Petek, 13. 11. 2020, 11.05
3 leta, 5 mesecev
INTERVJU: SAŠO FILIPOVSKI, TRENER PARTIZANA
Sašo Filipovski: Ni porazov, so le zmage
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,87
Ljubljanski košarkarski trener Sašo Filipovski ob koraku za vselej vroče krmilo Partizana o pogumnem sprejemanju odločitev, srbskem zanimanju za šport, mesecih brez delodajalca in tudi jugoslovanskih spominih na črno-bele iz Beograda, na katere je najprej postal pozoren na nogometnem igrišču.
Ste ob klicu iz Beograda dolgo oklevali?
Poslušal sem sebe. Ne glede na različne informacije, ki so krožile, sem sprejel izziv. Predvsem zato, ker želim delati. Nadalje zato, ker gre za okolje z visoko ravnjo športnega zanimanja. V Beogradu namreč na vsakem vogalu podpirajo šport. Ne nazadnje pa ima ekipa Partizana potencial.
Izpostavili ste željo po delu. Kako zahtevni so bili za vas meseci po slovesu od klopi Monaca, ko ste bili sicer še na plačilnem seznamu, a ostali brez taktirke?
Menim, da nisem prav veliko zamudil. Koronavirus je prekinil lansko in upočasnil letošnjo sezono. Prosti čas sem, poleg družine, izkoristil za vlaganje vase. Hodil sem na seminarje, en mesec in deset dni sem v ZDA spremljal ekipe lige NBA Sacramento, Oklahomo in SA Spurs.
Ste imeli na mizi več ponudb?
Bil sem kandidat pri klubih v Španiji, Turčiji in na Kitajskem.
Vas je srbsko vabilo presenetilo?
Verjamem, da so imeli v Partizanu svoje razloge za to odločitev. Zadovoljen sem, da smo vzpostavili stik in sklenili dogovor.
Kako visoko je postavljena letvica?
Ne obremenjujem se s tem, kaj želijo drugi. Na to nimam vpliva. Rezultate se dosega v optimalnih pogojih. Optimalni pogoji pa so odlični treningi, popolna osredotočenost in primeren servis. Fokus je na delu. Prvi cilj so torej optimalni pogoji za vrhunski rezultat.
In kakšni so vaši delovni pogoji? Kakšen ustroj stoji za prvo ekipo?
Partizan je na tem področju na visoki evropski ravni. V oči pade dejstvo, da so bili ljudje, ki delujejo v klubu ali so mu blizu, nekoč vrhunski košarkarji. Vedo, kaj igralci potrebujejo, zato ima ekipa izjemno podporo. Košarkarji energije ne porabljajo za nepotrebne stvari.
Kako je odločitev o prevzemu Partizana sprejela družina?
Stoji mi ob strani. To je moja služba. Vem, da sem svojim otrokom zgled. Naučiti jih moram sprejemati odločitve za svoja življenja. Upam, da bodo pri tem drzni. Verjamem, da ni porazov, so le zmage. Z vsako izkušnjo lahko pameten človek le veliko pridobi, zato je lahko tudi moj izziv v Partizanu zgled.
Trenerji neradi ocenjujete delo predhodnikov. Vseeno bi bilo zanimivo slišati vaše mnenje o tem, zakaj Partizan v prvem delu sezone ni deloval tako, kot bi pričakovali na podlagi igralskega kadra.
Res je, profesionalna etika mi preprečuje ocenjevanje. Poleg tega še ne vem povsem natančno, kaj se je dogajalo. Nisem trener, ki bi iskal alibije. Vse dobro o mojem predhodniku, moja naloga pa je, da iz vsakega posameznika iztisnem največ. Igralce moram prilagoditi sebi, sebe pa igralcem.
Znano je, da trenerji raje sami sestavljate igralski kader, kot prevzemate zaključeno celoto. Imate kaj vpliva na kakšno spremembo?
V tem trenutku imamo, kar imamo. Veliko je negotovosti, predvsem zaradi koronavirusa. Drugi val še ni udaril z vso močjo. Težko je podpisovati pogodbe z novimi igralci, še težje jih je ob odpovedih in nadomestnih tekmah vključevati v sistem. Trenutno menjav ne iščem, a ne zapiram vrat. Rad bi videl, kako se bo ekipa odzvala na drugačen način dela. Do zdaj sem z delom zadovoljen. Vem pa, da čas ni naš zaveznik. Odpoved tekme evropskega pokala v Benetkah smo izkoristili za dva dodatna treninga. Zdaj smo že v Zagrebu, kjer nas čaka Cibona. Sledi teden s tremi tekmami.
Beograd velja za vročekrvno športno okolje, a zdaj vas čaka prazna dvorana.
Nihče nima šestega igralca. Res pa je, da je ta v Beogradu še posebej izrazit. Energija s tribun se prenaša na ekipo. Tega zdaj ni, zato je naloga strokovnega štaba, da kljub temu iz posameznikov izsili to energijo. Upam, da bomo dočakali odprtje dvoran. Tega se veselim. Razlika med Slovenijo in Srbijo je namreč na tej ravni velika. Če je v Sloveniji raven športne rekreacije izjemno visoka, pa je v Srbiji povprečen človek velikanski športni navdušenec. Navijaštvo je tukaj neverjetno.
Ste to omenili z razlogom? Ste to v Ljubljani pogrešali?
Ne, ne … Ne spuščam se v kritiko. To je bil le moj oris ob vprašanju o navijačih. Zavedam se, da ima vsako okolje svoje specifične lastnosti.
A Beograd ni le Partizan, je tudi Crvena zvezda.
Sem profesionalec. Moja glava je naravnana na ekipo Partizana, ki jo želim dvigniti. Res je, Beograd je mesto več ekip, a jaz bom zdaj povsem omejen na hotel in dvorano.
Kakšni pa so vaši prvi otroški spomini na Partizan?
Prvi spomini so nogometni. Do trinajstega leta sem živel v Makedoniji. Takrat je bil izjemno priljubljen Vardar. Oče je bil v klubu vratar, nato pa trener vratarjev. Od mladih nog sem tekal ob igrišču. Spominjam se gostovanj Partizana in Crvene zvezde. To je moj prvi spomin na črno-bele. Ko sem se v šestem razredu osnovne šole preselil v Ljubljano, sem v Tivoliju pobližje spoznal še košarkarsko podobo Partizana. Pozneje je bil to tudi moj tekmec. Kaj pomeni Partizan, pa mi je povedal tudi Dule Vujošević.
