Luka Dončić
Petek, 30. 8. 2019, 12.30
5 let, 3 mesece
INTERVJU: RIMAS KURTINAITIS, legenda litovske košarke
Ostrostrelec, minister, trener: od Dražena do Dončića #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,16
2
Brez značilnih brčic, skorajda patentirane sovjetske pričeske in ledenega pogleda, ki so ga zaznamovali v igralskih časih, je Rimas Kurtinaitis, danes 59-letni trener ruskega evroligaša Himkija, odprl knjigo bogatih spominov. Na Žalgiris, Sovjetsko zvezo, hladno vojno, Litvo, Dražena Petrovića … Dotaknil se je tudi svoje politične kariere, trenerske poti, košarkarskih trendov in Luke Dončića.
Skok v igralske čase: olimpijska Atlanta in boj s Predragom Danilovićem
Ker smo ravno na pragu svetovnega prvenstva … Na koga stavite?
Čeprav sem osredotočen na Himki in pripravo na sezono, imam tolikšen vpogled v dogajanje, da bi si upal staviti na Srbijo. Imajo odličnega trenerja, izjemen igralski kader in odlično kemijo, kar je vidno tudi na pripravljalnih tekmah. A to je svetovno prvenstvo, na katerem ne moreš nikoli odpisati Američanov. Veliko zvezdnikov je odpovedalo nastop na Japonskem, a so še vedno – Američani. To so košarkarji iz lige NBA, ki znajo igrati košarko. Zdi pa se, da so velika uganka. Ponavljam, če bi stavil, bi napovedal konec njihove dominacije. To je svetovno prvenstvo, na katerem se zanesljivo ne bo vse vrtelo le okrog ZDA.
Smo začutili podton, ki namiguje, da bi bilo to dobro za košarko?
Da, da … To bi bilo dobro za košarko. Še vedno sicer menim, da bodo Američani zelo konkurenčni. Ne morejo pa se sprehoditi do naslova svetovnega prvaka. Po eni strani je seveda udarec za košarko, če na svetovnem prvenstvu ne nastopijo vsi najboljši, a na račun tega bo več kandidatov za odličje. Opozoril bi še na močno Kanado. Tudi moja Litva ne bo slaba.
"Nisem pričakoval, da bo Dončić tako dober že v prvi sezoni lige NBA."
V Sloveniji bomo na SP 2019 pogrešali evropske prvake.
Fiba jo je s svojim kvalifikacijskim sistemom zagodla številnim ekipam. Še celo Litovci smo trepetali za nastop na Japonskem. Slovenija? Čudno je, da evropski prvak nima neposrednega mesta na prvenstvu. Nato pa še nastop v kvalifikacijah brez udarnega dvojca iz lige NBA in nekaterih igralcev iz evrolige. To je dokaz neprimernosti sistema. Ta pomaga slabšim ekipam, ki nimajo igralcev v ligi NBA in evroligi. Toda … Mar ni osnovna ideja, da na najboljših tekmovanjih igrajo najboljši?! A pravila so pravila. Z njimi je treba živeti. Treba se je prilagajati. Konkretno, tudi Slovenci morajo razmišljati o tem, kako razvijati druge košarkarje, ki bodo nadomestili manjkajoče nosilce.
Vas je predlani presenetil slovenski pohod na vrh EuroBasketa?
Vsi vemo, da so Slovenci nevarni. Vsi! Nihče pa ni pričakoval, da bodo zmagali. A vse tekme so igrali z maksimalno energijo. Izpostavil bi tekmo Slovenija - Latvija, za katero trdim, da je bila ena najboljših tekem v zadnjih dveh desetletjih. To je bilo srečanje dveh napadalnih ekip, ki hitro tečeta. Včasih gledaš 40-minutno tekmo, ki se zaradi nadzora igre in posvečanja obrambi vleče dve uri in jo je težko spremljati. Ob tej tekmi pa je človek dobil občutek, da je minila v petih minutah. Ob tem bi znova čestital Sloveniji za prvi naslov evropskega prvaka.
Na omenjeni tekmi sta bila ob Goranu Dragiću ključna protagonista Luka Dončić in Kristaps Porzingis, ki bosta zdaj moči združila v Dallasu. Za kako kompatibilna igralca gre?
Oba imata zelo visok košarkarski IQ. Sta tudi zelo napadalno usmerjena. Na omenjeni tekmi sta to dokazala. A to je liga NBA, ki ima svoja pravila. Če jima bodo dovolili razviti igro, lahko poskrbita za velike stvari. Bomo videli.
Ostanimo še za nekaj trenutkov pri Dončiću. Vas preseneča njegov razcvet v ligi NBA?
Spoznal sem ga kot 16-letnega igralca madridskega Reala. Že takrat je bil dober. Všeč mi je, da gre za organizatorja igre, ki je visok dva metra. Takšen je bil v moji ekipi pred leti Zoran Planinić. No, Dončić je odličen igralec, vseeno pa me je presenetilo, da je že v prvi sezoni v ligi NBA odigral tako dobro. V nekaj letih bo eden najboljših v ligi. O tem ni dvoma. Je izjemen talent in pravi profesionalec. Ima vse. No, najprej se mora zahvaliti mami, očetu in bogu. Za vse preostalo je poskrbel sam.
Kako blizu vam je sicer liga NBA?
Spremljam jo, a večinoma šele po novem letu. V prvem delu sezone ekipe še niso v formi. Na tekmah ni prav veliko taktike. Klasični "run and gun". Je pa dejstvo, da košarkarske tekme vedno gledam skozi trenerske oči. Iz vsake tekme bi se rad kaj naučil. Sicer pa gledam vse tekme evrolige. Tudi EuroCupa. Gledam igralce, odzive trenerjev in tako naprej.
A vseeno … Če bi bili zgolj gledalec, kaj bi vam bilo bližje: evroliga ali liga NBA?
Če bi se postavil v kožo zahtevnega gledalca, bi izbral evroligo. Strinjam se s trenerjem Svetislavom Pešićem, ki je dejal, da se tukaj igra najboljša košarka. Res je, tu ni takšnega zvezdniškega naboja, individualne kakovosti in atraktivnosti. To je taktična košarka, ki se osredotoča na obrambo. Takšna mi je všeč. Saj poznate tisto reklo, da imamo trenerji najraje obrambe, a če bi se vsi držali naših navodil, bi se tekma končala z rezultatom 0:0. Prav tu je ključna razlika. Američani gradijo košarko na posameznikih in tekmovanju v koših. V Evropi zmaguje obramba.
No, kot košarkar pa ste razmišljali drugače, saj ste bili pravi ostrostrelec.
Haha … Da, kot košarkar bi le tekel in metal. A dejstvo je, da sta se od takrat spremenila tako košarka kot jaz. Ko sem igral v madridskem Realu, je bil moj trener Željko Obradović. Odprl mi je oči. Njegove ekipe so bile vedno obrambne. Ne le Real, temveč tudi Panathinaikos, Fenerbahče … Zagovarja disciplino in obrambno igro ter trdo delo na vsakem koraku. Poskušam mu slediti. On je moj trenerski vzornik.
Najbolj je ponosen na olimpijsko zlato iz Seula: na fotografiji prvi z leve v spodnji vrsti.
Dotaknila sva se vaše igralske kariere. Na kateri trenutek ste najbolj ponosni?
Le malo košarkarjev se lahko pohvali z naslovom olimpijskega prvaka. Zakaj? Ker je najvišja stopnička večinoma rezervirana za Američane. Turnir na olimpijskih igrah 1988 v Seulu, ko sem s Sovjetsko zvezo osvojil zlato, je zato moj igralski vrhunec. Seveda pa ne morem mimo preostalih reprezentančnih uspehov in pa izjemno pomembnega klubskega poglavja. V mislih imam obdobje, ko je bil Žalgiris tri sezone zapored prvak Sovjetske zveze. Na nasprotni strani je namreč stal CSKA. To je vojaški klub, ki je izkoriščal pravilo, po katerem je moral vsak 18-letni športnik prestopiti vojaški prag. Na račun tega je imel vedno selekcijo najboljših sovjetskih košarkarjev. Mimogrede, tudi sam sem igral za CSKA, a v tistih letih (1985,1986, 1987, op. a.) smo kot ponosni Litovci kar trikrat strmoglavili ruski CSKA. Zato je bil to eden od mojih igralskih vrhuncev.
Kot košarkar ste ujeli zadnjo fazo hladne vojne, ki je dodobra zaznamovala šport. S kakšnimi očmi ste kot reprezentant Sovjetske zveze gledali na tekme z Američani?
Američani in Sovjeti smo se tedaj bojevali na vseh področjih. V politiki, gospodarstvu in celo v vesolju. Šport ni bil izjema. Sovjetska ideologija je športnika učila, da je najboljši, predvsem pa boljši od Američana. Treba ga je bilo premagati. Vedno! Verjamem, da je bilo tako tudi v ZDA. Tudi oni so čutili poseben pritisk, ko se je na nasprotni strani znašla Sovjetska zveza. Res je, to je šport. To je košarka. A lagal bi, če bi dejal, da nismo bili prežeti s to ideologijo.
In potem se je pojavila Jugoslavija …
Da, če se nismo bojevali z ZDA, smo se z Jugoslovani. Morda so bile te bitke včasih še bolj iskrive, saj je imel šport prednost pred ideologijo. Dražen Petrović, Toni Kukoč, Vlade Divac, Dino Rađa, Žarko Paspalj … Neverjetni igralci. Vedno so bili velikanski izziv. Kot trener še dandanes poudarjam pomen in vpliv košarkarske šole nekdanje Jugoslavije. To je posebna košarka, ki temelji na svojevrstni filozofiji. Ne čudi, da je s tega območja prišlo toliko vplivnih trenerjev. Prav vsi košarkarji pa imajo visok košarkarski inteligenčni kvocient. To niso stroji za tek, skoke in mete. Ne, vedno so razumeli košarko, zato sem ta košarkarski bazen vedno spoštoval.
Največji tekmec, največji izziv?
Dražen Petrović. Najini dvoboji niso bili obračuni strelcev, ampak ostrostrelcev. Bil je nekaj posebnega. Košarka je bila ob njegovih predstavah videti tako zelo preprosta. Kljub čvrstim obrambam, ki so vedele, koga krijejo, je igral tako lahkotno in podiral strelske rekorde. Pri njem nisi nikoli vedel, iz katere smeri bo udaril.
Ko govorimo o Američanih, Draženu in Litovcih, ne moremo mimo olimpijskih iger 1992. Na barcelonskem odru so se znašli edino pravo sanjsko moštvo, Hrvati in litovska zasedba v tistih pisanih majicah. Katalonci so glasno pozdravili vse. Skandirali so vsem dobitnikom kolajn. Je bil tisto čustveni vrhunec vaše kariere?
Lepi spomini. Da, tiste majice, ki smo jih dobili zaradi partnerstva z ameriško rock skupino Grateful Dead, so nas res zaznamovale. Bili smo nekaj posebnega. Tudi pod koši. Čutil se je osamosvojitveni naboj. Tista bronasta medalja je za našo mlado državo pomenila ogromno. Saj veste, Litva je košarkarska država. Košarka je nesporni šport številka ena. Nogomet je daleč zadaj. V tem smo nekaj posebnega. Radi se šalimo, da imamo tri milijone prebivalcev in prav toliko košarkarskih trenerjev. Vsi smo trenerji. Nadalje, na tekmah imamo 12 tisoč najboljših trenerjev na tribunah in tri najslabše na klopi. A tistega leta 1992 smo bili enotni in ponosni. Res je, lepo obdobje kariere.
Reprezentanti nekdanje Jugoslavije radi poudarijo, da se še tik pred razpadom države nikoli niso pogovarjali o politiki in nacionalnih vprašanjih. Je bilo podobno v Sovjetski zvezi?
Da, olimpijsko zlato smo leta 1988 osvojili košarkarji iz Litve, Latvije, Rusije, Ukrajine in Kazahstana. Skoraj vsako leto se zberemo in obujamo spomine. Vsak ima drugačno zgodbo, vsak ima drugačen poklic in svetovni nazor. Nikoli pa ne govorimo o politiki. Smo nad tem. Politika je za politike.
Tudi vi ste zajadrali v politiko.
Res je. Pet let sem bil športni minister, nato pa sem uvidel, da je zame bolje, če delujem v košarki, čeprav je trenerski poklic bolj stresen. Ničesar pa ne obžalujem. Kot nestrankarski minister sem se trudil po najboljših močeh in pridobil veliko izkušenj. Veste, kot minister ne razmišljaš le o sebi in svoji družini, temveč o vseh. Pred kratkim sem dobil novo ponudbo za vstop v politiko, a moja politična pot je končana.
Zanimivo, vaš nekdanji soigralec Šarunas Marčiulionis je bil pred kratkim izvoljen v Evropski parlament, a se je nato odrekel stolu.
Da. To je dokaz, da je močno ime. A kot kaže, ga je le posodil, nato pa mesto prepustil naslednjemu na svoji listi.
Marčiulionis je zaigral tudi v ligi NBA. Vi nikoli. Ste pa, zanimivo, pred 30 leti kot poseben gost nastopili na tekmi zvezd v metih za tri točke. Zanimiva izkušnja?
To je bilo tedaj revolucionarno, zame pa neverjetna izkušnja. Kar naenkrat sem se znašel med zvezdniki z malih zaslonov. Za Američane sem bil veliko presenečenje. Čutil sem tudi močan pritisk. "Rus je. Premagajte ga," so vpili. "Ne, jaz sem Litovec," sem odgovarjal. "No, Sovjet," je bil odgovor. Tudi odrezal se nisem najbolje. Njihova trojka je bila drugačna. Tudi tekmovalni sistem mi je bil tuj.
Že 17 let je v trenerskih vodah.
Vam je žal, da niste nikoli zaigrali v ligi NBA?
Seveda. To je edina stvar, ki bi jo v svoji karieri spremenil. Prepričan sem, da sem bil dovolj kakovosten za to raven igre. Ko sem bil mlajši, nam sovjetska pravila niso dovoljevala selitve v tujino. Ko so se tudi za nas odprla zahodna vrata, pa sem bil že prestar za odhod. Predvsem zaradi svojega igralnega položaja. Škoda.
Morda se v ligo NBA lahko prebijete kot trener.
Gre za vprašanje, kaj človek želi v življenju. Imel sem kar nekaj ponudb iz lige NBA. A bil bi peti ali šesti pomočnik. Konkretno, trener za met. Ne, tega nisem želel, zato ostajam v Evropi. Želim biti glavni trener. Želim biti šef, kot rad poudari Obradović in dodaja, da Američani evropski stroki še vedno ne zaupajo dovolj. Ne bom le nekdo, ki podaja žogo igralcem na treningih. To ni zame.
Morda bo uspelo Šarunasu Jasikevičiusu. Kako gledate nanj?
Bil je eden najboljših evroligaških košarkarjev. Igral je kot organizator igre, kar pomeni, da je moral vedno razmišljati tudi o vseh preostalih. Tudi on se je učil pri Željku Obradoviću. Še vedno je mlad trener. Nabira izkušnje. Kar počne v Žalgirisu, je neverjetno. To je klub s skromnim proračunom, ki težave povzroča tudi največjim evropskim klubom. V kar 70 odstotkih je to Šarunasova zasluga.
On v Kaunasu, vi v Moskvi. Se v Litvi kdaj obregnejo ob dejstvo, da službujete v Rusiji?
Ljudje večinoma vedo, da je to služba. Danes si tukaj, jutri drugje. Se pa seveda vedno najdejo bedaki, ki ne počnejo drugega, kot da sedijo pred zasloni in na spletu pljuvajo po ljudeh. Je pa tega manj, ker politični odnosi med Rusijo in Litvo niso tako slabi.
In kako konkurenčen bo Himki v novi sezoni?
Prenovili smo ekipo. Verjamem, da smo boljši kot lani. Vsaj poimensko. Zdaj bo pomembno, da začnemo delovati kot ekipa. Zato smo tukaj, v Kranjski Gori. Ko sem trener, z ekipo večinoma pridem v Slovenijo. Ljudje so tukaj zelo prijazni. Na voljo imamo hotel z dobro hrano ter odlične pogoje za delo na štadionu in v dvorani, torej vse, kar potrebujemo za prvo fazo priprav. Najpomembneje pa je, da je to lepa dežela s prijaznimi ljudmi.
Je bil kakšen Slovenec blizu Himkiju?
Pod mojo taktirko je že igral Zoran Dragić. Letos smo se pogovarjali o Klemnu Prepeliću, a smo se na koncu odločili za Dairisa Bertansa. Spremljam preostale slovenske košarkarje.
2