Cedevita Olimpija
Nedelja, 11. 4. 2021, 4.00
3 leta
SKOK V ŠPORTNO PRETEKLOST
Pozabljeno ljubljansko poglavje hrvaške legende
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,05
10
Velikan evropske in svetovne košarke
Absolutni rekorder po številu nastopov za jugoslovansko košarkarsko reprezentanco. Nesporna hrvaška košarkarska legenda. Dalmatinec, ki je bil korak pred časom. Krešimir Ćosić. Za mnoge eno največjih imen v zgodovini evropske košarke. Malce manj znano, ali včasih kar pozabljeno pa je dejstvo, da je košarkarski velikan iz Zadra deloval tudi v Ljubljani. Kot trener, igralec in športni direktor. Nemara gre celo za največje košarkarsko ime, ki je kdajkoli delovalo v slovenskem klubskem okolju. Tokrat se mu posvečamo v rubriki Skok v športno preteklost. Tudi zgodbi o tem, kako je bil sočasno trener Olimpije in igralec Zadra.
Krešimir Ćosić v dresu Olimpije.
Predvsem prvi globalni val epidemije novega koronavirusa je zaradi povsem zaustavljenega športa mnoge medije prisilil v obujanje spominov in iskanje večnih lestvic. Ko so se na sosednem Hrvaškem lotevali iskanja najboljšega košarkarja v svoji zgodovini, so na površje vedno priplavala tri imena – Toni Kukoč, Dražen Petrović in Krešimir Ćosić. Vsi trije so pogosto gostovali v Sloveniji, predvsem v ljubljanski dvorani Tivoli.
A če sta bila prva tekmeca ljubljanske Olimpije, je bil Krešo v dvorani pod Šišenskim hribom tudi domačin. Pa ne le na nepozabnem svetovnem prvenstvu leta 1970, ko je bila "luna njihova, zlata pa naša". Del njegove kariere namreč predstavlja tudi igranje za tedanjo Brest Olimpijo. Iz tistega obdobja (1976–1978) pa izvira tudi edinstvena zgodba, v kateri je bil Ćosić istočasno trener ljubljanskega kluba in košarkar Zadra.
Res je, dres članske vrste Olimpije so v dolgi zgodovini nosili številni ugledni košarkarji, danes prave legende. Tudi Ivo Daneu, Vinko Jelovac, Jure Zdovc … Ali pozneje Šarunas Jasikevičius, Danny Green in Goran Dragić. Posamezna obdobja je ob tem med seboj nemogoče primerjati. Vsekakor pa ne bomo zgrešili z dejstvom, da je Krešo Ćosić eden največjih košarkarjev, ki so igrali v slovenskem klubu. Morda celo največji.
Trener in igralec v eni osebi.
Mož, ki je v Ljubljani videl perspektivo
Ćosić, kljub izjemni statistiki in statusu nosilca svojih ekip, ni bil nikoli brezosebni "stroj za koše", ki bi ga vklopil s stikalom. Kot je razvidno tudi iz knjige Igraj, verjemi, živi, ki jo je v obliki avtobiografije na podlagi očetovih zapiskov predlani uredila in izdala hčerka Ana Ćosić Pajurin, je vedno pozorno spremljal okolje, v katero je vpet košarkarski kolektiv, ter si poskušal ustvariti širšo sliko.
Tako je tudi v Ljubljani, ki jo je sprva spoznaval kot tekmec v dresu Zadra in pozneje kot reprezentant, videl nekaj več. Po študentskih letih v ZDA, vrnitvi v Zadar in služenju vojaškega roka v Sarajevu je leta 1976 sprejel za tiste čase dokaj revolucionarno odločitev. Podpis pogodbe z Brest Olimpijo ni bil le košarkarski prestop. Bil je poskus gradnje odmevnega evropskega projekta.
Ljubljani je priznaval košarkarsko naravnano in poznavalsko občinstvo, ugodno geografsko lego, primerno ekonomsko osnovo in prepoznavni slog igre. Ocenil pa je, da v Tivoliju po zlatih letih niso razumeli zahtev moderne košarke, posledično pa niso bili pripravljeni na prehod, kot mu je sam dejal, iz entuziastičnega amaterizma v metodološko, tehnično sodobno in profesionalno košarko. In prav tu je videl svojo priložnost.
Trener Olimpije, košarkar Zadra
Projekt Ćosićeve evropske Olimpije ni nikoli dočakal želene polne uresničitve. Preprek na poti do cilja je bilo preprosto preveč. Ena prvih se je pojavila že ob njegovi selitvi in se je pozneje razvila v edinstveno zgodbo. Medtem ko je Dalmatinec v Ljubljani že dobra zavihal rokave, sodeloval pri pomladitvi ekipe ter v pripravah ujel ritem trenerja in igralca v eni osebi, pa uradnih listin za prestop ni in ni dočakal.
Sprva je zahteval izpisnico iz Zadra. Ker v 15 dneh odgovora kluba ni prejel, je, skladno s pravilniki krovne košarkarske organizacije, predvideval, da mu pripada avtomatično dovoljenje za registracijo v novem klubu. Pa ni šlo vse tako gladko … Vodstvo Košarkarske zveze Jugoslavije je Ćosića sprva kaznovalo s trimesečno prepovedjo igranja. Po izteku kazni izpisnice iz Zadra še vedno ni imel. Z obema kluboma se je tako dogovoril, da bo vendarle znova oblekel dres dalmatinskega kluba, v "zahvalo" za ljubljansko soglasje pa bo nato po sezoni podaljšal svoj tivolski staž za dodatno leto.
26. 11. 1948−25. 5. 1995
Na Ćosićevem igralnem kartonu je tako še naprej pisalo KK Zadar, vseeno pa je obdržal status trenerja Olimpije. Pravila namreč niso izrecno prepovedovala nenavadnega položaja, po katerem bi kot posameznik igral v enem kot trener pa deloval v drugem klubu. "Če bi mi prepovedali igrati, bi človeku ogrozili osnovno pravico, da se ukvarja s športom in igra za ekipo, za katero je pravilno registriran. Če pa bi mi onemogočili delo trenerja, bi posegli v odnos delavca z delovno organizacijo," je v prej omenjeni avtobiografiji svoje misli strnil Ćosić.
Njegov delovni teden je bil zelo naporen. Ob ponedeljkih in torkih je vodil trening Olimpije, ob sredah večinoma odigral prijateljsko tekmo z enim od slovenskih nižjeligašev, v četrtek opravil še dva treninga, po petkovem dopoldanskem treningu pa ga je pot vodila v Zadar. Na tekmah Bresta Olimpije je taktirko prepustil soigralcu Borutu Bassinu. O legendarnem Taubiju je imel tudi sicer izjemno visoko mnenje, povezovalo pa ju je tudi druženje zunaj košarkarskih dvoran.
Tivolski Don Kihot
Sedenje na dveh stolih seveda ni trajalo v nedogled. Po prvi sezoni se je Krešo dokončno preselil v Ljubljano, natančneje v Šiško. Še vedno trdno odločen, da v Tivoliju ustvari ugledno košarkarsko središče evropske veljave. Pri tem je stavil tudi na preobrazbo celotnega slovenskega košarkarskega prostora. Verjel je v svojevrstno republiško košarkarsko piramido, na vrhu katere bi bila Olimpija. Načrtoval je vsakoletni košarkarski kamp, po ameriškem vzoru, s katerim bi dolgoročno dvignil kakovost.
Čeprav mu je v Sloveniji uspelo premakniti marsikateri kamen, pa okolje vendarle ni znalo v celoti slediti njegovim smelim načrtom. Zato je vse pogosteje prihajalo do nesoglasij. Pravi, da se je večkrat počutil kot Don Kihot. Ljubljansko klubsko vodstvo mu ni sledilo. Ni čutil podpore. Tudi želenega naskoka na naslov državnega prvaka ni dočakal. "Negotovost in nerazumevanje sta me izčrpavala. Vlagal sem v znanje, izkušnje in voljo, a vse je ostalo po starem. Nisem več zmogel," je slovo od Olimpije leta 1978 pojasnil Ćosić.
Korak pred časom
Nepozabni Krešo se je rodil 26. novembra 1948 v Zagrebu, a je kot Dalmatinec otroštvo preživel v Zadru in Dobropoljani, kjer se je zaljubil v košarko. Postal je eden največjih sinov evropske košarke in nesporna legenda zadrske košarke. Prihodnji mesec bo minilo 26 let od njegove prezgodne smrti. 25. maja 1995 je po bitki z rakom umrl v ZDA.
Že kot aktivni igralec je bil drugačen. Z 211 centimetri je bil sicer njegov igralni položaj skorajda samoumeven. A še zdaleč ni bil klasičen center, tista stara "petica", ki bi se zasidrala pod košem. Navduševal je s prilagodljivostjo in gibljivostjo ter na tej ravni postavljal nove smernice. Sprva v domačem Zadru, nato v študentski ekipi BTU v ameriški zvezni državi Utah, kjer je sprejel mormonsko vero, pa pri ljubljanski Olimpiji, Virtusu iz Bologne, zagrebški Ciboni in reprezentanci nekdanje Jugoslavije.
Spomenik pred dvorano v Zadru.
Bil je most med udarnimi rodovi. Njegovi soigralci so bili tako Radivoj Korać, Trajko Rajković, Josip Djerdja in Ivo Daneu kot tudi Dražen Dalipagić, Mirza Debilabšić, Zoran Slavnić in nazadnje Dražen Petrović. Z njimi je jezdil na šampionskih valovih, o čemer priča seznam lovorik. Z reprezentanco nekdanje skupne države je bil olimpijski prvak (1980) ter dvakrat srebrn (1968 in 1976). Pohvali se lahko tudi z dvema zlatima kolajnama s svetovnih prvenstev (1970 in 1978) in tremi z EuroBasketa. Skupaj je na velikih tekmovanjih prejel kar 14 kolajn. Na klubski ravni pa je bil petkratni jugoslovanski prvak z Zadrom in s Cibono zmagovalec pokala pokalnih zmagovalcev (1982).Za vselej je ostal absolutni rekorder po številu nastopov za reprezentanco nekdanje Jugoslavije. Modri dres je v dobrem desetletju in pol oblekel na kar 303 tekmah. Večkrat ga je okrasil tudi s kapetanskim trakom. Poleg že omenjenih ekipnih lovorik pa velja izpostaviti, da je bil dvakrat MVP EuroBasketa. Kar petkrat je bil izbran v najboljšo peterko tega tekmovanja, še dvakrat pa v peterko svetovnega prvenstva.
Da je bil človek pred časom, pa velja tudi za njegovo kratko trenersko kariero. Po Zadru in Olimpiji je vodil tudi splitsko Jugoplastiko, atenski AEK in jugoslovansko reprezentanco. Pri zadnji je bil v letih 1986 in 1987 začetnik pomladitve, s katero so reprezentančni prag prestopili tudi Toni Kukoč, Vlade Divac in Dino Rađa. Začutil je, da jim je treba dati priložnost. Mnogi se s tem niso strinjali, zato tudi ni imel trajne podpore. A poznejši razvoj dogodkov je dokazal, da je imel prav. Predvsem pa, da je bil v razmišljanju korak pred preostalimi.
10