziran v bolnišnici v Beogradu. Takrat se je končala njegova uspešna košarkarska pot in začel se je težak boj za življenje. Po kapi se ni mogel premikati in govoriti, okrevanje pa je trajalo izjemno dolgo. Vendar ga to ni ustavilo pri nadaljnjem predajanju alkoholu. Kozarec vina pred spanjem je hitro postal liter. Ponovno je pristal v bolnišnici, kjer so ga po tem, ko so ga razglasili za klinično mrtvega, dobesedno čudežno vrnili med žive.
Zatem se je vrnil v Sarajevo, kjer je bil imenovan za direktorja košarkarskega kluba Bosne, a tudi tu ni našel pravega zadovoljstva in se hitro znova vdal alkoholu. Kljub vsem težavam v koškarskemu svetu ni bil pozabljen, leta 1991 ga je Fiba imenovala za enega najboljših evropskih košarkarjev vseh časov in ga uvrstila na lestvico 50 najboljših igralcev v zgodovini. Zatem je kot selektor vodil reprezentanco Bosne in Hercegovine in jo leta 1993 popeljal do osmega mesta na evropskem prvenstvu, kar je še danes največji uspeh bosanske izbrane vrste. A tudi tu Delibašić ni zdržal dolgo, saj se je zaradi spora z zvezo nato poslovil od selektorskega stolčka.
Zaradi prekomernega pitja alkohola in kajenja so Delibašićeva zadnja leta zaznamovale hude zdravstvene težave, zaradi katerih je umrl leta 2001 v Sarajevu, star le 47 let. "Mirza, misliš, da je lahko umreti od alkohola? Ne, prijatelj, to je težka smrt. Če si heroj in če ljubiš smrt, potem skoči v Miljacko in dokončaj zgodbo," je o enem izmed zadnjih srečanj z Delibašićem nekoč pripovedoval njegov veliki prijatelj Bogdan Tanjević. "Zadnjič sem ga videl pet mesecev pred smrtjo, to ni bil Mirza, a še vedno je strastno kadil. Umrl je od bolezni, ki se imenuje žalost."
Leta 2007 je bil posthumno sprejet tudi v Fibino hišo slavnih.
Preberite še:
